Iz skoraj vsakega ameriškega mesta se lahko odpelješ v katerokoli smer in hitro naletiš na novo industrijo – ogromne bele škatle, ob njih generatorji za elektriko in obdane z žico kot strogo varovani zapori. Eksplozija podatkovnih centrov sredi zelenih polj je vidna že iz vesolja, velika vozlišča računalniške opreme pa poganjajo novo industrijsko revolucijo, bohotenje umetne inteligence. In hkrati grozi, da se lahko razpoči v doslej največjo finančno krizo.

Gradnja sodobnih podatkovnih centrov se je začela že v devetdesetih, ko se je razmahnila uporaba interneta. Navzven navadne skladiščne hale v notranjosti spominjajo na ogromne tovarne brez delavcev, z visokimi kovinskimi omarami v dolgih hodnikih. V vsaki od omar je na desetine računalniških strežnikov, zmogljivih računalnikov brez zaslona in tipkovnice, povezanih v omrežje, ki obdelujejo ogromne količine podatkov.

Vsako takšno strežniško omaro hladijo veliki hladilni sistemi, zato prostor polni glasno hrumenje ventilatorjev. Vsaka omara na leto porabi več električne energije kot sto domov, zato podatkovni centri dobesedno goltajo elektriko, pogosto toliko kot manjše mesto, in potrebujejo posebne daljnovode za priklope na omrežje, nekateri imajo kar lastne elektrarne.

Najprej so v njih gostili spletne strani, razpošiljali e-pošto, obdelovali spletni plačilni promet, potem se je začelo pretakanje glasbe in videa, nato računalništvo v oblaku, kar je izdatno okrepilo povpraševanje po novih zmogljivostih. Amazon je bil med najbolj zagretimi vlagatelji v podatkovne centre, samo v okrožju Loudoun v Virginiji so jih zgradili toliko, da se je območja prijelo ime Podatkovna aleja.

Še pred razcvetom umetne inteligence so bili silno donosen posel. Amazonov oddelek za spletne storitve je v nekaterih letih zaslužil več kot celotna drobnoprodajna dejavnost podjetja, pri čemer je dosegal le delček njenega prometa. Potem se je začel hiter razvoj novih modelov za umetno inteligenco, informatiki pa so spoznali, da so grafični procesorji, posebni dodatni možganski centri računalnika, namenjeni za hitro risanje slik na zaslonu, izjemno uporabni za njihovo urjenje.

Medtem ko je običajen računalniški procesor pameten delavec, ki zmore skoraj vse, a zelo natančno in premišljeno le eno stvar naenkrat, so grafični procesorji udarniška brigada, ki zna le eno stvar, a to izjemno hitro in v velikih količinah. Učenje modelov umetne inteligence zahteva obdelavo ogromne količine podatkov in iskanje vzorcev v njih. Kar je kot ustvarjeno za grafične procesorje in njihovo vzporedno izvajanje milijonov istih operacij. Tovrstno učenje v primerjavi z navadnimi procesorji pohitrijo za od desetkrat pa tudi do tisočkrat.

Računalniki se naučijo prepoznavati vzorce (na primer sliko ali govor) v dneh ali celo urah namesto v mesecih. Navdušeni igralci računalniških iger so tako pred približno petnajstimi leti začeli ugotavljati, da na trgu vse težje najdejo zmogljive grafične kartice kalifornijskega podjetja Nvidia, njihove cene pa so poletele v nebo. Niso bili krivi samo raziskovalci umetne inteligence, obojim so v zelje hodili še po hitrih zaslužkih hlepeči rudarji kriptovalut.

Ura moledovanja

Nvidia je kmalu začela izdelovati posebne sisteme samo za razvoj modelov umetne inteligence, ki so pospešili razcvet obsežnega usposabljanja velikih jezikovnih modelov (LLM), na katerih temeljijo sedanji javno dostopni klepetalniki umetne inteligence. Prihod klepetalnika ChatGPT, ki deluje s pomočjo modela umetne inteligence podjetja OpenAI, je novembra 2022 sprožil splošno spoznanje, da smo na pragu silovite tehnološke revolucije.

V samo dveh mesecih po objavi ga je preizkušalo sto milijonov ljudi, za kar je družbeno omrežje Tik Tok porabilo devet mesecev. Sedaj ima že več kot osemsto milijonov uporabnikov, postal je bolj priljubljen kot spletna enciklopedija Wikipedija. Mladi uporabniki mu ljubkovalno pravijo kar »chat«, kar postaja sinonim za uporabo umetne inteligence, podobno kot guglanje označuje iskanje po spletu.

Nekateri strokovnjaki trdijo, da bo umetna inteligenca že v bližnji prihodnosti postala podobno neizbežna, kot sta sedaj internet ali elektrika. Vanjo je vtkano optimistično pričakovanje ogromnega povečanja produktivnosti in gospodarske rasti, ki naj bi ju prinesla napredna avtomatizacija. Nihče noče zaostati pri novem tehnološkem preskoku, sploh ob napovedi, da naj bi ta presegel dosedanji vpliv celotne industrijske revolucije. Kar je pognalo divje tekmovanje med podjetji in tudi državami, kdo bo hitreje razvil nove in zmogljivejše modele.

To pomeni osupljivo zlivanje denarja v razvoj in infrastrukturo, do konca tega leta 375 milijard dolarjev, prihodnje leto že 500 milijard. Priča smo eni največjih naložb kapitala v človeški zgodovini. Simbol tega je Nvidia, ki s svojimi grafičnimi procesorji poganja razvoj. Prodajajo se hitreje kot vroče žemljice, ljudje, kot sta Larry Ellison iz podjetja Oracle in Elon Musk iz Tesle in X-a, sta dobesedno prosjačila direktorja Nvidie Jensena Huanga, naj prav njim proda čim več svojih izdelkov. Ellison je eno od teh poslovnih kosil opisal kot »ura sušija in moledovanja«. Sistemi so tako dragoceni, da za njihovo dostavo do podatkovnih centrov uporabljajo posebno varovanje in oklepna vozila.

Država, talka AI

Prihodki Nvidie so se med prvim četrtletjem 2022 in prvim četrtletjem letošnjega leta povečali za petkrat, dobiček po obdavčitvi za več kot desetkrat. V nebo je vzkipela tudi cena delnic, leta 2023 so postali vredni tisoč milijard dolarjev, nato postavljali rekord za rekordom: dva tisoč milijard leto kasneje, letos so prvi v zgodovini presegli mejo pet tisoč milijard dolarjev. Toliko kot celoten BDP Nemčije, tretjega največjega gospodarstva sveta. Ali za 63 slovenskih. To je ena najvišjih koncentracij kapitala v eni sami delnici, če se želijo Američani upokojiti brez skrbi, mora Nvidia še naprej uspevati.

Profimedia

Podobno kot je Savdska Arabija odvisna od nafte, ZDA sedaj poganja ekonomija umetne inteligence. Tri četrtine dobičkov borznega indeksa S&P 500 so od prihoda ChatGPT pridelale delnice, povezane z umetno inteligenco. Nvidia je le vrh sijajne sedmerice, kot pravijo tehnološkim podjetjem Alphabet (Google), Amazon, Apple, Meta (Facebook), Microsoft in Tesla.

Dobra tretjina vrednosti celotnega kapitala, zbranega v ameriškem osrednjem borznem indeksu, izvira samo iz omenjene sedmerice. Tudi preostalo gospodarstvo poganjajo milijarde dolarjev vredne naložbe v podatkovne centre in drugo infrastrukturo, potrebno za razvoj. Matteo Wong in Charlie Warzel iz časnika The Atlantic temu pravita, da je država v – sicer za zdaj dobrohotnem – položaju talca.

A hkrati opozarjata, da se z »gospodarstvom dogaja nekaj čudnega«. Število prostih delovnih mest se kljub hrumenju borznega trga zmanjšuje, 22 ameriških zveznih držav je v recesiji ali blizu nje, in čeprav gradnja podatkovnih centrov poganja gradbeništvo, ameriška proizvodnja upada. Zdi se, da je tehnološki razcvet prekril opozorilne znake o majavem ameriškem gospodarstvu.

Mnogi strokovnjaki menijo, da so glavni razlog, zakaj ameriško gospodarstvo za zdaj brez splošne recesije brodi skozi posledice carin in množičnih izgonov, ravno vlaganja v umetno inteligenco, ki delujejo kot »obsežen program spodbud za zasebni sektor«. A raziskovalec digitalne ekonomije Paul Kedrosky vseeno svari, da so naložbe pretirane, »porabljamo ogromno denarja, pri čemer verjetno ni možnosti, da bi povrnili večino teh stroškov,« kar je še bolj nevarno, ker se podjetja za to zadolžujejo.

