Nova kriza na energetskem vozlišču sveta znova kaže, kako krhko je mednarodno ravnotežje ob trku teh ambicij. Konflikt v Iranu ni le preizkus meja ameriške moči v svetu, prežetem z globokimi geopolitičnimi razpokami, temveč tudi preizkus politične vzdržljivosti celotnega mednarodnega sistema.

Po dveh tednih spopada, ki že velja za tretjo zalivsko vojno, je taktičen vojaški uspeh izraelsko-ameriške koalicije nesporen. Analiza časnika The Economist po prvem tednu napadov na Iran je pokazala, da sta napadalca, ZDA in Izrael, tako močno okrnila vojaške zmožnosti Teherana, da sta pozornost z vojaških ciljev začela preusmerjati na druge tarče, kot je infrastruktura varnostnih sil, ki v imenu iranskega režima zatirajo domače prebivalstvo.

Iranski protiudarci so postali manj učinkoviti in vse bolj odvisni od dronov, namesto od raketnih izstrelkov. Toda to še zdaleč ne pomeni dokončne zmage, čeprav jo je ameriški predsednik Donald Trump prejšnjo sredo že razglašal.

Najvišje ocene iranskega arzenala balističnih raket so pred vojno segale do približno 2500 izstrelkov. Če te številke držijo, so jih do srede prejšnjega tedna uporabili nekaj več kot petino. Po mnenju nekaterih analitikov bi to lahko pomenilo, da režim pričakuje dolg spopad in del zalog zadržuje za kasnejše napade.

Podobno velja za drone, izraelski obveščevalci so njihove predvojne rezerve cenili na več kot deset tisoč, najvišje ocene so segale celo do več deset tisoč brezpilotnikov. Iran je z njimi že dodobra izčrpal zaloge protizračnih prestreznih raket v zalivskih monarhijah in povzročil precejšnjo škodo. Islamska republika upa, da bo dovolj težav za ameriške zalivske zaveznice sprožilo njihov pritisk na Trumpa, naj ustavi napade.

S strateškega vidika vojna postaja vse večja težava za ZDA. Po dveh tednih je jasno, da dosegajo vojaške cilje, ne pa političnih. Iranski režim se je izkazal za zelo trdoživega, pokol njegovega vrha je bil manj učinkovit, kot so bile začetne napovedi.

Preživeli so skoraj vsi namestniki poveljnikov in mnoge ključne osebnosti, atentat na ajatolo Alija Hameneja je tega v očeh mnogih šiitov spremenil v mučenika. Izbira sina Modžtaba Hameneja za njegovega naslednika naj bi bil sredinec iz groba, iztegnjen proti Jeruzalemu in Washingtonu. Predvsem pa znak, da je imela Islamska revolucionarna garda (IRGC) še vedno trdno v rokah vzvode oblasti.

Modžtaba je po besedah Alana Eyrea, ameriškega strokovnjaka za Iran, »Putin v duhovniški opravi, njegovo imenovanje pa pomeni konec Islamske republike Iran in začetek Irana kot policijsko-vojaško-varnostne države, v kateri povsem prevladuje IRGC«.

Izbor je bil kljubovalen odgovor Trumpu, ki je zahteval pravico, da (so)odloča o naslednjem vrhovnem voditelju Irana. »Če ne bo dobil naše potrditve, ne bo zdržal dolgo,« je ameriški predsednik zagrozil, da bo »napačna« izbira pomenila nove napade na državni vrh.

Za razliko od Venezuele, kjer je po ameriškem posegu oblast obdržala enaka klika, potem ko so dosegli dogovor z Belo hišo, Teheran kljub bombam in grožnjam ni kazal pripravljenosti na takšno popuščanje.

Zmaga brez strategije

Mrtvih je na stotine ljudi, med njimi na desetine šolark iz Minaba na jugu Irana, kjer je vse bolj jasno, da je ameriška vojska zaradi napačnih obveščevalnih podatkov nad šolo poslala izstrelek tomahawk.

