Afera Epstein je tleč požar ameriške politike, kljub izjemnim prizadevanjem vlade v Washingtonu vsakih nekaj tednov ponovno izbruhne in vsakič tesneje stisne zanke okoli predsednika Donalda Trumpa. Nihče zares ne ve, kaj bo prinesla objava dokumentov, zbranih v preiskavi. Poskusi njihovega prikrivanja pa so resno omajali vpliv Trumpa nad republikansko stranko. In morda omejili moč vse bolj avtoritarne Bele hiše.

Washington, kjer so politični škandali v zvezi s predsednikom izgubili vsakršno moč, saj niso imeli nikakršnih posledic za Trumpa – izraz škandalozno je po vsem, kar govori in počne, izgubil skoraj ves pomen, je nekoč zapisala Susan Glasser iz časnika The New Yorker –, se sooča s trenutkom, ko so se pojavile globoke razpoke v oklepu teflonskega Dona.

Na neki način je bizarno, da ga ližejo plameni, ki jih je sam pomagal razpihati in ki so v zadnjih letih postali eno od torišč njegovega gibanja MAGA (angleška kratica gesla Naredimo Ameriko spet veliko).

Primer Jeffreyja Epsteina, nekoč vplivnega finančnika, ki se je spretno gibal v omrežju premožnih, slavnih in politikov, dokler ga niso (dobesedno) pokopale obtožbe, da je zlorabljal rosno mlada dekleta, nekatera še otroke, in jih ponujal ljudem iz tega kroga, je star dve desetletji.

Teorije zarot se okoli njega vrtijo že od zadnjega leta predsedovanja Georgea Busha mlajšega, ko je Epstein na Flor- ridi priznal krivdo za posredovanje pri prostituciji otrok in za to dobil izjemno milo kazen.

Vztrajnost Julie Brown, preiskovalne novinarke časnika Miami Herald, in serija njenih člankov, v katerih je razkrila sporni dogovor s tožilcem ter naštela kar 80 domnevnih žrtev zlorab, sta pripomogli, da se je zvezna policija FBI znova lotila primera.

Takrat se je z njim prvič soočil Trump kot politik, saj je prizanesljivi tožilec s Floride Alex Acosta medtem postal njegov minister za delo, po razkritjih Brownove pa je moral odstopiti. Leta 2019 je Epstein ponovno končal za zapahi, newyorški zvezni tožilci so ga obtožili trgovine z mladoletniki za spolne namene, a sojenja ni dočakal, mesec dni po aretaciji so ga našli obešenega v zaporniški celici.

Profimedia

Uradna razlaga je samomor, toda nenavadne okoliščine (ustavljen poseben nadzor kljub nagnjenosti k samomoru, manjkajoči posnetki kamer) so kar klicale k razcvetu ugibanj o zloveščih scenarijih.

Po njih je bila smrt zrežirana, naročili pa naj bi jo vplivni ljudje, ki so želeli prikriti vpletenost v omrežje prostitucije in pedofilije. Predsednik Trump se je takrat na glas spraševal, ali je vpleten tudi demokratski predhodnik Bill Clinton, namignil, da je bil samomor v resnici umor, in obljubil, da bo objavil dosje.
Seveda jih ni, ugibanja pa so v digitalni kloaki spleta dobila nov zagon.

Skoraj v celoti so jih poganjali konservativni portali, kot sta The Daily Wire in Western Journal, ter družbena omrežja. Epstein je potrjeval prepričanje, da (ameriška) elita igra po svojih pravilih, vzvišena nad pravičnostjo in odgovornostjo, da bogati in vplivni (moški) prikrivajo zločine drug za drugega.

Na globoki desnici se jim sicer nikoli ni ljubilo pojasniti, kako naj bi državna birokracija, ki po njihovem ni sposobna upravljati niti trafike, ne da bi jo pognala v bankrot, hkrati organizirala takšno zaroto in jo povrh še uspešno prikrivala. Toda to ni važno, nakopičeno nezadovoljstvo delavskega razreda je dobilo še en ventil za jezo.

Epstein je v njihovih očeh postal simbol države, ki deluje v skladu z interesi njegovih strank, bogatih ljudi, ki varujejo svoje privilegije, edino, kar želijo spremeniti, so zanje vedno previsoki davki.

Da je razočaran podeželski proletariat za svojega odrešenika od tovrstne tiranije izbral vplivnega bogataša, je posebne vrste paradoks, toda Trump ima izjemno spretnost, da lahko zavzame katerokoli stališče in vsa hkrati.

