Iz prvega predsednik vodi državo, v drugem uraduje njegova soproga (morda nekoč soprog). Oziroma je uradovala, Donald Trump je ob osuplosti zgodovinarjev, varuhov arhitekturne dediščine in mnogih Američanov namreč porušil tretjino predsedniške palače, da bo lahko zgradil veliko dvorano za sprejeme. In znova spomnil, da zanj pravila ne veljajo.

Kritiki so Trumpa že večkrat označili za »človeško rušilno kroglo«. Pri tem je izjemno učinkovit. Najprej je razsul norme obnašanja ameriških politikov, nato z nenavadno mešanico paleokonservativizma in populizma razgradil republikansko stranko, da se je predrugačila v gibanje MAGA, Naredimo Ameriko spet veliko. V nekaj tednih je zradiral mednarodni trgovinski red, razmajana so povojna pravila in načela mednarodnega delovanja.

V drugem poskusu vodenja države se ne pusti več motiti s pravili in zakonodajo. Obdan s kimavci in svetovalci brez zadržkov tako odločno drvi skozi načrtno rušenje institucij in predrugačenje države, da ga ne dohajajo ne politična opozicija ne sodišča. A se ne ustavlja le ob tem, kako deluje Washington, vse bolj spreminja tudi njegov videz. Vzhodno krilo je bil eden zadnjih delov Bele hiše, ki ga še ni začel preoblikovati po svoji podobi.

Ovalna pisarna je videti, kot da je v njej eksplodiral sod pozlate, pljusknilo je tudi v Vladno sobo, kjer mu na javnih sejah vlade ministri eden za drugim pojejo hvalo. Sloviti Vrt vrtnic je dobil ceneno podobo njegovega floridskega letovišča Mar-a-Lago.

Ni povsem jasno, kakšna bo predsedniška palača po koncu Trumpovega predsedovanja, tako kot ni več mogoče reči, kdaj se bo to končalo. Medtem ko politični in medijski konglomerat prežvekuje napovedi iz krogov MAGA, da bo kljub ustavni omejitvi na dva vladal (vsaj) še tretji mandat, predsednik hiti z ustvarjanjem svoje gradbene zapuščine. Meša se v prenovo Kennedyjevega centra za uprizoritvene umetnosti, na drugi strani reke Potomac želi zgraditi velik slavolok po zgledu pariškega Slavoloka zmage. Menda si je dal narediti tri različno velike modele »Trumpovega loka«, ki jih postavlja na zemljevid Washingtona, da bi določil njegov položaj in pravo merilo.

Profimedia

Sredi oktobra je na svojem družbenem omrežju Truth Social objavil skico, ki jo je zrisal washingtonski arhitekt Nicolas Leo Charbonneau. »Predsednik [George W.] Bush je rad slikal. Trump rad gradi in oblikuje. To je njegov umetniški izraz,« je eden od vladnih svetovalcev opisal nepremičninske težnje svojega šefa. Navsezadnje bo – sicer s precej napora – mogoče odstraniti vso pozlato, ki se je razlezla po Beli hiši, nove zgradbe pa bodo večni spomeniki (in opomniki) nekega obdobja.

Menjave razsodnikov

Velika dvorana ob Beli hiši je dolgoletna obsedenost nekdanjega nepremičninskega vlagatelja. Gostovanja državniških večerij pod šotori na južni trati so se mu zdela tako nedostojanstvena, da je leta 2010 poklical Davida Axelroda, svetovalca svojega demokratskega predhodnika Baracka Obame, in ponudil, da sam zgradi dvorano. »Rekel je: ‘Državne večerje imate v usranih šotorčkih. Veste, jaz gradim plesne dvorane. Najlepše plesne dvorane na svetu. Lahko pridete na Florido in se prepričate sami.’,« je Axelrod poleti povedal za javno radijsko mrežo NPR.

Po njegovih besedah se mu sredi recesije to ni zdela najbolj smotrna poraba denarja, tudi osebje prve dame Michelle Obama je menda menilo, da gre za drago in nepotrebno nečimrnost. Trump je molk razumel kot žalitev in vedno znova ponavljal, kako so bili brezumni. »Nameraval sem vložiti 100 milijonov dolarjev za gradnjo plesne dvorane, pa so me zavrnili,« je trdil med svojo prvo kampanjo. In v začetku letošnjega leta znova spomnil: »Ponudil sem se, da jo zgradim, in nikoli prejel odgovora.«

Ob vsem tem ni povsem jasno, zakaj se gradnje ni lotil že v prvih štirih letih svojega predsedovanja, saj je tudi takrat nekajkrat omenil dvorano. Morda je odgovor, da je bil obdan s tradicionalnimi svetovalci, ki so projekte, denimo postavljanje nove ograje okoli Bele hiše, pošiljali skozi običajne postopke potrjevanja, ko jih obravnavajo in ocenjujejo zunanji sodelavci. Kar bi gradnjo ogromne dvorane za sprejeme spremenilo v zahteven zalogaj.

