Kar je po svoje dobro, ker jih vsaj ni povsem spodnesla, čeprav se tudi brez tovrstnih udarcev zdijo še ena vaja v dogovorih brez obvez. Amerika bo spet velika, pa čeprav dobro skuhana, pravijo kritiki predsednika, ki ne mara »mlinov na veter« in raje spet vrta in vrta.

Jesensko srečanje držav, združenih v Mednarodni pomorski organizaciji (IMO), bi moralo prinesti zgodovinski dogovor o zmanjšanju onesnaževanja, ki ga povzroča ladijski promet. Načrt je predvideval uvajanje pristojbin za velike tovorne ladje, če izpusti ogljikovega dioksida presežejo določeno mejno raven, kar naj bi spodbudilo prehod na uporabo čistejših goriv namesto mazuta.

Aprila so se tudi vodilni lobiji ladijskih prevoznikov strinjali, da gre za »skrbno uravnotežen regulativni paket«, za njim so stale Velika Britanija, Kanada, Evropska unija in Japonska, podprla ga je celo Kitajska. A se je nato zgodil ameriški udar.

Kampanja Washingtona, da prepreči sprejem ukrepov, je bila tako surovo neposredna, da je Arsenio Dominguez, generalni sekretar organizacije, po koncu ogorčeno dejal: »To ni bilo običajno srečanje IMO.«

Profimedia

Po poročanju časnika New York Times, ki je zbral anonimna pričevanja (nihče si ne želi nakopati maščevalnosti okoljskega huligana v Beli hiši), je bila kampanja proti ladijskim pristojbinam izjemno nizkotna. Filipinskemu veleposlaniku so zagrozili, da bodo mornarjem iz njegove države prepovedali izkrcanje v ameriških pristaniščih, če bo podprl načrt.

Karibskim diplomatom so dejali, da jih bodo uvrstili na črno listo in jim prepovedali vstop v ZDA. Zunanji minister Marco Rubio naj bi osebno poklical uradnike v več državah in jim grozil z denarnimi kaznimi in drugimi oblikami kaznovanja, če bodo njihove države še naprej podpirale sporazum.

Rožljanje s carinami, sankcijami in preklicem ameriških vizumov je pripomoglo, da je 57 članic IMO preglasovalo drugih 49 in za leto dni odložilo odločanje o dogovoru. Kar praktično pomeni, da je ta v dogledni prihodnosti mrtev.

»Bilo je, kot da bi v sosesko vdrla tolpa, razbijala okna in grozila lastnikom trgovin,« je delovanje Trumpove vlade opisal demokratski senator Sheldon Whitehouse in ga označil za »gangsterski pristop s šokiranjem in ustrahovanjem«.

Senator iz zvezne države Rhode Island je v poldrugem desetletju postal sinonim za kongresna podnebna prizadevanja. Skoraj vsak teden stopi pred napol prazno zgornjo zbornico, za njim je sedaj na robovih vse bolj ocufan zelen plakat s fotografijo Zemlje in belim napisom Čas je, da se zbudimo.

Svojim kolegom predstavlja zadnja spoznanja podnebne znanosti in jih vedno znova opozarja, da so preveč brezbrižni do posledic. Konec novembra jim je po vrnitvi s podnebne konference Združenih narodov COP30 dejal: »Nagovarjam vas po vrnitvi iz Brazilije, kjer sem bil edini predstavnik ameriških oblasti.«

Diplomatske muke

ZDA so iz dni, ko je prejšnji zunanji minister Antony Blinken sporočal, da so »drzni ukrepi za reševanje podnebne krize bolj nujni kot kadarkoli prej«, zdrsnile v temačno obdobje, ko niso le prvič v zgodovini podnebnih vrhov ignorirale srečanja v Belému, ampak je zunanje ministrstvo celo oviralo udeležbo senatorja Whitehousa.

Po pomorski izkušnji iz Londona so nekateri udeleženci menili, da je odsotnost ameriške vlade celo blagoslov, saj naj tako ne bi širila svojega strupenega odnosa do podnebnih prizadevanj.

Drugi so se bali, da bo Trumpov Washington rovaril od daleč. A mu ni bilo treba, v Braziliji je imel svoje zastopnike, Savdsko Arabijo, Združene emirate in Rusijo, skupaj z ZDA članice nove »osi obstrukcije«, ki spodbuja uporabo fosilnih goriv in nasprotuje podnebnim ukrepom.

