Kako se odzvati na predsednika, ki ne razume dejstev in živi v namišljenem svetu, a ima moč voditelja še vedno najmočnejše države na svetu? Nova pričevanja kažejo prikrite razsežnosti starostnih muk bivšega predsednika Joeja Bidna. Toda skrbi zbuja ravnanje njegovega predhodnika in naslednika Donalda Trumpa. Če je prvi razmajal demokratsko stranko, drugi to počne z državo in svetom.

Ameriški predsednik Donald Trump nikoli ni skrival, da je vodenje Združenih držav zanj način za grabljenje bogastva. Toda raven korupcije in količina denarja, ki se steka v družinsko blagajno Trumpovih, je tako obsežna in predrzna, da je za javnost morda celo preveč osupljiva. Hkrati ponuja odgovor, zakaj tako hitro in vneto uničujejo tiste dele zvezne vlade, ki naj bi državo varovali pred tovrstnimi zlorabami.

Ameriški predsednik Donald Trump postaja eden najbolj učinkovitih spodbujevalcev političnih gibanj. Volivci v Kanadi in Avstraliji so pokazali, da bolj kot navdušenje na desnici budi odpor na levici. Njegova politika konfrontacije, podrejanja in trgovinskega nasilja postaja novi rdeči prapor, pretirana bližina z njim pa se kaže kot recept za hude volilne poraze.

Drugi mandat ameriških predsednikov je redko zgodba o uspehu, po prvih stotih dneh Donalda Trumpa se zdi, da tudi pri njem ne bo nič drugače. Tako previdno pesimistično so stodnevnico obeležili celo na konservativni mnenjski strani časnika Wall Street Journal. Drugi govorijo o uničujočem delovanju samooklicanega vladarja sveta, s katerim je osupnil tekmece, svetovne voditelje in celo svoje podpornike.

Ameriški demokrati še vedno poskušajo dojeti (in razumeti) politično zmedenost prejšnjega poletja in jeseni ter pretres volilnega večera. Vse to ob zgroženosti in občutku nemoči, ki se kopičita ob vsakodnevnih izpadih druge vlade Donalda Trumpa. Ta se je pred osmimi leti nemudoma soočil s silovitim odporom, v drugo je dolgo komaj tlel. Sedaj ga razpihujeta veteran levice, za katerega je dovolj le ime – Bernie, in naslednica, za katero je dovolj le kratica – AOC.

Letošnji Dan Zemlje v Združenih državah ne bo radosten. Vlada predsednika Donalda Trumpa je v manj kot sto dneh tako silovito napadla okoljske ustanove in programe, da okoljevarstvene organizacije bijejo plat zvona. Njihova koalicija je zato pozvala k protestom po vsej državi – v bran okolju, demokraciji in prihodnosti ter proti »naraščajočemu avtoritarizmu«.

Ameriško ekonomsko samouničevanje je prineslo doslej največji razkol med Belo hišo in Elonom Muskom. Zdi se, da za zdaj še vedno najbogatejši zemljan počasi izgublja politični vpliv in tako tesno povezanost z Donaldom Trumpom, da mu je prinesla vzdevek »predsednik v senci«. A kriva ni le carinska vojna, skok v politiko je močno načel poslovni imperij, njegove milijarde pa ne kupijo (več) vseh volitev.

Škandal Signal je po eni strani skoraj zabaven prikaz, kakšni šalabajzerji – ni boljšega izraza – oblikujejo ameriško politiko. Ne samo da je vrh nacionalne varnosti o napadu na drugo državo sproščeno klepetal prek družbenega omrežja, za dobro mero so zraven vključili še povsem osuplega novinarja. Po drugi strani smo v Evropi znova dobili jasno sporočilo, da je čezatlantskega zavezništva konec. ZDA so ne samo naš tekmec, ampak vse bolj naš nasprotnik.

Vzdušje nenehnega strahu, ki ga je nova ameriška vlada v nekaj tednih ustvarila med nedokumentiranimi priseljenci, se širi tudi med obiskovalce z vizumi in celo stalne prebivalce. Tarča so postali tudi turisti, za aretacijo in dneve za rešetkami zbirnih centrov je dovolj že jedka pripomba čez predsednika na njihovem telefonu.

Prvi kongresni nastop Donalda Trumpa v njegovem drugem mandatu je postal karikatura trenutnih razmer v državi. Za govornico vase zagledan predsednik, ujet v neskončen partijski monolog, naphan z neresnicami. Pod njim na eni strani nezmerni strankarski častilci, ki solženicinovsko ploskajo do vnetja dlani tudi skrajnim neumnostim. Na drugi strani mrka opozicija, ki ne ve, kako se odzvati, zato v rokah vrti loparčke z napisom »Ni res« in upa, da jih bodo jemali resno.