V drugo so stvari veliko bolj poenostavili. Bela hiša je kljub svoji osrednji vlogi v več kot dvesto letih ameriške zgodovine namreč otok brez urbanističnega nadzora, zanjo ne veljajo predpisi, ki urejajo večino nepremičninskih projektov v državi. Nekaj besede ima nacionalna komisija za načrtovanje prestolnice, 12-člansko telo, ki ga je ameriški kongres pooblastil za nadzor nad zveznimi gradbenimi projekti, med njene naloge pa sodi tudi pregled zunanjih gradbenih del v Beli hiši.

Julija so trije člani komisije, ki jih je imenoval Trumpov demokratski predhodnik Joe Biden, prejeli kratko elektronsko sporočilo, da se jim predsednik zahvaljuje za delo, namesto njih pa je imenoval tri svoje podpornike. Ker še pet njenih članov odbora prihaja z ministrstev in iz večinske stranke v obeh domovih kongresa, imajo Trumpu zvesti republikanci sedaj udobno prevlado. Tako ni presenečenje, da komisija ni javno ugovarjala načrtom za prenovo najslavnejše rezidence na svetu. Poleg tega je v dneh, ko so porušili tretjino Bele hiše, njena spletna stran sporočala, da je zaradi proračunskega spora in prekinjenega financiranja vlade ustavljeno tudi njeno delovanje.

V Washingtonu deluje tudi zvezna komisija za likovno umetnost. Ponavadi so v njej arhitekti in urbanisti, zadolženi za svetovanje predsedniku, kongresu in lokalnim uradnikom o oblikovalskih zadevah, povezanih z gradbenimi projekti v prestolnici. Osredotočajo se na vladne stavbe, spomenike in spominska obeležja, njihov blagoslov so običajno poskušali dobiti tudi v Beli hiši. Obe komisiji sta denimo leta 2019 odobrili teniški paviljon, ki si ga je zaželela prva dama Melania Trump.

Tokrat predstavniki vlade sploh niso hoteli komentirati, ali bodo načrte za dvorano poslali tudi komisiji za likovno umetnost in ali je njena odobritev sploh potrebna za nadaljevanje projekta. Za vsak primer so prejšnji teden nagnali vseh šest njenih članov. »Imenovali bomo nove, ki bodo bolj usklajeni s politiko predsednika ‘Najprej Amerika’,« je poseg za časnik Washington Post pojasnil neimenovani predstavnik vlade.

Dogajanje je klasičen način delovanja Trumpa, ki ga spremlja še iz njegovih nepremičninskih časov – buldožersko drvenje skozi norme, uveljavljanje nadzora nad skupinami, ki bi mu lahko stale na poti, izkoriščanje lukenj v pravilih in tako bliskovito ukrepanje, da ga ni mogoče preprečiti. Tokrat demokrati težko trdijo, da ruši običaje, saj je tudi Biden pred štirimi leti kot prvi predsednik v zgodovini predčasno zamenjal člane obeh komisij, kar je sprožilo kritike strokovnjakov za umetnost in arhitekturo, da politizira njihovo delo. Poleg tega se Trump lahko sklicuje na še enega demokrata. Ko je predsednik Harry Truman leta 1947 Beli hiši želel dodati balkon, so komisijo za likovno umetnost potisnil le v vlogo svetovalcev tako ter uresničil njegov načrt.

Profimedia

Zaskrbljena Melania

Zmožnost, da lahko z Belo hišo počne, skoraj karkoli mu pride na misel, je presenetila celo Trumpa. Na večerji z donatorji je pripovedoval, kako so mu zagotovili, da kot predsednik nima gradbenih omejitev, na kar je menda odgovoril: »Gotovo se šalite.« A je vrag hitro vzel šalo – julija, ko je projekt dvorane resno zaživel, je zagotavljal, da »ne bodo posegali v sedanjo stavbo«. Kar se je ob obsežnosti načrta – dvorana naj bi obsegala krepkih 8360 kvadratnih metrov, za skoraj dve Beli hiši brez obeh kril – vedno zdela za lase privlečena obljuba.

Nihče se ni pretirano čudil, ko je prvotna napoved, da se vzhodnega krila ne bodo niti dotaknili, prerasla v priznanje o »odstranitvi dela pročelja«. Nato so osupli opazovalci pred dvema tednoma ugotavljali, da je celotno krilo preprosto v celoti izginilo. Ni več velikega vhoda za goste, porušen je intimni družinski kino ob vzhodnem stebrišču, prav tako zaklonišče pod stavbo, izruvali so vrt, posvečen Jacqueline Kennedy.

Rušenje je »simbolični udarec« kraju, kjer so ženske ustvarjale zgodovino, trdi Krish O’Mara Vignarajah, direktorica politik Michelle Obama. »Vzhodno krilo je bil fizični prostor, kjer se je vloga prve dame razvila iz družabne gostiteljice v vplivno zagovornico številnih družbenih vprašanj.« Prvo lastno pisarno si je v njem zagotovila Rosalynn Carter. V zahodnem krilu so damskemu delu Bele hiše sicer pravili Sibirija, saj so vanj umikali uradnike, ki niso bili več v čislih svojih kolegov. Zato je ambiciozna Hillary Clinton pisarno prve dame začasno preselila v zahodno krilo, da bi bila bližje krogom odločanja.

