Ko v Ovalno pisarno postavijo kamere, vodja kabineta Bele hiše ponavadi sedi nekje v ozadju, zunaj kadra. Zelo redko daje intervjuje. Dokler jih ni nanizala kar enajst za časnik Vanity Fair in s šokantno iskrenimi izjavami o vrhu ameriške izvršne oblasti sprožila nejevero in osuplost. Sploh v času, ko se vlada v Washingtonu sooča z naraščajočimi težavami.

Visoki vladni uradniki se pogosto pogovarjajo z novinarji pod pogojem, da ti lahko uporabijo izjave, ne smejo pa navesti njihovih imen. Na ta način so lahko odkriti, ne da bi javno nasprotovali politiki Bele hiše ali se zamerili predsedniku Donaldu Trumpu.

Wilesova, ki se običajno izogiba nastopanju v medijih, je v minulem letu enajstkrat namenila uro ali več časa publicistu Chrisu Whipplu. Morda jo je premamila njegova knjiga The Gatekeepers (Vratarji), v kateri je podrobno razčlenil vlogo šefa kabineta Bele hiše, najmočnejšega neizvoljenega položaja v Washingtonu, saj ni le predsednikov glavni svetovalec in najbližji zaupnik, ampak nadzoruje dostop do voditelja ZDA.

Predsednikovi »pasji sinovi« – tako je položaj označil eden od njih, Nixonov šef kabineta H. R. Haldeman, preden je kot eden od osmoljencev afere Watergate moral v zapor – imajo po besedah Dicka Cheneyja »več moči kot podpredsedniki«. Cheney je to vedel iz prve roke, saj je bil šef kabineta predsednika Geralda Forda, nato (verjetno doslej najvplivnejši) podpredsednik v času Georgea Busha mlajšega.

Profimedia

Karkoli je bila motivacija za uradni pogovor z novinarjem, se je ponavadi zelo previdna Wilesova izjemno sprostila. Še posebej ker Vanity Fair ne slovi ravno kot Trumpu naklonjen medij.

Brez dlake na jeziku je spregovorila o izzivih pri usmerjanju nestanovitnega šefa in nenavadni skupini ljudi, ki ga obkrožajo. Dejala je, da jo je odraščanje ob očetu alkoholiku pripravilo na sedanjo vlogo, saj se ljudem ob pitju napihne osebnost, Trump (ki sicer ne uživa alkohola) pa ima »značaj alkoholika« ... prepričan je, da »ni stvari, ki je ne bi mogel storiti. Ničesar, nič, nula.«

Podpredsednik J. D. Vance je po njenih besedah »že desetletje teoretik zarote«, vplivni vodja urada za proračun Russell Vought (eden od ključnih avtorjev Projekta 2025, načrta za skrajno konservativno preobrazbo države) pa »desničarski absolutni fanatik«.

Tehnološkega milijarderja Elona Muska, ki je v navezi z Voughtom mesece razgrajeval zvezno administracijo, je označila za »čudno, nenavadno raco, kot so menda geniji« in »odkritega uporabnika ketamina«.

O pravosodni ministrici Pam Bondi je dejala, da je »popolnoma zgrešila« pri ravnanju z Epsteinovimi dosjeji, Trump pa laže, ko nekdanjega predsednika Billa Clintona obtožuje vpletenosti v Epsteinov spolni škandal.

Omajani postopki

Ne gre samo za sočne opise pomembnih ljudi na vrhu oblasti, ne nazadnje je tudi Whipplova knjiga polna sikanja in pljuvanja nekdanjih vplivnih funkcionarjev drug po drugem. Razkritje delovanja vlade in motivov zanj lahko prinese tudi pravne zaplete.

Prva šefinja kabineta v zgodovini države se je namreč razgovorila o »ohlapnem dogovoru« s Trumpom, da bo po prvih 90 dneh končal »poravnavanje računov« s političnimi nasprotniki, saj ni želela, da bi to odvračalo pozornost od uresničevanja politik.