Tehnološki velikani za razvoj umetne inteligence potrebujejo tako ogromne količine kapitala, da si Wall Street izmišlja vse bolj zapletene, inovativne in donosne, a v nekaterih primerih tvegane sheme financiranja. Meta v zvezni državi Louisiana gradi velikanski podatkovni center, imenovan Hyperion. Banka Morgan Stanley je za financiranje 30 milijard dolarjev vrednega projekta po besedah Matta Wirza iz časnika The Wall Street Journal organizirala »finančno čarovništvo«, s katerim so združili elemente zasebnega kapitala, projektnega financiranja in investicijskih obveznic.

Sklad zasebnega kapitala Blue Owl je prispeval tri milijarde, Meta 1,3 milijarde, nato pa sta prek novega skupnega podjetja Beignet Investor (beigneti so sicer lokalni krofi iz New Orleansa) izdala za zajetnih 27 milijard dolarjev obveznic. Meta tako uradno nima dodatnega dolga, a se je v pogodbi zavezala, da bo poplačala vse vlagatelje, če se posel ne bo izšel.

Finančno samozadovoljevanje

Podobno gromozanski je projekt Stargate, podatkovna centra v zveznih državah Teksas in Wisconsin, ki bosta stala 38 milijard dolarjev. Glavni uporabnik bo OpenAI, prek Oracla, prvi si kot zagonsko podjetje ne more izposojati tolikšnih vsot, drugi sam ni dovolj kreditno sposoben, zato je banka JPMorgan Chase organizirala bančni sindikat, imenovan Jacquard, v katerega se je povezalo več kot trideset finančnih institucij. Kedrosky meni, da gre za »racionalni balon«, ko so posamezni vlagatelji prepričani, da sprejemajo pravilne odločitve, saj gre za revolucionarno novo tehnologijo. A to primerja s finančnimi baloni, ki so se napihovali ob prejšnjih tehnoloških preskokih.

V 19. stoletju so v Združenem kraljestvu in ZDA neutrudno vlagali v železnice, dokler niso preveč navdušeni graditelji tire polagali skoraj drug ob drugem na istih lokacijah. To je privedlo do propada podjetij in številnih gospodarskih kriz v obeh državah. Podobno se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja dogajalo med ameriško elektrifikacijo, ko so v desetih letih podeželja prekrili z omrežjem žic. To je sprožilo nastajanje številnih elektro podjetij in prelivanje denarja v vprašljive naložbe.

Prekomerna poraba zaradi elektrifikacijske mrzlice je povzročila pregrevanje borze, dokler ni njen zlom leta 1929 sprožil veliko depresijo. »Skoraj vsaka tehnološka revolucija je najprej povzročila ogromno škodo, lahko traja desetletja, preden se finančno vrnemo do začetnega izhodišča,« meni Kedrosky. »Kot pravi znana ekonomska fraza, na dolgi rok se izide, a na dolgi rok smo tudi vsi mrtvi.«

Zaskrbljenost nad čudnimi finančnimi tokovi v tehnološki panogi so poglobile tako imenovane »krožne pogodbe«, ko eno podjetje vloži denar v drugo, to pa nato z njim kupi izdelke ali storitve prvega. Analitiki banke Morgan Stanley so v začetku prejšnjega meseca izrisali pretakanje denarja v ekosistemu umetne inteligence, povezave pa so okrepile opozorila o finančnem balonu. Osrednjo vlogo ima OpenAI, ki je Oraclu obljubil 300 milijard v petih letih za zakup prej omenjenih centrov Stargate.

Oracle bo opremo za centra kupoval od Nvidie, ki je septembra objavila, da bo v OpenAI vložila svojih sto milijard dolarjev. Njen tekmec, podjetje AMD, je za to, da bi OpenAI kupoval tudi njihove grafične procesorje, temu ponudilo desetino svojih delnic po smešni ceni enega centa za delnico. V zameno pričakujejo več deset milijard dolarjev prihodkov, vendar v bistvu plačujejo OpenAI, da postane njihova stranka.