Poimenovanje je uporabil britanski okoljski ekonomist Michael Jacobs, kot nekakšno zbadljivko na »os zla« iz začetkov ameriške vojne proti terorizmu.

Po njegovih besedah za časnik The Guardian je COP30 razkril »vse bridkejši konflikt v središču globalne podnebne politike: med tistimi, ki sprejemajo znanstveno dejstvo, da se mora svet v prihodnjih desetletjih odvaditi fosilnih goriv za spopadanje s podnebnimi spremembami, in tistimi, ki se temu aktivno upirajo v zasledovanju svojih kratkoročnih energetskih interesov«.

Trumpove ZDA, ki so se že drugič odrekle podnebnemu sporazumu iz Pariza, so na prestolu slednjih. Če je v prvem mandatu njegova vlada predvsem zmanjševala pomen grožnje globalnega segrevanja, v drugem ne samo odločno zanikajo prepričljive znanstvene dokaze o podnebnih spremembah, ampak načrtno uničujejo dolgoletna prizadevanja za varovanje okolja.

Samo predstavljamo si lahko, kakšne muke se prelivajo znotraj ameriškega diplomatskega aparata, ki je pred dobrim letom še aktivno spodbujal svetovna prizadevanja za doseganje pariških ciljev, sedaj pa morajo uradno podpirati skoraj idiotske parole nove Bele hiše.

»Predsednik je dal zgled svetu, ko je spremenil smer (in se odrekel) prevari z zeleno energijo ter sprostil naše naravne vire, kot sta čudovit, čist premog in zemeljski plin,« je med zaključevanjem podnebnega vrha sporočil tiskovni predstavnik ameriške vlade. Aprila so na zunanjem ministrstvu ukinili oddelek za podnebna pogajanja.

Senator Whitehouse pravi, da gre za aroganco Trumpove vlade in znak »kako nori so glede podnebnih vprašanj«. Prezir se zliva z vrha, predsednik podnebno krizo že nekaj časa označuje kot »potegavščino« in »prevaro«.

Pozabljeni oglas

Za razumevanje, kako bizarno je Trumpovo stališče, je treba vedeti, da je bil še leta 2009 del skupine poslovnežev, ki je plačala celostranski oglas v časniku The New York Times. Z njim so predsednika Baracka Obamo pozvali, naj »okrepi« ameriško podnebno zakonodajo in »svet vodi z zgledom«.

Trdili so, da bo »vlaganje v gospodarstvo čiste energije spodbudilo najsodobnejše tehnologije, te pa bodo okrepile gospodarsko rast, ustvarile nova delovna mesta v energetskem sektorju in povečale našo energetsko varnost, hkrati pa zmanjšale škodljive izpuste, ki ogrožajo naš planet«. Med podpisniki oglasa ni bil le bodoči predsednik, ampak vsi ključni voditelji družinskega imperija, sinova Don mlajši in Eric ter hči Ivanka.

Toda to je bilo, preden je škotska vlada sprejela načrt, da v morju v bližini njegovega igrišča za golf zgradi enajst vetrnih elektrarn, kar je povsem razkačilo ameriškega poslovneža, še posebej, ker je nato izgubil vse sodne spore.

Zato je sledil zgledu republikanske stranke, ki je v devetdesetih skupaj z demokrati še razglašala nujo po odločnih ukrepih za reševanje podnebne krize, nato pa ob spodbudi industrijskih lobijev povsem obrnila ploščo. »Trump je v žepih velikih onesnaževalcev, predstavlja donatorje, ki so mu dali na stotine milijonov dolarjev v zameno za njegovo obljubo, da bo storil, kar hočejo,« trdi tudi senator Whitehouse.

Profimedia

Njegove obtožbe niso samo smetenje po političnih tekmecih, analize donacij za volitve 2024 so pokazale, da je fosilna industrija v vpliv na Trumpa in kongres vložila vsaj 445 milijonov dolarjev. Ker to ne vključuje denarja, ki se v politične kampanje pretaka prek organizacij, ki jim ni treba razkriti virov financiranja (na primer posebnih oblik neprofitnih družb), je to skoraj zagotovo precej podcenjena vsota.

Med srečnimi dobitniki je bil denimo nekdanji poslanec iz New Yorka Lee Zeldin, ki je za kampanjo prejel vsaj 400 tisoč dolarjev iz fosilnih krogov. Nato pa letos prevzel vodenje ameriške agencije za varstvo okolja (EPA).

