Reporter
E-novice
Digitalna naročnina
Reporter
Naroči

Janševi prijatelji padajo kot domine (PODKAST)


Po Viktorju Orbanu se je poslovil še Aleksandar Vučić – slovenski premier izgublja zaveznike med državnimi voditelji.

cirman surla.jpg
Robert Balen
Primož Cirman in Silvester Šurla v Reporter podkastu

 

Velikost pisave

Manjša
Večja
 

V novi epizodi Reporter podkasta to in druge aktualne teme obdelata Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja, in Primož Cirman, urednik portala Necenzurirano.

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

Kaj za Janšo pomenijo porazi najpomembnejših političnih zaveznikov v regiji.

Kdo sploh so zmagovalci volitev v Srbiji – kdo tvori Študentsko listo in kdo bo naslednji srbski voditelj.

Sta Anže Logar in Zoran Stevanović žrtvi centrov moči in globoke države?

Zakaj Janša znova kuri ideološki boj in kako gre razumeti njegov oster govor na državni proslavi v Kopru.

Je premier v svojem govoru pozval sile kapitala, naj se vključijo v referendumsko kampanjo?

Kako je Golobova vlada odpravila Janševo davčno reformo, zdaj pa sama prihaja v javnosti s podobnimi idejami.

Kaj bo dejansko prinesla ustanovitev novih preiskovalnih komisij DZ.

V NADALJEVANJU TRANSKRIPT PODKASTA ZA NAROČNIKE NA REPORTERJEVE DIGITALNE PAKETE

Še pol leta nazaj ali dobro leto nazaj je Stevanović z Aleša Hojsa govoril, da je se opravičujem izrazu, moram ga ponoviti “pezde”, zdaj pa Aleš Hojs brani Stevanovića v javnih nastopih in razlaga, da so 2021 po Ljubljani niso razgrajali Stevanovićevi protestniki, ampak so razgrajali levičarski protestniki.

Dobrodošli v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki Sem Silvester Šurla, odgovorni urednik reporterja, v moji družbi pa ponovno Primož Cirman s portala Necenzurirano Primož, lep pozdrav, zdravo, vedno je lepo biti tu, dolgčas to Jesen nam ni v nedeljo so bile prelomne volitve v Srbiji, zmagala prepričljivo je študentska lista. Aleksandar Vučić, nesporni despot Srbije zadnjih 14 let, je zelo hitro priznal poraz razlika v prid študentske liste je, mislim, tam okoli 500.000 glasov. Janez Janša je po Viktorju Orbanu na Madžarskem izgubil v nedeljo še enega političnega prijatelja, zaveznika desnega populista Aleksandra Vučića.

To, kar gledamo v svetu, so revolucionarni procesi, kar se tiče same demokracije, živimo v desetletju, kje so ljudje začeli množično hoditi na volišča vidimo te udeležbe v Srbiji 70 %, na Madžarskem je bilo skoraj 80, ne, tudi v Sloveniji, navsezadnje ne vidimo Brazilijo, kaj se je dogajalo in kakšne mobilizacije so to, vidimo, da v bistvu ta doba neke, v kateri živimo, te neke politične polarizacije je hkrati okrepila zavedanje ob vseh teh nekih tehnoloških procesih in dogajanjih, da je demokracija pomembna, da je pomembno odločati o svoji usodi in mislim, da to je nekako učinek Donalda Trumpa, ki je nekako dal vedeti prebivalcem sveta, češ, jaz bom tisti, ki bo krojil ta svet in zdaj ta svet odgovarjal njemu ne, ne, bošega ne in mislim, da Srbija je del te zgodbe, pri čemer mislim, da gre za eno fantastično zgodbo o demokraciji, o tem, kako iz nič postaviti neko politično gibanje, ki na koncu premaga nasprotnika, ki je praktično obvladoval vse, ker Srbija je bila pod Vučićem dobesedno res diktatura, praktično obvladoval je vse medije, represivni aparat, vidimo iz teh nekih prepisov, ki so bili objavljeni v dneh pred volitvami, kam vse so segle lovke tega represivnega aparata in zdaj, ne glede na to, kaj se bo dogajalo s to študentsko listo, ne glede na dejstvo, da ta lista verjetno združuje marsikaj nerazdružljivega, opcije in in nekako struje, ki jim je skupno ne nasprotovanje Vučiću, vseeno velja za ti dve leti, ki katerih smo gledali to dejansko z eno veliko lekcijo, kako lep sistem je v bistvu demokracija.

Torej, zdravilo za desni populizem, za avtokratske voditelje je visoka volilna udeležba. Izkazalo se je to, kot si rekel, na Madžarskem, potem v Braziliji, v Srbiji in nazadnje tudi na slovenskih referendumih v začetku oktobra.

Saj recimo, če gremo tako primer Madžarske kot Srbije, vidimo, da tu zdaj neki, neke relacije levo desno niti niso več pomembne, vidimo, da pač v taboru Antivučića je bilo tudi zelo veliko desno usmerjenih ljudi, ki so pač imeli dovolj njegove vladavine, predvsem načina te vladavine, tega fizičnega obračunavanja z ljudmi, tega zmerjanja, tega sistemskega v bistvu napadanja vsega, kar diši po neki kritiki te, tega pronicanja strankokracije vse pore oblasti, torej, da si lahko čistilka v javnem podjetju samo, če ima strankarsko izkaznico, tega so imeli ljudje dovolj.

Podobno na Madžarskem, kjer je pač korupcija Orbanovega režima nekako prešla čez mejo in in nato so izvolili, niso izvolili zdaj nekega levega politika, nobene leve stranke ni v madžarskem parlamentu, ampak izvolili so desnega politika, ne, ampak gre, gre vendarle pomembno spoznanje je, da imajo vsi avtokrati rok trajanja, da je odgovor za boj proti kraciji seveda mobilizacija in pa da ko se enkrat ta proces začne, ga avtokrati praktično ne morejo več zaustaviti, ne, in to je lekcija tudi za vse avtokrate drugod po Evropi in po svetu, ne samo.

Srbija je specifičen primer, študentska lista, 250 kandidatov je bilo na njih, med kandidati so bili zdravniki, igralci, samo študentov ni bilo. Kdo so sploh zmagovalci teh srbskih volitev in kdo bo postal premier Srbije, ker neke odloči, neke figure, ki bi bila v ospredju tega študentskega gibanja, vendarle ni bilo. Ali sedaj čakamo v Srbiji, da prevzame oblast neki tehnokrat, kaj se bo zgodilo? Vemo, da je režim Aleksandra Vučića vsa ta leta obvladoval vse podsisteme v državi, namreč ta prenos oblasti ne bo tako enostaven.

Dejansko, no, kar se je zgodilo je, kot sem rekel, neka fantastična zgodba, ki kaže potencial demokracije, taktika je bila zelo inteligentna, namreč to, to gibanje je ves čas nekako razprševalo kadre, se pravi, pojavljali so se eni, potem 2. 3., tretja imena, nikoli ni bilo vse usmerjeno v bistvu v enega človeka, zato te liste ne moremo secirati z enim človekom, zakaj je bilo to, ker v dveh letih bi kateregakoli človeka, ki bi stopil na čelo tega gibanja pred volitvami dejansko Vučićev medijski in obveščevalni aparat dobesedno raztrgal in zdaj, ko je ni bilo tarče, Vučićev aparat ni vedel kaj, kako reagirati, bil je nervozen in to se je spravil pač na mase, ne, in to se nikoli ne konča dobro.

Zdaj, kaj bo sledilo, vidim neke podobnosti, recimo z, možne podobnosti z Egiptom po padcu mubarackove diktature, 2011, 2012, ko je prišel na oblast stranka Mohameda Mursija in takrat je bila težava to, da je poleg nekih gospodarskih zahtev, ki so se pojavile iz tujine, je bil največji problem, da ti, ki so zrušili Mubaraka, dejansko niso prevzeli njegovih obveščevalnih in represivnih struktur, niti vojske in zato se je lahko čez eno leto v bistvu že diktatura v Egiptu vrnila in to pod okriljem novega človeka Al Sisija.

Ne, tu vidim neko nevarnost. Mislim, da v prvi fazi mora zdaj ta va oblast storiti to, kar po padcu Miloševićevega režima v Srbiji niso storili, torej popolnoma prevetriti in očistiti obveščevalni, vojaški in policijski aparat, kajti tu se skriva nekako to jedro, ki izhaja še iz 90 let prejšnjega stoletja, tu lahko Srbija začne najučinkoviteje razčiščevati to dediščino balkanskih vojn, tu so dejansko kadri, ki so krojili tako politiko, tako skrbeli za razmerja do kriminalnega podzemlja, ne in te, to bo ta lustracija, ki je Srbija nikoli ni imela. Skratka, zdaj z Vučićevim padcem se dejansko prvič nekako ponuja priložnost za obračun z 90 leti prejšnjega stoletja, kajti dejansko je bila Vučićeva oblast le nadaljevanje tudi Miloševićeve vladavine na isti način praktično tudi z nekaterimi istimi ljudmi, kajti Vučić vemo, da je bil v 90 tudi minister za informiranje ne in znan po nekaterih kontroverznih prizorih tudi na območju tako imenovane Krajine in izven, zunaj Sarajeva ne.

Ampak parlamentarne volitve v Srbiji letos niso bile zadnje, decembra naj bi sledile še predsedniške volitve. Vemo, da je septembra odstopil s predsedniške funkcije Aleksandar Vučić, nasledila ga je kot vd predsednica skupščine Ana Brnabić, ki naj bi se tudi decembra potegovala za mesto predsednika republike Srbije. Vemo, da v Srbiji, podobno kot v Sloveniji predsednika volijo neposredno, mandat traja 5 let, je pa lahko le dvakrat.

Torej Aleksandar Vučić ne bo več kandidiral, še ene volitve sledijo. Poleg te konsolidacije nove oblasti se bodo razmere v Srbiji nekako stabilizirale, bo Srbija bolj šla po poti pridruževanja evropski uniji ali bo še naprej bila nekako navezana na Rusijo, na Kitajsko?

To bomo videli v prvi fazi. Pričakujem neko roko, ponujeno evropski uniji, ki pa je v Srbiji seveda izgubila vso kredibilnost zaradi svojega ravnanja do Vučićeve oblasti in toleriranja njegovih ekscesov zadnjih letih. Vučić je bil že od Angele Merkel dalje za Evropo faktor stabilnosti. Nekako smo si vsi evropski državni, ki so si zatiskali nos in mižali pri tem, kaj je počel v zameno za donosne posle investicije, no, potem pa je pač pri nesojenih naložbah v rudnik litija pa je nazadnje to počilo, ne, kajti pač pod Vučićem je bila Srbija nekako ba zadnja baza za vso evropsko umazano industrijo, ki se je, ki se je selila tja. Vsekakor pričakujem, da to ni konec Aleksandra Vučića, če seposkušam postaviti v njegove možgane, bi rekel, da je on še vendarle, vendarle je njega podprlo še vedno 40 % ljudi ob tako visoki udeležbi, kar je ogromno in praktično celotna južna Srbija in tudi vzhodna in on verjetno računa na hiter razpad te študentske liste, on verjetno dobro ve, kdo so ti ljudje, ki so zdaj prišli, verjetno je med njimi tudi kakšen potaknjenec, skratka, on verjetno računa na razpad in potem ponoven prevzem oblasti z neko koalicijo, ki bi naredila zaostanke te liste.

Zdaj, v kolikem času se lahko to zgodi, ali je to sploh možno, pa je odvisno od učinkovitosti ukrepov, torej prva absolutna lustracija in drugo v bistvu neki ukrepi, ki bodo, ki bodo izpolnili temeljne zahteve, ki študentske liste, ki so se pojavile glede naložb v izobraževanje in druge javne sisteme, ne mislim pa, no, da tujina ne bo tega gledala kar tako in mislim, da bodo tukaj tudi silnice, predvsem strani Američanov in Rusije zelo močne, ne.

Zanimive so bile reakcije slovenskih politikov premier Janša je zapisal ob zmagi te študentske liste, da pričakuje od nove oblasti, da bodo izročili arhive nekdanje Udbe in ostalih tajnih služb, ker v nasprotnem primeru bo Slovenija pogojevala njihovo pridruževanje evropski uniji. Potem velik Vučićev prijatelj je pa tudi ljubljanski župan Zoran Janković, ki gre po še en mandat po 20 letih županovanja v Ljubljani. Tudi on je stisnjenimi zobmi, podobno kot Milorad Dodik iz Republike Srbske, pozdravil zmago tega študentskega gibanja. Kakšen vpliv bo imel izid srbskih volitev na slovenske notranjepolitične razmere, na lokalne volitve in tudi na Janševo koalicijo?

Jaz mislim, da dokaj velik zaradi tega, ker enostavno Srbija pač spada v nek regionalni, tudi če temu rečemo kulturni prostor, ki ima, ki je, katerega del je tudi Slovenija, žal lahko eni rečejo, da jim to ni všeč, ampak dejstvo pač je in tudi ogromno zanimanje medijev Sloveniji ne za neko zunanjepolitično temo, že dolgo ni bilo takega zanimanja kot je bilo za Srbijo, ne in seveda ljudje so videli, ne, glasovanje se izplača, iti na volitve se izplača, je pomembno, ne in mislim, da seveda Zoran Jankovića je zdaj našel v nekoliko težkem položaju, da se tega zaveda, je je, izhaja tudi iz te njegove izjave, ki bi, kjer v bistvu čestital študentski listi in zdaj prvič ni javno govoril, Vučić je pa moj prijatelj, podpiram ga ne, kajti verjetno so mu zdaj že dopovedali, ne, da je pomemben del te baze, ki je vodi volila Jankovića, se je od njega odvrnila zaradi njegove podpore Vučiću v času, ko je najbolj brutalno obračunaval s protestniki. Ne zdaj glede predsednika vlade pa jaz nisem zasledil čestitke novi.

Oblasti, to drži, ja.

Ne vem, mogoče.

Bilo je samo neko pot, pogojevanje glede dostopa do arhivov nekdanje Udbe in ostalih tajnih služb.

Ja, vidim, da, no, da so številni šefi držav čestitali, da Slovenija uradno še ni zdaj to pripisujem seveda temu, da pač tu so obstajale določene tako simpatije kot povezave z Aleksandrom Vučićem, ki so segale že nekaj let nazaj.

Vemo, da je v času tretje Janševe vlade slovenska vlada, takrat Janševa vlada, imela sejo v Srbiji.

Ja, tako je, no, saj to je bila sicer nadgradnja odnosov, ki so se že začeli v času nekako Mira Cerarja, k so bile tudi te seje, se mi zdi, so se in tudi menjavale.

Minister za notranje zadeve Franci Matoz je obiskal svojega kolega Ivico Dačića pred meseci.

V Srbiji, drži in predsednik državnega zbora Stevanović je bil eden zadnjih tujih državnikov, ki je bil na obisku pri Vučiću, vemo, to sodelovanje med Vučićem in desno opcijo Slovenije tekla tudi na nivoju urada za preprečevanje pranja denarja pred volitvami 2022, v zgodbi, ki še vedno ni docela pojasnjena, vsekakor, no, pa se mi zdi, no, da bi se vsaj spodobilo dati neko čestitko, kajti Srbija je vendarle nek, nek gospodarski partner, mislim, da imamo okrog 2 milijardi EUR menjave, tam nekje 10. 11. meseu je in se mi zdi, da zdaj v tako občutljivem času, ko ko zdaj vendarle diši po neki katarzi v Beogradu, takoj pritisniti z nekim pogojem mogoče ni najbolj pametno politično početje, ne, zdaj je treba pač malo pomagati tej novi oblasti, po moje tudi zato, da se umesti in za najmanjše znamenje, da je pripravljena mogoče se bolj vključevati evropske tokove, kot je bil Vučić, ji pri tem dati roko, kajti v interesu vseh je seveda, da Srbija nekako se počasi vsaj začne integrirati evropske povezave, to je v interesu celotne regije, ne, kajti vemo, da je bila pač dolgo časa glavni faktor nestabilnosti in s tem v zvezi tudi bi pričakoval, recimo, da tudi od Hrvaške, da bi pa v relaciji do črne gore nekako hitreje začela zapirati nekatera poglavja, ki so nekatera pač dokaj absurdna, eno odprto poglavje, recimo ta Titova jadra, ladja Jadran in se mi zdi, da bi bilo zelo pomembno tudi, da črna gora čim prej vstopi tudi v EU, ne.

Omenil si obisk Zorana Stevanovića pri Aleksandru Vučiću, Zoran Stevanović je bil tudi gost, o čemer sva že govorila, tudi Portal necenzurirano je o tem pisal v republiki srbski v Bosni, ampak Zoran Stevanović ima še druge probleme, probleme svojo stranko prejšnji teden, danes, ko to snemava, še vedno resnica ni predstavila nadomestnega poslanca za odstopljenega poslanca Borisa Mijić, ki zdaj hoče celo po odstopu šest poslanskih plač, jih bo dobil in jih bo dobil. Najprej je zavrnil funkcijo nadomestnega poslanca Slavko Mohaorič, prišel je celo v parlament, naredil je performans, skupaj s Stevanovićem se je zjokal, zavrnil mandat, potem sta mislim da še dva kandidata naprej po listi prav tako zavrnila sprejem mandata, sedaj pa še vedno čakamo, kdo bo nadomestni poslanec, menda se je Stevanović že dogovoril z nekim kandidatom, mislim, da je to ptujska volilna enota. Kako ti gledaš na to celotno farso, ki se dogaja, v resnici na to samo stranko? Očitno so v tej stranki, grobo rečeno, sami padalci.

Vsi, ki so v politiki, vam bodo povedali kako težko je dobiti ljudi na kandidatne liste, tako na lokalnem kot državnem nivoju, vsakič je to vedno težje, enostavno ljudi, ki bi jih zanimala politika v Sloveniji zmanjkuje, kar je logično, 2 milijona nas je, bazen je mali.

Zdaj to seveda nakazuje, da so pač v resnici te spodnje dele liste popolnjevali z imeni, zaradi imen in niso kaj dosti niti razmišljali, seveda, ker niso niti pričakovali, da bi lahko ta imena bila kadarkoli v igri, da dejansko pridejo v parlament. No, no, kar se mi zdi v bistvu s tem v zvezi treba povedati je, da gledamo nek resničnostni šov, ki parlament dodatno degradira, hkrati pa smo v tem resničnostnem šovu videli v bistvu po, bom rekel, po dolgem času eno res veliko znamenje moralne pokončnosti, ki ga je pokazala, mislim, da ga. Matjašec, to je ta ena iz teh oseb, ki je bila na seznamu, seznamu….

Da, za nadomestno poslanko.

Poslanke, žal, teh vseh imen ne vem, no, ampak njo sem si zapomnil.

Ona je rekla, da ne gre za nadomestno poslanko, ker se ne strinja, da je Resnica podprla Janeza Janšo in da podpira njegovo vlado.

Ali smo imeli že, recimo v zadnjih mesecih kakšno tako podobno načelno gesto, da nekdo, ki verjetno ni na plači 4 tisoč ali 5 tisoč neto, ne iz vzhodnega dela Slovenije je, mislim, da iz Slovenskih goric, zavrne to plačo, za katero bi lahko samo sedela v Ljubljani?

In dvigovala roke, kot recimo počnejo to nekateri drugi poslanci resnice, ki se do danes sploh še niso niti oglasili in je to zavrnila zaradi razloga, ki ga je navedla: “Ne, ne strinjam se, ker ste me razočarali” in mislim, da v je v tej farsi, ki jo gledamo, je to vendarle nek žarek, ki je posijal n gospe, tukaj je treba priznati, vso spoštovanje, da je kaj takega tudi javno izrekla, ne.

Kaj vsa ta farsa, ki se dogaja v zadnjem, ne samo zadnjem tednu, ampak vseskozi od volitev, ko je resnica prišla v parlament, pove o tej sami stranki, kaj je ta sama stranka. Vemo, da se je Zoran Stevanović politične obrti učil pri Zmagu Jelinčiču. Zmago Jelinčič, vemo, da je bil res registrirani sodelavec Udbe, imel je kodno ime Padalec, zato sem prej omenil te padalce iz Resnice, ampak Zoran Stevanović, ta stranka, izgleda, je podobno kot slovenska nacionalna stranka, to je njegovo privatno podjetje.

Ja, saj to je v bistvu Jelinčičeva šola, stranka je v bistvu one-man-band, ki ima neke organe, ampak dejansko o tem odločaš sam. Tudi ti si v bistvu edini vidni obraz stranke in stranka je namenjena tudi temu, da optimizira tvoje lastne koristi, ne?

In kot je bil Jelinčič trgovec, politični trgovec, je tudi Stevanović.

Tu ga je pa Stevanović seveda krepko presegel. Jelinčič je bil trgovec, vendar vedno je nekako trgoval za neke amandmaje, za neka, neka dopolnila, za neke glasove, ne, recimo v času tretje Janševe vlade ne, nikoli pa ni zdaj trgoval na takšnem nivoju, da dejansko bi se, bi postal predsednik državnega zbora.

Mislim, če bi pač recimo 15 let nazaj, 20 let nazaj nekako bila opcija, da Zmago Jelinčič postane predsednik državnega zbora, bi to povzročilo velikansko nasprotovanje v večini političnega prostora.

Že padla je takrat, mislim, da leta 97, neka koalicija, v kateri je bila predvidena za ministrico Polonco Dobrajc Ministerico za notranje zadeve.

Notranje zadeve, ja.

Takrat je razpadlo.

Kaj šele, da bi kdo komu dal funkcijo predsednika državnega zbora, ki je druga največja funkcija.

Pri čemer Jelinčič nikoli ni bil štirikrat pravnomočno obsojen, ne, pa pustimo zdaj, da, kot pravi Stevanović, je to zdaj izbrisano iz evidence, dejstvo je, da je bil štirikrat pravnomočno obsojen, ne.

Torej, Stevanovićeva moč je pet poslanskih glasov in on si z vsemi temi akrobacijami političnimi prizadeva, da bi to svojo moč, trgovalno moč ohranil, da bi imel teh pet poslancev pod kontrolo, da bi še naprej politično trgoval, ker moramo vedeti, da Zoran Stevanović je omogočil vlado in mandatarstvo Janezu Janši in Janez Janša je za politično protiuslugo omogočil, da je Zoran Stevanović, postal predsednik državnega zbora.

Tako je, saj podobnosti med Stevanovićm in Jelinčičem tukaj ne zmanjka, njuni odnosi z Janezom Janšo so nihali, vemo, da pač so bili časi, ko se Janša in Jeliunčič nista mogla gledati, praktično ne.

Tukaj si ti najbolj spomnil na to, kako je Stevanović pred 5 leti, kaj vse so predstavniki SDS govorili o njem in kaj on o njih, še pol leta nazaj ali dobro leto nazaj je Stevanović iz Aleša Hojsa govoril, da je se opravičujem izrazu, moram ga ponoviti “pezde”, zdaj pa Aleš Hojs brani Stevanovića v javnih nastopih in razlaga, da so 2021 po Ljubljani niso razgrajali Stevanovićevi protestniki, ampak so razgrajali levičarski protestniki, torej petkovi protestniki, ki so bili pač takrat bolj mirni in na kolesih, ne.

In zdaj seveda imeti zgodovinski spomin v tej državi je veliko breme, ker ti potem spremljaš te absurde in te politične preobrate, ampak vseeno, v končni fazi cilj je boj za oblast in Stevanović to oblast zagotavlja s petimi glasovi in tudi zato je njegova cena velika, če kakšen glas odpade, je cena manjša.

Kar je lekcija, ki jo je pred časom spoznal tudi Anže Logar, ki je imel velike težave ohraniti svojo šesterico poslancev, ne.

Ob vseh teh akrobacijah Stevanovića in ob vseh teh zagovarjanju SDS-a, vseh teh peripetij, ki se dogajajo, se človeku res lahko obrača želodec. Ampak Zoran Stevanović se predstavlja v teh izjavah zadnjih za žrtev, za žrtev nekih centrov moči za, žrtev globoke države.

Iste besede je začel uporabljati tudi Anže Logar. Anže Logar v zapisu v zadnjem na družbenem omrežju pravi, da potem, ko niso uspeli razbiti resnice, so je, so se ti centri moči in globoka država spravili na Demokrate in da zdaj poskušajo oslabiti demokrate in on podobno kot Stevanović na vse pretege poskuša zadržati tistih šest poslanskih mandatov.

Vemo, kaj se je dogajalo s poslanko, bivšo poslanko, odstopljeno poslanko Teo Košir, kako se je je Anže Logar znebil, s pomočjo zdravstvenega ministra in ministra za infrastrukturo, v čem ta podobnost med Logarjem in Stevanovićem videli smo fotografije, preden je bil Janša sploh izvoljen za mandatarja, ko sta se šla v parlament bar nastavljat fotografom.

Odgovor v čem je podobnost, je enostaven.

Gre za isto šolo in ta šola je tisto, kar gledamo tudi po Evropi, če se vrnemo k Vučiću, saj Vučić je bil vsak teden, vsak dan ogrožen, on je imel vsak dan van red najavljanja na TV Informer ali na kjerkoli drugje, kjer je, kjer je govoril, ne vem, poskus atentata, slišali smo, da ga opozicija želi diskreditirati s tem in tem, skratka, on se je v bistvu ves čas, praktično več kot desetletje postavljal vlogo žrtve in to je značilnost populistov, da imajo vzvode oblasti, hkrati pa se predstavljajo kot žrtve.

Ta vzorec je isti in ta vzorec prihaja iz istih kanalov in seveda ga prevzamejo. Stevanović ga prevzema in je s tem seveda mojstrski, kajti pač on je generični populist, Logar pa se je te bilke zdaj oprijel zato, ker enostavno mu drugega več ne ostane, ker mu je za te afere, ki si jih je nakopičil ob tem moralnem kredu, seveda samooklicanem, s katerim je vstopil v politiko, mu druga pač ne ostane.

