Brez novih rojstev je civilizacija okrašeno božično drevo brez korenin, razen rumenega tiska v Nigeriji pa nihče ne ve, zakaj odmirajo. Na desnici govorijo o zatonu civilizacije in zahtevajo vrnitev k tradicijam preteklosti, a takšni poskusi doslej niso pomagali.

Optimisti pravijo, da se bo svet, kot vedno, prilagodil. Ameriški Amiši pa potrpežljivo čakajo, da Združenim državam nadenejo vajeti.

11. julija 1987 se je v Zagrebu rodil Matej Gašpar in uradno število živečih Zemljanov zaokrožil na pet milijard. To je bil čas, ko so še vedno odzvanjala opozorila o mejah rasti in populacijski eksploziji. Generalni sekretar Združenih narodov U Thant je slabi dve desetletji pred tem bil plat zvona, da ima človeštvo »le še desetletje časa za združenje moči« v boju proti grožnjam oboroževalne tekme, za končanje uničevanja okolja, da spodbudi razvoj in umiri eksplozivno rast števila prebivalcev.

Ko je njegov naslednik Javier Perez de Cuellar v Zagrebu Gašparja okronal za nov mejnik te rasti, se je zdelo, da smo precej neuspešni, saj je človeški zajčnik potreboval samo trinajst let za dodano milijardo.

In dvanajst let kasneje, ko smo Balkanci skozi krvava devetdeseta pospešeno redčili človeštvo, je v skoraj ciničnem zasuku spet nekdo iz teh krajev oznanil skok za novo milijardo.

Generalni sekretar Kofi Annan je med nadziranjem miru v Sarajevu 12. oktobra 1999 mimogrede skočil še v porodnišnico in poujčkal Adnana Mevića, številko šest milijard.

Dobrega četrt stoletja kasneje živimo sredi povsem drugačnih skrbi. Število prebivalcev še vedno narašča, pred tremi leti smo dosegli osem, do leta 2058 naj bi nas po napovedih Združenih narodov bilo deset milijard.

Potem naj bi okoli leta 2084 dosegli populacijski vrh, približno 10,3 milijarde, nato pa naj bi se število Zemljanov prvič po stoletjih začelo zmanjševati.

Ujeti smo v skoraj absurden položaj, ko po besedah mnogih okoljevarstvenikov rast prebivalstva (od ene na dve milijardi je človeštvo potrebovalo 67 let, približno toliko, kot bomo s petih na deset milijard) in rast potrošnje še naprej močno presegata sposobnost planeta, da prenese nenehno izčrpavanje in onesnaževanje.

Hkrati že dve tretjini ljudi živi v državah, kjer je rodnost padla pod povprečje 2,1 otroka na žensko, kar velja za spodnjo mejo naravne obnove prebivalstva.

Profimedia

Povprečna rodnost pada tako hitro, da je po oceni Oddelka za prebivalstvo pri Združenih narodih 63 držav ali ozemelj že doseglo svojo zgornjo mejo. Ne samo med premožnimi, dogaja se po vsem svetu, tako v revnih in srednje razvitih kot tudi v bogatih državah rodnost upada veliko bolj, kot je pričakovala večina napovedi.

Čeprav demografske ocene ZN veljajo za najbolj splošno sprejete, so v zadnjih dveh desetletjih podcenile hitrost krčenja, napovedi za prihodnost pa temeljijo na predpostavki, da se bodo stopnje rodnosti v mnogih državah z nizko rodnostjo nehale zniževati, v državah z visoko rodnostjo pa se bodo zniževale počasneje.

Če se motijo, je vrhunec človeštva mnogo bližje, po najbolj pesimističnih razlagah bi lahko demografi vrhunec doživeli že na polovici sedanjega stoletja, število prebivalcev pa ne bi preseglo devet milijard.

Potem naj bi se začelo krčiti, kar se ni zgodilo vse od 14. stoletja, ko je kuga iztrebila okoli petino človeštva.

Mega Afrika

Demografski trendi po nedavnem poročilu ameriškega Urada za popis prebivalstva prinašajo radikalno preoblikovanje podobe sveta. V mladi Afriki, edinem kontinentu z veliko demografsko rastjo, se bo med letoma 2030 in 2100 število prebivalcev krepko več kot podvojilo.

Vse starejši Azija in Evropa se bosta v tem času soočali z resnim upadanjem, prva za devet odstotkov, druga kar za šestnajst. Podobne težave bodo pestile tudi Južno Ameriko (upad prebivalstva za dvanajst odstotkov), Severni Ameriki kaže nekoliko bolje, čeprav naj bi njeno rast za štiri odstotke poganjalo predvsem priseljevanje.

Pravo demografsko katastrofo napovedujejo Kitajski, število njenih prebivalcev naj bi se s sedanjih 1,4 milijarde več kot prepolovilo na 662 milijonov.

Kar je največji upad kateregakoli naroda v demografski zgodovini sveta.

Profimedia

V 75 letih se sicer lahko zgodi precej nepredvidenih stvari, velika – morda celo svetovna – vojna, podnebna katastrofa, obsežen gospodarski zlom ali verske preobrazbe lahko močno spremenijo demografske trende.

Toda ob sedanjih napovedih je neizbežno, da smo na poti k zasuku geopolitične ureditve, saj se politična moč premika na globalni Jug. Afrika bo kot demografsko središče sveta postala nov kontinent z mega narodi, Demokratična republika Kongo naj bi v naslednje stoletje ob največji demografski rasti na svetu vstopila petkrat večja, število prebivalcev naj bi doseglo 584 milijonov.

Presegla bo Nigerijo, ki bo »samo« podvojila svoje prebivalstvo na okoli 520 milijonov. Tanzanija, Etiopija, Uganda, Angola in Niger naj bi vsaka narasle za po 100 milijonov ljudi.

Če bodo hitro rastoče države demografski zagon pretvorile v politično stabilnost, razvoj infrastrukture in trajnostno gospodarsko moč, bi lahko postale eno najhitreje rastočih gospodarstev na svetu. Ali pa se bodo soočale z vrsto humanitarnih kriz, ki bi močno zaznamovale začetek naslednjega stoletja.

Navček človeštvu

Družbe se res sesuvajo, včasih nenadoma. A je prerokovanje pogube vedno nehvaležen posel, demografija pa morda eden lepših primerov te težavnosti. Ne tako zelo davnega leta 1968 je biolog Paul Ehrlich objavil knjižno uspešnico Populacijska bomba (The population bomb), v kateri je napovedal, da bo v sedemdesetih letih več sto milijonov ljudi umrlo od lakote.

Ni bil izjema, desetletje prej so v reviji Science ocenili, da se bo svetovno prebivalstvo novembra 2026 približalo »neskončnosti«.

Težava Ehrlichovih svaril je v predlogih, kako se izogniti najhujšemu. Nekaj je bilo razumnih – legalizacija splava, naložbe v raziskave kontracepcije in v spolno vzgojo –, nekaj daleč prek meje sprejemljivega. Recimo o dodajanju sredstev za začasno steriliziranje v pitno vodo.

Knjiga je zanetila globalno paniko, Indija je v manj kot dveh letih milijone državljanov podvrgla prisilni sterilizaciji. Kitajska je uvedla vrsto pobud, ki so vrhunec dosegle v zloglasni politiki enega otroka.

Sedaj povsod bijejo navček človeštvu, paranoja se širi tudi v sicer še vedno plodni Afriki. Lani je na stotine moških v Srednjeafriški republiki obšlo blodno prepričanje, da so njihove genitalije izginile.

V Nigeriji, kjer se je stopnja rodnosti znižala s povprečja sedmih na štiri otroke na žensko, je priljubljen tabloid trdil, da gre za zaroto perverznih francoskih obveščevalnih služb, ki »s tajnimi nanotehnološkimi inovacijami kradejo penise Afričanov, da bi obrnili trend izumrtja Evropejcev«.

V Lagosu očitno ne vedo, da bi večina belih Evropejcev raje požrla afriški penis, kot pa ga uporabila za razplod svoje čudovite rase. Histerija glede števila otrok je pogosto alibi za histerijo glede tega, kdo jih bo imel.

Posebej če naroda ne razumemo kot deljenje skupnih značilnosti – jezika, zgodovine, kulture, občutka kolektivne identitete –, ampak kot nekakšno v gene zakovano prvobitnost.

Profimedia

Ali kot so se predlani spraševali v našem osrednjem časniku, kako se bodo ob nizki rodnosti genetsko ohranili izvorni Slovenci.

Sejalec semena

Nacionalistična evgenika ni skrb samo majhnega naroda z zgodovinsko preganjavico do tujcev. Po vsem Zahodu populisti svarijo pred prihodnostjo, v kateri bo premalo takih, kot so oni sami, in preveč takih, ki jih vidijo kot kulturno tuje ali grozeče. Zato družine dobesedno podkupujejo, da bi imele več otrok.

V ZDA je Donald Trump obljubil, da bo »predsednik oploditev«. Čeprav je njegova nova desnica precej raznolika, od libertarno usmerjenih tehnoloških tipov do skrajno konservativne mnenjske organizacije Heritage Foundation, jih povezuje prepričanje o nujnih seizmičnih spremembah v načinu življenja, pri čemer se pogosto ozirajo v preteklost kot najboljšem modelu za prihodnost.

Prizadevanje za več otrok – prepleteno s strahom pred naraščajočim priseljevanjem – je tkivo, ki povezuje vse frakcije MAGA.

To je zadnja obrambna linija v bitki za preživetje Zahoda, je spomladi opozarjal ameriški desničarski aktivist Jak Posobiec. »Na kocki je vse. To je vojna za civilizacijo, v njej bomo zmagali, življenje za življenjem.«

Vzpon reakcionarne oblike pronatalizma spodbujajo desničarski tehnološki vplivneži, kot so Marc Andreessen, Peter Thiel in predvsem Elon Musk, ki je v svoji čudaški mešanici konkubinata in poligamije z vsaj tremi ženskami dobil že 14 potomcev.

»Zgodovinarji bodo morda nekega dne osvetlili …. dogajanje na koncu ameriškega eksperimenta z liberalno demokracijo, ko so nietzschejevci iz Silicijeve doline prevzeli za desnico tipično zagovarjanje tradicionalne družine v korist rojevanja otrok zaradi količine,« je v časniku The Atlantic zapisala Elizabeth Bruenig. Elaine Moore iz Financial Timesa pa »genetsko radodarnost pronatalistov iz Silicijeve doline« pripisuje mešanici »narcisizma, altruizma in sanj o nesmrtnosti brez naporov starševstva«.

Musk brez dvoma verjame, da so njegovi geni dragocenejši od večine in da se ta izjemnost mora razširjati, saj svojo spermo menda radodarno ponuja naokoli.

Novi val prizadevanj za več otrok v (ameriških) konservativnih krogih ni samo skrb za več rojstev, ampak za družbeno prenovo, novo kulturo, v kateri je enako pomembna vzgoja otrok, da bodo »zavrnili celo vrsto sprememb, ki jih je prinesla liberalna demokracija, in bodo nekega dne večina, ki bo dosegla trajnejše spremembe«, pravi Gaby Del Valle iz časnika Politico.

Zgled jim je lahko Izrael, ob nastanku sekularna država z močno levico in mnogimi socialističnimi ideali (kolektivne komune kibuce so socialisti v zionističnem gibanju gradili na temelju skupne lastnine, enakosti in medsebojne pomoči).

K zasuku v desno in razrastu nacionalističnega judaizma je močno pripomogla hitra rast ultraortodoksne ločine. Ob visoki rodnosti tako že slaba tretjina Judov pod dvajsetim letom prihaja iz najbolj konservativnega haredi judaizma.

Velika večina pripadnikov slednjega trdi, da ima na veri temelječe judovsko pravo prednost pred demokratičnimi načeli.

Težave s parfumi

Ponotranjenje pronativizma v konservativnih krogih je v globoko razdeljeni družbi sprožilo skoraj refleksen odziv dela naprednjakov, ki spodbujanje rojevanja otrok nenadoma razume kot trend desnih elit, saj če si ga desnica želi, mora biti slabo samo po sebi.

A so politike za podporo družin v svojem bistvu progresivne – spodbujanje enakosti (bogati si že sedaj lahko brez skrbi privoščijo razmnoževanje), odprava revščine in zagotavljanje najboljših pogojev za razcvet vsaki rojeni osebi.

Profimedia

Na kar kažejo težave ameriške desnice, ko denimo njeno proračunsko konservativno krilo zavrača širitve davčnih olajšav za otroke, saj naj bi bila »prevelika radodarnost potratna in odvrača od dela«.