Sredi nenehnih napadov, naraščajočega števila žrtev ter zaskrbljenosti zaradi gospodarskih in energetskih posledic se krepi negotovost glede konca vojne, oziroma »ekskurzije«, kot je ameriški predsednik poimenoval dogajanje na Bližnjem vzhodu. Razmere zaostruje še nova izraelska ekskurzija v Libanon, da bi kaznovali proiranski Hezbolah, zaradi česar je slab milijon ljudi moralo zapustiti domove.

Vse to ni zmotilo Trumpa, sredi minulega tedna je trosil rožnate napovedi o rezultatih napadov in znova govoril o zmagi, ki je tik pred zdajci, hkrati pa dajal vedeti, da se bodo spopadi nadaljevali še nekaj časa.

Profimedia

»Večina ljudi pravi, da je vojna že dobljena,« je zagotavljal brez resnih dokazov, le z besedami da so Iranci »precej na koncu poti. Nimajo mornarice, nimajo letalstva, nimajo protizračne obrambe, prometa, uh, česarkoli.« Pravzaprav ZDA niso niti v vojni, »mislim, zanje je to vojna, za nas se je izkazalo, da je lažje, kot smo mislili.«
Vse težje je za 90 milijonov Irancev, ujetih v vse bolj porušena mesta.

»Odhajamo, ker je nebo rdeče od bomb, večnadstropne stavbe ležijo v ruševinah,« so prebivalci Teherana na meji s Turčijo pojasnjevali dopisnici ameriške javne radijske mreže NPR.

Zaradi napadov na naftna skladišča so soočeni z ekološko katastrofo, ob drobljenju osnovne infrastrukture tik pred zdrsom v kaos. Islamska republika je v začetku leta visela na robu političnega prepada, ko so množice preplavile ulice in vzklikale »Smrt diktatorju!«. Režim se je rešil z neusmiljenim zatrtjem protestov, pri čemer so ubili na tisoče ljudi.

Ameriške in izraelske bombe niso sprožile nove vstaje, prej obratno, »če bodo Iranci to vojno razumeli kot napad na Iran, in ne le na Islamsko republiko, bi jih lahko iranski nacionalizem mobiliziral v upor proti napadalcem,« opozarja Vali Nasr, strokovnjak za iransko politiko na univerzi Johns Hopkins v Baltimoru.

Še posebej ker je moč režima razpršena med številnimi vozlišči, oblast pa deluje prek mreže odnosov med klerikalnimi, vojaškimi in birokratskimi institucijami ter vplivneži znotraj in zunaj vlade.

»Vrhovni vodja je končni arbiter v tem sistemu, vendar lahko tako večplastna država deluje med krizo,« meni Nasr.
Ogorčenje krepijo podobe slovitih zgodovinskih znamenitosti, kot sta cesarska palača Ali Qapu in palača Čehel Sotun v Isfahanu, pa teheranska palača Golestan, močno poškodovanih v napadih.

V intervjujih in objavah na družbenih omrežjih se mnogi sprašujejo, kako so kulturne ikone, ki so stoletja kljubovale pretresom zgodovine, sedaj tarča vojne, s katero Izrael in ZDA ciljajo režim Islamske republike.

»Zame so starodavni spomeniki prav tako pomembni kot človeška življenja, ker me povezujejo z mojo preteklostjo. Njihovo uničenje pomeni, da se uničuje tudi moj spomin,« je zapisal Modžtaba Nadžafi, ugledni iranski znanstvenik in raziskovalec.

Moč v porazu

Spopad med več kot 2500 let staro civilizacijo in 250-letno supersilo se vse bolj spreminja v preizkus politične in gospodarske vzdržljivosti. Vojaška moč pri tem ni nujno odločilna, pomembnejša je sposobnost prenašanja gospodarskih bremen in škode na vitalni infrastrukturi.

Po ocenah Pentagona je prvih šest dni vojne ZDA stalo krepko več kot 11 milijard dolarjev, pri čemer v to številko niso zajete priprave nanjo, kot je pošiljanje orožja, opreme in vojakov na Bližnji vzhod. Zato se v Washingtonu že porajajo zamisli o dodatni finančni injekciji, kljub skoraj tisoč milijard dolarjev vrednemu obrambnemu proračunu.

A to zbuja dvome že med delom republikancev, demokrati pa v veliki večini nasprotujejo dodatnemu financiranju, vsaj dokler ne izvedo več o ameriški strategiji in ciljih.

Med njimi se stopnjuje negodovanje, ker Trumpova vlada ne daje jasnih odgovorov na ta osnovna vprašanja o vojni v Iranu. Demokratski senator iz Connecticuta Chris Murphy je prejšnji teden dejal, da na vladnih poročilih dobivajo nedosledne in nepopolne podatke o ciljih vojne, po njegovih besedah med njih niso uvrstili ne uničenja iranskega jedrskega programa ne spremembe režima.

Hkrati ga vse bolj preveva občutek, da se državni vrh pripravlja na napotitev vojakov v Iran. Belo hišo je obtožil, da poročila ohranja zaupna samo zaradi tega, ker »vojne javno ne more braniti«. Zato v stranki zahtevajo javno kongresno pričanje obrambnega in zunanjega ministra, Peta Hegsetha in Marca Rubia.

Ne pomaga, da predsednik »govori resnično smešne in pogosto protislovne stvari, kar razkriva vrhovnega poveljnika, ki si sproti izmišljuje,« je zapisal Thomas Friedman, v zunanji politiki razmeroma konservativen kolumnist New York Timesa.

Po njegovih besedah je očitno, da sta Trump in (izraelski premier Benjamin) Netanjahu vojno začela brez jasnega končnega cilja. »Netanjahu bi bil verjetno vesel, če bi Iran spremenil v še eno veliko Gazo. Ohranjanje Izraela v vojni z Iranom, Hamasom in Hezbolahom mu omogoča, da zavleče sojenje zaradi korupcije in se izogne preiskavi, ker ni preprečil napada Hamasa 7. oktobra 2023,« je prepričan Friedman.

Spopad med več kot 2500 let staro civilizacijo in 250-letno supersilo se vse bolj spreminja v preizkus politične in gospodarske vzdržljivosti.

Hkrati nekateri analitiki menijo, da se kažejo prve razpoke v jeruzalemsko-washingtonski koaliciji. Razlika je predvsem v dolgoročni viziji, Trump, ki nima potrpljenja za dolge spopade, vse pogosteje ponavlja, da so ameriški vojaški cilji skoraj doseženi in mu je dovolj le bolj ubogljiva vlada v Teheranu.

Netanjahu si prizadeva za izbris režima ajatol in njegovega regionalnega vpliva, s čemer se strinja večina Izraelcev. V ZDA vojno podpira le 41 odstotkov Američanov, precej manj kot leta 2003, ko jih je večina bila za posredovanje v Iraku. Ameriški predsednik se mora tako pred izjemno pomembnimi novembrskimi kongresnimi volitvami čim prej izvleči iz nepriljubljene vojne.

Energetska fronta v ožini

Če se vojna na bojišču zdi obvladljiva, se njene globlje posledice kažejo na energetskih trgih. Posebej ker se Bela hiša boji visokih cen na bencinskih črpalkah. Gospodarske razmere so daleč najpomembnejši kazalec, kako se bodo usmerili ameriški volivci, šivankino uho na vhodu v Perzijski zaliv pa je ključno za bojevitost Bele hiše.

Novi napadi na naftne tankerje in iransko polaganje min so poglobili blokado Hormuške ožine. Skoznjo ni več bruhala petina svetovne prodaje nafte, ampak je le drobno curljala, pa še to iz Irana.

Po poročanju časnika Wall Street Journal je Teheran namreč skozi ožino, zaprto za vse druge, v prvih šestih dneh izvozil več svoje nafte, kot je je pred vojno.

Ko se je cena za sod povzpela na več kot sto dolarjev, kar je sprožilo strah pred svetovno gospodarsko krizo, je Trump skok označil za »majhno napako«. Ponavljal je, da se trg dobro drži: »Mislil sem, da bomo čutili posledice, a smo jih manj, kot sem pričakoval.

V kratkem se bomo vrnili na pravo pot. Cena bo padala,« je zagotovil v sredo. Velika večina analitikov si je edina – ključno bo, kako dolgo bodo trajali spopadi oziroma blokada Hormuške ožine. Ameriški spletni časnik Axios je navajal napovedi »izraelskih uradnikov«, da Trump v naslednjih dveh tednih še ne načrtuje konca vojne, a so vseeno pripravljeni, da se lahko iznenada odloči in ugotovi, da so bili cilji doseženi.

V Beli hiši so se besede o umirjanju mešale z novimi grožnjami. Trump je v začetku minulega tedna napovedal, da se bo konflikt končal »zelo kmalu«. To je za hip pomirilo trge. Toda na iranski strani so bili odločeni, da bodo sami določili pogoje za konec vojne.

Grozili so s potiskanjem cene nad 200 dolarjev za sod, kar bi najverjetneje sprožilo svetovno recesijo, s hudo inflacijo in drastičnim zmanjšanjem potrošnje. Svetovni voditelji so se v okviru Mednarodne agencije za energijo (IEA) dogovorili, da bodo v prihodnjih mesecih na trg poslali zgodovinskih 400 milijonov sodov nafte iz strateških rezerv. Kar pa je le za okoli štiri dni globalne porabe.

Motnje v Perzijskem zalivu ne bodo segle le na naftni trg. Katarski izvoz utekočinjenega zemeljskega plina zagotavlja petino svetovne oskrbe, tamkajšnje državno energetsko podjetje je zaradi novih varnostnih razmer ustavilo vso proizvodnjo, kar je povzročilo skok cen.

Iz zaliva prihaja pomemben delež metanola in umetnih gnojil. Dubaj je najpomembnejše pristanišče na Bližnjem vzhodu; letališča v regiji povezujejo velik del južne Azije in Afrike s preostalim svetom. Nesorazmerno velik del stroškov zaradi ameriške povzročitve geopolitične in gospodarske negotovosti bo padel na ramena velikih uvoznic nafte, predvsem Evrope in vzhodne Azije.

Kriza hegemonije

Ameriško početje v zadnjih mesecih po besedah C. Raje Mohana, politologa z indijske univerze Jindhal, razžira prepričanje, da svet postaja multipolaren, z več vse bolj enakovrednimi centri moči. »Resničnost je, da je svet še vedno unipolaren.

Pol ni vpliven zgolj na enem ali dveh področjih, kot sta jedrsko vojskovanje ali trgovina, temveč mora biti sposoben projicirati vojaško moč po vsem svetu, ohranjati tehnološko in industrijsko vodstvo, utrjevati zavezništva, oblikovati norme, zagotavljati javne dobrine in absorbirati sistemske pretrese. Le Združene države imajo ta globalni doseg in moč,« je v časniku Foreign Affairs zapisal Mohan.

Njegov kolega s Harvarda Stephen Walt nacionalistične ZDA označuje za »plenilskega hegemona«, ki svoj privilegirani položaj izkorišča za pridobivanje kratkoročnih priznanj, dajatev in izkazov pokornosti tako od zaveznikov kot od nasprotnikov.

Trumpov drugi mandat pomeni prehod k transakcijski zunanji politiki, osredotočeni na pridobivanje prednosti in ne na zagotavljanje reda, pri čemer mu ni mar za institucije ali norme, ki ne služijo neposredno ameriškim interesom. Če so prejšnje ameriške vlade svoje posege prikrivale s figovim listom liberalne retorike, jih Trump brez sramu uveljavlja le kot utrjevanje ameriške moči.

Ko je pred slabim letom s carinami razstavil mednarodni trgovinski sistem, se mu je deloma uprla le Kitajska. Podobno so Trumpove vojaške avanture pokazale, da lahko ZDA brez večjih posledic zavržejo svoja dolgoletna stališča in ignorirajo mednarodno ogorčenje.

Evropa, ki običajno zagovarja pomen mednarodnega prava, je sprejela Trumpova enostranska dejanja in se s težavo prilagaja koncu prijateljskih odnosov z Washingtonom in koncu svoje vloge pri uravnavanju ameriškega vedenja.

Profimedia

»Za zdaj nobena druga sila ne more ustaviti Združenih držav,« trdi Mohan. Po njegovih besedah lahko enostranska dejanja Washingtona omeji le Washington sam, kar pomeni večji notranjepolitični premik k demokratski stranki na jesenskih vmesnih volitvah.

Toda hkrati so v Trumpovem drugem mandatu ZDA zdrsnile v tekmovalni avtoritarizem – sistem, v katerem stranke sicer še vedno tekmujejo na volitvah, vendar tiste na oblastni rutinsko zlorabljajo svojo moč za kaznovanje kritikov in prikrojevanje pravil v svojo korist, trdijo politologi Steven Levitsky, Lucan Way in Daniel Ziblatt.

Zgled za Janšo

Po besedah trojice je avtoritarna ofenziva Trumpove vlade spremenila ameriško politično življenje, morda celo bolj, kot se mnogi njeni kritiki zavedajo. »Zaradi strahu pred vladnimi povračilnimi ukrepi so posamezniki in organizacije po ZDA spremenili svoje vedenje, sodelujejo ali se tiho strinjajo z avtoritarnimi zahtevami, ki bi jih nekoč zavrnili ali jim glasno oporekali,« trdi trojica.

To je posebej očitno v ameriški medijski krajini, številni mediji so se lotili politične preusmeritve na desno ali samocenzure. Slednja je še posebej nevarna, saj je praktično nemogoče razbrati, koliko urednikov je omililo naslove ali se odločilo, da ne bodo objavljali določenih novic, ali koliko novinarjev je opustilo zgodbe, ker so se bali maščevanja vlade.

Vprašanje medijske svobode, ki ga odpira Trumpova politika, ima silovit odmev tudi v Sloveniji. Predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša je pred dobrim tednom zagrozil češkim lastnikom daleč najbolj dominantne slovenske medijske korporacije, da bo po (morebitnem) prevzemu oblasti ustavil vse oglaševanje države in podjetij, ki jih nadzoruje država, če ne bodo posegli v uredniške politike njenih medijev.

Temu se reče surova ekonomska cenzura, eden vodilnih slovenskih politikov pa očitno ne razume, da je vladno oglaševanje javni vir, ne orodje za strankarske pritiske.

Tovrstno slepo pego imajo na obeh političnih polih, le da Janša s trumpovsko avtoritarnostjo napoveduje, da bo v primeru zmage denar vseh davkoplačevalcev uporabil za manipulacije uredniške neodvisnosti.

Če je predsednik stranke pripravljen uporabiti državno čekovno knjižico za kaznovanje medija, še preden je prevzel oblast, potem očitno lahko pričakujemo, da bo tudi državne institucije – kot je davčna inšpekcija ali policija – zlorabil za utišanje kritikov.

In se potem zmrdoval, ko bodo mednarodni nadzorni organi, kot so Novinarji brez meja in Odbor za zaščito novinarjev (CPJ), Slovenijo znova postavljali ob bok režimom, ki zatirajo svobodo govora.

Kar morda še bolj boli, je skoraj vdana brezbrižnost slovenske medijske srenje. Uzde so ne samo že nadete, ampak dodobra zategnjene.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter