Jagodni izbor ameriškega bogastva je pod drobnogled s pomočjo analitičnega podjetja Altrata vzel tudi časnik Wall Stret Journal (WSJ) in jih za lansko leto naštel še več od Forbesa. Po njihovih analizah se v ZDA premoženje kar 1135 ljudi meri z vsaj desetmestnimi številkami. Število milijarderjev je sicer precej težko opredeljivo. Trgi nihajo, vrednost zasebnih podjetij je težko določiti, velike donacije zmanjšujejo bogastva. Tudi načini merjenja se razlikujejo, zato seznami Forbesa, ki najbolj slovi po ocenah petičnosti najbolj petičnih, in WSJ ali drugih preštevalcev novcev (npr. Bloombergov indeks milijarderjev) niso povsem skladni. Ni pa dvoma, kdo so najbogatejši med pregrešno bogatimi. V zadnjih treh desetletjih je izraz milijarder skoraj postal sinonim za tehnološke bogataše. Mednje lahko na neki način prištejemo tudi Elona Muska (342 milijard dolarjev po Forbesu, 419 po WSJ), spet najbolj premožnega na svetu, čeprav večina njegovega bogastva izvira iz avtomobilskega podjetja Tesla.

Ameriški milijarderji so skupaj vredni osupljivih 5700 milijard dolarjev. Kar je dovolj denarja, da bi lahko okoli 60 milijonom Američanov, starim 65 let in več, kupili razkošni športni avtomobil corvette stingray, milijonu študentov plačali celotno šolanje na univerzi Harvard, kupili podjetja McDonalds, Delta Airlines, Ford in Lululemon ter vsa stanovanja mesta Chicago, pa bi jim še vedno ostalo okoli osem milijard dolarjev drobiža. Oziroma prevedeno v slovenske okvire, lahko bi šestnajstkrat kupili vse, kar premoremo Slovenci (finančni analitik Bine Kordež je konec maja premoženje Slovencev ocenil na okoli 300 milijard evrov), in bi jim še vedno ostalo dobrih sto milijard dolarjev. Pravzaprav bi bilo za nakup vsega slovenskega zadosti že premoženje Muska.

Ta je skupaj z Jeffom Bezosom (Amazon) in Markom Zuckerbergom (Meta) vreden skoraj tisoč milijard dolarjev, skupaj so na čelu nove nadkaste ultrabogatih supermilijarderjev. Zanjo je treba imeti vsaj 50 milijard dolarjev premoženja, po merjenju Altrate je konec februarja to pomenilo 24 Zemljanov, ki so skupaj imeli več denarja, kot je BDP Francije. Le sedem jih ni bilo iz Združenih držav. Še bolj elitna skupina svoje bogastvo meri v sto ali več milijardah dolarjev, vanjo se jih je uvrstilo le 16. Očitno se neenakost zažira tudi med tiste, ki se utapljajo v medu in mleku. »Zdaj govorimo o znatnih razlikah znotraj populacije milijarderjev. Precej osupljivo je, koliko se je povečalo neto premoženje nekaterih od teh ljudi,« se čudi tudi Maya Imberg, ki pri Altrati raziskuje supermilijarderje.

Tehnološka eksplozija

Pojav supermilijarderjev je povsem preoblikoval svet najpremožnejših. Prejšnje generacije so bogastvo kovale desetletja, v 19. in začetku 20. stoletja so bili najbogatejši možje industrialci: John D. Rockefeller je Standard Oil spremenil v monopol in leta 1916 prvi na svetu švignil do milijarde dolarjev premoženja. Andrew Carnegie je prevladoval v jeklarski industriji, Cornelius Vanderbilt si je nakopičil bogastvo z železnicami. Današnji ultrabogati vrh v veliki meri sestavljajo podjetniki, ki so zaslužili denar v tehnološkem sektorju ali pa je tehnološki napredek katapultiral njihovo industrijo na nove ravni. V tehnološko usmerjenem gospodarstvu je v le nekaj letih mogoče priti do gromozanskih zneskov.

Profimedia

»V zadnjih 40 letih smo bili priča ogromnim tehnološkim spremembam, te so nekaterim podjetjem omogočile hitro rast in ustvarjanje velikanske vrednosti za delničarje. Tak primer je denimo Amazon, brez tehnologije se ne bi mogel razširiti na sedanjo raven,« ugotavlja Steven Kaplan, profesor na poslovni šoli Booth Univerze v Chicagu, ki preučuje finance in neenakost. Hkrati njihova vrednost ne temelji več na fizičnih sredstvih, kot so nepremičnine in stroji, ampak na intelektualni lastnini in obljubah prihodnje rasti in zaslužkov. Podjetje Tesla je leta 2023 naredilo manj kot dva milijona vozil, a je bilo vredno ne samo več kot Toyota in Volkswagen, vsak od njiju je izbruhal preko devet milijonov vozil, ampak skoraj kot polovica vseh proizvajalcev avtomobilov na svetu.

Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz, profesor na Univerzi Columbia, je za WSJ dejal, da del vzpona superbogatih pripisuje nezmožnosti protimonopolne zakonodaje, da bi se spopadla z monopolno močjo v tehnološkem sektorju. »Imamo protimonopolne zakone, ki so bili dobro prilagojeni Standard Oilu, v tehnološki sferi pa ne delujejo dobro. Monopolna moč je tako ustvarila potencial za kopičenje ogromnih bogastev.« Hkrati je opozoril, kako so današnji supermilijarderji postali mojstri izogibanja davkom in spretno izkoriščajo slabosti zakonodaje o korporativnem upravljanju za obsceno visoke plače in bonuse. »Ti fantje so celo boljši pri izogibanju davkom kot pri izdelavi dobrih izdelkov,« je prepričan Stiglitz.

Krila za fantazije

Superbogatih se je lotila povsem sveža davčna študija nevladne organizacije Nacionalni urad za ekonomske raziskave (NBER). Po njej je povprečna davčna stopnja za najbogatejše Američane le okoli 24 odstotkov. V zadnjih letih se je znatno znižala po zaslugi davčne reforme predsednika Donalda Trumpa, zaradi nje bo nizka ostala tudi v bližnji prihodnosti. V praksi je davčna zakonodaja države na vrhu regresivna, ne progresivna. Najbogatejšim omogoča, da zaslužke izničijo z navideznimi izgubami in uporabljajo druge kreativne računovodske strategije za zaščito premoženja. Posledično milijarderji plačujejo nižje davčne stopnje kot mnogi milijonarji. Pravzaprav plačujejo nižje davčne stopnje kot mnogi na vrhu srednjega razreda.

Trump s svojimi davčnimi olajšavami, ki so v največji meri pomagale najbogatejšim, pomaga tudi sebi. Umetnik posla s šestimi prisilnimi poravnavami na grbi nikoli ni skrival, da je vodenje Združenih držav zanj način za grabljenje bogastva. Raven korupcije in količina denarja, ki se steka v njegovo družinsko blagajno, je tako predrzna, da je za javnost celo preveč osupljiva: dve milijardi iz sklada, ki ga nadzoruje savdski prestolonaslednik; luksuzno letalo katarskega emirja; dobički iz vsaj petih različnih podjetij, ki trgujejo s kriptovalutami; provizije iz ekskluzivnega kluba, polnega uradnikov kabineta.

Še več, poleti sprejeti »veliki, čudoviti zakon« je ne samo podaljšal davčne olajšave iz Trumpovega prvega mandata, ampak ustvaril nove davčne luknje in znižal davke na zapuščine. Vlada izgubo davčnih prihodkov blaži s krčenjem zdravstvenega zavarovanja za milijone Američanov z nizkimi dohodki (mnogi med njimi so glasovali za MAGA republikanca) in krčenjem programa prehranske pomoči. Bogati, vključno s Trumpom, bodo še naprej bogateli, za to bodo plačali revni. »Zakaj smo tako apatični do dejanske uporabe svoje (volilne) moči za spreminjanje stvari v resničnem življenju? Zakaj politiki, kot sta senatorja Bernie Sanders in Elizabeth Warren – oba pozivata k večji obdavčiti ultrabogatih –, veljajo za ‘radikalne’ in nevarne’?« se je pred novim Trumpovim vzponom na oblast spraševala publicistka Xochitl Gonzalez.

Njen odgovor je, da Američani še vedno na skrivaj gojijo fantazijo o zmožnosti postati milijarder kot temeljni obljubi družbe. »Večina ljudi bi verjetno priznala, da so ameriške sanje divji prevarantski mit, rojen v dobi, ki je daleč za trenutno resničnostjo. Pa vendar hkrati verjamejo, da jih samo ena odlična ideja, en srečen zasuk, ena predanost k spanju v pisarni za leto ali dve loči od tega, da postanejo eni od ‘njih’,« meni Gonzalezova.

Takšnemu razmišljanju daje krila sedanja sestava supermilijarderjev, ki niso dediči, ampak so si sami ustvarili bogastvo. »Velika ameriška bogastva današnjega časa so nov denar, ne star,« ugotavlja lansko poročilo konservativnega možganskega trusta Heritage Foundation. S spiska najpremožnejših so izginila imena Astor, Carnegie, Mellon, Vanderbilt, med milijarderji je le še en Rockefeller.

Profimedia

Razžrta solidarnost

Vzpon nove izjemno bogate elite sproža temeljna vprašanja o prihodnosti porazdelitve bogastva in gospodarske moči v ZDA in po svetu. Ekonomisti in politiki so še vedno neenotni, ali je res pomembno dopustiti takšno neomejeno bogatenje kot sredstvo za spodbujanje inovacij in ali lahko družba sploh deluje pravično, ko je toliko kapitala skoncentriranega v rokah tako maloštevilnih ljudi. Tehnološki superbogataši imajo izjemen vpliv na politiko, medije in družbo.

