Osvojili so guvernerske volitve v Virginiji in New Jerseyju, županske v New Yorku, v Kaliforniji so volivci podprli izrivanje republikanskih volilnih okrajev. A ob naraščajočem nezadovoljstvu Američanov do vlade opozicija še vedno išče svojo novo podobo.

Ves čas je bilo jasno, da bo tokratno jesensko glasovanje preizkusni kamen za demokrate. Novi porazi v nekoč prevladujoče modrih (v ZDA je to barva levosredinskega pola) območjih, ki so na lanskih predsedniških volitvah zanihali precej v desno, bi jih potisnili še globlje v zbegano brezciljnost. Od znotraj in od zunaj so se mesece kresale zamisli, na kakšen način naj si povrnejo politično kredibilnost, od pozivov k populističnemu boju proti premožni oligarhiji do zahtev k vrnitvi v »sredino« in odmiku od radikalnejših pobud njenega levega krila.

Na koncu se je pokazalo, da morda najbolj drži ekumenski nasvet publicista Ezre Kleina, ki je v New York Timesu zapisal, da mora demokratska stranka postati »več stvari hkrati«, volivci so podprli tako zelo zmerne kot zelo progresivne kandidate. Vlečenje vrvi med sredinskimi politiki iz tistih zveznih držav, ki nihajo med levim in desnim polom, ter naprednjaki iz povsem demokratskih delov ZDA ni dalo enoznačnega odgovora, kdo ima resnični recept za uspeh.

Po vsej ideološki mavrici so imeli razloge za prepričanje, da je bil nagrajen prav njihov pristop. Če je newyorški sredinec političnim in finančnim elitam temeljil na drznih političnih idejah, so v Virginiji uspeh gradili na trdno zasidranem in preizkušenem pragmatizmu.

Morda je odgovor svežina, saj nihče od treh demokratov, ki so prepričljivo zmagali, ni bil v politiki, ko je Trump prvič postal predsednik. Leta 2016 je Abigail Spanberger, novoizvoljena guvernerka Virginije, ravno zapustila obveščevalno agencijo CIA in začela delati za izobraževalno svetovalno podjetje. Mikie Sherrill, bodoča guvernerka New Jerseyja, je pilotiranje mornariških helikopterjev zamenjala za vlogo zvezne tožilke. Z zmago je demokratom zagotovila že tretji zaporedni mandat na čelu zvezne države, kar se ni zgodilo vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Obe sta izrazito sredinski demokratki, nasprotno od demokratičnega socialista iz New Yorka, Zohrana Mamdanija. Ta se je pred devetimi leti še preizkušal kot reper (z umetniškim imenom Mladi Kardamom) in se kot prostovoljec kalil v kampanjah levičarskih kandidatov za mestni svet New Yorka. Sedaj bo njegov prvi muslimanski župan. Vsi trije so v stranko, za katero se je zdelo, da se oklepa vse bolj gerontološkega nabora politikov iz že skoraj pozabljenih časov, prinesli jasen generacijski zasuk.

Ime v mislih

Še bolj je očiten zasuk proti sedanjemu predsedniku. Trump je izjemno nepriljubljen med demokrati in levo usmerjenimi neodvisnimi volivci. V anketi časnika The Economist je bil delež Američanov, ki ne odobravajo njegovega predsedovanja, za 19 odstotnih točk višji od deleža, ki ga odobrava (58 proti 39 odstotkom). Kar je najgloblji padec v njegovem drugem vodenju države, nižji tudi od skoraj vseh merjenj v prvem predsedovanju.

Profimedia

To se je kazalo pri volilni udeležbi, očitno močno angažirani demokratski volivci so se množično zgrinjali na volišča in se približali ravni, sicer značilni za leta, ko izbirajo tudi predsednika države. Prav tako so se razblinili trendi iz lanskega leta, ko so opazni deleži latino in temnopoltih volivcev ter mladi prestopali k republikancem in močno pripomogli k zmagi Trumpa.

V času, ko zamaskirani pripadniki zvezne agencije ICE kar sredi cest vlačijo ljudi iz avtomobilov, vdirajo celo v vrtce in včasih grobo zapirajo tudi ameriške državljane nepravega odtenka kože, se je latino skupnost znova opazno zasukala k demokratom. Podobno, le v nekoliko manjši meri, velja za temnopolte. Republikanski kandidati so povsem pogoreli pri volivcih, mlajših od 30 let, tudi mlajših moških, ki so se prej premikali na desno.

V Trumpovem taboru se izgovarjajo, da za tovrstne vmesne volitve velja povsem drugačna dinamika in da so imeli nesrečno roko pri izbiri svojih predstavnikov. »Kandidati so pomembni, in pri tem so republikanci obupno pogrnili,« je zatrdil Chris LaCivita, dolgoletni politični svetovalec Trumpa. A desnica je doživela hude poraze tudi v glasovanjih, kjer sploh niso imeli svojih kandidatov.

V nihajoči zvezni državi Pensilvaniji, kjer je Trump lani z zmago potrdil svoj naskok na Belo hišo, so tokrat odločali o mandatu treh demokratskih sodnikov lokalnega vrhovnega sodišča. Predsednik države je volivce pozival, naj jih razrešijo, s čimer bi večino na sodišču dobili republikanci. A so ga zavrnili s kar 61-odstotno podporo trojici. Podobno sta v konservativni Georgii demokrata premagala dosedanja republikanska člana tamkajšnje komisije za javne službe (ta med drugim določa cene komunalnih storitev), kar je prva zmaga demokratov za nezvezne politične položaje v tej državi v zadnjih nekaj desetletjih.

Predsednik se je brž oglasil, da na glasovnicah ni bilo njegovega imena, menda glavnega magneta, da na volišče pride množica njegovih zvestih privržencev. Toda ankete v Virginiji, New Jerseyju in New Yorku so pokazale, da je bilo njegovo ime globoko v mislih volivcev, večina jih je dejala, da so prišli glasovat kot znak upora proti njemu. Ta modri val je bil tako močan, da je na položaj generalnega državnega tožilca Virginije ponesel tudi demokrata Jayja Jonesa, kljub razkritju njegovih surovih sporočil iz preteklosti o republikancih.

Med drugim je zapisal, da bi odšel na njihove pogrebe samo zato, da »bi se jim poscal na grobove«, privoščil jim je smrt otrok kot kazen za njihove politične zaveze. Tako kot volivci na desnici so se tudi na levici očitno naučili prezreti izjemno grobe spodrsljaje svojih kandidatov, važno je le, da so »naši«.

Trumpovo darilo

»Naše« je ob vsem frakcijskem prerivanju zmernih in levih demokratov vseeno družila ista tema – še vedno (pre)visoki življenjski stroški. Mamdani je vztrajno ponavljal, da »je New York najdražje mesto v Združenih državah in čas je, da ga naredimo bolj dostopnega«. Spanbergerjeva je bila v zadnjih dneh kampanje »lasersko osredotočena« na sporočilo o gospodarstvu, saj »vidimo trenutne stiske«. Zadnji oglas Sherrillove je New Jerseyju sporočal, »služila vam bom kot guvernerka, ki bo znižala vaše stroške«.

Mamdanijeva pobuda za zamrznitev najemnin je sprožala obtožbe o uvajanju socializma, ne pa podobna obljuba Sherrillove, da bo že prvi dan na položaju razglasila izredne razmere in na ta način zamrznila stroške komunalnih storitev za družine v New Jerseyju. Zamisli prihajata iz nasprotnih frakcij v stranki, a zvenita zelo podobno.

Skrbi o naraščajočih stroških prevevajo tudi konservativne kroge: »Ko je razširjen gospodarski pesimizem – 74 odstotkov Američanov opisuje gospodarske razmere kot znosne ali slabe – je to ogromen čelni veter, ki piha proti vsakemu republikanskemu kandidatu,« je v konservativnem časniku National Review opozoril Jim Geraghty. Po njegovih besedah Američani za previsoke življenjske stroške krivijo predvsem zvišanje carin.

Draginja, ki jo je poganjala postpandemijska inflacija in je bila gorivo Trumpove lanske zmage, sedaj postaja njegova največja težava. Razgrel jo je s svojo obsedenostjo s carinami in njihovo uporabo kot težkim orožjem v trgovinski vojni proti vsemu svetu (po nekaterih ocenah je ameriško gospodarstvo pred zdrsom v recesijo rešilo le napihovanje delniškega balona tehnoloških podjetij in njihovih silnih naložb v infrastrukturo za umetno inteligenco).

Demokrati ugotavljajo, da jim je Trump podaril temo, ki jo lahko stranka prenese na kongresne volitve prihodnje leto. Še posebej ker njegov tako imenovani veliki čudoviti zakon pomeni zajeten prenos denarja od revnih k bogatim. Poleg tega so ZDA prejšnji teden dosegle novo rekordno dolgo ustavitev delovanja vlade, za katero volivci v večji meri krivijo Trumpa in republikance. Še posebej ker demokrati zahtevajo le, naj država še naprej subvencionira zdravstvena zavarovanja za milijone Američanov.

Hkrati je predsednik dolgo zavračal sodno odredbo, ki je v času zastoja zahtevala od vlade, naj še naprej izplačuje pomoč revnim v obliki bonov za hrano. Delavski razred, ki je glasoval zanj, ker so si želeli boljšega življenja, doživlja precej bridko streznitev. Trump pa demokratski stranki vrača priložnost, da se vrne k svojim koreninam, kampanji navadnih ljudi proti premožnim.

Profimedia

Politični oglasi za prihodnje leto, ko se bo odločalo o večini v kongresu, se pišejo kar sami. O obsojenem milijarderju, ki ga je predsednik pomilostil, potem ko je vložil milijone v donosne projekte s kripto valutami družine Trump. O dvajsetih milijardah dolarjev, s katerimi je Bela hiša rešila svojega ideološkega zaveznika, predsednika Argentine, medtem ko ta na račun ameriških kmetov prodaja sojo Kitajski. O buldožerjih, ki so porušili vzhodno krilo predsedniške palače, projekt pa so plačali Trumpovi donatorji, ki služijo v poslih z državo.

Demokrate po mesecih mizerije znova preveva optimizem, čeprav je treba biti zelo previden pri sklepanju o prihodnosti. Zvezne države z odmevnimi rezultati niso pravi vzorec za sklepe o celotnih ZDA, leto je dolgo obdobje, v katerem se lahko marsikaj spremeni. Vendar se v torkovih rezultatih skriva očitna rdeča nit – večina volivcev je jezna na Trumpa in je volila za opozicijo. Ne samo, ker so demokrati preplavili volišča, ampak ker so neodvisni zanihali nazaj k njim.

Mešetarjenje z okrožji

Nasprotovanje Trumpu je v Kaliforniji prineslo prepričljivo podporo predlogu 50, referendumu o tem, ali lahko demokratski vrh te zvezne države na novo zastavi zemljevid volilnih okrajev. Cilj je tako spremeniti njihove meje, da bi od sedanjih devetih republikanskih poslancev (demokrati jih imajo 43) vsaj petim izjemno otežili možnost ponovne izvolitve. Čeprav gre v osnovi za izjemno nedemokratično odločitev, sta jo podprli dve tretjini udeležencev kalifornijskega glasovanja, saj jo je guverner Gavin Newsom predstavil kot del gverilskega boja proti desnici.

Najprej je šlo le za nekakšno protiutež republikancem, ki so na podoben način prekrojevali teksaška volilna okrožja, da bi izrinili pet demokratskih poslancev v kongresu. Ker so Teksašani uresničili grožnjo, jo bodo očitno tudi v Kaliforniji. Trump sedaj pritiska še na nekatere druge republikanske zvezne države, naj sledijo Teksasu, zaradi tega se v tovrstni totalni spopad z volilnimi zemljevidi podajajo nove lokalne vlade na demokratski strani. In skupaj na novo poglabljajo že tako močno politično razklanost ZDA.

