Tudi v časniku The Economist so slog predsedovanja Donalda Trumpa primerjali z mafijskimi metodami: »Obvelja moč, pravila ne veljajo, zaveznike izsiljujejo. To ni diplomacija, to je odkrito ustrahovanje.« Nova varnostna strategija ZDA je naredila še korak dlje, velja za napoved hladne vojne Evropski uniji.

Združene države so 80 let gradile mednarodni sistem zavezništev, varnostnih paktov in trgovinskih sporazumov, ki je usmerjal delovanje sveta, nato pa v zadnjih nekaj mesecih dobesedno razpadel.

Trump se ne zmeni za dogovore, dosedanje partnerje vidi kot parazite, ki izrabljajo ameriško vojaško moč, za takšno zaščito pa bi ji morali plačevati. Mednarodne odnose razume skozi sklepanja kupčij, pri čemer je vse naprodaj – ozemlja, viri, zavezništva. Za enakovredne partnerje priznava samo avtokratske voditelje Kitajske Šija Džinpinga, Rusije Vladimirja Putina in Savdske Arabije Mohameda bin Salmana.

Zavezniki so na drugem tiru, njihovo odvisnost od ZDA in lojalnost dojema kot šibkost, ki jo je treba izkoristiti. To velja tudi – včasih pa še posebej – za Evropsko unijo, sedanja vlada v Washingtonu ne skriva svojega nespoštovanja Bruslja. Trump evropske zaveznike nenehno označuje za zastonjkarje, ki ne plačujejo dovolj za lastno varnost, in trdi, da je bila Evropska unija »ustanovljena zato, da bi nategnili Združene države«.

Zadnjih deset mesecev je tako dolga nočna mora za EU, od groženj z zasedbo Grenlandije do v začetku meseca objavljene nove nacionalne varnostne strategije ZDA. Surova neposrednost in odločnost uradnega dokumenta je nenehne žalitve nadgradila v jasno sporočilo evropskim voditeljem, da smo na strateškem razpotju.

Ne samo, da velesila, ki je 80 let zagotavljala evropsko varnost, umika tovrstna zagotovila, Washington se odkrito vmešava v politične odločitve stare celine.

Pri tem jim ni mar, da evropskim vladam očitajo »spodkopavanje demokratičnih procesov« v trenutku, ko si Trump s tožbami in grožnjami podreja medijske korporacije, zmago stranke na prihodnjih volitvah skuša doseči s kreativnim spreminjanjem mej volilnih okrajev, na ulice mest, ki jih vodijo politiki z nasprotnega pola, pa pošilja vojaške rezerviste.

Ali kot sporočata Steven Simon in Jonathan Stevenson, nekdanja visoka uradnika v ameriškem Svetu za nacionalno varnost: »Ko Združene države sistematično uničujejo svoj ustavni red in mednarodni ugled, si drznejo Evropi sporočiti, da je na robu ‘civilizacijskega izbrisa’.«

Težave z ameriško nasilno dvoličnostjo nima samo Evropa, na nedavnem mednarodnem varnostnem forumu v kanadskem Halifaxu je domači senator Stan Kucher gostujočo ameriško senatorko Jeanne Shaheen vprašal: »Kaj naj storijo zavezniki, ki zagovarjajo demokratične vrednote, v realnosti, ko so se Združene države od njih oddaljile ... kaj naj storijo zavezniki?«

Demokratka ni ugovarjala premisi, da ZDA zapuščajo svoje zaveznike (in demokratične vrednote). Demokrati skušajo signalizirati, da gre za začasen zasuk, da bo po vmesnih volitvah prihodnjo jesen ali po predsedniških čez tri leta njihova (morebitna) zmaga prinesla vrnitev na stare poti.

Toda zdi se, da so mostovi požgani. Že mesece potekajo čistke v državnih aparatih, ne samo z menjavami, ampak z odhodi izkušenih uradnikov, ki nimajo želodca za sedanjo politiko. Nadomeščajo jih osebe, ki ne samo nimajo težav z novo zunanjo politiko, ampak jo celo vneto podpirajo.

Kot je v Halifaxu dejal visoki vojaški častnik iz ameriške zavezniške države, so ZDA zapravile 80 let dobre volje in zaupanja. Po njegovih besedah so dejanja zadnjih mesecev spodkopala vero kateregakoli zaveznika, da bo Washington deloval v okviru lastnega strateškega interesa, kaj šele v interesu kateregakoli zaveznika.

