Morda je to uspevalo bivšemu predsedniku republike Borutu Pahorju, bojim pa se, da Golob ni »tip«, ki bi si s tovrstno komunikacijo lahko dvigoval rating. Zanj je najbolje, da se čim manjkrat oglasi, zgolj ko gre za usodne zadeve. Morda se je tega zavedal, preden je vstopil v visoko politiko, ko je razglašal, da ne bo uporabljal družbenih omrežij. Predvsem v Ameriki družbena omrežja vplivajo na izid volitev, že leta 2016 so vplivala in gotovo tudi leta 2024, širjenje tudi lažnih informacij lahko vpliva na volivce. Seveda pa je Slovenija majhna in klasični mediji še niso za odmet. Vprašanje je, kdo bolj vpliva na volitve – družbena omrežja, mediji ali župniki s svojimi pridigami.

In R. Golob zdaj očitno išče vse mogoče poti, kako povečati popularnost vlade, predvsem pa svojo. Vse kaže, da izkorišča že domala vsa sredstva, kako utišati kritike. Zelo prozorno se je tega lotil s kaznovanjem računskega sodišča in državnega sveta, ko jima je okrnil sredstva za leto 2025. In to naknadno, z amandmajem k proračunskemu zakonu, ko so denar z obeh institucij preusmerili na onkologijo, čemur seveda nihče v parlamentu ni mogel nasprotovati. Ob tem ni zanemarljivo, da so predhodno znižali sredstva za investicije v zdravstvo. Državni svet pogosto sprejme veto na sprejete zakone, a ima koalicija dovolj glasov, da vse ponovno sprejme, a znajo biti neugodni. In treba se je strinjati z Janijem Prednikom, poslancem SD, da je precejšnja razlika med zniževanjem denarja za državni svet in računsko sodišče. Znižanje sredstev za računsko sodišče je precej bolj usodno.

Do nakupa sodne stavbe na Litijski je bilo dokaj kritično in je potrdilo kršitve tako s strani pravosodnega kot finančnega ministrstva. Da je opozicija nižanje sredstev označila za napad na neodvisnost računskega sodišča in s tem na demokracijo, je pričakovano. A je kar precej resnice v tem. Če jemljejo sredstva, že podzavestno naraste previdnost, manj je revizij, delovna mesta morda niso več odvisna od sposobnosti, ampak od politične korektnosti … Parlamentarni odbor za finance je sprejel sklep, da mora vlada vrniti denar računskemu sodišču … Bomo videli!

Finančni minister K. Boštjančič ima na vse odgovor in je prepričan, da trenutne javnomnenjske raziskave, ki kažejo precejšen upad priljubljenosti R. Goloba in vlade, niso relevantne. Pravi, da bodo šele volivci na volitvah povedali, koliko demokracije je zdaj in koliko je je bilo pod prejšnjo vlado. Kar vpliv na medije zadeva, bi težko rekla, kam se nagiba meter, vsaka oblast, in to ne glede na barve, ga vleče k sebi ali pa se nanj sami »prilepijo«, pa tudi sicer bi Boštjančič in Golob morala vedeti, da volivci žal ali na srečo zelo hitro, prehitro pozabimo, kaj je bilo … Sodne stavbe in negospodarno kupljenih računalnikov pa ne bo mogoče kar na hitro spraviti pod preprogo.

In da je mera polna, je dobila Suzana Hötzl, revizorka, ki je podpisala revizijsko poročilo o nakupu sodne stavbe, v katerem imata svojo vlogo finančni minister Boštjančič in premier Golob, pisno opozorilo pred redno odpovedjo zaposlitve!?

Dogajanje v zvezi z vpletanjem politike v policijo pa je zagotovo farsa, kot pravi R. Golob, a s širšimi dimenzijami, kot jih sam vključuje. Skratka, nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar ga je obtožila, da se je vpletal v kadrovsko politiko, da je zahteval zamenjavo konkretnega človeka na policiji. Golob trdi, da ga je T. Bobnar sama poiskala in ona sprva govorila o čiščenju »janšistov« na policiji in se mu ponujala za notranjo ministrico. Če bi vse to držalo, bi lahko rekli, da sta bila na isti valovni dolžini vse do konkretizacije tega čiščenja »janšistov«, do odločitve o tem, koga kam prestaviti ali odstaviti – tega Bobnarjeva pač ni hotela prepustiti Golobu.

Dogajanje v zvezi z vpletanjem politike v policijo je zagotovo farsa, kot pravi R. Golob, a s širšimi dimenzijami kot jih sam vključuje.

Senat protikorupcijske komisije je tako že pred enim letom uvedel preiskavo o morebitni kršitvi integritete. In Golob pravi, da se mora zdaj tam zagovarjati, ker je hotel depolitizirati policijo! Ta kvaziargument bi moral izpustiti. Ko politik govori o kadrovski depolitizaciji, domala vsi vemo, da to pomeni  kadrovske čistke – odstaviti vse iz nasprotnega tabora in postaviti svoje! Ko bi postavil vsaj sposobne! Vsaka vlada hoče svojo ekipo, tudi na ministrstvih, najbrž bi morali formalnopravno bolj natančno določiti, do kam lahko segajo zamenjave, vse druge pa bi morale biti posebej argumentirane. A se po ameriških volitvah ne izseli »cela« bela hiša? A to je vnaprej natančno določeno in znano, zato je mnogo manj težav in tudi manj kopičenja bolj ali manj ne/potrebnega kadra.

Farsi, bolj verbalnemu pinkpongu pa smo bili priča še v enem parlamentarnem odboru za pravosodje, ki so ga sklicali zaradi žaljivega odnosa do sodstva na protestu pred celjskim sodiščem, kjer menda še kar naprej presojajo, ali je J. Janša kupil hišo v Trenti prepoceni in jo predrago prodal. Pa ne že skoraj dvajset let? Sami sodniki in tožilci pravijo, da niso (več) nedotakljivi, da kdaj lahko pride tudi do napak, da kdaj prepočasi delajo, a zahtevajo spoštljivost. Ne glede na kvaliteto slovenskega sodstva pa je jasno, da J. Janša ne more in ne more iz svoje kože. Ne morem razumeti, da ne zmore uporabiti bolj sprejemljivega izrazoslovja, ko kritizira. Z bolj prefinjenim načinom je mogoče še močneje »udariti«! Zna pa biti tudi predsednica odbora za pravosodje Lena Grgurevič (Svoboda), precej napadalna in pogosto enostranska. Zelo dovzetna za pinkpong.