Odločitev Donalda Trumpa ni le še ena zloraba predsedniške pravice do pomilostitve, ampak v nebo vpijoča hinavščina v času, ko ameriška vlada v imenu vojne proti drogam izvensodno pobija ljudi in vojaško zaostruje odnose z Venezuelo.

Zvezno okrožno sodišče v New Yorku je lani bivšega predsednika Hondurasa Juana Orlanda Hernándeza, po svojih začetnicah znanega tudi kot JOS, obsodilo zaradi preprodaje drog in kaznivih dejanj, povezanih s strelnim orožjem. Prav odkupnine zločinskih organizacij naj bi mu pomagale v volilnih kampanjah, da je od leta 2014 do 2022 predsedoval Hondurasu.

Dva tedna po odhodu s položaja so ga že aretirali in izročili ZDA, kjer ga je obtožnica bremenila, da je bil v središču ene največjih in najbolj nasilnih zarot za preprodajo drog na svetu. V zameno za podkupnine od vodij organiziranih kriminalnih organizacij, kot je nekdanji vodja mehiškega kartela Sinaloa Joaquín Guzmán, bolj znan kot El Chapo, naj bi omogočil tihotapljenje več kot 400 ton kokaina v ZDA.

Trumpova pomilostitev je osupnila predsednikove zaveznike in celo nekatere člane njegove vlade, vključno z uradniki, ki so leta gradili obtožnico proti Hernándezu. Ogorčeni niso bili le demokrati, pač pa tudi marsikateri republikanec v Washingtonu. »Mnogo prebivalcev Hondurasa mi je dejalo, da je šlo za Bidnovo podtikanje.

Da je preprodajalec drog, ker je bil predsednik države. In ko sem pogledal dejstva, sem se z njimi strinjal,« je Trump krivdo za Hernándezovo obsodbo prevalil na svojega demokratskega predhodnika. Čeprav so preiskovalci večino dela opravili v Trumpovem prvem mandatu. V katerem je Hondurašana javno hvalil, da je »ustavil (tihotapljenje) droge na ravni, ki se še ni zgodila«.

Profimedia

Ko so v konservativnem časniku The Wall Street Journal (WSJ) preiskali nenavadno pomilostitev, so v ozadju naleteli na večmesečno lobistično kampanjo, ki je potekala v tesnem krogu predsednikovih zaupnikov v njegovem floridskem klubu Mar-a-Lago. V njenem središču sta bila dva Trumpova tesna zaveznika.

Razvpiti in ekscentrični republikanski aktivist Roger Stone, tudi sam pomiloščen, potem ko so ga zalotili pri laganju v kongresu. Ter nekdanji republikanski poslanec Matt Gaetz, ki je ob koncu Trumpove prve vladavine skušal dobiti »preventivno pomilostitev« zaradi obtožb o spolnem razmerju z mladoletno osebo in morebitnih kršitev zakona o trgovini z ljudmi za spolno izkoriščanje. Nato pa skoraj postal pravosodni minister.

Zgledna lika iz novega MAGA vesolja – oba trdita, da za svoja prizadevanja nista bila plačana – sta v sodelovanju s Hernándezovo družino tega prikazala kot žrtev ameriških zlorab pravnega sistema v času Bidna in hkrati kot ključnega konservativnega zaveznika v regiji.

Honduraški kriminalec je Trumpa v »lizunskem pismu« (kot so ga označili v WSJ) konec oktobra prosil za pomilostitev in mu pihal na dušo, da so »tako kot vas tudi mene brezobzirno napadle radikalne levičarske sile«. Ameriški predsednik ima namreč dolgo zgodovino izjemne dovzetnosti za ceneno laskanje, kar (skupaj z darovi za družinski krog) očitno postaja karta za pobege iz zapora.

Plačilo donatorjem

Osupljiva pomilostitev ni samo spodkopala pravne države in pravosodja, ki je zaprlo Hernándeza, v ozadju je tudi geopolitično tacanje po Ameriki južno od ZDA.

Vse skupaj se je namreč dogajalo tik pred predsedniškimi volitvami v Hondurasu, na katerih je Trump ne samo javno podprl Nasryija Asfuro, kandidata desničarske Nacionalne stranke, ampak tamkajšnjim prebivalcem dobesedno zagrozil, da bo zmaga kogarkoli drugega pomenila konec ameriške pomoči.

Učinek ni bil jasen, sredi minulega tedna je mučno štetje glasov še vedno potekalo, Asfuro pa je po začetnem vodstvu tesno zaostajal za Salvadorjem Nasrallo iz desnosredinske Liberalne stranke.

Iz Washingtona je zato prihajalo vpitje o goljufiji in opozorila o »peklenskih posledicah«, čeprav je Nasralla vedno veljal za proameriškega politika. Toda Trump – oziroma njegovi prišepetovalci – očitno ni mogel pozabiti, da je na volitvah pred štirimi leti z levo usmerjeno stranko Svoboda in prenova (Libre) sodeloval proti Nacionalni stranki.

Zato ga tako kot sedanjo prvo predsednico Hondurasa Xiomaro Castro (iz Libre) zmerja za »narkokomunista«. Castrova je svojega predhodnika Hernándeza (člana Nacionalne stranke) izročila Američanom, na grozo Washingtona pa znova vzpostavila diplomatske odnose s sedanjim režimom v Venezueli.

Največji greh Castrove se zdi revizija radodarnega odnosa njenega predhodnika do tujih vlagateljev. Hernández ni pletel tesnih vezi le s preprodajalci drog, pač pa tudi z ameriškimi poslovneži.

Med njimi je teksaški energetski milijarder Kelcy Warren, velik finančni podpornik Trumpa. Podobno velja za tehnološka vlagatelja Petra Thiela in Marca Andreessena, vsi trije imajo težave s Castrovo, ki je pod drobnogled vzela pravice vlagateljev, da so v posebnih conah lahko sami določali davčna in delovna pravila ter predpise.

Roger Stone je že ob prisegi Trumpa trdil, da bi novi predsednik lahko »zrušil socializem« in rešil posebne cone, kar naj bi imelo »velike posledice za ameriško politiko in prihodnost svobode po vsem svetu«.

Južno kopje

Honduraške kupčije so le del rovarjenja sedanje ameriške vlade v Latinski Ameriki. S carinami in sankcijami so skušali Brazilijo prisiliti, da bi ustavili sojenja Trumpovemu zavezniku, nekdanjemu desničarskemu predsedniku Jairju Bolsonaru.

Rešili so strankarsko kampanjo argentinskega predsednika Javierja Mileija, prav tako zaveznika z desnega pola. Njegova radikalna gospodarska reforma je nasedla na padec tečaja domačega pesa in državnih obveznic, Bela hiša pa je z obljubami o 20 milijardah dolarjev državne pomoči pravočasno posegla v oktobrske volitve in pomagala doseči prepričljivo zmago.

Kljub temu da je eden od najbolj prepoznavnih kandidatov Mileijeve stranke moral odstopiti, ker je prejel donacijo poslovneža, v ZDA obtoženega trgovine z drogami in pranja denarja.

Dvoličen odnos do pomembnih akterjev trgovine z drogami še toliko bolj bode v oči, ker predsednik in njegovi glavni pomočniki trdijo, da so narkokarteli ena največjih nevarnosti za ZDA, in obljubljajo, da jih bodo izkoreninili z zahodne poloble.

Medtem ko je pomilostil »kokainskega Juana«, ameriška vojska ob obalah Venezuele in Kolumbije v izvensodnih pobojih ne samo razstreljuje čolne domnevnih tihotapcev drog, ampak celo ubija preživele, kar je vojni zločin.

Operacija Južno kopje se je začela 2. septembra, ko so Američani v Karibih med Venezuelo ter Trinidadom in Tobagom izvedli prvi napad na čoln z domnevnimi tihotapci. Od takrat je bilo uničenih še 20 ladij in ubitih več kot 80 ljudi.

Vlada trdi, da so ZDA v oboroženem spopadu z »narkoteroristi«, ki povzročajo smrti Američanov, kar po njenem prepričanju dovoljuje uporabo smrtonosne sile. Toda precej za lase privlečene utemeljitve so sprožile široko obsodbo pravnih strokovnjakov, mnogi se strinjajo, da gre za zlorabo vojnega prava za izvajanje izvensodnih ubojev.

Dediščina Obame

Trump ni prvi predsednik, ki je segel čez meje ustavnih pooblastil za enostransko napotitev vojske. Toda napadi na čolne so dramatičen zasuk, ne nazadnje zato, ker so usmerjeni na civilne, ne na vojaške cilje. Vlada je oktobra obvestila kongres, da je država vpletena v tako imenovani »nemednarodni oborožen spopad«, kar pomeni spopad z nedržavnimi akterji.

Utemeljitev je še vedno tajna, v njej naj bi urad za pravno svetovanje na ministrstvu za pravosodje trdil, da je predsednik z razglasitvijo kartelov za tuje teroriste njihove čolne spremenil v legitimne vojaške tarče, ker tihotapijo droge za financiranje smrtonosnih in destabilizirajočih dejanj proti ZDA in njihovim zaveznikom.

Tess Bridgeman, ki je v času predsednika Baracka Obame s pravnimi nasveti pomagala Svetu za nacionalno varnost, se ne strinja z razlago. »Gre le za pravno besedno igro. Pravne izraze uporabljajo na način, ki je popolnoma ločen od dejstev,« je prepričana. Utemeljitve sedanje vlade celo označuje za »zavestno opravičevanje umora«.

A si Trumpova ekipa pravil ne izmišljuje na novo, ampak »gradi na nevarnem grabljenju oblasti, ki ga je skoval podpredsednik Dick Cheney in nato razširil Obama«, kot opozarja David Sirota iz časnika Jacobin.

Obama je kritizirali vlado Georgea Busha mlajšega in Cheneyja, ker je napade 11. septembra 2001 izrabila za izjemno povečanje moči izvršne oblasti in njenega nadzornega aparata. Nato je sam kot predsednik še okrepil te vzvode. V njegovem času so nastala »eksplicitna pravila za ciljno ubijanje teroristov z brezpilotnimi letalniki«.

Kar v dobrohotni luči lahko pomeni, da je poskušal postaviti vsaj nekaj varoval za odrejanje usmrtitev. V manj naklonjeni, da je ustvaril tajno pravno ogrodje, ki je zakoličilo moč predsednikov, da praktično umorijo, kogarkoli želijo.

Trumpova klika to izrablja na še brutalnejši način, razkritje namernega napada na preživele je pokazalo novo raven moralne sprevrženosti in lahkomiselnosti.

Časnik Washington Post je objavil, da naj bi obrambni minister Pete Hegseth ob prvem napadu 2. septembra ustno ukazal »Pobijte vse!«, zato so po prvi raketi v čoln, ko so opazili, da se dva preživela oklepata plavajočih ostankov, nadnju poslali še eno raketo.

Hegseth se je sprva odzval z besedami »Šele začeli smo ubijati narkoteroriste«, po kipenju ogorčenja tudi med republikanci pa dejal, da nikoli ni dal takšnega ukaza in da med drugim delom napada sploh ni bil v nadzorni sobi.

Žrtvovanje admiralov

Zdi se, da bo žrtveno jagnje admiral Frank Bradley, poveljnik specialnih operacij, ki je nadzoroval akcijo in je že moral na zaslišanje v kongres. Celo Trump je dejal, da sam »ne bi želel« drugega napada na preživela v čolnu, Hegseth mu je zagotovil, da ga ni ukazal. Očitno se v Beli hiši zavedajo, da so na spolzkih tleh.

Če za razstreljevanje čolnov še lahko spraskajo majave argumente, »si za napade na preživele ni mogoče predstavljati nobene pravne utemeljitve,« ugotavlja Jack Goldsmith, profesor na univerzi Harvard. Neuradna skupina višjih vojaških odvetnikov, ki je nastala februarja, potem ko jih je minister Hegseth odpustil, ker naj bi bili »ovire za ukaze vrhovnega poveljnika«, je še odločnejša. »Dajanje in izvrševanje teh ukazov predstavljata vojni zločin, umor ali oboje,« so bili soglasni.

Dvome o legalnosti vojaškega delovanja je že oktobra okrepilo nenadno oznanilo admirala Alvina Holseyja, poveljnika Južnega poveljstva, pod katerega sodijo Karibi, da bo sredi decembra odšel v pokoj.

Sedaj je iz Pentagona pricurljalo, da gre v resnici za odstop, ki ga je zahteval minister Hegseth, ker je imel tudi admiral Holsey sprva pomisleke glede zakonitosti napadov. Čeprav je Hegseth od prevzema Pentagona odpustil že številne visoke vojaške voditelje, so strokovnjaki odstavitev poveljnika sredi vojaške operacije označili za vsaj nenavadno, če že ne šokantno.

Zaskrbljenost zaradi njegovih odločitev so začeli javno izražati tudi republikanski poslanci in sanatorji. Med drugim so mu očitali, da je Pentagon v času predsednika Bidna precej bolj odkrito z njimi delil informacije.

Položaj ministra je še dodatno razmajalo razkritje sicer tajnega poročila generalnega inšpektorja o aferi Signal. Preiskava naj bi pokazala, da je Hegseth marca z opisovanjem načrtov o napadih v Jemnu prek spletnega omrežja Signal ogrožal ameriške čete in cilje akcij. Vse to bo le še okrepilo pomisleke kongresnikov z obeh političnih polov glede njegovih zmožnosti presojanja.

Steven Lepper, upokojeni generalmajor in nekdanji odvetnik letalskih sil, celo meni, da bi morali Hegsetha preganjati zaradi umora. Tajno mnenje ministrstva za pravosodje naj bi vpletene v napade ščitilo pred morebitnimi prihodnjimi pregoni, trdijo tisti, ki so ga prebrali. Toda celo republikanski zakonodajalci dvomijo, da to velja za usmrtitev preživelih.

Profimedia

Trumpa varuje lanska razsodba vrhovnega sodišča, da je kot predsednik »upravičen do vsaj domnevne imunitete pred pregonom zaradi svojih uradnih dejanj«. Hegseth lahko v primeru težav računa vsaj na še eno sporno predsedniško pomilostitev.

Narko sonca

Razstreljeni čolni so bili sredi minulega tedna še edini krvavi madeži na platnu karibskega zaostrovanja. ZDA so na območju nakopičile največje vojaške sile vse od kubanske raketne krize v začetku šestdesetih.

Pred venezuelsko obalo na ukaze čaka tisoče vojakov, naprednih brezpilotnih letal, letal s piloti, rušilcev in križark z vodenimi raketami. Ter letalonosilka USS Gerald Ford in njena pomorska udarna skupina. Helikopterji enot za specialne operacije se spreletavajo blizu obale, Trump je osrednji obveščevalni agenciji Cia odobril prikrite akcije v Venezueli.

Čeprav vlada kongresa ni zaprosila za odobritev vojaškega posredovanja (in ga verjetno ne bo), Bela hiša vojno proti drogam uporablja kot izgovor za izjemno nevarno delovanje. Tudi v njegovem jedru je iskanje novih teroristov, za teroristično organizacijo so razglasili venezuelski »Cartel de los Soles«, predsednika Madura pa označili za njenega vodjo.

Toda večina strokovnjakov pravi, da sploh ne gre za hierarhično organizacijo, kot so kriminalne združbe v Kolumbiji ali Mehiki, temveč za ohlapno mrežo oziroma sistem korupcije.

»Kartel sonc« je izraz, s katerim so venezuelski mediji označili visoke politične in vojaške voditelje, vpletene v kriminalne dejavnosti, vključno s trgovino z drogami. Ime izhaja iz znaka v obliki sonca, ki ga nosijo venezuelski generali na epoletah.

Vlada v Washingtonu je tako razpaslo korupcijo režima spremenila v logiko, da je venezuelska država sama po sebi teroristična organizacija. Za informacije, ki bi omogočile aretacije Madura, ponuja kar 50 milijonov dolarjev nagrade, dvakrat več, kot so za Osamo bin Ladna.

Napihnjene obtožbe

Trump je že v času svoje prve vlade sprejel vrsto ukrepov – odkritih in prikritih – da bi Madura prisilil v odhod. Ko se je letos vrnil v Belo hišo, se je sprva zdelo, da skuša vzpostaviti bolj produktiven odnos s Caracasom.

Začeli so se pogovarjati o pridržanih ameriških državljanih, vračanju beguncev in dostopu ameriških podjetij do venezuelskih naftnih polj. Toda predvsem pod vplivom zunanjega ministra Marca Rubia, zavzetega kritika Madura že od njegovih dni v senatu, se je znova lotil politike pritiska.

Režim v Venezueli je brez dvoma skorumpiran in avtokratski, vendar so obtožbe Bele hiše proti njemu pretirane. Čeprav ima tamkajšnja vlada dobro dokumentirane povezave s kriminalom, po mnenju strokovnjakov za nacionalno varnost Maduro skoraj zagotovo osebno ne usmerja pošiljk drog.

On ali njegova vlada so verjetno deležni dobička od podkupnin, ki jih plačujejo preprodajalci, vendar ne vodi podobnega kartela, kot ga je denimo El Chapo. Trump je v predvolilni kampanji nenehno ponavljal ime tolpe Tren de Aragua, ki je nastala v venezuelskih zaporih.

Toda poročila ameriških obveščevalnih služb kažejo, da skupina deluje neodvisno od venezuelskega državnega nadzora in nima usklajene strukture znotraj države.

Po ocenah strokovnjakov za narkotike skozi državo letno potuje med 200 do 250 ton kokaina, velika večina ga prek Brazilije ali Trinidada konča v Evropi, v ZDA ga usmerijo manj kot desetino. Podobno velja za poskuse, da bi Venezuelo povezali s smrtmi odvisnikov v ZDA zaradi izjemno nevarnega umetnega opijata fentanila.

Strokovnjaki zagotavljajo, da ta v državo ne prihaja iz Venezuele, tudi predstavniki vojske so prejšnji mesec v kongresu za zaprtimi vrati trdili, da je na čolnih, ki jih uničujejo, kokain, ni pa fentanila.

Spomin na ruski mir

Trump je v zadnjih tednih nenehno prilival olje na ogenj. Oznanil je zaprtje zračnega prostora »nad in okoli Venezuele«, čeprav ameriška vojska do sredine prejšnjega tedna ni dajala nikakršnih znakov, da namerava uveljaviti območja prepovedi letenja. Zagrozil, da bodo ZDA »zelo kmalu« začele domnevne venezuelske preprodajalce drog napadati tudi na kopnem.

Kar bi glede na razglasitev države za narkoteroristični kartel lahko vključevalo tudi ukrepe proti venezuelski vladi in vojski. Kot je dejal, so Madurovi »dnevi šteti«.

Po eni strani je zbrana vojaška sila premajhna za resnično invazijo, po drugi strani daleč prevelika samo za lovljenje tihotapcev. To posebej velja za letalonosilko Ford, največjo na svetu, in ladje okoli nje.

Negotovost skoraj spominja na dneve pred rusko invazijo na Ukrajino, ko so mnogi politični strokovnjaki menili, da vojna z ruskega vidika nima veliko smisla, vendar je bila količina vojaške opreme in sil, nakopičenih ob meji, preprosto prevelika, da bi jo zanikali.

Washington ima zgled iz leta 1989, ko so z invazijo na Panamo aretirali diktatorja Manuela Noriego. V ZDA šolani general je dolgo za Cio tovoril orožje in denar ameriškim zavezniškim milicam po Latinski Ameriki. Ko pa je tihotapljenje drog in nasilje preraslo koristi, so ga vrgli z oblasti.

Predstavniki venezuelske opozicije, vključno z dobitnico Nobelove nagrade za mir Mario Corino Machado, so doslej podpirali Trumpova dejanja. Toda analize pravijo, da bi strmoglavljenje režima ustvarilo vakuum moči, ki bi se sprevrgel v spopade rivalskih vojaških enot in političnih frakcij.

Profimedia

Nekdanji polkovnik marincev Mark Cancian, sedaj višji svetovalec Centra za strateške in mednarodne študije (CSIS), je za časnik Vox ocenil, da je v primeru spopada najverjetnejša ameriška zračna kampanja, s katero bi ladje in letala izven dosega sistemov zračne obrambe v Venezueli z izstrelki napadli laboratorije za droge, letališča, ki jih uporabljajo preprodajalci drog, ali taborišča oboroženih skupin, ki jih blizu kolumbijske meje podpira režim.

Skupne vrednote

Če medtem, ko to berete, rakete ne letijo, še vedno obstaja možnost, da bo Bela hiša preprosto nadaljevala z uničevanjem čolnov, dokler Trump iznenada ne razglasi zmage. Podobno kot so nekaj časa bombardirali jemenske upornike Hutije, dokler se ti lani spomladi niso strinjali, da ne bodo več ciljali ameriških ladij, vendar so še naprej obstreljevali ladje drugih držav, Trump pa je na svoj rovaš vrezal trditev o še eni končani vojni.

Prejšnji teden je komunikacija med Caracasom in Washingtonom še vedno potekala, saj sta se državi dogovorili za vsaj dva leta v Venezuelo za vrnitev migrantov, izgnanih iz ZDA. Maduro menda nenehno menjuje lokacije, kjer prespi, in svoje mobilne telefone. Okrepil naj bi gardo kubanskih telesnih stražarjev ter venezuelski vojski dodelil več kubanskih protiobveščevalnih častnikov.

Morda lahko upa, da bo muhavi washingtonski voditelj skušal ameriški kljun v največje zaloge nafte na svetu – pod obubožano Venezuelo naj bi ležalo za kar 303 milijarde sodov – potisniti s korenčkom, ne s palico. Še posebej ker vlada v Washingtonu noče novega vala množičnih selitev beguncev.

Če je Trump pomilostil »kokainskega Juana«, ki se je menda hvalil, da bo »droge zatlačil v nos gringotom«, bo morda našel skupni jezik z Madurom. Ne nazadnje jima smer kaže zelo podoben moralni kompas.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter