Slovenci smo res čuden narod. Že iz navade jamramo, ker je s plačo, ki jo dobimo, težko preživeti mesec. Ker nas pestijo visoke cene elektrike, ker se držimo za glavo ob položnicah, ki jih otroci prinašajo iz šole. Šokirani smo, ko poslušamo laži iz hiše demokracije, »jebo te pas mater« pa »pejt v pizdu materino« in podobno iz ust tistih, ki bi nam morali biti za zgled. A ne bodi vrag! Ko minejo štiri leta, ko nam prijazni strički ponudijo nov obraz, ponovno izberem »isto sranje, le drugo pakovanje«. Smo kaj manj brezglavi, kot so bili tisti, za katere je Aron ustvaril zlato tele, ob katerem so ljudje potem plesali in ga častili kot boga, ki jih je pripeljal iz Egipta?

Ko tole berete, pa se sprašujete, pa kaj je Mileni danes, da takšne klobasa, si prej odgovorite na eno samo vprašanje: ali ste vedeli, zakaj natančno ste glasovali na referendumu o vodi? Ja? Ne? Vam kar jaz povem: pojma niste imeli! 99, 99 odstotka volivcev še danes ne ve, ne kaj so obkrožili in ne, zakaj. Pa tudi sicer so referendumi zadnja leta postali način za spuščanje megle med volivce, ki potem z odprtimi očmi pri belem dnevu sanjajo, da o čem odločajo.

Še eno vprašanje: so vas že kdaj zanimali programi, s katerimi so šle stranke na volitve? Niso, kajne? Kajti Slovenci smo ovce in nam za te največkrat sploh ni mar. Pa bi nas moralo zelo skrbeti! Če bi ravnali po pameti, potem na zadnjih volitvah ne bi izvolili premierja, ki nam je v predvolilnih srečanjih obljubljal višje davke! In tudi sindikalistka, ki ni znala odgovoriti, zakaj je proti nižjim davkom, bi morala na zahtevo svoje baze že naslednji trenutek odstopiti. Vsaj šikalo bi se!

Po moji zdravi kmečki pameti bi morale volitve temeljiti na premišljenem odločanju o tem, kateri politični programi najbolje odražajo vrednote in potrebe volivcev. Slovenci bi morali biti bolj naklonjeni povezovalnim politikom, tistim, ki bi drugače misleče združevali in ne »iztrebljali«, kot se dogaja zadnji dve leti in pol.

Od politika želim slišati, kakšna je njegova vizija o tem, da se slovenski voz, ki je obtičal v dreku, potegne ven.

Zakaj torej večino političnih odločitev sprejmemo na podlagi medijske podobe, osebne všečnosti ali pripadnosti določeni stranki, namesto da bi pretehtali dejanske vsebine programov? Je krivo pomanjkanje politične izobrazbe? Zakaj ti programi več kot toliko ne brigajo niti tistih, ki vodijo različna predvolilna srečanja?

Žalostno, če že ne tragično je, ko novinar obvlada eno samo vprašanje in to na tisoč in en način: »Kolikokrat na teden sanjate o Janši?« Glejte, meni za takšne sanje ni čisto nič mar! Mi je pa mar za kup drugih stvari, ki bi jih, če sem po sili razmer prisiljena, da poslušam pogovor z nekim politikom, rada slišala. Ne le Slovenija, tudi Evropa, ves svet, vse drvi v maloro prav zaradi napačnih odločitev volivcev.

Zato želim slišati od politika, kakšna je njegova vizija o tem, da se slovenski voz, ki je obtičal v dreku, potegne ven. Da mi pove, kaj storiti z zdravstvom, da ne bomo zdaj zdaj postali zrcalna vuko*e*ina neke Venezuele. Da mi pove, kaj bi politik storil s korupcijo, ki se je kot zločest karcinom razrasla v vseh porah naše družbe. Da mi pove, kako rešiti gospodarstvo, ki se utaplja, šolstvo, kjer je že lep čas vse narobe.

Da mi pove, kako spustiti vsaj nekaj »svežega zraka« v zatohlo slovensko družbo, ki vedno bolj ječi pod nesvobodo govora. Da mi ta politik pove, kako bi pa združil oba nezdružljiva slovenska pola, med katerima stoji komaj še kakšen most tudi zaradi medijev, ki nenehno ščuvajo obe strani? Če so ljudje – levi in desni – normalni, željni lepšega življenja, potem so oboji do vrh glave siti žvečenja enega in istega: si za Janšo, si proti njemu.

Dano nam je, da imamo levo in desno roko. Vsaka od njiju ima določeno funkcijo. Čas bi bil, da to resnico dojamemo in se začnemo obnašati kot ljudje tudi na političnem polju in ne kot krvoločna drhal, željna »krvi«, ki bi pritekla s TV-ekranov. Ker imamo preveč svobode, demokracija iz dneva v dan bolj izgublja. Postala je potrošniška roba, ki si jo vsak kroji po svoje.

Bi bilo kaj drugače, če bi več vlagali v izobraževanje, v politično opismenjevanje tako v šolah kot v širši javnosti? Bi morali spodbujati kritično razmišljanje in javne debate tudi med mladimi? Ene Grete in njene megle ter »pravic do odklopa« imamo za nekaj desetletij vrh glave zadosti. Tudi mediji bi morali prevzeti odgovornost za to, kako predstavljajo politiko. V kaj in v koga usmerjajo svoje tarče! Tudi družbena omrežja niso to, kar bi lahko bila. Prepogosto ustvarjajo iluzijo, da na njih lahko vsak pove, kar hoče! Žal je tudi med njimi zaradi blokiranja drugačnih mnenj bolj malo svobode v komunikaciji.

Vedno več jih je, ki bežijo v nevtralnost. Trdijo, da je posameznik tako in tako nemočen. Tudi pri različnih javnomnenjskih anketah je neopredeljenih zmeraj preveč. Če pa že kaj rečejo o aktualnih družbenih problemih, o vojni v Ukrajini, predsedniških volitvah v ZDA, zlomu slovenskega zdravstva, o Palestini in Izraelu, pa največkrat že iz prvih misli razberemo, da je apolitičnost bolj kot ne le črka na papirju.

Slovenci bi se morali prebuditi in se začeti tudi do politikov in strank obnašati precej drugače. Politiki odločajo, ali bodo vrgli denar skoz okno stavbe na Litijski cesti ali pa bodo milijone namenili otrokom s posebnimi potrebami. Pravi in odgovorni politiki bodo po hitrem postopku poskrbeli za onkološki inštitut v Mariboru, in ne trgovci z novci, ki igrajo, da so politiki! Politiki so tisti, ki bodo dali dovoljenje za hitro cesto do Slovenj Gradca, in ne Sveti Peter v nebesih! Si bo to tako težko zapomniti?