Torkovi rezultati so sicer nekoliko upočasnili drvenje v tej protidemokratični spirali proti dnu. Stava republikancev je namreč temeljila na prepričanju, da se latinosi obračajo na desno, a se sedaj zdi, da je takšna predpostavka morda napačna. Lahko se celo zgodi, da bi ob vrnitvi latino volivcev v okrilje demokratov republikanci izgubili več sedežev, kot pa jih skušajo pridobiti s spornimi manipulacijami. Kalifornijski referendum je tako postal eden od temeljev za morebiten demokratski prevzem večine v kongresu, Newsoma pa potisnil na čelo ne tako skrivne tekme med demokrati, kdo bo stranko vodil na predsedniških volitvah 2028.

Že večkrat je pokazal, da zna biti korak pred tekmeci. V zadnjem času se je nagibal vse bolj proti sredini, kar je sprožilo precej kritik z levega krila demokratov, referendum mu je pri njih povrnil nekaj kredibilnosti. Še posebej ker je s spretnim izzivanjem Trumpa, ko na družbenih omrežjih oponaša njegov slog – od vpitja z velikimi črkami, absurdne samohvale, iz zadnjice potegnjenimi »dejstvi« do kičastih memov – žanje valove odobravanja med demokrati.

Newyorški komet

A nihče o umetnosti vodenja kampanje ta hip ne ve več od novega župana New Yorka. Mamdani je pri 34 letih najmlajši zmagovalec mesta v več kot stoletju. Podprlo ga je krepko več kot milijon volivcev, kar je največ glasov za župana od leta 1969. Na volišča je pritegnil nove volivce, prve analize so pokazale, da so ga odločno podprli mlajši od 45 let.

Starejši so se raje odločali za Andrewa Cuoma, člana demokratske dinastije, ki je leta 2021 zaradi obtožb o spolnem nadlegovanju odstopil kot guverner države New York, sedaj pa se je loteval političnega povratka. Po osupljivem porazu na volitvah znotraj demokratske stranke je novo priložnost iskal kot neodvisen kandidat, dobil podporo Wall Streeta in mnogih najpremožnejših. Pomagati mu je skušal celo Trump, ko je republikancem naročil, naj glasujejo zanj, a to je bila medvedja usluga.

Na drugi strani je bil v Ugandi rojeni potomec staršev indijskih korenin pred letom skoraj neznan, ankete so mu namerile pičli odstotek podpore. Še sedaj imajo mnogi tekmeci in novinarji – nekateri namenoma – težave z njegovim imenom. Nasprotniki so ga omalovaževali zaradi mladosti, neizkušenosti in levičarskih politik. Kot zagovornik pravic Palestincev je bil tarča nenehnih obtožb o antisemitizmu.

Toda z neomajno osredotočenostjo na problem (pre)dragega življenja v mestu, kar počne z žarom, prepričanjem in odločnostjo, ter pripravljenostjo, da svoje argumente zagovarja kadarkoli in kjerkoli, naj bo to na skoraj sovražni konservativni televiziji Fox News ali v nočnih klubih, ter z izjemno spretno uporabo družbenih omrežij je sprožil plaz navdušenja. Premagal je milijarderje, ki so vlagali milijone v njegov poraz, medije, ki so ga odslovili kot obrobnega, neresnega, in celo vodstvo lastne stranke, ki se ga še zdaj ogiba.

Sin slovite režiserke Mire Nair ima pripovedovanje zgodb v krvi, zapletene ekonomske težave volivcev zna strniti v jedrnate politične slogane. A resnici na ljubo so njegovi politični recepti – vladne trgovine z živili, brezplačni avtobusi in varstvo otrok ter cenovno dostopna stanovanja – za mesto izjemno drage rešitve. Obljuba o zamrznitvi najemnin za četrtino mestnega stanovanjskega fonda bi zvišala stroške stanovanj za vse ostale. To ni le očitek tekmecev, to kažejo ekonomske študije, opozarja tudi Rutger Bergman, nizozemski zgodovinar, sicer vnet zagovornik progresivnih reform.

Profimedia

»Navijam za Mamdanija, toda pričakovanja so visoka,« ugotavlja. Še posebej ker novi župan svojih obljub ne bo mogel uresničiti brez pripravljenosti Kathy Hochul, precej bolj sredinske guvernerke New Yorka, da zviša davke za premožne, čemur ta ni pretirano naklonjena (a je nasprotno od mnogih v stranki vsaj javno podprla njegovo kandidaturo). »Zmagali smo, ker so si Newyorčani dovolili upati, da je nemogoče mogoče,« je Mamdani v volilni noči priznal, da je pred njim izjemno težaven izziv.

Nova energija

In ravno to je ena od osrednjih težav demokratov, nekoč stranke delavskega razreda, sedaj pa ta nanjo gleda s tako močnim nezaupanjem, da ga Jared Abbott, direktor progresivnega inštituta Središče za delavske politike, imenuje kar demokratska kazen, saj njihove kandidate spotika na volitvah. Po njegovih besedah je eden glavnih razlogov prav neučinkovitost: »Imajo ideje, ki jih nato ne uresničijo ... ljudje preprosto ne verjamejo, da bodo demokrati izpolnili stvari, o katerih govorijo.« Naveličani so akademskega opletanja z neoliberalizmom in kulturnimi boji, medtem ko se njihova življenja obračajo na slabše.

Vodja demokratskih poslancev v kongresu Hakeem Jeffries je na vprašanje, ali je Mamdani prihodnost stranke, odločno odgovoril ne. Izjemno karizmatični bodoči župan ni niti za trenutek izgubil nasmeška, ko so mu pred kamero povedali za opazko, le skomignil je z rameni in dejal: »To je dobro vedeti.« Morda ima Jeffries prav in demokratični socialisti demokratov ne bodo popeljali nazaj k vodenju oblasti in v Belo hišo.

A godrnjavi senator Bernie Sanders, novi idejni oče gibanja, ki že leta in leta ponavlja mantro o politični revoluciji, o delavskih pravicah ter obdavčenju najpremožnejših in korporacij, je bil slednji precej blizu. Skupaj s še eno Newyorčanko, poslanko Alexandrio Ocasio-Cortez, sta zadnje mesece križarila po ZDA in na množično obiskanih zborovanjih tudi v najbolj konservativnih območjih države žela odobravanje udeležencev.

Energija ekonomskega populizma, ki jo je Sanders sprostil na levici in se je v nekem trenutku ob razočaranju z demokratskim vodstvom celo začela prelivati k Trumpu, je zaredila nov rod politikov, neizbrušenih, včasih problematičnih, kot je Graham Platner, kandidat za senatorja zvezne države Maine na severovzhodu ZDA.

Je tipičen bel moški s podeželja, vojni veteran in nekdo, ki se lahko verodostojno pogovarja z zlomljenimi Američani o nepravičnosti prerazporeditve dohodkov ter kritizira »milijardersko gospodarstvo«. In ki se hkrati že opravičuje zaradi številnih preteklih politično nekorektnih objav na družbenih omrežjih, na prsih pa je moral prekriti tetovažo nacistične mrtvaške glave (dejal je, da ni vedel za njeno povezavo z enotami SS).

Kljub vsemu je še vedno priljubljen med levimi volivci v Mainu. V času, ko se je Trump izmuznil skozi številne afere in razbil pravila dovoljenega v politiki, so Američani precej manj občutljivi za sporne trenutke v preteklosti politikov in veliko odpuščajo. Tako Platner kot Mamdani sta kljub vsem kritikam morda vsak na svoj način utelešenje trenutnih glavnih demokratskih volivcev, podeželskih in urbanih. Oba mlada in v navzkrižju z ostarelim establišmentom. Oba ekonomska populista, čemur kritiki s sredine sicer pravijo politične fantazije. Oba karizmatična in spretna na družbenih omrežjih. In oba v stranko po mesecih otopelosti vnašata novo energijo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.