Melania Trump je šla v drugo skrajnost, odsotna prva dama v nasprotju od predhodnic ne zahaja v svojo pisarno. V prvem mandatu je bila ta tako neizkoriščena, da so jo njeni uslužbenci uporabljali kot sobo za zavijanje in skladiščenje daril. A je bila rušitev preveč tudi zanjo, po pisanju časnika Wall Street Journal naj bi zasebno »izrazila zaskrbljenost« in sodelavcem dejala, da to ni njen projekt. Ni sicer jasno, kako nesojena študentka arhitekture in nekdanja manekenka, potopljena v estetiko vrhunske mode, doživlja orgijo pozlačenega kiča, ki slasti pogled njenemu soprogu.

Svetilnik odličnosti

Predsedniku gredo v slast tudi darila, ki jih prinaša položaj najpomembnejšega svetovnega voditelja. Ne samo v nebo vpijoče 400 milijonov dolarjev vredno razkošno letalo, ki so mu ga poslali Katarci (in ki bi ZDA vseeno stalo več sto milijonov dolarjev, če ga bodo resnično predelali v predsedniško letalo). Trump je razvil izjemno sporno prakso, da obiskovalci Ovalne pisarne vanjo prihajajo z razkošnimi darovi in tako skušajo pridobiti naklonjenost predsednika, kar sproža tako etične kot pravne pomisleke. Z zasebnimi donacijami naj bi plačali gradnjo dvorane, ozaljšanje z zlatimi obrobami vzdolž okenskih obokov ter po stropu.

Profimedia

Cena v razlagah vztrajno kipi, od začetnih 200 milijonov dolarjev je narasla na 250, potem na 300 milijonov. Po večerji z zasebnimi donatorji, ki jih je povabil v Belo hišo, se je Trump pohvalil, da so zbrali že 350 milijonov dolarjev. »Nekaj globoko simboličnega je v tem, da vse to plačuje z denarjem pajdašev in iskalcev vladnih uslug ... republikanci v kongresu pa se strinjajo, da Trump javno premoženje obravnava kot zasebno lastnino,« opozarja David Frum, nekdanji pisec govorov za predsednika Georgea Busha mlajšega.

Donacije, ki veljajo za davčno olajšavo, zbirajo prek neprofitne organizacije Trust for the National Mall. Med darovalci so nekatere največje korporacije v državi, vključno s številnimi, ki imajo posle z zvezno vlado. Na seznamu so tehnološka podjetja Apple, Amazon, Meta, Microsoft in Google; obrambni izvajalci Booz Allen Hamilton, Lockheed Martin in Palantir; ter komunikacijski podjetji T-Mobile in Comcast, je poročala televizijska mreža CNN. Zelo odprte denarnice imajo tudi dolgoletni podporniki predsednika, ki so mu krepko pomagali tudi v lanski kampanji.

Denimo Miriam Adelson, vdova konservativnega igralniškega magnata Sheldona Adelsona; izvršni direktor razvpitega naložbenega podjetja Blackstone Stephen Schwarzman; naftni tajkun Harold Hamm; pa kriptomilijarderja, dvojčka Cameron in Tyler Winklevoss. Gradnjo je podmazal minister za trgovino in milijarder Howard Lutnick. Trump zagotavlja, da bo tudi on prispeval za projekt, vendar Bela hiša ni navedla, koliko. V njegovem imenu je prispela vsaj ena donacija (22 milijonov dolarjev), Google je tako izplačal del sodne poravnave s Trumpom, ker mu je leta 2021 po napadu njegovih privržencev na kongres onemogočil dostop do omrežja YouTube.

Richard Painter, glavni pravnik za etična vprašanja v vladi Georgea Busha mlajšega, opozarja, da se je težko izogniti podobi o dajanju zajetnih finančnih prispevkov za politične usluge. Tudi če gre samo za vtis, »to spodkopava integriteto vlade,« trdi Painter. Trumpova Bela hiša se je odzvala v svojem značilnem slogu, da gre za »najnovejši primer umetnega moralnega ogorčenja neuravnovešenih levičarjev in njihovih zaveznikov (iz medijev) lažnih novic«.

Vsi ti nergači »ne razumejo vizionarskega projekta«, s katerim bo predsedniška rezidenca »ostala svetilnik ameriške odličnosti«. Med njimi je predsedniški zgodovinar Douglas Brinkley, ki je ob podobi porušenega vzhodnega krila zavzdihnil: »Morda je to moja nenaklonjenost spremembam, ampak zdelo se mi je boleče, skoraj kot rezanje Rembrandtove slike. Ali pa uničenje Michelangelovega kipa.«

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.