alfi-nipič Svet24.si

Alfi Nipič: »Nisem bil prepričan, da bom sploh ...

meteor Svet24.si

Meteor preletel Kip svobode v New Yorku

Gasilci PGD Prevalje Necenzurirano

Zlorabe ali napake: zakaj so gasilska društva ...

uber ss Reporter.si

Kako sta Nika Kovač in Golobova koalicija ...

matjaz kek intervju 1 gw Ekipa24.si

Matjaž Kek v ekskluzivnem intervjuju: "Jaz sem ...

Lorella Flego, Mario Galunič - naslovka Revija Stop

Lorella Flego in Mario Galunič: 25 let trajajoča...

luka doncic reklama Ekipa24.si

Vsi govorijo o Dončićevem izboru pesmi v kultni ...

Kolumnisti

Hurtiću je vseeno, kako je ime posvojeni opici, in ali se bo Urška Klakočar Zupančič pripeljala na Dunaj s kočijo ali brez

Deli na:
Hurtiću je vseeno, kako je ime posvojeni opici, in ali se bo Urška Klakočar Zupančič pripeljala na Dunaj s kočijo ali brez

Nataša Markovič, odgovorna urednica Svet24TV - Foto: arhiv

Urška Klakočar Zupančič je posvojila opico, prva dama državnega zbora poje na prireditvah, boksa v parlamentu, na proslavah pozdravlja ljudi kot nekakšna zvezdnica. Namesto da bi upoštevala protokole, bila premišljena, umirjena, taktna, so njene izjave nebrzdane, nastopi pogosto vzvišeni, v njih ironično obračunava z namišljenimi nasprotniki. Svet okoli sebe dojema kot teater. V svojih javnih nastopih želi biti didaktično jasna, tisto, kar želi poudariti, pospremi z glasovnim crescendom.

Njeni decibeli so za uho slehernika previsoki in preglasni. Predsednica državnega zbora v ospredje postavlja čutenja, ko gre v svojih izjavah čez dopustno mejo, pa se želi prikazati kot žrtev.  Njen varni izhod je vsakokrat komunikacija ali teptanje človekovih pravic prejšnje vlade. Pogosto spominja na majhnega otroka, ki v samoobrambi krikne: »Saj nisem bil edini, oni je bil še hujši!« 

Odsotnost razuma in zadržanosti mejita na histerijo. Daje občutek, da je neobvladljiva, svojeglava in uveljavlja svoj prav. Če se spomnimo, se je njena politična kariera začela prav zaradi njenega neprimernega zapisa na facebooku, s čimer takrat sicer ni kršila pravil sodniške službe, ji pa kolegi niso vrnili vodstvene funkcije. V kakšni zaposlitveni agenciji bi lahko rekli, da je Klakočar Zupančičeva povsem neprimerna za vodenje. Njeno čustveno in infantilno izražanje je prešlo meje protokolarnih kodeksov, če pa vprašate katerega od nekdanjih veleposlanikov, njena potovanja nimajo kakšne resnejše zunanjepolitične agende.

Glasovi za varnostni svet se vendarle urejajo z nekimi bolj subtilnimi mednarodnimi gospodarskimi stiki, ki za vedno ostanejo skriti. Cirkus parlamentarnih turističnih obiskov pa je daleč od resnih bilateralnih dogovorov, ki nam jih želi predstaviti. V ospredju njenih prizadevanj so pravice živali, zato bi ji na tem mestu želela predstaviti človeka. Hasiba Hurtića.

Hasib je  pristaniški delavec Luke Koper. Luke, ki je v lasti države.  Devet premierjev, 10 uprav, 13 vlad se je že zamenjalo na vrhu paradržavne družbe, a delavci so večinoma ostali prezrti. Nihče jim do danes, ko se pogovarjamo o dolžini verige psov na kmetiji in videonadzoru krav, ni vrnil ne dostojanstva ne pripadajočega denarja. Ali ima ta vlada kaj »občutka«  za delavce, ki so manjvredno imenovani Balkanci, migranti in tisti od dol? »Ne!« zatrjuje sindikalist Damjan Volf. Hasib Hurtić je več kot 20 let delal kot »IPS« delavec v Luki Koper. Bil je plačan manj od vsakega redno zaposlenega, čeprav je opravljal enako delo in na enakem delovnem mestu.

Uradno z Luko Koper nikoli ni imel sklenjenega delovnega razmerja, pač pa je zanjo delal prek d. o. o. T. i. »gazde«, lastniki d. o. o. so zadnjih dvajset let kršili vso delovnopravno zakonodajo te države, ker so le peščico prejetega denarja od Luke za opravljeno storitev nakazali delavcem. Tudi Hurtiću.  Ni imel pravice do odmora, malice, plačila dodatnih ur. Zavarovan je bil zgolj minimalno, delal je v nevarnih razmerah. Celo tako so ga ponižali, da je moral biti v službi 15 minut prej kot njegov redno zaposleni kolega. 

Pristaniškemu delavcu Luke Koper Hasibu Hurtiću je vseeno, kako je ime posvojeni opici, ali se bo Urška Klakočar Zupančič pripeljala na Dunaj s kočijo ali brez. Mu pa ne bo vseeno, če bo s svojim pravnim znanjem in vplivom dosegla, da bo zadoščeno pravici.  Da bodo vsi hurtići prejeli  razlike v plačah,  ki jim pripadajo.

Glavni sindikalist Damjan Volf razkriva, da so redno zaposleni pogosto odšli na celodnevni odmor ter Hurtiću in drugim naročili, da opravijo še njihovo delo. »Sicer jih bodo zatožili gazdam in plačila sploh ne bo,« so pretili.  Kritje naj bi jim omogočali delavski sindikalisti, ki da so si v spregi z upravo delili velike dodatke k plačam. Hurtić je delal več, konec meseca pa prejel miloščino. V solzah je za informativni program TV Aktuala povedal, da nikoli ni prejel enega samega bona, ni bil vabljen na noben piknik, nikoli ni pojedel sindikalnega čevapčiča, prejel regresa. Pa ni bil samo  anonimni delovni migrant, nepomembni Balkanec, ki ne zna jezika. Bil je delovno sidro Luke, iz službe je odhajal zadnji  in bil prisiljen biti ves čas na voljo zaradi hudega pritiska konkurenčnih (reškega in tržaškega) pristanišč.

Zaradi izkoriščanja t. i. gazd, ki so ga zaposlovali v d. o. o., ni mogel do kredita, živel je v podnajemu in še po dvajsetih letih izkoriščevalske tlake plačuje za nepoštene odločitve slovenske politike. Da, slovenske. Ker je slovenska država lastnik Luke Koper. In prav nobena vlada še ni popravila krivic tem ljudem. Hurtić prejema manj kot 500 evrov pokojnine, njegovi v Sloveniji rojeni otroci so od rojstva v neenakem položaju, ne morejo se izviti iz spon stanovanjskega najema. Hurtić le nemo opazuje, kako je še ena vlada zamenjala še eno upravo. Pogled na letno poročilo namreč razkriva, da je zadnji predsednik uprave Boštjan Napast v letu 2022 prejel 189 tisoč evrov,  to je okoli 15 tisoč na mesec. Hasib Hurtić pa jih dobi manj kot 6000 na leto!

Sistem »IPS« delavcev je medtem zamenjal preobleko, a krivice se nadaljujejo, trdi sindikalist Volf. Tristebrni model zaposlovanja še naprej omogoča  izkoriščanje vsaj 500 delavcev.  Njih se »politika z občutkom«, ki jo prek facebooka širi Klakočar Zupančičeva, še ni dotaknila. Hurtiću je tako vseeno, kako je ime posvojeni opici, ali se bo gospa pripeljali na Dunaj s kočijo ali brez. Mu pa ne bo vseeno, če bo s svojim pravnim znanjem in vplivom dosegla, da bo zadoščeno pravici.  Da bodo vsi hurtići prejeli  razlike v plačah,  ki jim pripadajo, da bi jim priznali tisto, kar izhaja iz odločitve vrhovnega sodišča. Da bi preprosto slišali: »Oprostite, ker se vam je to dogajalo v naši državi.« 

Ker v taki državi, kjer se še vedno vsak dan kršijo osnovne človekove pravice, nočemo živeti. Hurtićevi otroci si zaslužijo drugo priložnost.