Kanada je desetletja živela v eni najudobnejših utvar sodobne geopolitike. Da bližina ZDA pomeni varnost, da tesna gospodarska prepletenost deluje kot jamstvo stabilnosti in da se med demokratičnimi zavezniki spori ne rešujejo z grožnjami, temveč s pravili. Stara kanadska šala pravi, da so »Američani naši najboljši prijatelji, če nam je to všeč ali ne«.

V času, ko Združene države pod vodstvom Donalda Trumpa vse bolj odkrito uporabljajo carine, finančne vzvode in politične pritiske kot orodja moči, se Kanada sooča z vprašanjem, ki presega dnevno politiko: kaj pomeni biti srednje velika država v svetu, kjer pravila veljajo le še za tiste, ki niso dovolj močni, da bi jih kršili?

Govor kanadskega premierja Marka Carneyja v Davosu je bil poskus odgovora – ne le na ameriške grožnje, temveč na razpad predstave o liberalnem svetovnem redu.

Nova mednarodna razmerja je poimenoval »obdobje preloma svetovnega reda«, ko smo priča »konca prijetne utvare in začetka krute resničnosti, v kateri velike sile niso podvržene nobenim mejam, nobenim omejitvam«.

Po njegovih besedah to pomeni svet, kjer močni počno, kar jim je po volji, šibki pa prenašajo, kar morajo, ob tem pa voljno pristajajo na takšne pritiske, saj upajo, da se bodo na ta način izognili (še večjim) težavam in da jim bo ubogljivost kupila varnost.

Profimedia

Verjame, da lahko »srednje sile«, države, kot je Kanada, zgradijo nov red, ki zajema obstoječe vrednote, kot so »spoštovanje človekovih pravic, trajnostni razvoj, solidarnost, suverenost in ozemeljska celovitost različnih držav«. Kanadski primer je zato več kot zgodba o sporih med severom in jugom Severne Amerike.

Je opozorilo, kako hitro se lahko zavezništvo spremeni v odvisnost, odvisnost v ranljivost in ranljivost v prisilo. In je hkrati preizkus, ali lahko države, ki niso imperiji, v svetu brez iluzij še vedno gradijo nekaj drugega kot zidove.

Carney se je pri razlagi razmer oprl na znamenito priliko o zelenjadarju, s katero je češki pisatelj, disident in državnik Vaclav Havel opisal trgovca v socializmu, ki vsak dan v svojo izložbo z zelenjavo postavi še napis »Proletarci vseh dežel, združite se!«.

Ne, ker bi verjel v izrek ali delil socialistično navdušenje, temveč kot sporočilo svoje poslušnosti. Ker to počno vsi trgovci in večina ljudi sodeluje v tem ritualu, čeprav vedo, da je zlagan, to omogoča obstanek sistema. Havel temu pravi »življenje v laži«.

Zlaganost naj bi bila tudi v temeljih na pravilih zasnovane mednarodne ureditve. »Vedeli smo ... da se bodo najmočnejši izvzeli, ko jim bo to ustrezalo, da se bodo trgovinska pravila izvajala asimetrično.

In vedeli smo, da se mednarodno pravo uporablja z različno strogostjo, odvisno od identitete obtoženca ali žrtve,« je priznal Carney.

Po njegovih besedah je »življenje v laži« večini vseeno ustrezalo, ZDA pa so s svojo prevlado »pomagale zagotavljati odprte morske poti, stabilen finančni sistem, kolektivno varnost in podporo okvirom za reševanje sporov«. Dokler si nenadoma niso premislile.

Čeprav v svojem nastopu ni nikoli omenil Donalda Trumpa, je bil celoten govor ne zelo prikrita obsodba ravnanja južne sosede. »V zadnjem času so velike sile začele uporabljati gospodarsko povezovanje kot orožje, carine kot obliko pritiska, finančno infrastrukturo kot prisilo, nabavne verige kot ranljivosti, ki jih je mogoče izkoristiti.«

Ko domnevni varuh pravil počne, kar hoče, so pravila medsebojnih povezav le še prisilni jopič za ne dovolj močne. Vladimir Putin hoče Ukrajino, Kitajska Tajvan, ZDA po Venezueli Grenlandijo.

Le vprašanje časa je, kdaj bo Trump na muho vzel novo tarčo. Pravzaprav jo je že, idejo o Kanadi kot 51. zvezni državi ZDA, je začel pogrevati še pred svojo predsedniško zaprisego.

Trumpova »usluga«

Carneyjev politični vzpon je tesno povezan s Trumpom. Na čelo kanadske levosredinske Liberalne stranke je prišel marca lani, ko so se Kanadčani naveličali njenega zlatega dečka Justina Trudeauja.