Naložbe fosilnih lobistov se več kot obrestujejo. Trumpova Bela hiša je rušilna krogla, ki podira ne samo zvezne programe, namenjene zmanjševanju toplogrednih izpustov, temveč tudi podobna prizadevanja posameznih ameriških zveznih držav in podjetij.

Dobesedno izganjajo podnebno znanost, ko zapirajo številne vladne programe, ki jo podpirajo, in množično ukinjajo spletna mesta, povezana s podnebjem. Odpustili so številne podnebne strokovnjake in nato najeli peterico, ki je spisala poročilo o menda pretiranih skrbeh zaradi podnebnih sprememb, saj naj bi bile te posledica naravnih ciklov.

Tveganja zaradi ekstremnih vremenskih dogodkov naj bi bila precenjena, dodaten ogljikov dioksid v ozračju pa bo koristen za povečan pridelek v kmetijstvu.

Obsedenost z vetrnicami

Medtem ko se znanstveniki prijemajo za glavo, je predsednik po prevzemu oblasti nemudoma razglasil izredne razmere v energetiki, kar mu je omogočilo, da lažje ukinja že veljavna pravila in spodbuja še večjo rabo fosilne energije.

Naftni industriji radodarno izdajajo dovoljenja za nove vrtine na javnih površinah in morskem dnu, hkrati so ji za okoli 4 milijarde dolarjev povečali subvencije, že sedaj je dobila za skoraj 31 milijard dolarjev neposrednih zveznih spodbud.

Trump je tovrstne korake upravičil z rastjo porabe zaradi gradnje novih podatkovnih centrov, toda hkrati je z nizom odločitev omejeval najcenejše in najhitreje zgrajene vire za oskrbo z energijo.

Ukinja zvezno podporo za vetrno in sončno industrijo (umaknili so za več kot 13 milijard dolarjev sredstev za projekte zelene energije) in ukinjajo davčne spodbude, s čimer so v negotovost pahnili na tisoče projektov.

Najbolj bizaren je primer polja morskih vetrnih elektrarn Revolution Wind, za katerega je zvezna vlada ukazala ustavitev že skoraj dokončane gradnje, pri tem pa so se izgovarjali na nikoli pojasnjene »pomisleke v zvezi z zaščito interesov nacionalne varnosti Združenih držav«. Projekt je šele oktobra znova zagnala odločitev sodišča.

Podobno se je zgodilo 5 milijard dolarjev vrednemu projektu Empire Wind ob obali newyorškega Long Islanda. Tam naj bi nadaljevanje gradnje omogočila privolitev demokratske guvernerke Kathy Hochul, da bo odobrila nove plinovode v zvezni državi. Trumpova obsesija z »mlini na veter«, kot pravi vetrnim elektrarnam, se kaže v nenehnih izbruhih v dolge, monotone monologe, v katerih vedno znova trosi laži (na primer, da pobijajo kite).

Strokovnjaki jih vedno znova zanikajo, toda celotna zmes nove ameriške politike naj bi samo v prvi polovici letošnjega leta za več kot tretjino oklestila ameriške naložbe v obnovljive vire energije.

Bela hiša je navzkriž z mnenjem večine Američanov, saj denimo po lanski anketi univerze Yale ti odločno (74 odstotkov vprašanih) podpirajo ukrepe za omejevanje izpustov ogljikovega dioksida kot onesnaževala.

Toda hkrati strokovne študije podnebnega skepticizma ugotavljajo, da raste na močni ideološki podlagi, osrednjo vlogo pri njegovem spodbujanju imajo konservativne mnenjske organizacije (ponavadi ob izdatni podpori industrije fosilnih goriv).

Ko je tako induciran skepticizem prepleten s populizmom na desnici, se razprava o podnebni krizi spremeni v eno od orožij nacionalističnih gibanj. Posamezniki, ki podnebne politike dojemajo kot ekonomske grožnje ali ideološko vsiljevanje, pa na splošno »kažejo večji odpor« do uveljavljenih znanstvenih stališč.

Podnebni pragmatizem

Odsotnost Združenih držav, ne samo v Braziliji, temveč iz razumne razprave, sproža vprašanja, ali se svet lahko spopade s podnebnimi spremembami brez zgodovinsko največjega onesnaževalca in vodilnega gospodarstva.