Recimo javno obljubi, da bo razkril podrobnosti škandala, v katerega je sam potopljen do vratu, morda še čez. Tudi njegova pravosodna ministrica Pam Bondi je objavo dosjeja razglašala kot eno od svojih prvih dejanj po prevzemu ministrstva.

Februarja je v teatralni gesti spletnim vplivnežem izročila bele fascikle z napisi Epsteinov dosje, a so ti nato razočarano ugotavljali, da so na ministrstvu le reciklirali že prej javno dostopne podatke.

Dopust za poslance

V podobnem precepu sta direktor zvezne policije FBI Kash Patel in njegov namestnik Dan Bongino, pred prihodom na oblast sta bila med najglasnejšimi vplivneži, ki so pregrevali pričakovanja Trumpove desničarske baze, da obstaja »Epsteinov seznam«, spisek premožnih strank, ki naj bi uporabljale storitve spolnega prestopnika.

Ker februarski fascikli niso potešili zanimanja za dosje, sta julija ministrica in Patel družno oznanila, da po »izčrpnem pregledu« dosjeja niso našli nobenih dokazov o morebitnem seznamu strank (tudi preiskovalna novinarka Brownova trdi, da ni dokazov o njegovem obstoju) ali o tem, da je kogarkoli izsiljeval, FBI pa je znova potrdila, da je Epstein naredil samomor.

V gibanju MAGA so samo prezirljivo prhnili. Še bolj, ko je namestnik pravosodne ministrice Todd Blanche opravil pogovor z Ghislaine Maxwell, Epsteinovo obsojeno sostorilko v spolnih zločinih, v njem pa je nekajkrat zagotovila, da nikoli ni bila priča neprimernemu ravnanju Trumpa ali da bi slišala obtožbe o njem.

Kmalu zatem so jo iz zapora premestili v zaporniški tabor v Teksasu, kjer skoraj ni ograj in bolj spominja na študentski dom kot pa na ječo. Bela hiša je zatrdila, da ni šlo za »prednostno obravnavo«, ampak samo rutinsko selitev obsojenke na 20-letno kazen (po pričakovanjih bo z lepim vedenjem izpuščena poleti 2037).

Podpredsednik J. D. Vance je leta 2021 čivknil: »Se spomnite, ko smo izvedeli, da so naši najbogatejši in najmočnejši ljudje povezani z moškim, ki je dobesedno vodil mrežo trgovine z otroki? In potem je ta moški skrivnostno umrl v zaporu? In zdaj o tem preprosto ne govorimo.« Zdaj tudi on o tem najraje ne bi govoril.

Vrh desnice mora po letih pogrevanja teorij zarote z nasmehom in veliko žlico zajemati lastno vrelo kašo. Toda prave težave za vlado in vrh republikanske stranke šele prihajajo, v obliki menda kar okoli sto tisoč strani dokumentov, v katerih se obilno pojavlja ime Donald Trump. Ministrica ga je o tem obvestila že maja, njegova vnema, da jih razkrijejo javnosti, pa je takrat dokončno splahnela.

Kot predsednik bi namreč lahko kadarkoli ukazal objavo dokumentov, a tega seveda ni storil. Nasprotno, najprej je pravosodni ministrici ukazal, naj prepreči objavo, nato pa je Bela hiša mesece pritiskala na republikanske poslance, naj glasujejo proti peticiji, s katero bi v kongresu lahko začeli postopek, da ministrstvo prisilijo k objavi dosjeja.

Vodja poslancev Mike Johnson je uporabil vse trike, ki so mu bili na voljo, da bi izpolnil predsednikove želje. Najprej je poslanski dom predčasno poslal na sedem tednov dolge počitnice, tako da niso mogli odločati, nato je dolgo zadrževal prisego nadomestne demokratske poslanke iz Arizone Adelite Grijalve, da jim ne bi uspelo zbrati potrebne večine za podporo peticiji (kar bi moralo biti škandal samo po sebi).

Prebujena vest

Odpovedala je celo Trumpova skoraj umetniška nadarjenost, da pozornost svojih volivcev preusmeri h kakšni drugi sočni temi. Najbolj goreče krilo gibanja MAGA je Epsteina namreč prepletlo z drugimi teorijami zarot, ki v blažji obliki trdijo, da je vrh demokratske stranke povezan v pedofilsko mrežo za trgovanje z otroki (Pizzagate), v najbolj zmešani, da ZDA vodi klika (demokratskih) pedofilov, ki častijo satana in so del svetovne mreže za zlorabe otrok (Qanon).