Na prvi pogled ne ravno karizmatični tehnokrat z ljubeznijo za številke bi nato na lanskih parlamentarnih volitvah moral po pričakovanjih pošteno izgubiti proti desnemu populistu Pierru Poilievreju in Konservativni stranki. Toda vodja slednje je preveč oponašal Trumpa.

Nenehne grožnje iz Washingtona s priključitvijo in trgovinsko vojno z visokimi carinami so na severu sprožile globoko nejevoljo in Carney se je nenadoma zdel prizemljena in trezna odrešitev, uradniški super junak Kapitan Kanada. »Vodi nas, veliki očka!« je lani volivka v predmestju Toronta prekinila nekoliko suhoparen nagovor kandidata in sprožila izbruh navdušenja.

Profimedia

Zgodil se je skoraj čudežen preobrat, ko je Liberalna stranka v nekaj tednih zaostanek za več kot dvajset odstotnih točk spremenila v volilno zmago.

Antitrumpizem je milijone Kanadčanov iz ciničnega odnosa do politike potisnil nazaj k razmišljanju o temeljnih vrednotah. Zaradi groženj in kaosa, ki prihajajo z druge strani južne meje, se počutijo resnično ogrožene.

Še posebej ker je bila Kanada desetletja vzor sosedskega partnerstva. Strateško sodelovanje v Severnoameriškem poveljstvu obrambe zračnega prostora (NORAD), skupni interesi na Arktiki, kulturna bližina, tesna gospodarska prepletenost, vse to je ustvarilo vtis, da je skoraj devet tisoč kilometrov kopenske črte, najdaljša državna meja na svetu, simbol stabilnosti v zunanji politiki.

V Ottavi so dolgo upali, da je ameriško rohnenje le politični performans. Toda ko so Američani še enkrat izvolili Trumpa, njegova druga različica pa strupeni nacionalizem na steroidih, so se začeli ozirati naokoli.

Carneyjevo provociranje Washingtona je skoraj šolski primer, kako se lotiš ustrahovalca. V času, ko v Washingtonu svoj oživeli imperializem v Venezueli, Panami in na Grenlandiji upravičujejo kot obrambo pred kitajskimi interesi na zahodni polobli, je Kanadčan sklenil »strateško partnerstvo« s Pekingom.

Predsednik kanadske vlade se je med obiskom Kitajski zahvalil za partnerstvo, »ki nas dobro pripravlja na novo svetovno ureditev«.

Kitajski voditelj Ši Džinping se je odzval s precej manj topline, Kanadi je le kratko svetoval, naj vzpostavi vezi, ki temeljijo na spoštovanju. Kitajski uradni mediji pa so odkrito trdili, da so se gostje iz Kanade zaradi preteklih dvostranskih napetosti soočili s stvarnostjo.

Kljub temu Američani niso mirno požrli izzivanja, Trump postaja že predvidljiv, ko je zagrozil, da bo uvedel stoodstotne carine na uvoz iz Kanade. Finančni minister Scott Bessent pa je sosedo opozoril, naj se pred pogajanji o podaljšanju prostotrgovinskega sporazuma USMCA, ki povezuje Kanado, ZDA in Mehiko, »ne igra z ognjem«.

Za dobro mero je spodbudil najpremožnejšo pokrajino Alberta, s tretjimi največjimi zalogami nafte na svetu, naj se odcepi in pridruži Združenim državam.

Najambicioznejši korak bi bil nastanek CanadEU, združitev v čezatlantsko unijo. Unija bi potrojila svojo površino, hkrati pa bi 440 milijonom prebivalcev dodala le 40 milijonov Kanadčanov. Širitev bi prinesla bogato članico, z veliko nafte, plina in hidroelektrarn, vplačnico v proračun.

V konservativni pokrajini imajo srce nekoliko bolj na desni, po lanski zmagi liberalcev na državni ravni pa so nemudoma zmanjšali število podpisov, potrebnih za sklic referendumov. Ankete kažejo, da naj bi slaba tretjina od približno petih milijonov prebivalcev pokrajine podpirala pot na svoje (a ne k ZDA), grožnje z referendumom pa so bolj pritisk lokalnih oblasti na zvezno vlado, naj sprosti okoljsko zakonodajo in omogoči gradnjo naftovodov in druge infrastrukture za izvoz nafte in plina.

V Ottawi grožnje z odcepitvami jemljejo resno, saj je frankofonskemu Quebecu na vzhodu leta 1995 zmanjkala komaj odstotna točka, pa bi lahko postali samostojni. Jeseni naj bi separatistična stranka Parti Québécois po anketah sodeč spet lahko prevzela lokalno oblast.

