Je le zaključno poglavje njene avtobiografije Melania, »prepričljiv doseg ničevosti«, kot so jo označili kritiki. Tokrat so še bolj uničujoči do »pozlačenega smetja«.

A vendar smo izvedeli več, kot je hotela. V njenem površinskem svetu ni ne introspekcije ne osebnosti, so le transakcije, tehtane z bliščem in denarjem. Melania je idealna soproga za človeško sorto, ki jo uteleša Donald Trump.

Gospa Trump je že v svoji knjigi poudarila, da je njena finančna neodvisnost zanjo ne samo pomembna, ampak »temeljna vrednota«. Zato je filmski izdelek treba razumeti v tem smislu, kot gradnjo blagovne znamke, s katero si zagotavlja udobno prihodnost ne glede na predporočno pogodbo z Donaldom.

Tako kot knjiga Melania ni bila toliko avtobiografija kot draga brošura, film Melania ni dokumentarec, ampak skoraj dvourna zloščena reklama, prepredena s propagando. Predvsem pa krinka za plačilo varščine, s katero si milijarder Jeff Bezos kupuje naklonjenost Bele hiše.

Osupljivih 40 milijonov dolarjev, kolikor je Amazon plačal zanj, po poročanju Wall Street Journala vsebuje vsaj 28 milijonov dolarjev za prvo damo. Ta je tam, kjer si želi biti, v naročju koruptivne družine, ki prostituira Belo hišo.

Brez najmanjšega občutka sramu kaže novo normo ameriške države, da prve družine najvišje položaje v državi prelijejo v osebno bogatenje. Le da so finančni del te transakcije ponavadi izvedli po koncu mandata, z debelimi čeki za nastope in še debelejšimi za svoje pisne izpovedi.

Profimedia

Predsedniški spomini so namreč že dolgo vroča dobrina. Nekdanji predsednik Ronald Reagan je leta 1989 za dve knjigi dobil 5 milijonov dolarjev; Bill Clinton je lestvico dvignil na 15 milijonov dolarjev, soproga Hillary mu ni ostala dolžna, za prve spomine je prejela 8 milijonov dolarjev, za druge kar 14 milijonov.

Ne ravno priljubljeni George W. Bush se je moral zadovoljiti s skromnimi 7 milijoni dolarjev. Zato pa sta Barack in Michelle Obama leta 2017 postavila nove standarde, ko jima je založba ponudila kar 65 milijonov dolarjev.

V založniškem svetu so bili osupli, a jima nihče ni očital korupcije, čeprav je Obamova vlada štiri leta prej mirno sprejela združitev založniških velikanov Penguin in Random House.

Še posebej ker se je podvig izkazal za dober posel, obe knjigi sta se zelo dobro prodajali. Še posebej je navdušila Michelle, saj je presegla soproga, njena avtobiografija Moja zgodba pa je sedaj ena najbolje prodajanih knjig vseh časov.

Vsaj v tem pogledu je presenetil tudi film Melania, saj je v prvem koncu tedna v ZDA in Kanadi pridelal dobrih 7 milijonov dolarjev (napovedi so bile precej bolj skromne), kar je največji dosežek v zadnjem desetletju za »dokumentarni« film. Čeprav so bila družbena omrežja preplavljena z zadovoljnimi poročili o praznih dvoranah, je to veljalo le za liberalna urbana središča (na primer New York in Los Angeles).

Na Trumpovem podeželju in na republikanskem jugu, predvsem v Teksasu in na Floridi, so bele Američanke, starejše od 55 let, hitele v kinematografe občudovat izklesani slovanski profil prve dame.

Manj jasno je bilo, kaj se dogaja na drugih trgih, soliden obisk lahko pričakujemo tudi v Sloveniji. Vsem pa je jasno, da si Amazon nikoli ne bo povrnil stroškov, saj je samo v promocijo vložil še dodatnih 35 milijonov dolarjev.  A podjetje išče drugačne vrste koristi.

Že marca lani je časnik Financial Times navajal »osebo blizu Bezosu«, da je odločitev za dokumentarec o Melanii »očitno smešna, a zelo pragmatična«. Srčika posla je nakup naklonjenosti družine Trump, laskanje predsedniku in zavarovalna polica pred njegovo jezo.

»Če pomislite na to z vidika primerjave stroškov in koristi, gre za pametno naložbo,« so ocenili v častniku. Ko film prikazuje Trumpovo večerjo ob svečah na predvečer prisege, Melaniin glas poudarja »eleganco in prefinjenost naših donatorjev« ter jih imenuje »gonilna sila kampanje in njene filozofije«, kamera pa drsi čez nasmejanega Bezosa.

V takšnem trgovanju ni prostora za subtilnost, priča smo opomniku, da najbogatejši ljudje na svetu vlagajo v takšne nečimrne projekte ne zato, ker jim je mar za umetnost, ampak ker je to način za utrditev lastne moči in bogastva.

Mediji kot kolateralna škoda

Vse to je toliko bolj žalostno (in nevarno), ker Bezos z izgovorom varčevanja hkrati odpušča tisoče ljudi na Amazonu in dobesedno uničuje dnevnik Washington Post, eno od ameriških medijskih institucij.

Tudi pri njih so prejšnji teden napovedali odpuščanje več sto zaposlenih, mnogo uglednih novinarskih imen je odšlo že prej, ko je lastnik lani preprečil, da bi uredništvo javno podprlo demokratko Kamalo Harris, nato pa ukazal, naj se pri pisanju komentarjev osredotočijo na »osebne svoboščine in prosti trg«.

Nekdanji glavni urednik Posta Marty Baron je dejal, da smo priča »najtemnejšim dnem v zgodovini ene največjih svetovnih novičarskih organizacij ... javnost bo prikrajšana za pošteno, na dejstvih temelječe poročanje, ki ga potrebujemo bolj kot kadarkoli prej«.

Profimedia

Pritiski na medijske korporacije so izjemno učinkoviti, televizijski mreži ABC in CBS sta sklenili poravnavi s Trumpom, namesto da bi se borili proti njegovim tožbam.

Očitno sta prepričani, da se stroški in kapitulacija splačajo, če olajšajo pot za poslovne združitve in preprečijo, da bi jim muhasti in z mediji obremenjeni predsednik škodoval.

Ta logika kupovanja naklonjenosti oblasti se preliva v širši pritisk na medije in kulturno produkcijo ter postaja nova norma. Kar dokazuje tudi usoda resničnega dokumentarca Ask E. Jean (Vprašajte E. Jean), ki govori o novinarki E. Jean Carroll in njeni tožbi proti Trumpu.

Leta 2019 ga je obtožila, da jo je spolno napadel v newyorški trgovini Bergdorf Goodman (porota ga je spoznala za krivega spolnega napada in obrekovanja in mu naložila 5 milijonov dolarjev odškodnine).

Toda distributerji in spletne platforme za pretakanje video vsebin se ne želijo dotakniti filma, ki tako jasno kritizira predsednika, zato je praktično neznan.

Tudi Melania je vedno ignorirala desetine žensk, ki so njenega soproga obtoževale spolnih zlorab. Prva dama se po besedah ene od njenih nekdanjih zaupnic, Stephanie Winston Wolkoff, ne pusti motiti škandalom. »Javne sramote se otrese kot mivke po hitrem sprehodu po plaži,« je zapisala v knjigi Melania and Me iz leta 2020.

Podobno kot je pripravljena prezreti, kako je retorika in politika njenega soproga namenjena jezi in razdvajanju, da izziva nasilje, odkar sta se po njegovih zlatih tekočih stopnicah pripeljala v politiko.

Sprejela je vlogo privlačne, molčeče prve dame, ki izvaja klasično patriarhalno pogodbo konservativne elite: ženski pripada estetika, moškemu zgodovina; ženska »mehča« podobo sistema, moški ga vodi.

Tihi vakuum njene osebnosti, ki je v ostrem nasprotju z moževim nenehnim hvalisanjem, ji je nadel avreolo skrivnostnosti. Marin Dowd iz New York Timesa jo je poimenovala »slovenska sfinga«.

Sedaj pravi, da je uganka rešena, da je film prinesel odgovor, kakšna Melania Trump se skriva za masko – »Izkazalo se je, da ni nobene uganke, nobene skrivnosti, nobene temne tesnobe.« Ni je treba rešiti, udobno ji je v njeni samoti razkošja.

Iluzije upora

Pa vendar so liberalni Američani leta na to prazno platno projicirali podobo ujetnice, tajne članice odpora, ki ves čas daje skrivna znamenja. Analizirali so vsako njeno potezo in gesto: ko je odrinila roko Trumpa med obiskom v Izraelu 2017, leto kasneje so beli hlačni kostim označili za posvetilo ameriškim borkam za pravice žensk in gibanju #MeToo.

Ali ko je Belo hišo okrasila s krvavo rdečimi božičnimi drevesci v gotskem slogu. Ves čas so zaman upali, da bo slovenska saboterka denimo zavrnila Trumpovo ostro politiko glede priseljevanja. A je neobčutljiva za tovrstne travme, slovesno premiero v Beli hiši so pripravili na dan, ko je ZDA pretresalo množično žalovanje in ogorčenje, ker so zvezni agenti, ki jih je njen mož poslal v Minneapolis, umorili protestnika Alexa Prettija.

Profimedia

»Obstaja le površina. Nikjer ne vidim ničesar drugega,« je podobno kot Dowdowa prepričan njen kolega pri Timesu Carlos Lozada. Laura Miller iz časnika Slate pa je že pred časom zapisala: »Kaj hoče Melania Trump? Denar. Resničnost je verjetno tako preprosta: je zelo osredotočena utilitaristka, ki ima rada lepe stvari.«

Kot vse dive se redko pojavlja v javnosti, razen če gre za formalni dogodek ali hoče kaj prodati. Skoraj vse njene objave na družbenem omrežju Instagram v preteklem letu so promovirale njen film, njeno zbirko okraskov, njen memecoin ali njeno avdioknjigo.

Za režiserja filma je izbrala hollywoodskega izobčenca Bretta Ratnerja, znanega po seriji filmov Ful gas. Pred leti ga je več žensk obtožilo spolnih zlorab, zato ni več dobil novih projektov. Melania pa je sklenila, da ji prav on »lahko ponudi kinematografsko vizijo«, ki si jo je želela.

Marin Dowd iz New York Timesa jo je poimenovala »slovenska sfinga«. Sedaj pravi, da je uganka rešena, da je film prinesel odgovor, kakšna Melania Trump se skriva za masko – »Izkazalo se je, da ni nobene uganke, nobene skrivnosti, nobene temne tesnobe.« Ni je treba rešiti, udobno ji je v njeni samoti razkošja.

Seveda se je na dan premiere pojavil v novih objavah iz dosjejev Jeffreyja Epsteina. Na eni od fotografij s spolnim prestopnikom sedita na zofi in objemata vsak svojo spremljevalko, na drugi objema Epsteinovega znanca Jeana-Luca Brunela, francoskega manekenskega agenta, ki je bil obtožen posilstva mladoletnice in pošiljanja mladoletnic k Epsteinu (tudi on je pred sojenjem storil samomor).

Ratner je vse obtožbe sicer zanikal, trdi tudi, da ne pozna Epsteina. Predsednika, ki ima tudi sam že mesece vse večje težave zaradi svoje vpletenosti v škandal, to ni zmotilo, nasprotno, že jeseni so v časniku Variety poročali, da je vodstvu studia Paramount »predlagal«, naj Ratnerju ponudijo snemanje četrtega filma v seriji Ful gas. Seveda so se strinjali.

Estetika spektakla

Prva dama slovenskega porekla trdi, da je slabi dve uri dolgi film »intimen, neolepšan vpogled v moje soočanje z družino, poslom in filantropijo«. Njeno soočanje se zdi obupno dolgočasno, razen če vas vznemirjajo pomerjanje finih oblačil, načrtovanje slavnostnih pogrinjkov, pohodi iz letal v limuzine, poslušanje nenehnega moževega bahanja in občasno izgovarjanje klišejskih besed.

Ter vrtoglave visoke pete, za katere bi skoraj potrebovala orožni list. Veliko visokih pet in boleče zvitih gležnjev. Enodimenzionalna samoupodobitev je skrbno nadzorovana, a je v njej kljub vsemu nekaj zanimivih trenutkov.

Uvodne prizore iz floridskega Mar-a-Laga spremlja pesem Gimme Shelter, temačna, apokaliptična uspešnica, v kateri Rolling Stonesi prepevajo, da smo le streljaj od vojne, posilstva, umora, raziskuje temo obupanega iskanja varnosti ali »zavetja« sredi globalnega kaosa.

Nekaj kasneje, ko se družina Trump na poti na predsedniško prisego v Washington poslavlja od floridske rezidence, v ozadju Tears for Fears prepevajo Vsi želijo vladati svetu.

V posnetku vprašanj, ki jih novinarji vpijejo proti bodočemu predsedniku in prvi dami, je jasno slišati zadnje: »Ali bodo Združene države preživele še en Trumpov mandat?« Pa prizor poražene Kamale Harris, v katerem zavija z očmi, ko čaka, da bo namesto nje prisegel Trump.

Melania je kot izvršna producentka imela pregled in nadzor nad celotnim filmom, in če morda ni razumela glasbene simbolike, je vsaj slišala opozorila o koncu države. Ali pa je mogoče Ratner v slikanico prve dame vtaknil prikrito svarilo o vrnitvi Trumpovega režima.

Profimedia

Podobno, kot je fotograf Christopher Anderson jeseni z groteskno bližnjimi posnetki najožjih članov Trumpove vlade fotografiranje za Vanity Fair spremenil v briljanten politični komentar.

Ne nazadnje je po poročanju revije The Rolling Stone dve tretjini članov snemalne ekipe v New Yorku zahtevalo, naj njihova imena izbrišejo iz odjav na koncu filma. Upor proti očitnemu kupovanju predsednikove naklonjenosti se je kuhal tudi v Amazonu, a so po poročanju New York Timesa zaposlenim ukazali, da morajo sodelovati pri nastajanju filma.

Jackie in Melania

Ta se v zaključnih prizorih zadrži na portretih Eleanor Roosevelt, Mamie Eisenhower in Jackie Kennedy, jasen znak, s kom bi se rada primerjala. Zlasti slednja je njen zgled prve dame kot ikone stila, kot kuratorice nacionalne elegance. Pri Jackie je bila estetika politična valuta: prodajala je modernizacijo, mladost, glamur, idealizem in kratek, sijoč trenutek upanja, ki je bil tragično prekinjen.

Melania si izposoja formo in eleganco, a ne more posvojiti vsebine, ker je kontekst obrnjen: Jackie je estetiko uporabljala za dvig institucij, Melania jo uporablja kot spektakel, brez dodatnih pomenov, kot sredstvo pobega v polarizirani državi.

Biti prva dama ob Donaldu Trumpu ima posledice – ko je prvič odhajala iz Bele hiše, je več ljudi ni maralo (47 odstotkov), kot pa ji je bilo naklonjenih (42 odstotkov). Kar je svojevrsten fenomen, saj so tradicionalno prve dame skoraj vedno občudovane. Dolgoletno povprečje je okoli 70-odstotna podpora.

Celo Pat Nixon je na vrhuncu škandala Watergate, v katerega se je zapletel njen soprog, imela podporo Američanov. Neprijetna za Melanio je tudi strokovna ocena.

Na raziskovalnem inštitutu Siena College, kjer vsakih nekaj let anketirajo zgodovinarje in strokovnjake o prvih damah, so Melanio leta 2020, ko se je prvič pojavila v ocenjevanju, uvrstili na zadnje mesto, z najslabšimi ocenami v več kategorijah.

Zagotovo obstaja Melania z globino, ki je v javnosti ne vidimo, z dvomi, nelagodji ali tihimi odpovedmi. Toda politika deluje na ravni podob, gest in simbolov, ne notranjih monologov.

V času spektakla globina, ki se nikoli ne pokaže, nima politične teže. Vidna Melania Trump pa ni figura odpora ali distance, temveč del normalizacije sistema, v katerem moč in denar zamenjujeta vrednote.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.