Marjorie Taylor Greene, poslanka MAGA iz Georgie, je utelešenje tovrstnih zarotniških vzgibov, skoraj ne obstaja teorija, ki je ni posvojila. Kimala je qanonskim traparijam, na glas razglabljala o vesoljskem laserju, ki ga nadzoruje judovska družina Rothschild, in, jasno, vztrajno vpila, da so leta 2020 Trumpu ukradli volilno zmago.

Toda predsednikovo ponavljanje, da je zahteva za razkritje Epsteinovega dosjeja »demokratska prevara«, jo je pustilo hladno. Še več, je ena od le štirih republikanskih poslancev, ki so mesece zahtevali, da morajo dokumenti na plan. Greenova nikoli ni slovela po razvitih političnih idejah, njen kruh sta teatralnost in nenehno ogorčenje, toda hkrati je vedno imela izvrsten občutek za merjenje razpoloženja trdega jedra gibanja MAGA.

Ali pa resnično verjame v pedofilsko kliko na oblasti. Trump jo je javno ozmerjal za noro in izdajalko, napovedal, da bo na volitvah podprl morebitnega protikandidata, toda ostala je neomajna. »Napada me, da bi z mojim zgledom prestrašil vse ostale republikance,« ga je zavrnila. Skupaj s Thomasom Massiejem iz Kentuckyja in še dvema kolegicama so vztrajno zahtevali razkritje dosjeja.

Ena od kolegic je poslanka iz Kolorada Lauren Boebert, še ena goreča trumpovka, ki se je v epsteinovskem vrtiljaku odrekla tej zvestobi. Ministrica Bondijeva, njen namestnik Blanche in šef FBI Patel so jo tik pred glasovanjem o zakonu, s katerim so pravosodnemu ministrstvu ukazali, naj objavi dosje, poklicali v Belo hišo, njen zagovor je potekal kar v situacijski sobi, prostoru, kjer predsedniki sicer razpravljajo o nujnih zadevah nacionalne varnosti. A tudi ona ni popustila.

Na koncu se je Trump odločil za politični salto mortale, razglasil je »nimamo česa skrivati, čas je, da se odmaknemo od te demokratske prevare, ki jo izvajajo radikalni levičarski norci«. Rezultat je bila skoraj soglasna podpora poslancev in senatorjev iz obeh strank zakonu, predsedniku pa ni ostalo drugega, kot da ga podpiše.

Osupljiva e-pisma

Le redki vedo, kaj nas čaka. Uvodna salva se je zgodila pred slabima dvema tednoma, ko je v javnost prišlo 20 tisoč dokumentov iz Epsteinove zapuščine. Novinarka Brownova, ki jih je prečesala, pravi, da se Trumpovo ime v njih pojavlja več kot 1600-krat. Predsednik je zadnja leta vztrajno skušal ustvariti vtis, da sta bila komaj kaj več kot znanca, čeprav so fotografije in zapisi kazali na tesno prijateljstvo.

Epstein je publicistu Michaelu Wolffu zatrdil, da naj bi Trump bodočo soprogo Melanio Trump prvič telesno spoznal prav na njegovem letalu, seveda imenovanem Lolita Express.

Ameriški predsednik trdi, da zadnjih petnajst let s padlim finančnikom nista imela nikakršnih stikov, toda v seriji e-poštnega dopisovanja je sporočilo, v katerem pokojni pedofil namiguje, da je praznik zahvalni dan, prvi v času Trumpovega predsedovanja, preživel v njegovi neposredni bližini na Floridi. Na njune vezi tudi po domnevnem razhodu kaže še več drugih sporočil.

Profimedia

E-poštna sporočila zajemajo obdobje po koncu njegove prve zaporne kazni do druge aretacije in kažejo na širok krog ljudi – milijarderje z Wall Streeta, medijske velikane, politike, aktiviste, člane starih ameriških dinastij – ki so kljub obsodbi zaradi nagovarjanja k prostituciji ohranili stike z njim.

Nekateri so registriranemu spolnemu prestopniku celo ponujali pomoč, da se otrese pritiska medijev. Ob razcvetu gibanja #MeToo je njegov poštni nabiralnik zbiral prošnje moških, obtoženih zlorab žensk, za nasvete »kdaj se bo ta norost končala«.