Naravna partnerja

Carney se je iz Davosa vrnil z zvrhano mero političnega kapitala, v merjenjih javnega mnenja ima veliko prednost pred Poilievrejem. A ga bo moral hitro unovčiti. Ameriške carine so še pred zadnjimi grožnjami močno prizadele jeklarsko in avtomobilsko industrijo ter industrijo aluminija, kar je povzročilo na tisoče odpuščanj.

Draga stanovanja in naraščajoči stroški hrane sprožajo tesnobo, obiski bank hrane so lani dosegli rekordno visoko raven. »Ukvarjati se moramo s koncem sveta, pa tudi s koncem meseca,« je bil slikovit minister za kulturo Marc Miller.

Vlada mora najti način, kako pospešiti gradnjo novih pristanišč, železnic, daljnovodov in cevovodov, da bi v desetih letih podvojila izvoz onkraj Združenih držav. A hkrati bodo brez dostopa do ameriškega trga z nizkimi carinami ali brez njih težko pritegnili potrebne naložbe, zato mora Carney pazljivo iskati ravnotežje med upiranjem in sodelovanjem.

Precej lažje skupni jezik najde z Brusljem. Na obeh straneh Atlantika se soočajo s hudim glavobolom (pre)dolgega zaupanja v ZDA ter naslanjanja na njihovo vojaško in gospodarsko moč.

V Trumpovem zasuku od demokratičnih držav k avtoritarnim se skriva logika razdelitve sveta na ameriško, kitajsko in rusko vplivno območje.

Takšna nova liga treh cesarstev pomeni popolno preoblikovanje ne samo zunanjih politik, pač pa gospodarskih in političnih sistemov preostalih držav, če želijo preživeti.

Carney je v svojem govoru dejal, da »vprašanje za srednje velike sile ... ni, ali se moramo prilagoditi tej novi realnosti«, ampak kako se prilagoditi. »Vprašanje je, ali se bomo prilagodili z gradnjo višjih zidov ali pa lahko storimo nekaj bolj ambicioznega.«

Zamisel povezovanja držav s podobnimi vrednotami krepi povezave čez Atlantik. Kanado in EU ne združuje samo celovito strateško partnerstvo, Ottawa se je pridružila evropskemu dogovoru o javnih naročilih za obrambo (SAFE). Tako kot Evropejci tudi Kanadčani verjamejo, da trgi delujejo, vendar jih je treba ublažiti s socialno državo.

Profimedia

Vlade na obeh straneh državljanom ponujajo podoben dogovor, nekoliko višje davke v zameno za dober življenjski standard za skoraj vse. Oboji se bojimo globalnega segrevanja in ne maramo orožja, smrtne kazni in ruske agresije (Kanadčani z vse manj ironije dodajajo ameriško).

Kanada je ogromna in obdarjena z naravnimi viri, a z relativno malo prebivalci, medtem ko je EU majhna, utesnjena in revna z minerali.

Spopad steklenic

Najambicioznejši korak bi bil nastanek CanadEU, združitev v čezatlantsko unijo. Geopolitični miselni eksperiment se je pojavil že pred trumpizacijo mednarodnih odnosov. Unija bi potrojila svojo površino, hkrati pa bi 440 milijonom prebivalcev dodala le 40 milijonov Kanadčanov.

Širitev bi prinesla bogato članico, z veliko nafte, plina in hidroelektrarn, vplačnico v proračun. Celo Francija, ki nerada podpira širitve EU, bi z veseljem sprejela novo francosko govorečo članico. Kanadska povezava s Tihim oceanom bi zaokrožila regionalno osredotočenost Evrope, evro pa bi bil videti veliko bolj globalen, če bi bil sprejet v Vancouvru.

Kanada in Unija sta bili sicer pol stoletja vpleteni v mednarodni konflikt zaradi otočka Hans med Grenlandijo in kanadskim ozemljem Nunavut.

Tako imenovana »vojna viskija« se je razplamtela leta 1984, ko sta na pusti skali trčili kanadska prijaznost in skandinavska strpnost. Obe strani sta domnevali, da je kvadratni kilometer arktične pustinje njun, nesporazum pa je postal vaja diplomatske vljudnosti.

Kanadski uradniki, ki so obiskali otok, so ozemlje za svoje označili tako, da so vanj zapičili zastavo in zraven položili viski Canadian Club.

Danci jim niso ostali dolžni, suverenost nad skalovjem so si povrnili tako, da so polokali kanadsko žganico in otok založili s svojo grenčico Gammel Dansk ter tablico »Dobrodošli na danskem otoku«. Občasno so si izmenjali vljudna pisma.

Ko je prepir postal dolgočasen, so ustanovili delovno skupino, ki je nekaj let porabila za dogovor, kako otoček razdeliti po sredini. Po nekaj manjših glavobolih so se sovražnosti končale leta 2022 z zdravico ob sklenjenem sporazumu.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.