Musk je po svojem ponesrečenem, neučinkovitem in škodljivem izletu v javno upravo sicer izgubil naklonjenost predsednika (in velikega dela javnosti). A še vedno nadzoruje podjetja SpaceX, Tesla in X, prek njih pa ima širok vpliv na mnoga področja, od raziskovanja vesolja do spletnega diskurza. Bezos je lastnik Washington Posta. Zuckerberg vodi Instagram, Facebook in Threads, spletne platforme, ki jih uporabljajo milijarde ljudi. Ti supermilijarderji delujejo v večinoma deregulirani digitalni krajini, kjer je nadzor omejen.

Luigi Zingales, profesor ekonomije na Univerzi Chicaga, vzpon razreda supermilijarderjev vidi kot simptom neuspeha kapitalizma v ZDA. »Dober kapitalistični sistem nikogar ne nagrajuje preveč, ostaja zelo konkurenčen in vsaka nova inovacija je hitro prekopirana.« Po njegovem pa ameriški pravni sistem tehnološkim podjetjem dovoljuje, da svoje poslovne skrivnosti in inovacije tako močno zaščitijo, da je konkurenca nemogoča. »Prvi bom dejal, da so spodbude ljudem nujne za inovacije. Toda ko nekdo žanje tako velike nagrade, kaže na to, da so spodbude prevelike in da bi lahko z veliko manj dosegli enak rezultat,« je prepričan.

Tudi Stiglitz opozarja, da se tako groba premoženjska neenakost sčasoma prelije v politično neenakost, to pa nato samo še poslabša neenakost premoženja. »Ti fantje živijo v povsem drugačnem svetu kot običajni Američani. Zato se jim ni treba ukvarjati z javnimi šolami, javnimi bolnišnicami in se ne zanašajo na zdravstveno zavarovanje tako kot običajni Američani. Ta vrsta globokega razkola spodbuja delitve in spodkopava solidarnost, ki je pomembna za delovanje družbe,« trdi sloviti ekonomist.

Profimedia

Družno proti spremembam

Senator Sanders, ki že leta svari pred »milijonarji in milijarderji«, je prepričan, da interesi premožnih že dolgo obvladujejo ameriško vlado in politiko, pa naj so v Beli hiši demokrati ali republikanci. »Od katastrofalne odločitve vrhovnega sodišča iz leta 2010 (s katero so odpravili omejitve pri financiranju kampanj ter korporacijam in drugim skupinam omogočili, da lahko za volitve porabijo neomejene količine denarja. op. p.) milijarderji in njihove politične organizacije nadzorujejo naš politični proces ter kupujejo in prodajajo politike,« trdi samooklicani demokratični socialist (v Evropi bi sicer veljal za zmernega socialdemokrata).

Njegove besede potrjuje dogajanje v New Yorku, kjer je po zmagi mladega politika Zohrana Mamdanija na izbiranju demokratskega kandidata za župana zavladala panika tako med demokrati kot republikanci. Še en samooklicani demokratični socialist je razdelil vrste demokratske stranke, njeno vodstvo ga še vedno ni uradno podprlo v županski tekmi, čeprav je njihov uradni kandidat. Hkrati Trump menda skuša s ponudbami služb v vladi prepričati uradnega republikanskega kandidata Curtisa Sliwo in sedanjega župana Erica Adamsa, ki kandidira kot neodvisen, naj se umakneta iz tekme in podpreta Andrewa Cuoma, demokrata, ki po porazu znotraj stranke sedaj prav tako nastopa kot neodvisen.

Podobno se proti Mamdaniju, ki ima v merjenjih javnega mnenja dvomestno prednost pred vsemi drugimi, združujejo premožni donatorji z obeh polov. Vzrok so predvsem njegovi predlogi, kako bi omejili rast življenjskih stroškov v najdražjem ameriškem mestu z nekoliko višjimi davki za najpremožnejše. Skupina progresivnih ekonomistov jih je označila za »drzen, a praktičen načrt za reševanje nekaterih najnujnejših izzivov New Yorka«, a je to prej okrepilo kot odpravilo strahove o »trockistični ekonomiji«, kot je dejal Larry Summer, finančni minister v vladi demokratskega predsednika Billa Clintona.

Interesi premožnih »z donacijami za kampanje, prek prizadevanj dobro plačanih lobistov, na ekstravagantnih večerjah, kjer družno načrtujejo strategije« pronicajo v politiko na obeh polih, ugotavlja senator Sanders. In v le napol ironičnem tonu pravi, da morajo biti Američani globoko hvaležni Trumpu, saj je »celotnemu svetu jasno pokazal, da vlado vodi razred milijarderjev«.

Morda ni tako daleč trenutek, ko bodo njegovi somišljeniki morali popraviti besednjak. Skokovita rast premoženja supermilijarderjev namreč ne kaže znakov upočasnitve. Maya Imberg iz podjetja Altrata tako napoveduje, da bi lahko že v naslednjih nekaj desetletjih dobili prvega bilijonarja: »V preteklosti bi se zdelo neverjetno, ampak sedaj je vse mogoče.«