Niso ti centri moči, na katere kažeta zdaj oba, tako Stevanović kot Logar, podpirali pred volitvami tako Resnico kot Demokrate? Še vedno ne vemo pri Demokratih, kdo je, so bili glavni donatorji za njihovo razkošno predvolilno kampanjo?

To je največji absurd, a ne? Se pravi, ti imaš stranko, ki je nastala iz nič, zbrala 600 tisoč EUR, od tega vsaj polovico tega zneska, še vedno ne vem od kod prišla, ampak ti si žrtev, zakaj si pa žrtev, ker so ljudje začeli opozarjati na tvoje nedoslednosti, da govoriš eno, delaš drugo in o tem seveda je tudi tvoja stranka obremenjena z aferami.

Niso ti centri moči takoj že po volitvah, še preden je bil mandatar imenovan, zlobirali razvpiti omnibus interventni zakon, tako.

Tako je seveda. Zlobirali so tudi desno vlado, ne, saj tudi centri moči pred, pred volitvami so bili usmerjeni v to, da nastane ta vlada, tako kapitalski kot iz nekaterih drugih lobijev ne, predvsem tukaj vidimo lobije zasebnih zdravnikov, no in to se tudi kaže v odločitvah, ukrepih, ki so sprejeti. Pri mnogih lahko vidimo te, te sledi lobističnih, silnih, recimo en tak primer je uzakonitev ponovne prodaje alkohola na bencinskih črpalkah po 9. uri zvečer, vemo, komu to ustreza, vemo, kdo ima v lasti največ bencinskih črpalk, vemo, kaj so, kakšno vlogo so imele bencinske črpalke v dneh pred volitvami, vemo, katero podjetje je lastnik teh črpalk in seveda vemo, kako povezano je s katerim od koalicijskih partnerjev.

In h komu je Stevanovićev telefon hodil na sestanek, a ne?

Ja, in seveda v spremstvu katerega odvetnika.

Zakaj je Janez Janša v nedeljo, na dan suverenosti, na proslavi v Kopru spet v svojem govoru zakuril ideološki boj, zakaj se mi leta, na pragu leta 2027, spet pogovarjamo o tem, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni, kaj pomeni rdeča zvezda, zakaj so ljudje po Kopru žvižgali, zakaj so se zmerjali eni drugi z rdečimi Kmeri, drugi z domobranci, čemu to služi?

Ker drugače očitno ne gre, ker se ta zgodba vedno ponavlja vseh njegovih vladah. Zdaj v drugi vladi se spomnim, da so Gregor Viranta uštevali, zakaj se ni udeležil maše za domovino, v tretji vladi je bilo podobno s praporščaki in četrti, zdaj je v bistvu isto, ne.

Enostavno desnica pač to potrebuje, tudi del levice to potrebuje, res pa je, no, da tu vidim, v bistvu bom kar direktno povedal, težko je organizirati proslavo v Kopru in učiti Primorce, kdo jih je leta 1945 osvobodil, kajti Primorska ni regija, ki je enaka ostalim delom Slovenije, vsak del Slovenije ima svojo zgodbo, je druge svetovne vojne, Dolenjska, Štajerska, Prekmurje, vsak ima svojo zgodbo in zgodovina ni enostavna stvar, zgodovina ni stvar petih stavkov, stvar tvitov, zgodovina je kompleksna stvar in to je treba pač spoštevati, spoštovati, upoštevati in prepustiti zgodovinarjem, ne pa dajati javnopolitični boj, ampak tu pa res v bistvu Primorska, ki je namreč imela še pred letom 41 že 20 let izkušnjo s fašizmom, italijanskim fašizmom in ko je bilo tega fašizma konec, so prišli osvoboditelji, ki so bili pač partizani, to je nesporno dejstvo in ne razumem, v bistvu, kdor pozna Primorce, Slovensko Istro, to prelepo regijo, obalo, ve, da oni pač na to ne pristajajo.

Če poznate razvoj Primorske, recimo po drugi svetovni vojni, potem po koncu SToja, kako je nastala Luka Koper? Ali mislite, da je Luka Koper nastala ob soglasju in odobritvah oblasti iz Beograda? Ne. Tam je bil direktor, mislim, da je bil gospod Petrinja, Danilo Petrinja, ki je dejansko sam skupaj s svojimi sodelavci iz nič postavil to pristanišče, kajti takrat je Jugoslavija imela tendenco, da bo vse skupaj, da bo glavno pristanišče v tem delu Jadrana Reka in to so si dejansko izsilili sami, to pristanišče in to pristanišče Luka Koper je dejansko, lahko rečemo, že takrat se je začelo slovensko osamosvajanje, to je bilo slovensko okno v svet, dostop do morja in enostavno take stvari seveda je treba vedeti, treba jih je spoštovati in res ne razumem v bistvu zakaj nekdo misli, da bo pač stvari nekako opisal na novo.

Seveda drži, da je s partizani, zdaj so asocirani seveda tudi povojni poboji, tragedija, ki jo je treba obsoditi, jaz osebno nimam nobenih zadržkov, tudi recimo, da so pač vsi, vsi mrtvi pokopani v Ljubljani, s tem pač trupla so trupla, ne, že od Antigone dalje ne, pa vendarle, no, se mi zdi, da to neko poenostavljanje stvari govoriti zdaj, da je rdeča zvezda napadla Slovenijo, poglejte, JLA, če ji lahko rečemo še ljudska, leta 91 je bila že praktično v celoti samo še po imenu JLA in samo še po simbolu komunistična, dejansko je bila to vojska, ki so jo že obvladovali srbski nacionalisti, torej Miloševićevi ne.

Umik iz Slovenije je bil konec oktobra, že avgusta je ta JLA na Hrvaškem ni bila več jugoslovanska vojska, ampak odkrito izvajala vojaške operacije srbskimi separatisti na območju tako imenovane krajine. Mesec dni po tistem, ko so se jugoslovanski vojaki umaknili iz Slovenije, je bil si je ta ista vojska s četniškimi simboli in zastavami pregazila oziroma okupirala Vukovar in tam storila nepojmljive zločine. Skratka ni vse tako enostavno, tudi zvezde potem je hitro izginila z JLA kap in seveda razumljivo je, da pač zvezda predstavlja za en velik del slovenskega prebivalstva pozitiven simbol in to je treba spoštovati, tako kot za nek drug del prebivalstva vzpostavlja pač negativen simbol.