V tej mreži je še CoreWeave, ki je pred osmimi leti nastalo kot postranski poslič newyorških finančnikov, da bi z rudarjenjem kriptovalut zaslužili za svoj hobi športnih stav. Kupili so opremo Nvidie in ugotovili, da se da z njo izjemno dobro služiti, zato so pustili službe in se razširili v podatkovne centre, danes pa so med vodilnimi ponudniki njihovega oddajanja v najem.

Nvidia, ki jim prodaja svoje čipe, ima v lasti približno pet odstotkov podjetja, hkrati se je zavezala, da bo do leta 2032 od njega odkupila vse neprodane zmogljivosti računalništva v oblaku. Največja stranka CoreWeavea je Microsoft, prav tako vlagatelj v OpenAI, s katerim si deli prihodke, in kupuje čipe od Nvidie ter AMD-ja. OpenAI je prav tako stranka in delničar CoreWeavea, v podjetje so vložili 350 milijonov dolarjev kapitala.

Dvomi o pomočniku

Prepletenost ni nujno sporna, čeprav se zdi, da podjetja dobesedno poganjajo drug drugega. Če bodo OpenAI in njegovi konkurenti ustvarili dovolj prihodkov in upravičili vse naložbe, se te lahko izjemno obrestujejo. Po drugi strani je OpenAI samo letos podpisal pogodbe, po katerih bo moral partnerjem plačati tisoč milijard dolarjev, ne da bi imel prihodke, ki bi upravičili takšne obveznosti. Doslej niso nikoli ustvarili dobička, njihove izgube naj bi se do prihodnjega leta potrojile na 14 milijard dolarjev. A tudi podjetje Tesla je prvih 16 let živelo v rdečih številkah, sedaj je vredno 1350 milijard dolarjev, več kot celotna preostala avtomobilska industrija.

Katastrofo bi sprožilo spoznanje, da so obljube o dramatičnem dvigu produktivnosti in na ta način rasti dobičkov podjetij le fatamorgana. Počasi kapljajo poročila, ki krepijo takšne strahove. Študija skupine raziskovalcev, povezanih z medijskim laboratorijem univerze MIT, je ugotovila, da je od tristo naložb podjetij v umetno inteligenco le pet odstotkov prestalo uvajalno obdobje in »prineslo merljive prihodke ali vplive na produktivnost«. Podobno je raziskava mednarodnega svetovalnega podjetja Akkodis med več kot dva tisoč direktorji zaznala, da se je delež tistih, ki so »zelo prepričani« o strategiji uvajanja umetne inteligence v svojem podjetju, z lanskih 82 skoraj prepolovil na letošnjih 49 odstotkov.

Profimedia

Tudi svetovalci podjetja McKinsey so v svojem poročilu zapisali, da pri skoraj 80 odstotkih podjetij, ki uporabljajo umetno inteligenco, ta ni imela pomembnega vpliva na njihov dobiček. Celo pri programiranju, kjer naj bi umetna inteligenca blestela, so bili avtorji julija objavljene raziskave skupine METR skoraj šokirani, ko so ugotovili, da so bili razvijalci pri svojem delu za 20 odstotkov počasnejši, če so uporabljali orodja umetne inteligence, kot pa so bili brez njih. Razmišljanja o morebitnem finančnem balonu umetne inteligence in posledicah njegovega poka so tako postala vse glasnejša.

Razpad sistema

Angleška centralna banka je to prelila v opozorilo, da z naraščanjem vrednosti vodilnih tehnoloških podjetij narašča tudi »tveganje za nenadno korekcijo«. Podobno je generalna direktorica Mednarodnega denarnega sklada (IMF) Kristalina Georgieva dejala, da se vrednotenja tehnoloških podjetij »gibljejo proti ravnem, ki smo jih videli med optimizmom glede interneta pred 25 leti«. Takratna tehnološka revolucija je prinesla neizmeren optimizem, vlagatelji pa so zlivali denar v vse, kar je v imenu imelo piko, prav tako prepričani, da prihaja poslovna revolucija.

Ko se je 2000 ta balon razpočil, se je vrednost borznega indeksa S&P 500 prepolovila, mnogo malih delničarjev je izgubilo premoženje, gospodarstvo se je resno zamajalo. Če se vlagatelji tudi tokrat naveličajo radodarnega vlaganja v novo tehnologijo, ne da bi imeli trdnejša zagotovila o prihodnjih donosih, bodo posledice veliko hujše od recesije. Vrednost delnic sijajne sedmerice je tesno povezana z njihovimi ambicijami na področju umetne inteligence, njihov padec bi sprožil razprodajo finančnih skladov, zadolženih pri bankah.

To bi lahko ustvarilo začarani krog, zaradi katerega bi se finančna škoda razširila na pokojninske sklade, vzajemne sklade, zavarovalnice in vsakodnevne vlagatelje. Ko kapital beži s trga, bodo strmoglavile tudi delnice netehnoloških podjetij: slaba novica za vse, ki so se odločili igrati na varno in vlagati na primer v nepremičnine. Stiska skladov zasebnega kapitala, ki imajo obsežne naložbe v podatkovne centre in z upravljanjem tisoče in tisoče milijard dolarjev predstavljajo vzporeden sistem bančništva v senci, bi še poglobila veliki zlom.

Ker balon umetne inteligence napihuje ista vera v nove tehnologije, ki rušijo stare paradigme, bi pesimistično razpoloženje do njih hitro spodkopalo tudi navdušenje nad kriptovalutami, opozarja profesorica prava Hilary Allen, strokovnjakinja za povezavo med novimi finančnimi tehnologijami in finančnim sistemom. »Zlom Ponzijevi piramidi podobnih kriptovalut, kot je bitcoin, bi se prenesel na tiste, zavarovane s premoženjem,« meni Allenova.

Njihovi izdajatelji bi morali seči po svojih denarnih rezervah v bankah ali prodajati državne obveznice in v vrtinec bi se zvrnili še drugi kritično pomembni finančni trgi. V državi, kjer naj bi vzpon umetne inteligence dvigal tudi preostale dele gospodarstva in jih reševal pred recesijo, bi bil takšen udarni val lahko uničujoč.

Končni poslovni načrt

Optimisti opozarjajo na tako imenovano krivuljo produktivnosti J, po kateri vsaka nova tehnologija povzroči začetni padec, ko imajo podjetja težave pri njenem uvajanju. Ko se naučijo, kako jo učinkovito vključiti v svoje procese, se produktivnost znova dvigne, pogosto skokovito. Kristina McElheran, ekonomistka z univerze v Torontu, pravi, da umetna inteligenca zahteva sistemske spremembe, to pa povzroča trenja, zlasti za uveljavljena podjetja. Zato lahko njeni zagovorniki še vedno upravičeno trdijo, da bo prinesla korenite spremembe.

Ne nazadnje je pomemben nauk poka internetnega balona, da so se začetna pričakovanja izkazala za upravičena, velike stave na ambiciozne tehnologije se dolgoročno lahko obrestujejo. Pet najvrednejših podjetij, ki kotirajo na borzi, na svetu – in šest od sedmih najboljših – so tehnološka podjetja iz tistega obdobja ali pa so zrasla iz takrat posejanih semen. Težava je morda zaradi narave tokratnega infrastrukturnega razcveta – če je prehitra gradnja kanalov, železnic, optičnih kablov za sabo pustila podlago za prihodnjo rast, podatkovni centri niso tako trpežni. Čipi v nekaj letih zastarijo, ko Nvidia in njeni konkurenti izdelajo naslednji val najsodobnejše strojne opreme.

Brez nje pa je pot do svetega grala teh prizadevanj, superinteligence, vse težja. Skoraj ironično je, da nam ob vseh strahovih o koncu sveta, ker naj bi skušali ustvariti inteligentne stroje s samozavedanjem, nad glavo visijo nikoli premagani vzroki špekulativnih histerij – pohlep, strah pred zamujeno priložnostjo in prepričanje, da se da zaslužiti tudi s precenjenimi dobrinami, ker jih še vedno lahko za višjo ceno prodate še »večjemu bedaku«.

Morda bomo kmalu vsi bedaki, saj je direktor podjetja Anthropic, Dario Amodei, napovedal, da bo umetna inteligenca do leta 2027 ali »ne mnogo kasneje … v skoraj vsem boljša od ljudi«. Kot pravi Mat Levine iz časnika Bloomberg, ima Sam Altman iz OpenAI verjetno najboljši poslovni načrt v zgodovini kapitalizma – vreči, kolikor denarja je pač potrebno, v iskanje umetne superinteligence, »ko bomo ustvarili Boga, ga bomo prosili za denar«.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.