Medijska soba v črevesju dvorane Crypto.com je bila prejšnji teden nenavadno polna za tekmo na dobri polovici sezone. »Kot da smo v drugem krogu končnice,« je gnečo ocenil eden od novinarskih staroselcev v Los Angelesu. V gosteh so bili Mavericksi iz Dallasa in v zraku vprašanje, ali bomo priča razelektritvi po selitvi stoletja, kot so poimenovali nenaden odhod Luke Dončića iz Teksasa v Kalifornijo. Vznemirjenje v NBA se počasi umirja, a med navijači še zdaleč ne.

Nihče se ne more izgovarjati, da nismo bili opozorjeni. Vrsta ljudi, ki so sedeli v vrhu prve vlade Donalda Trumpa, je trdila, da je njegovo razumevanje sveta v najboljšem primeru na ravni enajstletnika. Ali v bolj jedrnati obliki »tepec«, »butelj« in najbolj pogosto »idiot«.

»Močni naredijo, kar hočejo, šibki trpijo, kar morajo,« naj bi atenski osvajalci pred napadom sporočili mestni državi Milos. Hladne besede so dve tisočletji kasneje primerna oznaka za novo geopolitično dobo, prav tako prežeto z uveljavljanjem surove moči. Mednarodni pravni red vse bolj živi le še v lepih govorih v Združenih narodih, medtem ko avtoritarni voditelji snujejo nove meje in etnična čiščenja.

Italijanski zgodovinar Carlo Cipolla je ugotovil, da znotraj človeške rase v popolnem sozvočju deluje skupina neumnih, ki je »neorganizirana in neuvrščena«, a hkrati »veliko močnejša od mafije ali vojaško-industrijskega kompleksa ali mednarodnega komunizma«. Preuranjeno je trdil, da nima voditelja. Kot pravi ameriški kolumnist David Brooks, lahko delovanje nove vlade v Washingtonu označimo samo kot neumno. Kar pomeni, da ima kraljestvo nespametnih kralja, Donalda Trumpa.

Newyorški otoček Hart je rahlo zlovešča točka, že poldrugo stoletje eden največjih skupnih grobov na svetu, mestno odlagališče pozabljenih, revnih ali komaj rojenih. Kadar ga te dni ožari pozlata zimskega popoldneva, je kljub tisoče nemirnim dušam oaza miru v modrem okvirju neba in morskega preliva. Pogled nanj je pomirjujoč balzam ne samo za betonsko džunglo, ampak za histerično džunglo zadnjih dveh tednov ameriške politike.

Bil je dolg, mrzel dan v Washingtonu, ko so znova ustoličili Donalda Trumpa. Tisoče ljudi se je naslanjalo na visoko črno ograjo in skozi bele oblake zmrzle sape strmelo v belo palačo kongresa, kjer je staro-nova ameriška noblesa častila staro-novega predsednika. Na ulici so ljudje radostno vriskali, v zrak metali rdeče čepice, najbolj vzhičeni skandirali »ju-es-aj«.

Donald Trump se vrača na čelo ZDA z življenjepisom, obogatenim z dvema poskusoma odstavitve v kongresu, obsodbo za spolno zlorabo in obsodbami za več deset kaznivih dejanj. Prvi uradni kriminalec v Beli hiši bo zaprisegel na prizorišču svojega najhujšega greha, hujskanja k uporu proti mirni predaji oblasti pred štirimi leti. Le da je tokrat obdan s falango tehnoloških milijarderjev, na čelu z Elonom Muskom, najbogatejšim med vsemi.

Kanadčani imajo srečo v nesreči. V času hude vladne krize, ko je država ostala brez političnega vrha in čaka na nove volitve, z juga prihajajo zagotovila, da si jih ne bodo prisvojili z vojaško silo, ampak »le« z ekonomsko močjo. Prihajajoči predsednik ZDA je s svojim rovarjenjem pospešil odhod liberalnega kanadskega premierja Justina Trudeauja, a pritiski povzročajo težave tudi konservativni opoziciji.

Prva štiri leta Donalda Trumpa v Beli hiši so se končala z dramatično zmedo ob napadu njegovih privržencev na kongres. Zmeda v kongresu je uvod tudi v reprizo, ki se bo čez tri tedne začela z uradno prisego. Spori v republikanski stranki niso spodbudna popotnica za nova štiri leta, ki jih najbolj glasen predsednik začenja v tesni navezi s prvim bogatašem sveta.

Donald Trump je v politiko vstopil kot milijardo dolarjev vreden spreten poslovnež, ki je veščino sklepanja poslov povzdignil v umetnost, njegova osrednja skrb pa sta dobrobit ZDA in delavskega razreda. Če se sliši preveč dobro, da bi bilo res, je tako zato, ker je v zgornji povedi res samo to, da je vstopil v politiko. Toda hkrati je to zloščena podoba, ki jo je leta tako uspešno poustvarjal, da mu je prinesla drugi mandat v Beli hiši.