Prežema jo šov, v katerem so kletvice tako običajen rekvizit kot zastave, slabe kravate in še slabše obljube. V medijskem boju, kjer se besede merijo po viralnosti, ne po svoji teži, je psovanje postalo jezik, v katerem vse raje govorijo tudi demokrati.

Sveže zaprisežena demokratska poslanka Rashida Tlaib je leta 2019 na večerni zabavi javno pozvala: »Odstavimo mamojebca!« In nemudoma sprožila val karanja kolegov in vrha njene stranke. Bolj kot kletvica jih je sicer zmotila preuranjena napoved o odstavljanju predsednika (kar so nato poskusili dvakrat, a so republikanci v senatu to obakrat preprečili). Tlaibova je del mladih demokratskih poslancev, ki so zaradi bolj neposrednega pristopa k politiki veljali za nekakšne »uličarje«, progresivno krilo, pripravljeno na oster boj s političnimi tekmeci, brez dlake na jeziku.

Pred šestimi leti je bila vulgarna oznaka predsednika še korak predaleč. Eden od starejših kolegov jo je skušal braniti, da je pred navdušeno množico podpornikov »podlegla skušnjavi, prepričan sem, da bi po premisleku za opis svojih občutkov izbrala druge besede«. Usajal se je tudi Trump: »Njeni komentarji so sramotni. Mislim, da je osramotila sebe in svojo družino. To je bilo zelo nespoštljivo do ZDA.« Kar je precej licemerski odziv politika, ki je dokončno odprl Pandorino skrinjico neotesanosti na samem vrhu ameriške države. Ni samo spremenil načina, kako politiki govorijo, ampak tudi, kako preklinjajo: odkrito in brez opravičila.

Profimedia

Spremenil se je tudi način poročanja, mediji so postali veliko bolj odprti do neposrednega prelivanja takšnega besednjaka politikov v javnost. »Vemo, da so preklinjali že stoletja, vendar se o tem ni poročalo zaradi novinarskih norm,« ugotavlja leksikograf Jesse Sheidlower, avtor knjige The F- word (Zgodovina besede fuk).

Greznična usta demokratskega predsednika Lyndona B. Johnsona so bila legendarna v ameriški prestolnici, toda bralci Washington Posta so bili redno prikrajšani za njihovo sočnost. Afera Watergate je na plano spravila tajne posnetke Richarda Nixona, njihovi prepisi, prerešetani s frazo (izbrisana kletvica), pa so pokazali, kako vsakdanje je bilo psovanje v republikančevi Beli hiši.

Od riti do sranja

Trump je drugačen zaradi javnosti svojega početja. Prve volitve je dobil takoj po objavi posnetka, v katerem je zloglasno opisal grabljenje ženskih genitalij, in od takrat naprej svobodno uporablja vulgaren jezik. Pred njim je bilo tako odkrito robantenje za politike na vrhu škandalozno. Še njegov predhodnik Barack Obama se je soočil z viharjem desnice, ker je republikanskega tekmeca Mitta Romneyja označil za »sralca«. Sedaj na desnici zvesto sledijo človeku, ki je predsedniški besednjak v javnih nastopih obogatil s psovkami, kot so »baraba«, »prasica«, »sranje«, »jebi«.

To je milijone svetlobnih let daleč od Woodrowa Wilsona, ki je leta 1919 prelomil tradicijo, da predsedniki – niti kot kandidati – v svojih nastopih ne kolnejo. Wilson je dejal, da je iz sebe naredil »očitno rit«, povsem nedolžno puhlico v sedanjem ozračju, ko predsednik stopi pred mikrofone in za dve državi reče, da »ne vesta, kaj za kurca počneta«.

Joseph Phillips, politolog z valižanske univerze Cardiff, je prešteval, koliko kletvic so ameriški predsedniki, podpredsedniki in predsedniški kandidati javno izustili po Wilsonovem »izbruhu«, in prišel do nekaj manj kot sedemsto. Velika večina je javnost ožgala v zadnjih desetih letih, tri četrtine jih je prišlo iz ust le dveh, Trumpa in demokrata Joeja Bidna. Pri čemer se je slednji predvsem oklepal za uho ne ravno boleče »prekleto«.