Predsednik se tega očitno ne drži, priznala je, da so (bili) nekateri pravni pregoni vsaj delno posledica njegove želje po maščevanju. »Nekateri primeri so lahko videti kot povračilo. Občasno je lahko prisoten element tega. Kdo bi mu očital? Jaz ne,« je upravičila maščevalnost.

Priznanje, da je ravnanje vlade proti nekdanjim uradnikom politični obračun, je lahko po mnenju nekaterih pravnih strokovnjakov darilo obrambam v sodnih postopkih.

Podobno velja za njeno sedaj javno izraženo mnenje, da predsednik za morebitne letalske napade na kopenske cilje v Venezueli potrebuje odobritev kongresa. To je namreč močno dvignilo politično in pravno letvico, če se bo Trump odločil za stopnjevanje konflikta s predsednikom Venezuele Nicolásom Madurom.

Še posebej, ker je prav tako jasno povedala, da je pravi cilj Bele hiše sprememba režima v državi. »Še naprej želi razstreljevati ladje, dokler Maduro ne bo priznal poraza. In ljudje, ki so veliko pametnejši od mene, pravijo, da ga bo.«

V predtrumpovskih časih bi takšni intervjuji sprožili ne samo njen odstop, ampak morda celo postopek za odstavitev predsednika, meni Jonathan Chait iz časnika The Atlantic.

Še posebej, ker svojih besed ni zanikala (zaradi posnetkov jih niti ne more), ampak je dejala le, da so bile »izvzete iz konteksta«. Če bi v času predsedovanja Joeja Bidna njegov vodja kabineta razkril, da se predsednik političnih nasprotnikov loteva z obtožnicami za kazniva dejanja, njegovi najvplivnejši uradniki pa so ideološki fanatiki, teoretiki zarote in uživalci drog, bi bila možna le dva odziva. Ali se je vodji kabineta zmešalo in ga je treba takoj odpustiti. Ali pa bi to sprožilo resne dvome o zmožnosti predsednika, da vodi državo.

A na desnici niso nikogar pozivali k odstopu ali celo h kongresni preiskavi obtožb. »Radikalna levica skuša ponovno zasejati neslogo v ekipo predsednika Trumpa. Ne bo delovalo, ker poznamo in imamo radi Susie Wiles,« je hitro sporočil minister za transport Sean Duffy, podobno so vrste strnili drugi vladni uradniki.

Podpredsednik Vance je ubral obrambo nekakšne šepave šegavosti, »verjamem samo v tiste teorije zarot, ki držijo«. Trumpovi zavezniki zunaj vlade so predvsem jezni, ker je Susie Wiles stegnila jezik v medijih.

Ni narobe, kar počne izvršna oblast, saj to ni ne presenetljivo ne ničesar novega, narobe je to, da je visoka uradnica te oblasti to povedala na glas.

»Resnično sem naveličana ljudi na desnici, ki iščejo odobravanje levičarskih medijev. Tega ne morem prenesti. To je najbolj žalosten fetiš,« je potožila urednica konservativnega časnika Federalist Mollie Hemingway.

Nelaskave podobe

Toda ta »fetiš« je skoraj refleksni odziv politikov, na levici in desnici. »Nihče v vladi ni mogel predvideti, da jih bo članek Vanity Fair prikazal kot kup neorganiziranih bedakov in nesposobnih skrajnežev. Ljudje, ki vodijo to predsedstvo, popolnoma prezirajo osrednje medije ... vse dokler jih njihovi predstavniki ne pokličejo in prosijo za intervju in fotografiranje,« se je Jim Geraghty iz konservativnega časnika National Review posmehnil dvema obrazoma oblasti.

V celotnem projektu so namreč sodelovali mnogi drugi visoki uradniki – denimo zlovešči in izjemno vplivni namestnik Wilesove Stephen Miller, tiskovna predstavnica Karoline Leavitt, zunanji minister Marco Rubio, pa podpredsednik Vance.

Po koncu Trumpove ere bo na desnici prej ali slej prišlo do obračuna, kdo je odgovoren zanjo in kdo je sodeloval pri nečednostih.

Niso se samo pogovarjali z Whipplom, pač pa se pridružili dolgemu seznamu washingtonskih uslužbencev, ki so v preteklih letih podlegli privlačnosti glamuroznega fotografiranja za Vanity Fair.

Le da so v reviji objavili več bližnjih posnetkov, ki niso ravno laskavi, denimo skoraj grob portret Leavittove s sledovi lepotne operacije na njeni ustnici. Kar je sprožilo obtožbe, da je revija, ki sicer pogosto retušira portrete slavnih, namenoma izbrala takšne podobe. »Dejstvo, da internet nori, ker vidijo prave fotografije in ne retuširanih, mi marsikaj pove,« je svoje delo branil fotograf Christopher Anderson.

In dodal, da mu je Vance med poziranjem v šali dejal, »dam ti 100 dolarjev za vsakega, ki bo v primerjavi z mano videti res usrano. In 1000 dolarjev, če bo to Marco.« Z zunanjim ministrom sta namreč glavna tekmeca za Trumpovega naslednika na volitvah 2028 (Wilesova trdi, da so namigi na Trumpov tretji mandat le nenehno izzivanje levice).

Še najbolj je fotografska upodobitev skrbela Millerja, arhitekta surove vladne politike priseljevanja, ki se je sprevrgla v gestapovske posege zamaskiranih zveznih agentov na ameriških ulicah. »Ko sva končala, mi je dejal, da imam veliko moč pri presoji, kako prijazen bom do ljudi. Pogledal sem ga in mu dejal, ‘Veste, tudi vi jo imate’,« je Anderson opisal skoraj žalostno anekdoto.

Seveda je v sedanji moralni abnormalnosti na koncu pomemben le odziv enega. Trump morda nenehno bruha žveplo po medijih, a hkrati že vse življenje hrepeni po njihovi pozornosti, zato v prvem mandatu ni prenesel, da bi ga pri tem kdo zasenčil.

Toda kot pravi dobro obveščena washingtonska novinarka Rachael Bade, predsednika medijsko vrvenje, ki ga je povzročila Wilesova, »ni vznemirilo in trdi, da mu je vseeno«.

Profimedia

Hkrati to kaže na edinstven vpliv vodje kabineta, hiter odziv sveta MAGA v njeno obrambo je znak moči, ki jo je nakopičila v predsednikovi orbiti, ko kot ključarka Ovalne pisarne zadržuje in pogosto nasprotuje drugim vidnim osebnostim iz Trumpovega sveta.

Strnjene vrste Bele hiše naj bi bile zgovoren odraz tega, kako nepogrešljiva je za predsednika, ki ji pravi »Ledena devica« in celo »Susie Trump«. Dokler seveda ne bo sklenil drugače.

Televizijsko vpitje

Wilesova si je spoštovanje Trumpovega sveta prislužila zaradi sposobnosti, da v kraljestvu kaosa vsaj zbuja občutek discipline, drugi prihod predsednika Trumpa pa je bil videti precej bolj stabilen kot burni začetek prvega mandata. V krogu moči Zahodnega krila – Vance, Miller, Rubio in še nekaj drugih – ima v mnogih pogledih največji vpliv. Vendar je Bela hiša tudi pod njeno taktirko kaotična, le na drugačen način.

Nasprotno od Johna Kellyja, ki je v času prvega predsednikovanja najdlje zdržal na položaju vodje kabineta, sebe pa videl predvsem kot varuha države pred radikalnimi, nespametnimi ali celo nezakonitimi dejanji predsednika, Wilesova le redko poskuša brzdati takšne impulze.

