Združene države bodo prihodnje leto praznovale četrt stoletja, odkar so se osamosvojile izpod žezla norega kralja Jurija III. Vodil jih bo predsednik, ki bi raje bil kralj in je Belo hišo spremenil v pozlačeni kič. Sedaj prevzema tudi glavno mesto, zasnovano kot izložbo demokracije, in ga spreminja v podaljšek svoje moči.

Izvoljeni poslanci zaradi ogorčenega političnega spopada bežijo iz države, njen voditelj za njimi pošilja policijo, grozi jim z zaporom ter odvzemom položaja. Prizorišče je Teksas, ubežniki več kot petdeset demokratskih poslancev v lokalnem parlamentu, srčika spora namera njihovih republikanskih kolegov, da s spreminjanjem volilnih okrožij zavzamejo pet sedežev v kongresu ZDA.

Donald Trump je vedno obvladoval dviganje prahu okoli sebe. Metode nenehnega zanikanja in preusmerjanja pozornosti je v Washingtonu zlil v politično umetnost obvladovanja afer. A se po komaj šestih mesecih drugega predsedovanja otepa sumničenj zaradi povezav s pokojnim spolnim prestopnikom Jeffreyjem Epsteinom. Bela hiša se dela, da je najhujše že mimo, toda ankete pravijo, da so volivci, tudi na desnici, ogorčeni.

Ameriški predsednik Donald Trump in njegovi kritiki se strinjajo o eni stvari: njegovo predsedovanje bi dramatično vplivalo na ameriško gospodarstvo. Prvi govori o novi zlati dobi Amerike, drugi napovedujejo gospodarsko izredno stanje. Po petih mesecih se ni zgodilo nič od tega, na površini stvari niso ne odlične ne grozne, čeprav se v ozadju kopičijo silnice, ki bi lahko pripeljale do ekonomske katastrofe. Vse bolj so nezadovoljni tudi volivci, a jih ta hip jezijo predvsem obrobnosti.

Razvpiti poslovnež Elon Musk je izgon iz vlade in (spletni) prepir z ameriškim predsednikom nadgradil v grožnjo o ustanavljanju nove stranke Amerika, s katero naj bi zamajal dvostrankarski politični sistem ZDA. Tretja stranka je vedno sveža in večno jalova ideja ameriškega političnega prostora. Poleg tega Muskova osebnost živčnega otroka z govorno motnjo ni ravno magnetno karizmatična. Toda milijarde dolarjev, ki jih ima na voljo, so v času nezadovoljstva mogočno orožje.

Gradnja Zlate kupole, protiraketnega ščita, ki naj bi Združene države varoval pred izstrelki dolgega dosega, kljub številnim pomislekom dobiva finančne temelje. Kongres po ukazu ameriškega predsednika Donalda Trumpa projektu namenja prve milijarde dolarjev, čeprav kritiki trdijo, da je zamisel o ščitu draga in tehnično pomanjkljiva utvara, s katero bodo ZDA še bolj razmajale globalno varnost, ne da bi učinkovito odvrnile nasprotnike.

V sredo zjutraj se je svetovni epicenter kapitalizma zbudil in v grozi ugotovil, da se New Yorku obeta socialistični župan. Na izbiranju, kdo bo demokrate jeseni zastopal na županskih volitvah, je demokratični socialist Zohran Mamdani premagal druge izbrance politične, medijske in finančne smetane. Slednja je med ogorčenim grčanjem že začela pakirati prtljago, sporočilo Newyorčanov pa odmeva v že tako razmajani demokratski stranki.

Vrnitev Donalda Trumpa v Belo hišo je bila podložena z obljubo, da »Najprej Amerika« pomeni tudi konec tveganih in dragih spopadov v tujini. Njegovo navidezno mirovništvo je (bilo) odmik od ustaljenih politik tako republikancev kot demokratov, zato je del njegovega gibanja MAGA bojeviti zasuk proti Iranu označil za izdajo protivojnega mandata. A tako kot vedno ne gre za strateško odločitev, temveč še eno muhavost voditelja brez jasne strategije.

Bela hiša ima Ameriko tam, kjer jo hoče. Po liberalnih mestih se je razvnel upor, ki ga konservativno podeželje prezira ali vsaj ne razume. Na ulicah je vojska, ne samo rezervisti Narodne garde, ampak tudi marinci. Demokratski politiki se lovijo med podpiranjem protestov in obsojanjem nasilja. A enačba ima neznanke tudi za predsednika – ljudje so vse bolj nezaupljivi do nasilnih izgonov in iskre se lahko hitro razvnamejo v vsesplošno nejevoljo.

Ljubezensko razmerje med Donaldom Trumpom in Elonom Muskom je bilo vedno krhko sožitje dveh tempiranih bomb. Po eni strani je trajalo presenetljivo dolgo, da sta najmočnejši politik in najbogatejši Zemljan zavezništvo preobrnila v jedek spopad. A nista razočarala, njuno javno ravsanje je ravno tako nizkotno, maščevalno, malenkostno, operetno in otročje, kot smo se vedno nadejali.

Odločitev ameriške vlade, da ustavi izdajanje vizumov za študij v Združenih državah, je le zadnja v seriji njenih skoraj samouničujočih korakov. Akademiki govorijo o »vojni proti znanosti«, sistematično dušenje cvetočega akademsko-raziskovalnega okolja je težko razumeti, kaj šele pojasniti. Še posebej, ker je preplet vrhunskih univerz in raziskovalnih ustanov, iz katerih vrejo inovacije in poganjajo gospodarstvo, največja konkurenčna prednost ZDA.

Kako se odzvati na predsednika, ki ne razume dejstev in živi v namišljenem svetu, a ima moč voditelja še vedno najmočnejše države na svetu? Nova pričevanja kažejo prikrite razsežnosti starostnih muk bivšega predsednika Joeja Bidna. Toda skrbi zbuja ravnanje njegovega predhodnika in naslednika Donalda Trumpa. Če je prvi razmajal demokratsko stranko, drugi to počne z državo in svetom.

Ameriški predsednik Donald Trump nikoli ni skrival, da je vodenje Združenih držav zanj način za grabljenje bogastva. Toda raven korupcije in količina denarja, ki se steka v družinsko blagajno Trumpovih, je tako obsežna in predrzna, da je za javnost morda celo preveč osupljiva. Hkrati ponuja odgovor, zakaj tako hitro in vneto uničujejo tiste dele zvezne vlade, ki naj bi državo varovali pred tovrstnimi zlorabami.

Ameriški predsednik Donald Trump postaja eden najbolj učinkovitih spodbujevalcev političnih gibanj. Volivci v Kanadi in Avstraliji so pokazali, da bolj kot navdušenje na desnici budi odpor na levici. Njegova politika konfrontacije, podrejanja in trgovinskega nasilja postaja novi rdeči prapor, pretirana bližina z njim pa se kaže kot recept za hude volilne poraze.

Drugi mandat ameriških predsednikov je redko zgodba o uspehu, po prvih stotih dneh Donalda Trumpa se zdi, da tudi pri njem ne bo nič drugače. Tako previdno pesimistično so stodnevnico obeležili celo na konservativni mnenjski strani časnika Wall Street Journal. Drugi govorijo o uničujočem delovanju samooklicanega vladarja sveta, s katerim je osupnil tekmece, svetovne voditelje in celo svoje podpornike.

Ameriški demokrati še vedno poskušajo dojeti (in razumeti) politično zmedenost prejšnjega poletja in jeseni ter pretres volilnega večera. Vse to ob zgroženosti in občutku nemoči, ki se kopičita ob vsakodnevnih izpadih druge vlade Donalda Trumpa. Ta se je pred osmimi leti nemudoma soočil s silovitim odporom, v drugo je dolgo komaj tlel. Sedaj ga razpihujeta veteran levice, za katerega je dovolj le ime – Bernie, in naslednica, za katero je dovolj le kratica – AOC.

Letošnji Dan Zemlje v Združenih državah ne bo radosten. Vlada predsednika Donalda Trumpa je v manj kot sto dneh tako silovito napadla okoljske ustanove in programe, da okoljevarstvene organizacije bijejo plat zvona. Njihova koalicija je zato pozvala k protestom po vsej državi – v bran okolju, demokraciji in prihodnosti ter proti »naraščajočemu avtoritarizmu«.

Ameriško ekonomsko samouničevanje je prineslo doslej največji razkol med Belo hišo in Elonom Muskom. Zdi se, da za zdaj še vedno najbogatejši zemljan počasi izgublja politični vpliv in tako tesno povezanost z Donaldom Trumpom, da mu je prinesla vzdevek »predsednik v senci«. A kriva ni le carinska vojna, skok v politiko je močno načel poslovni imperij, njegove milijarde pa ne kupijo (več) vseh volitev.

Škandal Signal je po eni strani skoraj zabaven prikaz, kakšni šalabajzerji – ni boljšega izraza – oblikujejo ameriško politiko. Ne samo da je vrh nacionalne varnosti o napadu na drugo državo sproščeno klepetal prek družbenega omrežja, za dobro mero so zraven vključili še povsem osuplega novinarja. Po drugi strani smo v Evropi znova dobili jasno sporočilo, da je čezatlantskega zavezništva konec. ZDA so ne samo naš tekmec, ampak vse bolj naš nasprotnik.

Vzdušje nenehnega strahu, ki ga je nova ameriška vlada v nekaj tednih ustvarila med nedokumentiranimi priseljenci, se širi tudi med obiskovalce z vizumi in celo stalne prebivalce. Tarča so postali tudi turisti, za aretacijo in dneve za rešetkami zbirnih centrov je dovolj že jedka pripomba čez predsednika na njihovem telefonu.