Med prvimi ceno za takšno prijateljevanje plačuje nekdanji finančni minister v Clintonovi vladi Larry Summers, ki je spolnega prestopnika med drugim prosil za nasvete, kako ravnati z ženskami. Prejšnji teden se je odrekel predavateljstvu na univerzi Harvard, izstopil je iz več odborov uglednih podjetij.

Obseg ljudi, s katerimi je bil Epstein v stiku po prvi obsodbi, je osupljivo širok, sloviti jezikoslovec in progresivni politični aktivist Noam Chomsky ga je v priporočilnem pismu označil za »zelo cenjenega prijatelja«, ki »nenehno postavlja kritična vprašanja in predstavlja izzivalne zamisli, s katerimi me vedno znova pripelje do ponovnega razmisleka o ključnih temah«.

Pa Deepak Chopra, indijsko-ameriški guru new agea, ki je obogatel s spodbujanjem alternativne medicine. Tehnološki vlagatelj Peter Thiel, mecen in podpornik podpredsednika Vancea, dopisoval si je z republikanskim odvetnikom Kenom Starrom, ki je kot neodvisni preiskovalec tako dolgo kopal po zgodovini Billa Clintona, da je izbrskal afero z Moniko Lewinsky in spodbudil postopek za odstavitev predsednika.

Diplomatski doseg
Epsteinovo omrežje je segalo tudi daleč prek meja. Ne samo do bivšega angleškega princa Andrewa, dopisoval si je z nekdanjim izraelskim premierjem Ehudom Barakom, pa istočasno z bodočim savdskim klavcem, princem Mohamedom bin Salmanom (ki je prejšnji teden gostoval pri Trumpu v Beli hiši, ameriški predsednik pa je skoraj nagnal novinarko, ker si je drznila spomniti na krvavi umor ameriškega državljana in savdskega disidenta Džamala Hašodžija).

Prek nekdanjega norveškega premiera Thorbjorna Jaglanda, ki je takrat vodil Svet Evrope, je skušal ruskemu zunanjemu ministru Sergeju Lavrovu pred rusko-ameriškim vrhom v Helsinkih 2018 sporočiti, naj se obrnejo nanj, če želijo razumeti Trumpa. Že pred tem naj bi se o ameriškem predsedniku pogovarjal z Vitalijem Čurkinom, vplivnim ruskim veleposlanikom pri Združenih narodih.

»Ves čas sem se spraševal, s čim Putin drži Trumpa. Zdaj smo izvedeli, da se je Epstein s Putinovim veleposlanikom pogovarjal o Trumpu,« se je pomenljivo odzval Sheldon Whitehouse, demokratski senator iz Rhode Islanda.

Seveda na trenutke težko razumljiva, s tipkarskimi napakami naphana sporočila niso konkretni dokazi o čemerkoli, kar v Beli hiši ves čas ponavljajo. Še posebej, ker avtorja nihče več ne more vprašati, kaj je mislil z njimi. A morda obseg dopisovanj s tujimi državniki pojasni nenavadni sestanek s poslanko Boebertovo v situacijski sobi.

Zagotovo pa vse to sproža nova vprašanja (in pričakovanja), kaj se še skriva v dokumentih, ki naj bi v javnost prišli v prihodnjih dneh ali tednih. Ne nazadnje je Epstein leta 2019 publicistu Wolffu zatrdil »seveda je (Trump) vedel za dekleta«, podobno je 2011 Maxwellovi zapisal, da je Trump z eno od domnevnih žrtev preživel »ure pri njem doma«.

Hkrati nihče zunaj ozkega kroga na pravosodnem ministrstvu ne ve, kaj bo v resnici prišlo v javnost. V republikanski stranki so zadnje tedne kot papige obtoževali vlado demokratskega predhodnika Joeja Bidna, da v svojih štirih letih ni objavila Epsteinovega dosjeja, kar naj bi bil znak, da so skrivali vpletenost znanih osebnosti s svojega političnega pola.

V resnici je v tem času potekal sodni postopek proti Maxwellovi, nato še njena pritožba, noben tožilec pri zdravi pameti pa ne bi šel objavljat celotnega gradiva preiskav, saj bi to lahko spodkopalo sojenje.

Dvoličnost je še posebej očitna, ker sta ministrstvo in zvezna policija julija po »izčrpnem pregledu« primera sporočila, da ni razlogov za nove obtožbe, sedaj pa je predsednik ministrici Bondijevi ukazal, naj sproži preiskavo, a omejeno le na Clintona, Summersa in demokratskega donatorja Reida Hoffmana.

To hkrati ministrstvu omogoča, da zadrži dokumente, ki bi lahko po njihovem mnenju ogrozili aktivno preiskavo (kot tajne lahko ohranijo tudi tiste spise, ki bi lahko ogrožali nacionalno varnost ali zunanjo politiko države). Obenem pravniki z obeh polov opozarjajo, da bi bila objava celotnega preiskovalnega gradiva napaka, posebej ker so v njem imena, ki nimajo nikakršnih povezav z izrabljanjem mladoletnic za spolne storitve.

Epsteinov herpes

Kako bodo to uskladili z zahtevami javnosti, lačne vsake podrobnosti, ni jasno. Umik ali že samo počrnitev dela dokumenta bo samo okrepilo sumničenja in obtožbe o ščitenju vplivnih. Zagotovo bo pod posebnim drobnogledom odnos s Trumpom, saj Bela hiša nikoli ni nedvoumno pojasnila, kako, kdaj in zakaj se je prekinil.

Za zdaj ni dokazov, da je bil predsednik povezan s kakršnimkoli kaznivim dejanjem, niti še ni bilo trdnih dokazov, da bi se v tistem času zavedal kaznivega početja finančnika.

Vse bolj pa se kaže, da je celotna afera razrahljala nadzor Bele hiše nad republikanci v kongresu. Njegov instinkt, da je treba nenehno samo napadati, napadati, napadati, je postal dvorezen meč, na katerega se je lastnoročno nasadil, saj je v zadnjih mesecih zapravljal dragoceni politični kapital, ki ga predsednik države v drugem mandatu že tako nima na pretek. Razkol z Greenovo, tako rekoč prototipom politika MAGA, kaže, da je zasejal globoko seme dvoma v jedro svoje politične baze.

Profimedia

Predsednik, ki je drugi mandat spremenil v maščevalni pohod proti resničnim in namišljenim nasprotnikom, pospešeno utrjuje svojo moč, njegova vlada skuša utišati vsako nasprotovanje: progresivne skupine in aktiviste, medije, odvetniške pisarne, televizijske komike, ostarele rokovske zvezdnike ... Da bi ustrahoval liberalce, v mesta, ki jih vodijo demokrati, pošilja rezervne vojaške enote, kritiki trdijo, da umetno ustvarja krizo, s katero upravičuje širitev predsedniških pooblastil.

Pri doseganju svojih ciljev divje opletajo z oznako terorizem. Z njo upravičuje izvensodne poboje domnevnih tihotapcev drog na Karibih, uporabljajo jo kot krinko za militaristično izganjanje nedokumentiranih priseljencev, lepijo jo na domače nasprotnike gibanja MAGA.
V nasprotju s prvim mandatom, v katerega je Trumpov takratni štab zataval kot obglavljena kura, imajo v drugo jasno izdelan načrt, zloglasni Projekt 2025.

V resnici je vlada presenetljivo učinkovita in brezkompromisna v svojih političnih in pravnih spopadih. Zaradi česar Bradley Moss, izkušeni pravni strokovnjak za nacionalno varnost, čigar odvetniška pisarna zastopa ljudi, ki so tarča Trumpove vlade, govori o nevarni povračilni kampanji.

»V zgodovini te države verjetno ni primerljivega trenutka – niti ko so se Američani med državljansko vojno bojevali med seboj –, ko bi bila ustavna ureditev na robu tega, da podleže avtoritarnim muham enega samega funkcionarja,« je njegovo dramatično opozorilo.

Zato je afera Epstein na neki način lahko celo koristen korektiv, posebej če bodo volitve prihodnjo jesen nadaljevale letošnji modri val in poslansko zbornico vrnile v roke demokratov ter nekoliko uravnotežile politično moč v državi. Izkušeni novinar Jonathan Alter pravi, da je afera kot »hud primer herpesa«, nikoli ne bo nehala mučiti Trumpa in spremljati njegovega predsedovanja.

To kažejo tudi njegovi vedno bolj histerični odzivi. Ko ga je Bloombergova dopisnica iz Bele hiše Catherine Lucey na predsedniškem letalu spraševala o objavi dokumentov, jo je nadrl: »Tiho. Tiho, pujsa.« Kdo je resnični umazanec, je bil že pred osmimi leti jasen Epstein v e-pošti Maxwellovi: »Srečal sem nekaj zelo slabih ljudi, a nikogar tako slabega, kot je Trump. Niti ene celice spodobnosti v njegovem telesu.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.