Ljudje okoli predsednika najraje omenjajo enega zadnjih predvolilnih shodov v Pensilvaniji, ko je Trump zdrsnil v temačno in razpotegnjeno govoranco, zato je zakorakala v njegovo vidno polje in tako dolgo strmela vanj, dokler ni dojel sporočila in končal nastop. Sedaj je sama postala motnja v sistemu, in to v trenutku, ko se vlada sooča z vrsto težav.

Začetni zagon, ki ga je pomagala ustvariti, je slabel že poleti, ko se je republikanska zakonodaja izkazala za nepriljubljeno in se je na naslovnice vrnil Epsteinov škandal, skupaj z zahtevami po domnevnem seznamu vplivnih ljudi, ki naj bi bili vpleteni v njegovo mrežo zlorabe žensk, tudi mladoletnih. Hkrati je vztrajno naraščanje cen povsem razžrlo zaupanje v predsednikovo upravljanje gospodarstva.

Prelaganje krivde na predhodnika po mesecih na čelu države izgublja zadnje trohice prepričljivosti, ne koristi mu niti nenehno ponavljanje, da so opozorila o draginji »demokratska prevara«. Po vrsti porazov na jesenskih volitvah se med republikanci širi strah, da je predsednik izgubil stik z obljubami, ki so ga vrnile v Belo hišo.

Nasvet vodje kabineta je bil, naj se vrne h kampanji. Sredi prejšnjega tedna so televizijske mreže prekinile programe za neposredni nagovor predsednika, kar je običajno namenjeno le izjemnim dogodkom ali objavam.

Da so ga vseeno spustili v najbolj gledane termine, kaže na moč, ki jo je z grožnjami, tožbami in drugimi pritiski vzpostavil nad medijskimi korporacijami. Sledilo je skoraj dvajsetminutno vpitje brez predaha, kot da Trump s pomočjo poživil skuša v eni sapi zrecitirati enourni predvolilni nastop.

V govoru je praktično prosil Američane, naj ne verjamejo svojim lažnivim očem in se namesto tega dajo prepričati, da Trumpovo gospodarstvo poka od uspehov. Podobno, kot so lani počeli Bidnovi svetovalci. In zdi se, da s podobnimi učinki. Hladni so ostali tudi predsednikovi zavezniki, nekaj se jih je za spletni časnik Zeteo čudilo, od kod svetovalcem v Beli hiši zamisel, da bo Trumpov nagovor v udarnem času prinesel karkoli dobrega.

Kritiki so bili neizprosni. »To ni govor, to je bil prvinski krik panike,« je razmišljal Thomas Nichols iz Atlantika. »S sovraštvom naphane neumnosti. Reciklirano sranje s shodov. Nepredsedniško. In napaka televizijskih mrež, da so to prenašale v živo,« je bil neposreden vplivni komentator Jim Acosta.

»Nacionalna televizijska tirada – polna očitno zavajajočih trditev o gospodarstvu pod njegovim vodstvom in brez empatije do pritiskov, s katerimi se soočajo Američani – popoln polom,« se je nadejal nekdanji demokratski strateg David Axelrod.

Mnogi so si oddahnili, saj Trump vsaj (še) ni oznanil invazije ali bombardiranja Venezuele. »Niti enega republikanca ni, ki bi to gledal in si mislil: ’Ja, to je super.

Točno to, kar smo potrebovali.’,« je kopičenje skrbi na desnici opisal nekdanji republikanski kongresnik Adam Kinziger, eden od tistih redkih republikancev, ki so se uprli predsedniku, a bili nato dobesedno izgnani iz stranke. Po njegovih besedah se počasi razblinja moč Trumpa nad poslanci in senatorji desnice.

Zloba na enajst

Konservativni anketar Mark Mitchell pravi, da se poglablja neskladje med prizadevanji vlade in pričakovanji Trumpovega doslej zagretega jedra podpornikov, saj ti pravijo, da ni »izsušil močvirja« v Washingtonu in da je pozabil na pragmatični ekonomski populizem.