In zdaj mogoče trditi, da je osamosvojitev nekaj, kar se je zgodilo leta 1991, pred tem pa ni bilo ničesar, je pač, ne vem, če je ravno skladno zgodovinskimi dejstvi, ampak vseeno pa mislim, da politike izvolimo zato, da ravno na takih zadevah sprejmejo nek minimalni skupni imenovalec, da so tam zato, da urejajo naše probleme, rešujejo naša življenja v sedanjosti, ne pa da nas ves čas peljejo v neko preteklost in da se danes pogovarjamo pač o tem, kaj je bilo leta 45 41 - to je stvar zgodovine in nekako niso to stvari zaradi katerih ti izvoliš nekega politika in mislim, da iz tega tudi vse izhaja. Seveda volje za to ni, ker enostavno je pa lahko na teh stvareh vzpostaviti nove in nove konflikte, no.

Ampak Janez Janša, vsak politik se zaveda implikacij vsakega političnega govora. Janez Janša ni zakuril ta ideološki boj v tem svojem govoru po naključju, ampak to je naredil z določenim namenom.

Možni razlagi sta dve, ker pač enostavno je to njegova, kot bi sam rekel, intimna opcija, da to enostavno hoče početi ali pa drugo, da je ocenil, da mu to koristi, zdaj, ali mu to res v političnem smislu koristi, ne vem. Mogoče mu koristi pri tem, nekako mobilizaciji svoje te baze a ne, ki pač Titu reže glave, v rdeči zvezdi vidi samo sovražnika, a ne, verjetno pa mu ne koristi pri privabljanju zdaj nekih, pri prikazovanju, češ, da on je nek državnik, ki je usmerjen v prihodnost.

Pri lokalnih volitvah mu gotovo te stvari ne bodo koristile, na lokalnih volitvah so posebna pravila. Glavna zgodba za Janeza Janšo je interventni zakon, torej referendum, ki nas čaka 6. decembra. Ko je vladajoča koalicija izgubila dva ključna referenduma oktobra, o preiskovalnih komisijah in pa o RTV-ju, so opravičevali ta dva poraza s tem, da je to bilo zgolj ogrevanje, da niso mobilizirali vseh razpoložljivih sil, da se Janša tudi ni vključil v to predvolilno kampanjo, da zdaj pa se bo, ker zdaj 6. decembra, bo šlo zares.

Janez Janša je tudi nastopil prejšnji teden na vrhu gospodarstva na Brdu pri Kranju, kjer so se zbrali cvet slovenskih direktorjev, imel je govor, položil jim je na srce, da imajo oni realno moč, da lahko vplivajo na izid tega referenduma, pozval jih je, da se aktivno vključijo v to predvolilno kampanjo, samo na drugi strani pa sociolog dr. Frane Adam v intervjuju za Reporter pravi, da bolj ko se bo predstavniki kapitala in gospodarska združenja, bolj ko se bodo vključevala v to predvolilno kampanjo, lahko dosežejo kontra učinke a ne, in če prevedem, bolj bodo izgubili.

S tem bi se moral kar strinjati, mislim pa, da je ključno vprašanje, koliko referendumov bo, tega mislim, da še vedno ne vemo, ali torej bo samo eden ali bodo eden + 3, torej eden in trije, trije posvetovalni, a ne. Mislim, da bo to tudi dokaj pomembna stvar, ker če so štirje, dosti fokusa jemlješ odprvega in gredo k drugim, to utegne vplivati tudi na udeležbo, mislim pa, no, da živimo v času, ko lahko rečemo, da udeležba bo spet visoka, ne, to je edino kar lahko zdaj napovemo. Zdaj so neke ankete, ki jih izvaja, ne vem, Mediana recimo, no, zdaj ne vem, ali je še gospa Božič Marolt še vedno članica upravnega odbora SBCja, ki je intenzivno zagovarja ta zakon…

Tudi ankete o prejšnjih referendumih so kazale, mislim, da je bil tesen izid.

Oziroma rahlo zmago.

Še ob 10 zvečer so bili predstavniki koalicije prepričani, da bo štirikrat za in potem so se povesili nosovi, vemo te fotografije in te prizore, pa vendarle ti trije dodatni referendumi se oktobra niso, pač ni, ni jim koristilo to.

Ja, ta manever se je sfižil, no.

Ja

Vsaj v delu, kar se tiče RTV-ja a ne. Res pa je, da zdaj tukaj vidimo … OK, udeležba je visoka, ampak res pa je, da bodo to tretje volitve, tretja hoja na volišča v treh tednih, ne.

Se pravi. 15. imamo prvi krog lokalnih volitev, 29. 2. in na Miklavža potem referendumu o interventnem zakonu, skratka, tu pa je mogoče vprašanje, ali se bo ta tretji ali bo vendarle del ljudi, ki bodo na te, na tem tretjem hodu volišča ostali doma ali ne. Čeprav podobna, praksa je bila leta 2022, ko smo imeli na kupu predsedniške volitve, lokalne volitve in troje referendumov, pa to ni kaj prida vplivalo na udeležbo.

Gospodarska zbornica se je že prijavila v to predvolilno kampanjo. Kako ti pričakuješ, da se bo kapital močno angažiral v naslednjem mesecu? Navsezadnje gre vz kar za nekaj denarja, za kar nekaj profitov. Fiskalni svet je ocenil, da če bi bil ta zakon potrjen, da bi navrtal milijardo in 200 milijonov luknjo v proračun, nekateri bi imeli pa bajne profite. Vemo, da nevralgična točka pri tem interventnem zakonu je tako imenovana socialna oziroma razvojna kapica. Janša tudi poziva gospodarstvenike, da ne imenujejo interventni zakon, ampak da govorijo o razvojnem zakonu. 7.500 EUR, to je kar dokaj visoka cifra v primerjavi z Avstrijo, ki ima bistveno višji standard, celo višja cifra.

Ja, tu bodo lastniki kapitala in menedžment bodo zelo motivirani, da se ta stvar izpelje. Mislim, da pričakujem z njihove strani intenzivno kampanjo, tudi zaradi tega, ker v bistvu oni zdaj pričakujejo, da je prišel njihov moment, to je tudi razlog zakaj smo pomagali postaviti to vlado, da to izpolni, ne in pri tem jih pač ne bo zanimalo, na kakšen način priti do tega cilja, ne.

Seveda pa se je treba vrniti spet nazaj in ključno vprašanje je, ali bilo res politično pametno sprejemati takšen zakon, nekako vse nasuti v isto posodo in potem to ponuditi, glede na parlamentarno večino, ki je bila že takrat praktično vzpostavljena, bi bilo verjetno politično bolj pametno, da se te stvari razparcelirajo na različne dele in potem postopoma sprejemajo te ukrepi, ne.

Tudi Janez Janša je že na ta očitek odgovoril, dejal je, da bi morali sprejeti tisoč zakonov, ampak to ne drži. Ne, mislim, da je to par, ne vem, če je 10.

10 do 15 zakonov, ki je zdaj združenih v ta omnibus, pa vendarle po 6. decembru bo prišel 7. december, ne glede na to, kaj se bo zgodilo, kaj bodo odločili volivci, jaz mislim, da tako opozicijska stran kot koalicija mora imeti pripravljeni scenarij, kaj pa potem?

Ampak kaj potem, recimo teoretično?

Ja

Vladna stran referendum oziroma koalicijska stran referendum izgubi. Kaj sledi potem po tvoje?

Potem nimaš več volitev oziroma volitve so na sporedu februarja 2030, najkasneje.

Drži

Se pravi, 3 leta praktično nimaš nobenega instituta za preverjanje volje, se pravi, ti boš imel na neki točki vlado, ki bo dobila drugi zaporedni udarec, bo ustabljena, ampak zaenkrat ne kaže, da bi lahko s čimerkoli v bistvu strmoglavil.

In potem bo eno leto mrtvega teka zaradi tega, ker pač, če je referendum, ker je zakonodajni referendum, ne smejo spreminjati v enem letu od odločitve volivcev te zakonodaje, ki je zajeta v tem omnibusu.

Ampak na drugi strani pa vidim, vendarle je prišlo strani opozicije do neke vržene rokavice, kar se tiče Zakona o dohodnini in ne o davčni reformi. Vemo, da je Golobova vlada, ko je prišla na oblast, razveljavila te nekatere ukrepe, ki jih je sprejela tretja Janševa vlada, predvsem ta splošni dvig davčne olajšave na 7.500 EUR, sedaj pa ta vlada v senci, ki jo je vzpostavil Robert Golob, predlaga ravno to, da bi se ta splošna davčna olajšava dvignila na podoben znesek kot znaša ta socialna kapica je to je SDS pripravljena podpreti.

Ali je to minimalna točka soglasja med levo in desno politično elito, da vendarle se na neki točki, če v primeru, da ta referendum pade, pride do nekega dogovora.

Ne znam napovedati naprej.

Ja

Ampak mogoče je to nek izhod v sili, ki ga lahko ima desna stran, hkrati pa to vidim kot neko pozicioniranje Gibanje svoboda, ki je šla v svojem mandatu, je bila recimo leva stranka, precej se je občasno odmaknila od sredine, vidimo nek poskus, da poskuša dobiti nazaj nek bazen, ki jo je 2022 vendarle volil, ne in da nekako poskuša nekako presekati to, kot pravijo gospodarstveniki, v narekovajih, vojno z njimi in zdaj, kako se bo to končalo, pa ne vem in tudi ne znam recimo predvideti, kaj se bo zgodilo, če pa koalicijska stran referendum dobi.

Kaj bo to sprožilo pa na opozicijski strani a ne. Se pravi, ali bo to zdaj koalicijska stran razumela kot dokončno zmago nad sindikati in njihov zgodovinski poraz, bo to vodilo v neke nove ukrepe, skratka, vsakem primeru bo pester, vendar pa nekega mehanizma za to, da bi se lahko to vlado zamenjalo v tem trenutku, ne glede na sprelet referenduma, v bistvu ne vidim ne.

V primeru pa, da se ta zakon potrdi, kakšen vpliv bo imelo pa to na opozicijo? Vemo, da imajo nekateri politiki levo od sredine, predvsem mislim tukaj na Antona Ropa, ki kandidira za župana Ljubljane, daljnoročne načrte, kako razporediti to volilno telo v prihodnosti. Načrtujejo z Urošem Jaušovcem, da se bo ta podpora Gibanju Svoboda usula in da bodo oni potem polovili te glasove.

No, referendum bo 6. decembra, takrat bomo dejansko vedeli za vse rezultate lokalnih volitev, vedeli bomo kaj se je zgodilo v Ljubljani, ki je nek, kot pravijo Američani, testni poligon za mogoče stvari, ki se dogajajo in se bodo zgodile na levi sredini, mislim, da je poznavajoč izkušnje in naravo tega političnega pola se vedno ti premiki nekako dogajajo v obdobju pol leta in meseca dni pred volitvami, nihče nikoli nekako ne ustanovi neke opcije, za katero upa, da bo potem zmagala na volitvah 2, 3 leta prej. Skratka, to bo šlo zelo počasi, zagotovo pa bodo poskusi nekako, da se Gibanje Svoboda poskuša nekako razbiti, ne. Tu velja še poudariti, da so tukaj tudi predsedniške volitve naslednje leto, kjer za enega verjetnejših kandidatov velja Urška Klakočar Zupančič, nekako se omenja, da bi lahko ona šla v to tekmo, ne, in zdaj ali bo šla ali ne, to ne vemo, ni še povedala, no, ampak nekako analitiki njene korake skušajo raztolmačiti na ta način in ona bo verjetno zelo velika konkurenca Nataši Pirc Musar, saj bosta obe naskakovali velik del istega bazena. Tu se tudi omenja kot možni kandidat Miro Cerar, skratka, to bo potem nekako edina stvar v letu 2027 stališče volitev, bo pa verjetno še kakšen referendum, a ne, kajti mislim, da če pač zdaj koalicija izgubi ta referendum, ne bo opozicija to razumela kot znak, da bo z referendumi izčrpavala to oblast do konca mandata, ne.

Je pa prejšnji teden, so bile v državnem zboru vendarle ustanovljene preiskovalne komisije, ampak ne samo dve, ki jih je predlagala opozicija, ampak štiri, tudi dve na predlog koalicije.

O Black Cubu, kar dve komisiji, prva s strani koalicije in se naj bi ukvarjala z zlorabo Sove in pa policije, opozicije pa more ob morebitnem vplivu na volitve. Bila je ustanovljena tudi komisija za domnevno negospodarno protipravne odločitve elektroenergetskih podjetij in pa še s strani opozicije, nadaljevanje te komisije od Tamare Vonta o sumih obvodnega financiranja političnih strank. Torej se politično dogajanje, ti politični obračuni sedaj še bolj preko teh preiskovalnih komisij selijo v prostore državnega zbora.

Ja, državni zbor je vojna cona, v tem mandatu je to izrazito

Zato je Janez Janša tudi pustil najmočnejše.

Tako je.

Aleša Hojsa, Žana Mahniča.

Ta manever postane zdaj s tega stališča veliko bolj razumljiv. Zadnjič smo videli recimo nek dogodek, ki je ostal izven reflektorjev, to je, da je bilo potrjenih šest sodnikov z glasovi demokratov. Se pravi, en ni bil ne, in ta je imel potem večjo pozornost, a ne, medtem ko ostali so bili. To je zelo redko, da se ta nek swing wood dogaja, vsakem primeru pač kaže, da bo parlament bo glavno prizorišče političnega boja in vse bo pa iz parlamenta, kot temu pravijo, špricalo ven, a ne.

No, zdaj med temi preiskovalnimi komisijami se mi zdi, daleč največji politični domet ima ugotavljanje kaj se je dogajalo v zvezi z Black Cube, kajti ta Black Cube se veže na neke druge stvari, ki kažejo na zelo tesne povezave med sedanjo slovensko oblastjo in oblastjo Benjamina Netanjahuja. Danes govoriva, danes so v Izraelu volitve, ne, oni jih ima vedno na torek, zato da volilni procesi ne motijo sobote.

Ankete napovedujejo sicer tesen rezultat.

Ampak zagotovo je ta izraelska dimenzija sedanje oblasti nek faktor, ki je za mnogo ljudi moteč in ne samo na levi, ampak tudi na desni in nek občutek je, no, da je ta navezanost zelo velika, kar je vidno iz tako iz odprtja ambasade kot iz številnih drugih zadev, tudi kapitalskih že, kot vidimo.

Tudi podpisa pogodbe o nekih poslih, o kibernetski varnosti, vemo, da je predsednika vlade Janeza Janšo obiskal takoj nekdanji avstrijski kancler Sebastian Kurz, ki je družbenik v nekem izraelskem tehnološkem podjetju. In v uradu za informacijsko varnost je nov direktor takoj podpisal pogodbo.

Saj to je ena od zgodb, kjer pač celoten paket je takšen, da deluje kot da je dejansko Slovenija v tem trenutku najmočnejša izpostava Izraela, interesov Izraela znotraj EU po padcu Viktorja Orbana ne, zanimivo bo zdaj videti kaj se bo zdaj dogajalo v Srbiji, ker tudi Vučić je imel izjemno tesne zveze z Netanjahujem. Tako kot obveščevalne vidimo, tudi nekatera orodja za vohunjenje so bila inštalirana na telefonih njihovih političnih nasprotnikov kot tudi poslovne in zdaj bo mogoče še bolj izrazita ta vloga Slovenije, bo pa zanimivo videti, kaj se bo s to vlogo zgodilo po če je slučajno Netanjahu pade z oblasti, torej če vendarle Anti Netanyahu bloku uspe sestaviti vlado.

Tu spet ne govorimo o o levi, desnici in levici, levice o Izraelu že dolgo ni več, tu govorimo o desnih in manj desnih, pri čemer je pač Netanyahu vezan na skrajno izraelsko desnico, tem lobijem judovskih naseljencev in tudi ta lobi ima, smo videli pomembno vlogo pri Sloveniji, videli smo pri glasovanju te izjave, ki so obsodile gradnjo nekega nepremičninskega projekta na zahodnem bregu in skratka, verjamem da te vezi z Izraelom, niso samo uradne, ampak tudi močno osebne in zdaj v primeru, če Netanyahu pade, teh osebnih vizij verjetno ne bo toliko kot je bilo prej.

Ker vsi ti avtokratski režimi se letos rušijo en z drugim kot domine. Prej sva že omenila poleg Madžarske, Srbije, Brazilijo, novembra pa so tudi sledijo tudi volitve v združenih državah Amerike, kjer pa republikancem, taboru Donalda Trumpa, ne kaže ravno najbolje.

Ja, temu Američani pravijo da se po dveh letih izteče to obdobje, ko je predsednik nekako močan in če izgubi midterms, potem postane lame duck, torej pač nek zelo šibek predsednikin to se bo Donaldu Trumpu verjetno zgodilo.

Zdaj kaže, da poraz vendarle ne bo tako brutalen, kot je že nekaj časa kazalo, vendar dejstvo je, da Trump se je tukaj izkazal kot žrtev samega sebe, njegova zunanja politika je popolnoma kaotična, odvisna od njgovega razpoloženja in tistega prišepetovalca, ki zadnji pride v kabinet.

Dejstvo je, da ekonomsko ceno teh odločitev od napada na Iran naprej plačujejo države, kjer je imel recimo na volitvah veliko podporo. Red states plačujejo visoke cene goriva, visoke carine na sojo in tu je on dejansko pogorel na celi črti in mislim, da se bo to zdaj njemu nekako vrnilo v obraz in zdaj kako bo to vplivalo na preostanek Trumpove vladavine si ne znam predstavljati, verjamem pa, da on pač bo vladal s pomočjo nekih izvršnih dekretov.

Mogoče lahko pričakujemo, da se bo zdaj nekako ta politična fronta preselila pred sodišča, ki bodo odločala o vsakršnem tem executive orders, o tem, kdo je za kaj pristojen.

Skratka, mislim, da se bodo ZDA v naslednjih dveh letih več ukvarjale same sabo, kot so se do zdaj, kar pomeni, da se bodo tudi manj ukvarjale s tujino, kar je po eni strani dobro, po drugi strani pa slabo, zato ker bodo pač se toliko več ukvarjale nekatere druge sile, ki s ki bodo stopile v konflikte, ki so jih ZDA sprožile, tako da nekako pričakujem,da bo Trumpova vladavina šla v zgodovino kot tako najbolj divje, kaotično obdobje, kjer so bile sprejete neke popolnoma nelogične odločitve, vendar pa hkrati tudi obdobje, ko je svet spoznal, da demokracija šteje, da glasovanja štejejo, da volitve štejejo, da je treba biti angažiran, da je treba spremljati, da so v politiki zato, da jih enkrat pripeljemo na oblast, drugič jih pa z glasovnicami odstavimo in s tega stališča je sicer njegov prispevek za demokracijo velik. In dejstvo pa je, da v letu, 2027 pa bomo šele videli. Tam nas čakajo res prelomne bitke, čakajo nas volitve v Franciji, kjer zaenkrat vse kaže na zmago Marine Le Pen, v Italiji bomo videli kaj se bo zgodilo s tem blokom, ki nekako izziva tudi z desnice Giorgio Meloni in videli bomo katere zmage bo spet dosegel AFD. Ti ti ljudje pa prihajajo vsi iz iste, te Trumpistične zgodbe.

Ampak še pred letom 2027 je za Slovenijo zelo pomemben november leta 2026 in začetek decembra, ampak o tem bova govorila še veliko v naslednjih tednih.

Primož Cirman, najlepša hvala danes za to zelo zanimivo debato. Vam, spoštovani gledalci in pa poslušalci, pa hvala za pozornost, pa berite tako Reporter kot portal Necenzurirano.

Reporter

Ostanite obveščeni


Prejmite najboljše vsebine iz Reporterja neposredno v svoj poštni predal.

REPORTER MEDIA, d.o.o. © 2008-2025

 

Vse pravice pridržane.