Republikanec je v komaj devetih mesecih drugega mandata že krepko presegel nespodobnosti iz celotnega prvega, a pri mnogih volivcih še vedno ni povzročil zasičenosti z neotesanostjo. Ta nekako velja za avtentično, za del njegove »blagovne znamke«. Phillips pravi, da so kletvice dejansko lahko razumljene kot znak pristnosti, ta pa je še posebej pomembna v času nizkega zaupanja v politiko. In v dobi močnih populističnih gibanj (ki smo jim sedaj priča), ko se razcvetijo »ljudski« politiki, s katerimi se ni težko poistovetiti. Ker veliko ljudi bolj ali manj sočno preklinja, se z vključevanjem kletvic v politični govor ta zdi bolj pristen. Še posebej ker mnoge psovke za ameriško javnost preprosto niso več tako prostaške, kot so bile nekoč.

Profimedia

Spodobnost in učinkovitost

Republikanski politiki se tako zgledujejo po svojem voditelju, večina jih vse bolj uporablja poudarjeno ostra soočenja in agresivno nastopaštvo, saj del volilne baze to razume kot znak pokončnosti. Tega niso spregledali niti demokrati. Če je nekdanja prva dama Michelle Obama pred slabim desetletjem pridigala, da se je treba na nizkotnosti odzvati z dostojanstvom, so v stranki sedaj sneli svilene rokavice politično korektnega jezika.

Za to je zaslužen tudi Bidnov zdrs iz leta 2022, ko so mikrofoni prestregli neprevidno opazko, da je novinar Fox Newsa »neumni pasji sin« (predsednik se mu je sicer nemudoma opravičil). Ker ni bilo resnih političnih posledic, so se naučili, da jih nihče ne bo požrl, če kdaj izustijo, kar si marsikdo misli. In da surovost preseka pozornost, ki je sicer običajno rezervirana za Trumpov resničnostni šov.

Ko so ugotovili, da v sedanjih časih moralno ogorčenje zlahka izzveni kot vzvišenost, Instagram in TikTok pa se odzivata predvsem na zmes stand-upa in gostilne, vprašanje ni bilo več, kaj se spodobi, temveč kaj deluje. Spoznanje se je spreobrnilo v strategijo: manj zloščenih nastopov in prefinjenega jezika, več spontanosti, prežete s »prizemljenimi« bodicami, tudi psovkami.

Ne samo mlada garda, svoje nastope solijo tudi sivolasi politiki, ki bi jim pred nekaj leti ob takem pristopu izpadli še zadnji lasje. Senator Adam Schiff, ki se ga bolj spomnimo po zglajenih nastopih ob odstavljanju Trumpa, si je nedavno v oddaji Jimmyja Kimmla privoščil stavek, da se Trump »lahko jebe«.

Ne gre samo za moški mačizem, newyorška senatorka Kirsten Gillibrand je na Univerzi New Yorka študentom dejala, da če demokrati »ne pomagamo ljudem, moramo odjebati domov«. Psovanje se je preselilo celo v sporočila za javnost, njena kolegica Tammy Duckworth iz Illinoisa je v svoji zahtevi za odstop obrambnega ministra Peta Hegsetha (zaradi razkrivanja državnih skrivnosti na omrežju Signal) zapisala, da je »jebeni lažnivec«. Kar je skušala omiliti z zvezdico v psovki, a ton je bil zelo jasen. Poslanka Ilhan Omar iz Minnesote je provokativno vprašanje novinarja iz desničarske publikacije Daily Caller zavrnila z odločnim »Odjebi!«. In nato posnetek sama objavila na omrežju X.

Profimedia

Težava je, da je takšna strategija vedno na robu obtožbe o licemerstvu, še posebej za tiste, ki so nekoč moralizirali o »spuščanju standardov«. Poleg tega je sklicevanje na avtentičnost dvorezen meč: izpade kot pogum, če pride iz izkušenj, in kot krčevita poza, če je dodan na silo zaradi navodil političnih svetovalcev. Nihče ne dvomi, da Trump tudi za zaprtimi vrati surovo kolne, pretvarjanje drugače lepo vzgojenih ljudi pa se lahko hitro sprevrže v farso.