Kljub trditvam konservativnega ekonomista Lymana Stona, da »spodbude za rojstvo otrok delujejo: več denarja resnično prinese več otrok. Kdorkoli trdi drugače, napačno označuje raziskave.«

Z njim se ne strinjajo v časniku The Economist, saj pravijo, da »imajo vlade vlogo pri lajšanju življenja družin, vendar je plačevanje ljudem, da bi imeli več otrok, bodisi osupljivo drago bodisi ne deluje«. Pri tem navajajo primer Madžarske, kjer iliberalni režim Victorja Orbana v spodbujanje rojstev vlaga kar okoli pet odstotkov BDP, a so po kratkem skoku navzgor lani padli na rekordno malo rojstev.

Podobno darežljiva Rusija ima podobno neuspešne rezultate, družine so se sprva odzvale na spodbude, a so bili predlani na skoraj enako nizki ravni kot ob začetku programa.

Ob krvavem davku surovega napada na Ukrajino pa je demografska prihodnost države zdrsnila v razsulo, kljub vsem zaklinjanjem na »tradicionalne vrednote«.

Tudi ekonomista Melissa Kearney in Philip Levine, ki sta poleti objavila pregled obstoječih raziskav o padcu rodnosti v vseh razvitih državah, pravita, da imajo politike v podporo družinam le zmeren vpliv na rodnost: »Namesto tega dokazi kažejo na široko prerazporeditev prioritet odraslih, pri čemer ima starševstvo vse manjši pomen.« Bolj kot vladne ugodnosti na odločanje za otroke vpliva spreminjanje preferenc, norm, družbenih in kulturnih dejavnikov.

Zato ni čudno, da konservativci iz naftalina vlečejo »tradicionalne družinske vrednote«, njihovo žensko krilo oživlja podobo »tradicionalne soproge«, ki svoje dneve polni s skrbjo za dom in družino, iz nič ustvarja koruzne kosmiče in vse dokumentira na družbenih omrežjih.

Nekateri iščejo bolj temačne razlage, na splet pregnani konservativni voditelj Tucker Carlson je posnel dokumentarec o »padajoči ravni testosterona« v Ameriki. Skrajno desničarski vplivnež, znan kot Surovojajčni Nacionalist (Raw Egg Nationalist), krivi hormonske motilce v parfumih.

Kočije in kozolci

Vendar ni dokazov, da je epidemija posledica neplodnosti ali zamiranja želje po spolnosti. To bi bil preprost odgovor, saj je lažje poiskati nevarnosti v okolju kot ponovno oživiti željo družbe po otrocih. Sploh, ker ne obstaja prepričljiva razlaga – razen izginulih afriških penisov –, kaj je povzročilo, da mnogo žensk in družin nima otrok.

Ekonomist Nicholas Eberstadt trdi, da bo potrebna teorija vsega – spola, denarja, politike, kulture, evolucije... – in tisti, ki jo bo prvi razložil, si »zasluži Nobelovo nagrado, ne za ekonomijo, ampak za literaturo«. Posebej ker gre za globalni fenomen, neodvisen od kultur in razvitosti.

Celo ameriški Mormoni, prek glave potopljeni v tradicionalnost, komaj zmorejo dovolj otrok, da ohranjajo sedanjo številčnost svoje skupnosti. Na dolgi rok ne pomaga niti priseljevanje, saj novi člani družbe hitro prevzamejo navade okolice, vse manjše latino družine so velik del vzroka za padanje ameriške rodnosti.

Profimedia

Le dve ameriški skupnosti še ohranjata tradicijo velikih družin, ultraortodoksni judje in nekatere anabaptistične protestantske sekte.

Ekonomist Robin Hanson je na podlagi svojih izračunov predvidel, da bo Amerika v 23. stoletju v rokah tristo milijonov Amišev.

Kar pomeni, da strah belih nacionalistov o »veliki zamenjavi«, s katero menda zlobne elite belo prebivalstvo načrtno nadomeščajo s priseljenci in temnopoltimi, temelji na povsem napačnih idejah.

Prihodnji jezik ZDA ne bo španščina, pač pa pensilvanska nemščina, njihova podoba pa idilično podeželje, kjer bodo bradati možje poganjali kočije med ličnimi kozolci.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.