Prvi je prinašal upanje, drugi je postal simbol zunanje politike, oropane zadnjih sledov idealizma. Ameriška politika poteka v vzporednih svetovih – eden govori o pravičnosti, drugi meri sode nafte, eden sanja od dostojnem življenju za čim več ljudi, drugi o tradicionalnem za čim manj.

New York je v začetku leta preplavil socializem. Prvi dan svežega 2026 je na desettisoče Newyorčanov premagovalo oster mraz in stroge varnostne ukrepe, da so lahko pred mestno hišo spremljali prisego Zohrana Mamdanija za novega župana New Yorka.

Bolj kot spektaklu so želeli biti priča nastajanju zgodovine, v času, ko se Združene države in njihovo največje mesto premikata v nasprotnih smereh.

Mamdani je ob prisegi roko položil na Koran in postal prvi muslimanski župan v 400-letni zgodovini mesta. 34-letni politik je prvi milenijec, prvi nekdanji raper, prvi župan, rojen v Afriki (a indijskega porekla), ter prvi, ki je obljubil, da bo vladal kot demokratični socialist.

Profimedia

Mladenki zgodnjih dvajsetih Bree in Bianca sta bili del množice, ki se ji skozi dolge vrste in zapore ni uspelo pravočasno prebiti do prizorišča pred mestno hišo.

Ure dolgo sta prenašali ščipanje ledenega vetra, a nista bili pretirano razočarani. »Tukaj je morje njegovih podpornikov, pripravljeni smo ga podpreti in podpreti stvari, ki jih načrtuje v svojem županovanju,« je bila navdušena Bree.

Stvari so ambiciozni – in dragi – načrti za izboljšanje in razširitev mestne socialne varnostne mreže, ob katerih se premožnim, ki naj bi plačali zanje, ježijo lasje.

»Res je smešno, ko bogati grozijo z dobrimi časi. Skoraj vsa kampanja proti njemu je bilo stokanje ‘oh, avtobusi bodo brezplačni’ – krasno, ‘oh, varstvo otrok bo brezplačno’ – odlično, ‘oh, vsi bogati in premožni bodo zapustili New York’ – še lepše. Grozijo nam z dobrimi rečmi. In močno dvomim, da bodo res odšli, mesto brni in brenči z vso novo industrijo in inovacijami,« je Neil, še eden od čakajočih, poetično opisal privlačnost in grenkobo Velikega jabolka.

Ujetega v gromozansko neenakost med izjemno premožnimi in garači, ki skrbijo, da luči v morda najbolj raznolikem mestu na svetu nikoli ne ugasnejo.

»Tukaj sem predvsem zato, da se zahvalim prebivalcem New Yorka. V času, ko smo v naši državi priča preveč sovraštva, preveč razdora in preveč krivic, navdihujete naš narod. Od obale do obale dajete upanje, da lahko ustvarimo vlado, ki deluje za vse, ne le za bogate posameznike,« je senator Bernie Sanders, duhovni oče vseh demokratičnih socialistov, trepljal mesto, v katerem je bil rojen.

Čez nekaj dni je le nekaj ulic stran pristal helikopter s še enim socialistom, vzdušje pa je bilo precej manj radostno in optimistično. Donedavni vodja Venezuele Nicolás Maduro je bolj samooklicani socialist kot pa resničen, zagotovo pa vse drugo kot demokratičen.

Pred zveznim sodiščem Južnega okrožja New Yorka sta ga pričakali dve skupini. Na eni strani mladci, večinoma v temnih oblačilih, s palestinskimi kefijami okoli vratu in po obrazih sodeč bolj iz Vermonta kot iz Venezuele. Na drugi strani skupina rjavih obrazov, z okorno angleščino in pisano trobojnico okoli ramen.

Prvi so vpili, da je Maduro žrtev ameriške agresije in da vojaško-industrijski kompleks državo vodi v novo brezkončno vojno za nafto. Drugi so odgovarjali, da je Maduro morilec in kriminalec, ki je državo porinil v bedo in trpljenje.

Strasti so hitro naraščale, policija je skupini ločila z ograjami in molče trenirala strogost med hropečimi grli. Trobojničarji so v zmesi ogorčenosti in iskrenega čudenja kefijevcem očitali: »Sploh niste Venezuelci! Zakaj nam govorite, kaj naj čutimo?«

Kar je bil argument, ki ga je bilo težko preslišali, zato je najbolj zagret med kefijevci v takšnih trenutkih v roke vzel potolčen pisker in z ropotanjem po njem preglasil težavna vprašanja. Ni trajalo dolgo, da se je že tako naporen dialog sprevrgel v rjovenje »Fašisti!«, »Komunisti!«, policisti pa so se okretno ogibali škropeči slini.

Preštevanje plena

»Do konca življenja naj trohni v zaporu. Ne gre za vprašanje idealov, ne za socializem ali komunizem, gre za osnovne človekove pravice. Ta človek je morilec, terorist, kršilec človekovih pravic, tihotapec drog,« je Venezuelec Daniel delil svoje veselje, da je Maduro za zapahi.

V ZDA je pribežal pred dvema letoma, sedaj pravi, da bi se ob morebitnem padcu režima vrnil in pomagal pri obnovi. Irene je od doma odšla pred osmimi leti, od takrat še ni videla staršev, tudi ona pravi, da je treba zamenjati celotno sedanje vodstvo.

»Ne bo lahko, ne gre za enega človeka, ampak za ogromno kriminalno organizacijo, ki se ne bo zlahka predala. Podprla bom ZDA, če bodo nadaljevale vojaško akcijo proti njim.«

Po njenih besedah »smo včasih živeli normalno, imeli smo vodo, elektriko, dobre internetne povezave. Potem se je začel proces počasnih sprememb, spremenili so ustavo, zakone, nato vse ostalo. Spremenili so nas v revno družbo, nafta je polnila samo njihove žepe. Nafta je za celotno družbo, ne le za nekaj posameznikov.«

Nafta je os celotnega dogajanja okoli Venezuele, ameriški predsednik Donald Trump je javno oznanjal, da bodo ZDA »zasegle nafto, ki so nam jo ukradli«.

Profimedia

Daniel je imel precej sproščen odnos do takšnih zahtev Washingtona, »Ne skrbite za nafto, imamo je dovolj« je razglašal plakat v njegovih rokah. Nasprotni tabor ni bil pripravljen tako zlahka pristati na plenjenje naravnih bogastev. »Trumpova vlada ne skriva, da jih zanimajo venezuelske naftne rezerve, največje na svetu,« je mladi protestnik po imenu Jack obsodil črno žejo Bele hiše.

»Zelo očitno so vojaško akcijo izvedli, da bodo ameriška podjetja dobila to naftno bogastvo, izvedli so jo za dobiček korporacij Exxon in Shell.« Ni se zmedel niti ob vprašanju, kako je drugačen od svoje vlade, če tudi sam bolj od Venezuelcev ve, kaj je dobro za njih.

»Protestniki verjamejo, da jih čaka osvoboditev. Edino, kar se bo zgodilo, je dolga vojna, ki bo povzročila množične žrtve med venezuelskim ljudstvom. Vojaški poseg ZDA podpirajo tisti, ki živijo zunaj države. Ostali, ki jim grozi smrt pod bombami, mu nasprotujejo.«

Razmere je primerjal s praznovanjem Iračanov, ko so odstranili Sadama Huseina. »Je bila vojna v Iraku dobra za Iračane? Ne. Povzročila je le smrt in uničenje.«

Živimo v zanimivem trenutku sodobne zgodovine, ko imata prav obe strani. Bolivarska revolucija Huga Chaveza se je po začetnih obljubah o delitvi naftnih dobičkov za bolj pravično družbo tako kot vsi socialistični eksperimenti sfižila v Madurovo avtoritarno nočno moro.

Colette Capriles, socialna psihologinja na Univerzi Simóna Bolívarja v Caracasu, je življenje v Venezueli opisala kot boj za preživetje: »Naš avtoritarizem je takšen že leta. Ne avtokratski socializem, ampak najhujša vrsta primitivnega kapitalizma.«

Toda oznanila Trumpa pred dobrim tednom, da bo sedaj nekaj časa on »vodil Venezuelo«, da bodo ZDA zaplenile med 30 in 50 milijonov sodov njene nafte in da se bodo »naša zelo velika naftna podjetja … zelo močno vpletla« v venezuelsko naftno industrijo, se ni zdelo kot osvoboditev, ampak mlaskanje zadovoljnega razbojnika med preštevanjem plena.

Diplomacija topovnjač

»Ne glede na to, kako nizka so bila pričakovanja za leto, v katerem je Trump znova postal predsednik, je najbolj presenetljivo to, za kako slabše se je izkazalo,« je Susan Glasser iz časnika New Yorker obupavala nad 2025.

Verjetno ni pričakovala, da bodo že četrti dan v novem koledarju Združene države ugrabile voditelja druge države, njihov veleposlanik v Združenih narodih Michael Waltz pa bo to upravičeval z besedami: »To je zahodna polobla, tukaj živimo in ne bomo dovolili, da se uporablja kot operativna baza za nasprotnike, konkurente in tekmece ZDA.«

Ter seveda še lepšimi: »Naši nasprotniki ne morejo nadzorovati največjih energetskih rezerv na svetu.« To je bil poduk za tiste svetovne voditelje, ki še vedno verjamejo, da prevladujoča svetovna velesila svoje zunanjepolitične strategije ustvarja po tehtnih premislekih in na podlagi mednarodnega prava.

Ameriški predsedniki so se vsaj po koncu hladne vojne izogibali povezavam z vedno sporno Monroejevo doktrino. Ta je nastala kot varovalka pred evropskim kolonializmom v Latinski Ameriki, a so jo hitro spremenili v orodje za upravičevanje vojaških posegov in zaščito korporativnih interesov.

Profimedia

Trump jo je ne le prevzel, ampak jo ponosno stopnjuje v »Donroejevo doktrino«, vračanje k diplomaciji topovnjač. John Bolton, njegov trenutni sovražnik, nekoč pa eden od svetovalcev za nacionalno varnost v prvem mandatu, trdi, da je izraz Trumpova doktrina bistroumen nesmisel, »ne glede na to, kaj počne, to nikoli ni del velikega konceptualnega okvirja, ampak tisto, kar mu v nekem trenutku ustreza.«

Veliki ameriški mirovnik, ki je po lastnem prepričanju končal osem vojn (najbolj osupljiv je mir med Albanijo in Azer-bajdžanom), morda začenja novo zaradi jeznoritosti.

Po pisanju New York Timesa naj bi mu prekipelo, ker se je Maduro vedno znova pojavljal na televiziji in brezbrižno poplesaval ali ga celo izzival: »Pridite pome. Čakam te v (palači) Miraflores. In ne obiraj se predolgo, strahopetec!«

Kar so v Beli hiši razumeli kot porog venezuelskega voditelja, a nadenj niso poslali predsednika osebno, ampak 150 zračnih plovil s pripadniki posebnih enot delta.

Trumpov šef Pentagona, samooklicani minister za vojno Pete Hegseth, je dejal, da se je Maduro »zajebaval in bil zje..n«. Novim čas primerno preprosta in bahavo bojevita politika nacionalne varnosti.

Donosna stava

Očitno se je preveč »zajebavala« tudi vodja venezuelske opozicije María Corina Machado, saj je nepremišljeno sprejela Nobelovo nagrado za mir. Po poročanju Washington Posta naj bi bil to njen smrtni greh, zaradi česar je Trump omalovažujoče oznanil, da je sicer »prijazna ženska«, a nima dovolj »spoštovanja« in »podpore« za vodenje države.

»Če bi zavrnila nagrado in dejala ‘ne morem je sprejeti, saj pripada Donaldu Trumpu’, bi bila danes predsednica Venezuele,« je časniku dejal neimenovan vir iz Bele hiše.

Machadova se je iz svojega skrivališča brž javila na konservativno televizijo Fox News in oznanila, da želi nagrado predati Trumpu.

A je očitno že veljal tudi drugi del nove politike, saj so v Washingtonu državo prepustili Madurovi podpredsednici Delcy Rodríguez. Menda jih je navdušilo, kako ji je kljub ameriškim sankcijam uspelo povečati črpanje nafte.

Zelo zanimivo je bilo tudi obveščanje o vojaškem posegu. Bela hiša trdi, da niso želeli vnaprej opozoriti kongresa niti »tolpe osmih«, voditeljev iz obeh strank v obeh zbornicah kongresa, ki imajo dostop do najzaupnejših obveščevalnih podatkov, saj so se bali curljanja v javnost.

Predsednik se je sicer pohvalil, da so o njem vnaprej razpravljali z vodstvi ameriških naftnih družb, niso pa pojasnili, zakaj. Kaj se pripravlja, so še pred začetkom izvedeli tudi v časnikih New York Times in Washington Post, vendar so zaradi nacionalne varnosti privolili v preventivni molk.

Zelo dobro je bil obveščen tudi anonimnež, ki je nekaj dni prej na stavnici Polymarket vložil več kot 32 tisoč dolarjev v stavo, da Maduro konec januarja ne bo vodil Venezuele.

Zaslužil je nekaj čez 400 tisoč dolarjev, družbena omrežja pa so preplavile šale, da se je tudi Barron Trump vključil v digitalno bogatenje predsedniške družine.

Kisel smeh 
»Predsednik si je v novoletni voščilnici zaželel mir na Zemlji. Kar je trajalo natanko dva dni. Če vas zanima, kako škodljivi so Epsteinovi dosjeji za Belo hišo – kot kaže napad na Venezuelo, slabi.

To je dobesedno filmski scenarij, predsednik, vpleten v spolni škandal, ga skuša prekriti z napadom na manjšo državo, da bi nas zamotil. In tukaj smo, z zaprtim Madurom,« se je komik Jimmy Kimmel samo napol rogal Trumpu.

Trump Monroejeve doktrine ni le prevzel, ampak jo ponosno stopnjuje v »Donroejevo doktrino«, vračanje k diplomaciji topovnjač.

»Drži, da je kriminalec in diktator, ki je svojo državo pahnil v finančni propad, medtem ko si on in njegova družina polnita žepe. Ampak tudi Maduro ni ravno svetnik.«

Od satire oziroma teatra absurda v sedanji Beli hiši do distopije je kratka pot. Na družbenih omrežjih je nemudoma znova oživelo kongresno pričanje Fione Hill, uradnice sveta za nacionalno varnost v prvi Trumpovi vladi, v katerem je trdila, da je Moskva spodbujala Washington, naj se nasloni na Monroejevo doktrino in opravi zamenjavo.

Venezuelo, svojo najbližjo zaveznico v Latinski Ameriki, je ponujala v zameno za Ukrajino, ki naj bi sodila v njihovo interesno sfero. Hillova trdi, da so ponudbo zavrnili, toda to so bili časi, ko je Trumpa obdajal povsem drugačen državni aparat, takratni svetovalci so stavili na pletenje mreže zavezništev.

Sedaj so okoli njega ljudje, kot je Stephen Miller, ki je v začetku minulega tedna v televizijskem pogovoru s povzdignjenim glasom trdil, da je uporaba surove sile »železni zakon sveta od vekomaj«.

Po njegovih besedah lahko do onemoglosti »govorimo o mednarodnem lepem vedenju, vendar resnični svet urejajo moč, sila, vpliv«.

Njegov nastop je bil tako nenavadno intenziven, da je novinarju Johnu Harwoodu ušel čivk »Stephen Miller sodi v psihiatrično ustanovo«. Ustanova, v kateri je sedaj, ni daleč od takšne oznake, v njej pa ima izjemen vpliv. Kar je toliko bolj pomenljivo, saj je za kritike utelešenje vsega, kar se jim zdi nevarno in avtoritarno v Trumpovi vladi.

Profimedia

Imenovali so ga nacist, neonacist, beli supremacist, kapo in lord Voldemort. Skupaj z zunanjim ministrom Marcom Rubiem je tudi gonilna sila odločitve za poseg v Venezueli.

Streli v Minnesoti

Sodeloval je pri novi strategiji nacionalne varnosti, ki je v bistvu utelešenje ruskih predlogov izpred osmih let. V njej je svet razdeljen na tri sfere vpliva, zahodno poloblo, v kateri prevladujejo ZDA, Azijo, v kateri prevladuje Kitajska, in Evropo, v kateri prevladuje Rusija.

To morda pojasnjuje ameriška prizadevanja, da se za vsako ceno dokopljejo do Grenlandije, če računajo, da bo Evropa nekoč morda res pod ruskim škornjem.

Ali pa če se bodo uresničile želje Trumpove Bele hiše, da Evropsko unijo razbijejo na posamezne države, ki jih obvladujejo nacionalistične desničarske stranke. Ker je to krasen, stoletja star recept za vrtenje evropskih ražnjev.
Miller bi moral razumeti takšne strahove, saj so njegovi predniki bežali pred protijudovskimi pogromi v Evropi.

Toda njegov lastni stric je že pred osmimi leti zapisal, da bi bila njihova družina »iztrebljena«, če bi pred stoletjem uvedli politike priseljevanja, ki jih zagovarja njegov nečak. Od takrat sta se moč in okrutnost Millerja samo še okrepili.

Vsako soboto v telefonskem sestanku vrhove številnih zveznih agencij priganja, naj pospešijo množične izgone in dosežejo zastavljene kvote. Osrednje gibalo te politike, Služba za priseljevanje in carino (ICE), naj bi v tem mesecu dokončala rekrutiranje 10 tisoč novih agentov, kar bo več kot podvojilo njeno delovno silo.

Rezultat pritiskov so redne čistke po ameriških mestih, ki se jih bojijo vsi priseljenci, ne samo tisti brez dokumentov, med državljani pa sprožajo valove vse bolj jeznega upora.

Dolgo kresanje se je v sredo vnelo v Minneapolisu, ko je agent ICE streljal v avtomobil in ubil voznico. Razburjeni župan Jacob Frey je kar po televiziji nadrl ICE, naj »odj..ejo iz mesta«, po ZDA se je razširil val protestov.

Tudi v New Yorku, kjer je Mamdani nemudoma sporočil, da ohranja mestno zakonodajo, ki javnim uslužbencem, tudi policiji, prepoveduje pomoč pri izvrševanju izgonov.

Medtem ko si en sin priseljencev glasno prizadeva za povezano skupnost odprtih rok, drugi zveznim organom pregona prek Trumpa ukazuje, naj protiteroristična prizadevanja usmerijo na ljudi z »antifašističnimi« idejami.

Po Millerju so to tudi »skrajni pogledi na priseljevanje«, mednje verjetno vključuje tudi Mamdanija. Američani so pred dobrim letom glasovali jezni zaradi visokih cen jajc in dobili bel kurnik, poln gnilih jajc.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.