Kar je spoznala poslanka iz Oregona Maxine Dexter. »V javnosti ne preklinjam prav dobro,« je dejala v opravičilo, preden je to odločno dokazala, ko je svoj nastop zaključila s ponesrečenim poskusom psovanja »ampak moramo se fukati s Trumpom!«. Orkan muzanja na družbenih omrežjih je preglasil njeno prošnjo: »Prosim, ne povejte mojim otrokom, kaj sem pravkar naredila.«

Zasoljena sproščenost

Raziskovalci, kot je Timothy Jay, zaslužni profesor psihologije na Univerzi Massachusettsa in avtoriteta na področju znanosti preklinjanja, ugotavljajo, da to ni znak »revščine besedišča«, ampak je lahko povezano z višjo inteligenco in kreativnostjo. Tisti, ki so sposobni izstreliti več različnih kletvic v eni minuti, imajo pogosto tudi širši besedni zaklad nasploh. Kot pravi lingvist Geoffrey Hughes: »Preklinjanje kaže nenavadno zbliževanje visokega in nizkega, svetega in profanega.« Glavni razlogi, zakaj preklinjamo, niso le lingvistični, ampak nevrološki in čustveni. Kletvice sprožijo val adrenalina in v resnici fizično pomagajo lajšati bolečine.

Poleg tega služijo kot neposreden izraz močnega čustva, so hitra in neposredna bližnjica do signaliziranja čustvene vpletenosti. V položaju, ko smo pasivni in nemočni (kot ob bolečini ali slabi politiki), nam kletvice dajejo občutek moči in kontrole. S prostaškim besednjakom pokažemo, da nismo žrtve, ampak se aktivno odzovemo. Znotraj ožjih skupin (prijatelji, sodelavci, subkulture) je preklinjanje lahko oblika socialne vezi. Pokaže, da si »zraven«, da so spuščene socialne ovire ter da si sproščen in pristen.
Zgodovinsko gledano so bile kletvice pretežno povezane z bogoskrunstvom, kasneje pa s temami seksa in iztrebkov.

Preklinjanje je bilo dolgo stigmatizirano kot znak moralnega propada, neotesanosti ali pa izključno znak nižjega razreda in moškega vedenja. Moški so preklinjali med sabo, v družbi žensk in otrok pa so bili previdni. Dolga desetletja je bil jezik v javni sferi, medijih in politiki strogo cenzuriran. Sprememba se je začela z vzponom subkultur mladih. Kar je bilo nekoč rezervirano za izjemne trenutke, se je preselilo v vsakdanje pogovore.

V zadnjih dveh desetletjih so se kletvice praktično normalizirale. Sedaj so v jeziku pogosto uporabljene kot ojačevalci namesto kot neposredna žalitev. Ko beseda izgubi svojo primarno, ofenzivno funkcijo, postane manj sporna. Poleg tega imajo mlajše generacije bistveno večjo toleranco do prostaškega jezika. Na spletu in družbenih omrežjih, kjer se komunikacija hitro širi in kjer je obroben jezik pogosto viralen, so kletvice postale del digitalnega slenga in meme kulture. Zmanjšal se je tudi spolni prepad, različna pogostost uporabe psovk pri moških in ženskah ni več tako očitna.

Profimedia

»Jezik je del celotnega prehoda k bolj sproščenemu življenjskemu slogu,« ugotavlja Jay. V zadnjih letih to sproščanje deloma izhaja iz načina komuniciranja na družbenih omrežjih. Študija iz 2014 je pokazala, da so se kletvice na X (nekdanjem Twitterju) pojavljale precej pogosteje kot v govorjenem jeziku. »Ljudje so oddaljeni, zato so lahko agresivni brez kakršnegakoli fizičnega povračilnega ukrepanja,« pravi Jay. Tudi nedavna anketa organizacije YouGov je potrdila, da je za mlajše generacije preklinjanje v različnih situacijah bolj sprejemljivo.

Pijani mornarji

Če smo vsi zdaj preprosto nekoliko bolj grobi, je to pospešilo razcvet obscenega jezika v politiki. Politiki (in demokrati še posebej) z določeno zamudo lovijo ta vlak. Uvideli so, da je puritanska, neomadeževana retorika v dobi družbenih omrežij in direktne komunikacije preprosto dolgočasna in neučinkovita. Uporaba kletvic danes ni več le provokacija, ampak kulturni marker – signalizira, da nisi staromoden, da nisi odtujen in da si, paradoksalno, avtentičen. »Politični ugled je na obeh polih v precej drugačnem stanju kot v preteklosti,« ugotavlja tudi Sheidlower.

Volivci, ki so naveličani vzvišenih politikov in njihovih piarovskih nastopov, so nagradili Trumpovo, pa naj bo še tako vulgarna, avtentičnost. Za demokrate, poparjene po lanskem volilnem porazu in v krču, kako znova privabiti volivce iz delavskega razreda, ki so prebegnili k menda bolj pristnemu republikancu, je sočno opletanje z jezikom dvojna tolažba. Po eni strani ima katarzičen učinek in jasno signalizira globoko jezo in odpor do Trumpove politike. Kletvica je v tem kontekstu postala verbalni udarec s pestjo po mizi.

Po drugi strani skušajo kazati podobo »normalnega človeka« – nekoga, ki se požvižga na ideje elite in ki govori tako, kot govori ljudstvo v baru, v službi, ali ko mu ne vžge avto. Poskušajo se rehumanizirati skozi prostaštvo, premostiti prepad med stranko elit, akademskih sfer in obalnih metropol ter delavskim razredom, ki jih zapušča. Demokratski volivci iz ankete v anketo ponavljajo, da želijo borce, ki se bodo uprli Trumpu. A politikom na levi grozi, da postanejo ljudje srednjih let, ki preklinjajo samo zato, da bi se zdeli kul.

Seveda je vprašanje, ali je sploh še kaj manj pristnega kot vnaprej preračunana neotesanost. Ali so kletvice resen odraz jeze in frustracije ali pa le še en mehanizem (digitalne) kampanje, ki so jo izračunale ekipe za družbena omrežja? Zdi se, da oboje. Demokrati so se pač odločili igrati igro, ki jo je začel Trump. Desni novičarski TV kanal Fox News, ki sicer veselo tolerira predsednikovo retoriko, jih obtožuje, da »kolnejo kot pijani mornarji«, s čimer poudarja, da je prostaštvo, ki izvira iz nasprotne ekipe, »neprepričljivo«.

Profimedia

Kletvice so lahko učinkovit lingvistični ojačevalec, če jih uporabljajo preudarno (kar je, glede na njihovo naravo, samo po sebi sicer ironija). Kot ugotavlja avtor študije o kletvicah Jay, je strateška uporaba obscenosti »socialna kognitivna veščina, kot je izbira pravih oblačil za pravo priložnost. To je precej prefinjeno socialno orodje.« Pritegnejo pozornost, dvignejo ton in poudarijo resnost sporočila, ne da bi se morali zateči k daljšemu in bolj abstraktnemu pojasnilu. Če senator reče, da so politike slabe, ga le redki poslušajo, ko oznani, da so »jebeno slabe«, dobi pozornost.

Platforme ostrine

Demokrati se lovijo v medijskem ekosistemu, ki ga je oblikoval Trump: brez povzdignjenega glasu ostaneš tišina med dvema škandaloma. Psovanje je tako tudi priznanje poraza, poraza klasične racionalne retorike pred ekonomijo pozornosti. Novo pravilo igre se zdi, kdor ne zakolne, ga algoritmi preslišijo. Jezik – tudi grd – je simptom sistema, v katerem pozornost ni sredstvo, temveč valuta. Vprašanje je, ali bodo demokrati znali to novo retoriko pretvoriti v nekaj, kar bo preseglo 24-urni novičarski cikel. Če bo ostalo le pri psovkah, bodo zveneli kot bend, ki ima en sam obrabljen refren.

Še posebej ker ne gre za običajno politično prerivanje. ZDA so v nekaj mesecih doživele globok padec demokratičnih vrednot in vse bolj spominjajo na iliberalne demokracije, v katerih avtoritarni voditelj grabi vse vzvode moči. Svarila, da je Trump novi Hitler, so pretirana, premalo je dosleden, ideološki, prelen, tudi preneumen, če hočete. Zanimajo ga le transakcije, ki se tako ali drugače stekajo v njegovo osebno korist. Toda v njegovi senci preži vrsta temačnih likov, ki so zmožni zelo grdih prelomov.

Morda je metanje verbalnih bomb nujno, da demokrati prebijejo zid ravnodušnosti. In bo podprto z jasno politiko – o zdravstvu, neenakosti, delu, o vojni in miru. V tem primeru naj se demokrati čim bolj goreče »fukajo s Trumpom«, kot je ušlo poslanki Dexterjevi. Toda morda je psovanje le odraz splošne frustracije v sodobni politiki, del sedaj že institucionaliziranega repertoarja, obveznega na platformah, kjer štejeta le ostrina in tempo.

Potem so demokrati le obupana družina, ki ji je pobegnil avtobus, sedaj pa teče za njim in vpije nekaj, kar se dobro prime v kratkih videih, glasno odmeva in je morda zabavno. Medtem pa za volanom sedijo »mamojebci, ki so v resnici nori«, kot je pred dnevi dejala poraženka lanskega novembra Kamala Harris.