In tega ne bo spremenila niti hitra vrnitev ZDA k njeni prejšnji vlogi. Oziroma z bolj jasnimi besedami – »nikoli več vam ne bomo zaupali«, je oficirjevo sporočilo (srečanje je potekalo po pravilih, da poročevalci ne smejo razkriti avtorja izjav) zapisal Matt Gurney iz kanadskega spletnega časnika The Line.

Evropejsko strateško samokastriranje

Kanadčani, ki jim Trump grozi z anschlußom, imajo veliko razlogov za jezo, ta se kopiči tudi na tej strani Atlantika. Ob carinskem sporazumu, s katerim so preprečili trgovinski spopad dveh izjemno prepletenih gospodarstev, se je ta sprva usmerila predvsem v Bruselj, ker naj bi pokleknil pred Washingtonom.

Vodstvo EU je z ohlapnimi dolgoročnimi koncesijami in finančnimi zavezami skušalo doseči kratkoročno predvidljivost (z omejitvijo ameriških carin na 15 odstotkov) ter preprečiti katastrofalno zaostrovanje gospodarskih odnosov v času težav Nemčije in drugih velikih evropskih izvoznikov.

Poleg tega so v mislih imeli prizadevanja za ohranitev čezatlantske enotnosti in varnostnega zavezništva v času geopolitičnih pretresov ob ruskem mesarjenju Ukrajine. Nedavni ameriški »mirovni« načrt, ki so ga praktično spisali v Moskvi, ter strategija, ki umika ameriška varnostna zagotovila Evropi, kažeta, da te enotnosti dejansko ni več.

Kar sproža resno vprašanje ne samo o smislu Nata, če je peti člen o kolektivni obrambi vprašljiv, ampak tudi o tem, ali zveza v resnici obstaja le še na papirju.

Poletno sporočilo njenega generalnega sekretarja Marka Rutteja – »Donald, pripeljal si nas do resnično, resnično pomembnega trenutka za Ameriko, Evropo in svet.« – tako dobiva precej drugačen pomen. Rutte je sicer svetovni prvak trumpolizništva, nove diplomatske discipline, kako s hlapčevsko servilnostjo masirati nečimrnost predsednika ZDA in se tako izogniti njegovi jezi ali biti deležen naklonjene obravnave.

Igro Trump-ne-jezi-se igra velika večina svetovnih voditeljev, Evropejci so avgusta v Beli hiši med reševanjem Ukrajine tekmovali med sabo, kateri bo bolj sladkobesedno pokadil gostitelju. Uslužnost je morda koristna taktika, ko gre za eno posredovanje, diplomacija pa je nenehen niz interakcij.

Profimedia

Agresivni, plenilski pogajalci, kot je Trump, jo razumejo kot znak šibkosti in priložnost za nove enostranske zahteve ter izkoriščanje. Varnostna strategija ni samo dokaz tega, pač »velikanski sredinec Evropi«, kot jo je označil nekdanji ameriški diplomat Jamie Rubin.

Evropejsko strateško samokastriranje je pri njenih voditeljih vzbudilo lažen občutek varnosti, da je Trump nepredvidljiv in nedosleden, a na koncu obvladljiv. Spregledali pa so lekcijo zadnjega nemškega cesarja Wilhelma II., kaj se zgodi, ko »imperij vodi vzkipljiv in raztresen neumnež«, kot je zapisala cesarjeva biografinja Miranda Carter.

Po njenih besedah je veliko vzporednic med nemškim cesarjem in ameriškim predsednikom, prvi je »na druge ljudi gledal kot na instrument, bil je kompulzivni lažnivec in zdelo se je, da ima omejeno razumevanje vzrokov in posledic, bil je dovzeten za mnenja drugih, a nikoli zares obvladljiv«.

Za Trumpa velja podobno, javna skrivnost je, da skoraj ničesar ne prebere, ampak predvsem gleda televizijo, kar še posebej oblikuje njegov pogled na svet. In seveda, da njegova stališča odsevajo mnenje zadnjega človeka, s katerim je govoril.

Washingtonska »kretenokracija«

Publicist Michael Wolff poleg tega trdi, da je ameriški predsednik okoli sebe ustvaril »kretenokracijo«, saj naj bi bila edina kvalifikacija za člana vlade, da »si dovolj velik kreten«. Po drugi strani je za razliko od prve vlade ta polna ideološko preverjenih kadrov, v resnici še bolj prepričanih v geslo MAGA (Naredimo Ameriko spet veliko) in »Najprej Amerika«.

Glavni protievropski prišepetovalec je zagotovo podpredsednik J. D. Vance, ki ima v bruseljskih krogih zlovešč sloves vsaj od februarskega provokativnega nastopa na münchenski varnostni konferenci, kjer je v ostrem govoru podvomil o demokratičnih vrednotah evropskih zaveznikov, jih obtožil cenzure, popustljivosti do migracij ter se zavzemal za sodelovanje s strankami globoko na desnici.

Vse to odraža tudi sedanja varnostna strategija, čezatlantski razkol v resnici postaja ločnica med liberalno in iliberalno demokracijo. ZDA so nekoč Evropo rešile pred fašizmom, sedaj jo skušajo potisniti v njegovo moderno različico.

»Strategija je načrt za izgradnjo iliberalnega mednarodnega reda, v katerem lahko ZDA enostransko uveljavljajo prevlado, sklepajo dogovore z revizionističnimi silami, kot sta Kitajska in Rusija, in potrpežljivo podpirajo desničarske populistične stranke v Evropi pri strmoglavljenju centrističnih ustanov,« trdi Thomas Wright, ki je vodil strateško načrtovanje v svetu za nacionalno varnost v času prejšnje ameriške vlade.

Trump se ne zmeni za dogovore, dosedanje partnerje vidi kot parazite, ki izrabljajo ameriško vojaško moč, za takšno zaščito pa bi ji morali plačevati.

Evropa je v dokumentu omenjena kar 48-krat, saj se po mnenju njegovih avtorjev sooča z »ostro perspektivo civilizacijskega izbrisa«, v dvajsetih letih ali še prej bo »neprepoznavna«, »nekatere evropske države ne bodo imele dovolj trdnega gospodarstva ali vojske, da bi ostale zanesljive zaveznice«.

Kot glavnega krivca navajajo »Evropsko unijo in druga nadnacionalna telesa, ki spodkopavajo politično svobodo in suverenost«, pa migracijske politike, ki »spreminjajo kontinent in sprožajo konflikte«, ter »zatiranje opozicije«. Tako kot pri mnogih drugih populističnih argumentih z desnice ali levice je problem strategije manj v njenih lažeh kot v njenih polresnicah.

Čeprav poimenuje številne ključne probleme Evrope – vojaško nebogljenost, gospodarsko stagnacijo, razraslost nacionalnih in nadnacionalnih predpisov, ki spodkopavajo ustvarjalnost in delavnost –, hkrati predlaga najslabše rešitve.

EU-ju grozi s popolno subverzijo in neposrednim vmešavanjem v demokratično politiko evropskih zaveznic, pri čemer navaja, da bi morale ZDA »gojiti odpor proti trenutni poti Evrope znotraj evropskih narodov«.

Razbitje unije

ZDA so bile po drugi svetovni vojni odločen zagovornik evropskega političnega in gospodarskega povezovanja, saj naj bi to zatrlo nevarne učinke nacionalizmov, ki so uničevali kontinent.

Predsednik Dwight D. Eisenhower je leta 1957 ob ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti oznanil, da bo »dan, ko bo skupni trg postal resničnost, eden najlepših dni v zgodovini svobodnega sveta, morda celo bolj kot zmaga v vojni«.

Sedaj si Washington namerno prizadeva oživiti evropski nacionalizem, poziva k »praznovanju individualnega značaja in zgodovine evropskih narodov«. Vse to je izrecna podpora skrajno desničarskim nacionalističnim strankam, ki so se v zadnjih 15 letih pojavile v evropski politiki. »Naraščajoči vpliv domoljubnih evropskih strank resnično daje razlog za velik optimizem,« se veselijo Trumpovi strategi.

Ne gre samo za moralno podporo, opozarja Max Bergmann iz nestrankarske mnenjske organizacije Center za mednarodne strateške študije (CSIS). Po ukinitvi številnih programov za spodbujanje demokracije po svetu ter Ameriške agencije za mednarodni razvoj (USAID) ima zunanje ministrstvo na voljo zajetna sredstva, s katerimi lahko podpre skrajno desne stranke in skupine.

Profimedia

Ker pravila v večini evropskih držav omejujejo donacije za politične kampanje, bi lahko že omejeni zneski financiranja potencialno vplivali na evropsko politiko. »Rusija je bila večkrat razkrita, da poskuša prek pranja denarja podpreti skrajno desničarske stranke, Združene države bodo to verjetno storile zelo nedvoumno,« meni Bergmann.

Po njegovih besedah se bodo prizadevanjem pridružila tehnološka podjetja, ki se soočajo s strogo evropsko zakonodajo. Ob podpori vlade v Washingtonu se ji bodo zelo verjetno uprla ali jo ignorirala, zlasti v zvezi z moderiranjem vsebin.

Ne nazadnje ima pomembna orodja in vire na voljo tudi ameriška obveščevalna skupnost, prav tako jih lahko uporabi za podporo skrajno desničarskim strankam in gibanjem v Evropi. Kot so jih že za podporo protikomunističnim političnim gibanjem v zgodnjem obdobju hladne vojne.

Vizija Trumpove vlade je jasna in dosledna, prednost daje odnosom med ZDA in Rusijo, prizadeva si za notranjo razdelitev celine, saj jo bo tako lažje usmerjala po svojih željah. V Moskvi so nemudoma pozdravili novo ameriško strategijo in jo označili za »večinoma skladno« z njihovo vizijo sveta.

Iskanje politične samozavesti

»Evropski voditelji bodo upali, da je strategija le politično bahaštvo, pa jo je vredno jemati resno. Dokument razkriva, da Trumpova administracija načrtuje padec skoraj vseh evropskih političnih voditeljev, ki prihajajo iz sredinsko desnih in levih strank,« napoveduje Bergman. Odziv v evropskih prestolnicah je bil sprva še vedno zadržan.

V skladu z načelom »ne drezaj v spečega leva« se zdi, da so pripravljeni pretrpeti še eno klofuto in reševati, kar je še ostalo od transatlantskih vezi. A se ob vseh nastavljanjih evropskih lic človek vpraša, koliko jih je sploh še ostalo.

Slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon je prejšnji teden med obiskom Združenih narodov (naša država ta mesec znova predseduje Varnostnemu svetu) dejala: »Moje osebno mnenje je, da bi se morali v Evropi bolj odločno, bolj samozavestno postaviti na noge, z močnim evropskim vodstvom.

Prevečkrat se odzovemo šibko ali smo nepripravljeni. Upam, da bo Evropa razumela, kaj se v svetu dogaja, in našla (potrebno) samozavest.«
Iskanje politične samozavesti ni lahko tudi zaradi dejstva, da se volivci na obeh straneh oceana vse bolj prepuščajo klicu tovrstnih siren.

Ameriški delavski razred je dvakrat za predsednika izbral »egoističnega, zamerljivega, zlovoljnega, lažnivega, vase zagledanega, bahavega megalomana«, kot Trumpa označuje Robert Reich, minister za delo v vladi demokrata Billa Clintona.

Reich razlog vidi v prepletu globoko vsajenega rasizma in ekonomskih težav. »Rasizem in ksenofobija pri Američanih nista nekaj novega, strah pred temnopoltimi in priseljenci je z nami od ustanovitve države. Kar se je spremenilo, je rast plač. Te so od osemdesetih za povprečnega ameriškega delavca ostale na skoraj isti ravni, medtem ko so se dobički gospodarstva zlivali v roke najbogatejšega odstotka prebivalcev,« pravi Reich. Podobno velja za Evropejce, strah pred tujci je že nekaj časa še posebno močno napihnjen, škripanje evropskega gospodarstva postaja vse glasnejše.

Čeprav so težave z migracijskimi tokovi na obeh straneh Atlantika precej različne, pa so uporabna rdeča krpa v političnem spopadu. V ZDA je vlada na ulice poslala zamaskirane agente urada za priseljevanje (ICE), kritiki, denimo demokratski guverner Minnesote in lanski podpredsedniški kandidat Tim Waltz, njihove brutalne prijeme označujejo za »sodobni Trumpov gestapo«.

Kako je videti pobesneli nacionalizem v Evropi, nas svarijo tudi ne tako stari grobovi na območju nekdanje skupne države. Bivši švedski premier Carl Bildt, ki je pomagal gasiti jugoslovanski požar, te dni trdi, da ameriška strategija »ZDA postavlja celo desno od evropske skrajne desnice«.

Nacionalistične, skrajno desničarske evropske sile imajo tako nenadoma podporo Moskve in Washingtona. Evropa pa se sooča z dvema nasprotnikoma: Rusijo na vzhodu in Trumpovimi Združenimi državami na zahodu.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.