Počasi se jim odpirajo oči, da sin milijonarja raje kot težavam delavskega razreda prisluhne željam milijarderjev, tehnoloških mogotcev in tujih kupcev predsedniške pozornosti.

Medtem ko Trumpova družina dobesedno bogati iz ure v uro predsedovanja, predsednik vpije, da so vse višji življenjski stroški samo utvara, tako kot naraščanje nezaposlenosti. In skuša težave prekriti z vojaško božičnico, obljubo o 1776 dolarjih dodatka k plači vsakega ameriškega vojaka. Nič posebnega, samo predsednik z avtoritarnimi nagnjenji podkupuje vojsko.

Profimedia

Tudi v krogih MAGA se počasi odpirajo oči za tisti del Trumpovega značaja, ki so ga bili leta pripravljeni prezreti v zameno za obljube o vrnitvi zlatih časov.

Denimo za ponižujoče napise pod portreti predsednikov na hodniku Bele hiše, s katerimi zmerja Bidna in Obamo, predvsem pa kaže svojo pritlehno poniglavost in globoko negotovost, ki nenehno potrebuje prišepetovanje o njegovi veličini.

Novo dno je prejšnji teden dosegel po dvojnem umoru priljubljenega filmskega ustvarjalca Roba Reinerja in njegove žene Michele Singer Reiner, osumljenec zanj je njun lastni otrok. Predsednik je imel možnost, da v kratki izjavi sporoči, kako je kljub preteklim nesoglasjem šokiran nad smrtjo, in izreče sožalje prijateljem in družini. Ali pa je vsaj tiho.

Namesto tega je moški, ki ima dostop do jedrskega gumba, enega bolj kreativnih ustvarjalcev Hollywooda označil za neuspešneža, ki je s svojim obsedenim nasprotovanjem Trumpu lastnega sina spravil v norost in v bistvu dobil, kar si je zaslužil.

Američani imajo znova ostarelega predsednika, ki mu zmanjkuje moči za budnost sredi sestankov. Le da je tokrat povrh še »zaničevalen, besneč blaznež z empatijo (množičnega morilca) Jeffreyja Dahmerja,« kot je Trumpa opisal Geraghty.

»Sami se odločite, ali njegova dejanja bolje opisuje izraz psihopat ali sociopat. Na neki ravni smo vedno vedeli, da je predsednik neke vrste norec, obseden z zamerami, impulziven, zloben,« konservativni avtor izraža svoj sram nad stanovalcem Bele hiše.

Igra obtoževanja

Geraghty je med tistimi, ki so ugibali, da razkritje izjav šefice kabineta niso naključje, ampak so bili intervjuji nekakšna zavarovalna polica Wilesove za branjenje svojega imena ob morebitnem odhodu iz vlade (vodje kabineta na položaju zdržijo v povprečju poldrugo leto), morda po kongresnih volitvah prihodnje leto, Whipple pa jo je prehitro unovčil. 

Njene fotografije z na široko odprtimi očmi – ponavadi usmerjenimi proti Trumpu – skoraj vedno dajejo vtis ženske sredi globokega šoka.

Če – oziroma vse bolj jasno ker – bo drugi predsedniški mandat še večje razočaranje in neuspeh od prvega, sedaj oblikuje podobo treznega glasu razuma, ki je ob impulzivnem moralnem sprevržencu na vrhu in obkrožena z nenačelnimi uradniki skušala narediti vse, kar je bilo v njeni moči, da bi vlado usmerila na pravo pot.

Po koncu Trumpove ere bo na desnici prej ali slej prišlo do obračuna, kdo je odgovoren zanjo in kdo je sodeloval pri nečednostih. Wilesova je – ob iztekanju svoje vladne poti – morda dovolj premetena, da je med prvimi začela igro obtoževanja.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter