Demokratka Kamala Harris je imela preprost načrt, tako dolgo dregati v vzkipljivega Donalda Trumpa, da bo brez samonadzora začel rohneti neumnosti. Uspelo ji je tako dobro, da je na desetine milijonov gledalcev opazovalo, kako se pred njihovimi očmi utaplja v izbruhih jeze.

Naša država drugič v svoji zgodovini prevzema vodenje varnostnega sveta Združenih narodov. Ne gre samo za simboličen uradniški položaj, ampak priložnost nestalnih članic, da vtisnejo svoj pečat delu najmočnejšega organa mednarodne skupnosti. Vrh slovenske diplomacije bi rad okrepil zaupanje med članicami sveta, ki je sredi eno svojih hujših kriz. Ni pa jasno, ali gre za pogumni idealizem ali bomo priča zapravljeni priložnosti.

Pred dobrim mesecem je avtoritarni predsednik Venezuele Nicolás Maduro (znova) ukradel volitve. Vznikli nemiri so politično, gospodarsko in demografsko že tako razdejano državo potisnili še globlje proti dnu in sprožili nov val beguncev.

Ne protesti na ulicah ne razmajana organizacija z dolgimi vrstami niso zmotili rajanja demokratske stranke v Chicagu. Med plesom, slovitimi gosti, gorečimi govori ter solzami in smehom tisoče delegatov so podpredsednico Kamalo Harris uradno ustoličili kot prvo ameriško temnopolto predsedniško kandidatko. Znova so na robu pisanja zgodovine, a tekma z republikancem Donaldom Trumpom bo dolga in trda.

Ameriški republikanci so s strankarskega zleta v Milwaukeeju odhajali opiti s prepričanjem, da je predsedniška tekma že skoraj dobljena. Dva dni kasneje so se zbudili z glavobolom, predsednik Joe Biden se je odrekel kandidaturi, nova tekmica je podpredsednica Kamala Harris, demokratska stranka pa kipi od energije.

Razbeljene ulice Milwaukeeja so bile prejšnjo nedeljo skoraj prazne. Poltovornjaki, obloženi z ograjami, so dovažali zadnje kose železja, s katerim so v središču demokratskega mesta zgradili začasni republikanski geto. Prepoteni policisti so iskali olajšanje v sencah, zraven pa strogih obrazov še posebej resno opravljali svoje delo. Dan prej se je predsedniški kandidat desnice le za nekaj centimetrov izognil krogli atentatorja

Začetka letošnjega poletja se bomo morda spominjali kot enega tistih prelomnih obdobij, ki so spremenili tok (ameriške) zgodovine. Prazen pogled predsednika ZDA Joeja Bidna, ki je na televizijskem soočenju z izzivalcem Donaldom Trumpom mukoma oblikoval stavke, je morda slednjemu na stežaj odprl vrata v Belo hišo. Demokratsko stranko pa porinil na rob paničnega kaosa.

Vidno utrujen po osmih mesecih nenehne košarke je Luka Dončić sedel pred množico novinarjev, medtem ko je v ozadju odzvanjalo slavje tekmecev iz Bostona. »Ničesar,« je dejal na vrtanje, kaj občuti po porazu v svojem prvem finalu košarkarske lige NBA. »Žalosten sem, ker smo izgubili.«

Donald Trump je že poldrugi teden uradno obsojeni kriminalec. Pet Američank in sedem Američanov je sklenilo, da je kriv vseh 34 obtožb o ponarejanju poslovnih dokumentov, ko je za politične namene prikrival skakanje čez plot in varanje noseče žene Melanie s porno zvezdo Stormy Daniels.

Razprava o ameriškem dolgu je v ZDA cikličen pojav, po navadi sovpada s predsedniškimi volitvami, ko je republikanska stranka v opoziciji. A hkrati drži, da obe ameriški stranki radi govorita o odgovorni porabi proračunskega denarja, na oblasti nanjo nemudoma pozabita.

V začetku maja sta puščavo med Los Angelesom in Las Vegasom preletavali lovski letali F-16 in v klasičnem dvoboju skušali sestreliti tekmeca. V enem je sedel izkušeni pilot, v drugem državni sekretar za vojaško letalstvo, letalo pa je upravljala umetna inteligenca. Po koncu divjega plesa je sekretar nasmejan splezal iz pilotske kabine in oznanil, da se je začela nova orožarska doba samostojnih bojnih strojev.

Ameriški študentje so se naveličali tihega sodelovanja svoje države v vojni v Gazi in sprožili vrsto protestov. Ti so se po aretacijah na newyorški univerzi Columbia razmahnili v politično vrenje na Yalu, Harvardu, Austinu v Teksasu, vse do kalifornijskega Berkleyja na zahodu. Študentski pritisk počasi maje ameriško notranjo politiko, a še ne pronica v zunanjo.

»Odlično nam gre. Trump trdi, da naj o pravici do splava odloča vsaka posamezna zvezna država. Republikanski uradniki v zveznih državah pa so pravice žensk vrnili nazaj za dvesto let,« je nekdanja predsedniška kandidatka Hillary Clinton opisala razmere v ZDA. Clintonova je kot ženska zelo ogorčena. Kot demokratska političarka pa morda na skrivaj celo zadovoljna. Prevlada skrajnih stališč do prekinitve nosečnosti na ameriški desnici namreč kazi volilne rezultate republikancev.

Razdejana. Obubožana. Izropana. Haiti, najbolj revna država na zahodni polobli, je država samo še po nazivu.

Zvezna država Oregon je legalizirala uporabo majhnih količin vseh drog – štiri leta kasneje se zdi, da se je poskus sfižil.

V Teksasu svitki bodeče žice ločujejo izmučene ljudi, ki se gnetejo na ozkem pasu zemlje med reko Rio Grande in ostro oviro, ter ameriške vojake, ki jih skoraj v zadregi skušajo odgnati. Meja med ZDA in Mehiko je pred novimi predsedniškimi volitvami znova politično bojišče, priseljenci sredstvo za piškave zmage, politika priseljevanja pa ostaja ujeta v prejšnje stoletje. Le da je ameriška desnica tokratni spopad prignala do roba ustavne krize.

Američani v moderni dobi še nikoli niso bili priča temi dveh predsedniških kandidatov, ki bi za krepkih devet mesecev okupirala njihova življenja. Še posebno zato, ker si v resnici ne želijo ne enega ne drugega. Izbiranje v strankah se je uradno komaj začelo, toda če ne bo usodnih zasukov, bomo do jeseni priča soočanju demokratskega predsednika Joeja Bidna in njegovega republikanskega predhodnika Donalda Trumpa.

Strupeno mrzel veter, ki je prejšnji ponedeljek vel prek zamrznjenih polj v Iowi, je volilni večer ponekod potisnil proti arktičnim –40 stopinjam Celzija. Ljudje v zimskih plaščih in bundah ter s kapami globoko na ušesih so kapljali v šolske telovadnice in gasilske domove ter pokazali, kdo na ameriški desnici ima najbolj goreče privržence. Potrdila se je napoved, da z naskokom nekdanji predsednik Donald Trump. Vsi, ki že tedne svarijo pred njegovimi novimi štirimi leti v Beli hiši, so lahko samo zavzdihnili: »Zima prihaja.«

Ameriška demokracija nima težav le z denarjem, drsenjem v oligarhijo, v kateri imajo premožni prevladujoč vpliv na odločanje. Združene države vse bolj postajajo gerantokracija, vladavina starejših politikov, ki se oklepajo oblasti pravzaprav do smrti. Simbol tega nista le doslej najstarejši predsednik ter njegov le tri leta mlajši najverjetnejši izzivalec. Državo s težavo upravlja tudi doslej eden najstarejših kongresov.

Transvestit Kitara Ravache je le eden od številnih likov, ki jih je v življenju ustvaril Newyorčan George Santos. Zadnji je (bil) politik trde desnice, ki mu je uspel preboj do poslanca, dokler ga niso ob nebrzdanih lažeh in prevarah izgnali iz kongresa. Tudi zaradi tega, ker je preveč jasno odseval nove vrednote ameriške desnice. Santos je simbol eksistencialne krize, ki preveva republikance in ki je v preteklosti že pokopala ameriške stranke.