Še posebej, ker je bilo nekakšen trpek uvod v COP30 poročilo ZN o vrzeli v izpustih, razliki med obljubami in dejansko doseženimi zmanjšanji izpustov. Potrdilo je spoznanje, da ne bomo dosegli najbolj ambicioznega pariškega cilja o omejitvi dviga temperatur za največ 1,5 stopinje Celzija.

Profimedia

Analitiki imajo precej različna mnenja, kakšni so rezultati Beléma. Nekateri vijejo roke nad bornim dogovorom s politično zvodenelimi sklepi in združenonarodovskim puhlim besedičenjem, brez jasnega načrta, kako končati odvisnost od fosilnih goriv. Slednje pa je po zagotovilih strokovnjakov ključni ukrep za ublažitev podnebne krize.

Drugi so zadovoljni, da je svet zmogel vsaj majhen, čeprav omahljiv korak naprej in ni zdrsnil v popoln podnebni zastoj, kot je grozilo vse do zadnjega dne.

V resnici so bila zasedanja COP vse od začetka pogosto rituali jalovosti, končevala so se z nizom zavez in obljub, ki so le redko dosegle minimalne predloge znanstvenikov.

Sledili so jim tedni obtoževanj in obžalovanj, nato podnebna kriza zdrsi v šum ozadja. Tokrat še toliko lažje, ko smo sredi geostrateških vojaških spopadov, ob cinični resignaciji zaradi vse manjših podnebnih ambicij pa v ospredje prihaja nekakšen »podnebni pragmatizem«, po katerem bi se morali osredotočiti na blaginjo ljudi in ne na omejevanje dviga temperatur ali zmanjševanje izpustov, kot svetuje Bill Gates.

Distopična prerokba

Milijarder ima zagotovljeno blaginjo, ne glede na rast temperatur. Sedanje analize pravijo, da se bo svet ob trenutnih politikah do leta 2100 segrel za slabe tri stopinje Celzija. Kar prinaša neobvladljive spremembe, propad celotnih ekosistemov v zakisanih oceanih, sušenje amazonskega pragozda, migracije milijard ljudi.

Že do konca tega desetletja naj bi svetovno povpraševanje po sladki vodi preseglo zaloge za 40 odstotkov, pomanjkanje bo še hujše, ko se bodo stopili gorski ledeniki, ki oskrbujejo s pitno vodo več kot dve milijardi ljudi, hkrati pa se podzemni vodonosniki ne bodo več obnavljali.

Nestanovitno vreme in nestanovitni pridelki bodo vztrajno zviševali cene hrane, skupnosti – bodisi na lokalni bodisi na ravni celih držav – pa bodo drsele proti bankrotu, ko bodo poskušale popraviti dotrajano in obremenjeno infrastrukturo in krpati socialno mrežo.

To velja za celoten finančni sektor, zlom zavarovalnic, propad hipotekarnih posojil, padec vrednosti nepremičnin bi pomenil, da bo sistem prenehal delovati in z njim tudi kapitalizem, kot ga poznamo. Celoten finančni sistem, vključno z državnimi obveznicami in hipotekami, temelji na ideji, da bo jutrišnji dan videti nekako tako kot danes. Svet, ki je za tri stopinje toplejši, pa bo precej drugačen.

Lansko leto je bilo najtoplejše v zgodovini. Letošnje je za las hladnejše, a po svoje morda še bolj uničujoče v boju za planet, primeren za življenje. Avtoritarni ameriški predsednik je uveljavil politiko pospeševanja podnebnih sprememb – spodbijanje zavez k obnovljivim virom energije in spodbujanje fosilnih goriv.

Sledili mu bodo mnogi voditelji, ne samo iz njegovega ideološkega tabora, ampak vsi, ki se bodo oprli na »podnebni pragmatizem« in današnje volilne zmage.

Ameriška pisateljica Octavia Butler je leta 1993 objavila distopičen roman Parable of the Sower (Prilka o sejalcu), ki se dogaja v naši sedanjosti. V njem ZDA vodi avtoritarna vlada, ki je večino upravljanja vsakodnevnih državniških zadev prepustila koruptivnim podjetjem.

Mesta imajo postavljene meje, da bi odvrnila migrante, razlika med bogatimi in revnimi je vse hujša, podnebne spremembe državo tiščijo v zaton. Nekateri sedaj pravijo, da knjiga ni roman, ampak prerokba. Butlerjeva morda ni povsem zadela današnjih ZDA, toda tudi v stvareh, ki se (še) niso zgodile, je mogoče videti analogije resničnega življenja.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.