Američani v moderni dobi še nikoli niso bili priča temi dveh predsedniških kandidatov, ki bi za krepkih devet mesecev okupirala njihova življenja. Še posebno zato, ker si v resnici ne želijo ne enega ne drugega. Izbiranje v strankah se je uradno komaj začelo, toda če ne bo usodnih zasukov, bomo do jeseni priča soočanju demokratskega predsednika Joeja Bidna in njegovega republikanskega predhodnika Donalda Trumpa.

Strupeno mrzel veter, ki je prejšnji ponedeljek vel prek zamrznjenih polj v Iowi, je volilni večer ponekod potisnil proti arktičnim –40 stopinjam Celzija. Ljudje v zimskih plaščih in bundah ter s kapami globoko na ušesih so kapljali v šolske telovadnice in gasilske domove ter pokazali, kdo na ameriški desnici ima najbolj goreče privržence. Potrdila se je napoved, da z naskokom nekdanji predsednik Donald Trump. Vsi, ki že tedne svarijo pred njegovimi novimi štirimi leti v Beli hiši, so lahko samo zavzdihnili: »Zima prihaja.«

Ameriška demokracija nima težav le z denarjem, drsenjem v oligarhijo, v kateri imajo premožni prevladujoč vpliv na odločanje. Združene države vse bolj postajajo gerantokracija, vladavina starejših politikov, ki se oklepajo oblasti pravzaprav do smrti. Simbol tega nista le doslej najstarejši predsednik ter njegov le tri leta mlajši najverjetnejši izzivalec. Državo s težavo upravlja tudi doslej eden najstarejših kongresov.

Transvestit Kitara Ravache je le eden od številnih likov, ki jih je v življenju ustvaril Newyorčan George Santos. Zadnji je (bil) politik trde desnice, ki mu je uspel preboj do poslanca, dokler ga niso ob nebrzdanih lažeh in prevarah izgnali iz kongresa. Tudi zaradi tega, ker je preveč jasno odseval nove vrednote ameriške desnice. Santos je simbol eksistencialne krize, ki preveva republikance in ki je v preteklosti že pokopala ameriške stranke.

Črke JFK so magična formula ameriške družbe, mit brez meja. V sebi nosi obsedenost z izgubljenim predsednikom, ki je prerasel človeške omejitve. Hrepenenje po državi, kot bi menda lahko bila, pa jo je razblinila dallaška krogla. Paranojo pred zarotami globoke države, ki kot živi pesek požirajo vse okoli sebe. In zgodovino družine, ki se je v treh generacijah iz krp izstrelila v ameriški zenit, v četrti pa novi RFK tragedijo izrablja za farso.

Čaščenje svetnikov od nekdaj navdihuje pisano besedo, in tako je še danes. Včasih so bili svetniki ribiči, kasneje so bili bolj v čislih kovinostrugarji, ki so nas vodili v svetlo bodočnost, sedaj lepe misli zbuja sveti Samuel, zaščitnik diplomacije. Pristopi so različni, bolj spretni ga postavljajo v okvir nenavadnih časov, ti pa zahtevajo posebnega človeka, z veliko žigi. Tudi v članski izkaznici Socialnih demokratov. In Slovenija takšnih veličin nima na pretek, niti treh ne, kot ugotavlja drug hagiograf.

Hunter Biden, mlajši sin ameriškega predsednika Joeja Bidna, ne skriva svoje temne preteklosti, padec v odvisnosti je popisal že v predlanski avtobiografiji. Sedaj je pod drobnogledom njegovo poslovanje s podjetji iz tujine, ko je bil oče podpredsednik ZDA. Po mesecih preiskav še vedno ni dokazov o sporni povezavi med njima. A je kongresna desnica vseeno sprožila postopek za odstavitev sedaj predsednika. Tako bodo lahko do volitev nenehno ponavljali Biden in korupcija.

Obnašanje Donalda Trumpa po volitvah 2020 je bilo zavajajoče in uničevalno, njegovo ravnanje 6. januarja 2021 sramotno. Tako so prepričani v konservativnem ameriškem časniku Wall Street Journal. Ali je bilo kriminalno, ugotavljajo sodišča. Težava je, ker veliko desnih volivcev nič od tega – da je politični pridanič in morda celo zločinec – ne odvrača od njega. Še večja, da nihče v ZDA ne ve, kako ravnati, če bodo za predsednika izvolili morebitnega arestanta.