Iz Moskve je prišel klic Vladimirja Putina, ki je znova na glavo preobrnil Trumpova stališča. Potem so evropski obiskovalci v Washingtonu hiteli popravljati škodo, medtem ko so Rusi bombardirali ukrajinske vrtce. Bela hiša se je vrnila k ostrejšim tonom, a se zdi, da je le vprašanje časa, kdaj bo Putin Američana znova potegnil za nos.

Ameriški stripovski junak Charlie Brown se vsako jesen da prepričati prav tako narisani Lucy van Pelt, naj vzame zalet in brcne žogo, ki jo drži. Lucy jo vedno zadnji hip odmakne, da ubogi Charlie z nogo zamahne v prazno in se znova zvrne na glavo. Vedno znova si zabiča, da ji ne bo več nasedel, na koncu pa se čoha po boleči glavi, ko se je še enkrat pustil prekaniti.

Neskončna drama med zaupanjem in izdajo, med upanjem in obupom naj bi bila metafora Trumpovega skoraj patološkega prepričanja, da Putin enkrat vendarle ne bo odmaknil žoge premirja v Ukrajini in bo ameriški predsednik na poti do Nobelove nagrade za mir lahko podaljšal svoj spisek spopadov, ki mu jih je menda uspelo ustaviti. Samooklicani mojster pogajanj, ki je v letih nepremičninskih kupčij pokazal, da je namazan z vsemi žavbami in je za uspeh pripravljen na najbolj zahrbtne trike, je v odnosu do ruskega samodržca nenavadno zaupljiv. Čeprav včasih – tako kot aprila med obiskom Vatikana – glasno prizna, da Putin »morda noče ustaviti vojne, ampak me samo izkorišča«.

Ruski predsednik ima skoraj v nebo vpijoče preprosto »Trumpovo strategijo«, mešanico laskanja in obljub o poslovnih dogovorih, okrašeno s sporočili, da so pripravljeni na pogajanja o koncu invazije. Na ta način mu vedno znova uspe odvrniti ameriške grožnje o sankcijah in vojaški pomoči Kijevu, če ne bo (do vedno precej ohlapnega roka) ustavil napadov, hkrati pa nemoteno nadaljuje svoja vojna prizadevanja.

Junija, ko je del republikanske stranke stopnjeval pritisk na ameriškega predsednika, naj zaostri sankcije proti Rusiji, je v Beli hiši zazvonil telefon, Putin pa je Trumpu zaželel vse najboljše za rojstni dan. Američan je bil vzhičen nad »lepo gesto«, prizadevanja za sankcije pa so se nemudoma razblinila. Avgusta so iz Washingtona prihajale grožnje, da bodo Moskvi dali 12-dnevni rok za končanje vojne.

Steve Witkoff, nepremičninski prijatelj Trumpa in sedaj univerzalni mirovni odposlanec, je opravil triurno srečanje s Putinom, na katerem se je rodila zamisel za čudaški predsedniški vrh na Aljaski. Namesto ostrih ukrepov je Rus dobil fotografsko seanso na rdeči preprogi in še več časa za pobijanje »bratskega ukrajinskega ljudstva«.

Putinov in Trumpov predor

Posegom Kremlja vsakič sledi naporno uravnoteževanje, ko predvsem evropski voditelji s svojo mešanico ustrežljivosti in laskave retorike skušajo muhavega predsednika znova usmeriti na pot stopnjevanja pritiska. Trump je tako septembra ob robu zasedanja generalne skupščine Združenih narodov presenetil z izjavo, da lahko Ukrajina s pomočjo Evrope in vojaškega zavezništva Nato osvoji vse ozemlje, ki ga je izgubila od začetka ruskega posega 2014 (ko so njihovi »zeleni možici« začeli »vstajo« v Donbasu).

V zadnjih tednih so prišle napovedi, da bo Kijev dobil manevrirne izstrelke tomahavk, ki lahko le 30 metrov nad površino letijo do 1600 kilometrov daleč, oziroma globoko v rusko notranjost. Seveda je znova zazvonil telefon v Beli hiši, Putin se je oglasil s pretvezo čestitke za doseženo premirje med Izraelom in Hamasom, klic pa je prišel le dan pred obiskom ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega. Ta se je nadejal ameriške podpore in tomahavkov, dobil je novo težavno srečanje, menda znova z vpitjem in preklinjanjem ter zahtevami, naj sprejme brutalne ruske pogoje za končanje spopadov. Tokrat so mu levite brali vsaj za zaprtimi vrati.

Profimedia

Po uradnih izjavah Kremlja je imel Putin letos približno toliko srečanj in pogovorov s Trumpom in Witkoffom kot s svojim najbližjim mednarodnim zaveznikom, beloruskim predsednikom Aleksandrom Lukašenkom. Moskva jih je hkrati podmazala s kreativnimi idejami o poslovnih povezavah. Februarja so govorili o sodelovanju ameriških podjetij pri razvoju proizvodnje aluminija v Sibiriji, nato o skupnem rudarjenju redkih zemelj v okupirani Ukrajini.

Nazadnje je sredi oktobra vzletela zamisel, da bi podjetje Elona Muska zvrtalo »Putinov in Trumpov predor« med vzhodno Rusijo in Aljasko. Ameriški predsednik je po zadnjem telefonskem klicu objavil, da so »veliko časa porabili za pogovore o trgovini med Rusijo in Združenimi državami po koncu vojne z Ukrajino«. Za zdaj niso v javnost prišli še nobeni dejanski poslovni dogovori, moskovska ofenziva šarma pa je uspešno preprečila znatno povečanje ameriške pomoči Ukrajincem.

Javna skrivnost je, da ameriški predsednik odseva prepričanja svojega zadnjega sogovornika, če ta v njegovih očeh velja za dovolj vplivnega. »Trump le redko prebere gradiva, ki jih zanj pripravlja njegovo osebje, na srečanjih ali klicih z drugimi voditelji se nikoli ne drži dogovorjenega scenarija ali priporočil članov vlade,« pravi Fiona Hill, ki je v prvem mandatu sodelovala v svetu za nacionalno varnost kot direktorica za evropske in ruske zadeve. Po njenih besedah ga je med takšnimi improviziranimi pogovori »mogoče prepričati o vsem mogočem«.

Če je tuji obiskovalec ali klicatelj eden njegovih najljubših velikašev, Trump vedno daje prednost njegovim pogledom in razlagam dogodkov kot pa pojasnilom svojih svetovalcev. »Za Trumpa vse pomembne informacije prihajajo od njega, ne do njega,« je Hillova opisala predsednikov način razmišljanja. Ta je najbolj očitno prišel na dan leta 2018 med znamenitim srečanjem s Putinom v Helsinkih, ko se mu je kljub drugačnim zagotovilom svojih obveščevalnih služb dal prepričati, da Rusija leta 2016 ni posegla v volitve.

Washington vadi strogost

Trump je pod takšnimi vplivi v zadnjih tednih nenehno spreminjal svoja stališča, a je iz krogov evropskih uradnikov prišlo zagotovilo, da se »počasi zaveda resničnosti, kar mu je vzelo nekaj časa, a sporočila [drugih voditeljev Nata] prihajajo do njega«.

Tako se je najprej razblinil že napovedan vrh s Putinom v Budimpešti, saj je Američan dejal, da bi bil le »izgubljanje časa«. Ob ponavljanju vzorca, po katerem Rusija po vsakem diplomatskem zastoju sproži obsežne napade z droni in izstrelki na Ukrajino, je ameriško finančno ministrstvo uvedlo sankcije proti dvema največjima ruskima naftnima podjetjema, Rosneftu in Lukoilu.

Odrezalo je njun dostop do ameriškega bančnega sistema in jima onemogočilo poslovanje z dolarji. »To so ogromne sankcije. Zelo velike,« je poudaril Trump med srečanjem z generalnim sekretarjem Nata Markom Ruttejem, ki je na vrat na nos prišel krepit podporo Ukrajini. Gre za prve neposredne kazenske ukrepe proti Moskvi, odkar se je vrnil v Belo hišo in obljubil, da bo vojno končal v 24 urah.

Profimedia

Iz Washingtona so prihajala mešana sporočila, poleg sankcij naj bi ameriška vlada umaknila omejitve za napade z britanskimi izstrelki Storm Shadow na cilje v Rusiji (kar je predsednik sicer zanikal). Po drugi strani sta zunanji minister Marco Rubio in Trump dala vedeti, da si še vedno želijo diplomatskega srečanja s predstavniki Rusije, »če obstaja možnost za dosego miru«.

Podobno so v Moskvi zagotavljali, da še vedno potekajo priprave na budimpeštanski vrh. Hkrati so oznanili vojaško vajo ruskih strateških jedrskih sil, ki je vključevala izstrelitev balističnih raket. To je običajna strategija Kremlja, ki se rad zateka k rožljanju z jedrskim orožjem in skuša na ta način vliti strah v zahodno javnost in med politike, da bi odvrnil njihovo podporo Ukrajini.

Ruska diplomacija sicer ves čas išče težavno ravnovesje med obsojanjem delovanja Zahoda in ohranjanjem dialoga z Washingtonom. To včasih pripelje do nenavadnih miselnih nasprotij, denimo ko sta zunanji minister Sergej Lavrov in stalni predstavnik Rusije pri ZN Vasilij Nebenzja prejšnji mesec v isti sapi pozdravila »Trumpovo pripravljenost za pošten dialog«, hkrati pa evropske vlade obtožila hujskanja k vojni in podrejanja ZDA. »Nekateri naši evropski kolegi diplomacijo spremenijo v dvorjenje svojim kolegom iz Washingtona, da bi jih še naprej angažirali v vojni proti Ukrajini,« je ocenil Lavrov in brez težav prezrl rusko dvorjenje Trumpu.

Krepitev pritiska

Še zdaleč ni jasno, ali zadnji dogodki resnično pomenijo prelomnico v Trumpovem pristopu do Ukrajine in začetek odločnega pritiska na Moskvo, da pristane na premirje. A po poročanju Kremlju naklonjenih ruskih časnikov (drugačnih niti ni) naj bi Putin potreboval čas, da na bojišču »Zelenskega še bolj potisne v kot«. Tovrstno potiskanje se zdi precej jalovo, po analizah britanske revije The Economist je ruska poletna ofenziva sicer razkrila veliko težavo Ukrajine s pomanjkanjem vojakov, toda hkrati je Rusija v svoji doslej največji ofenzivi osvojila zelo malo ozemlja, zanj pa »plačala grozovito ceno v izgubah, tako vojakov kot orožja«. V časniku ocenjujejo, da »Putin na bojišču ne more doseči zmage, da še kar vztraja na njem, je znak pomanjkanja drugačnih zamisli.«

Če bodo frontne črte ostale takšne, kot so, in se bo spopad spremenil v izčrpavanje gospodarstev, je ruska prednost po oceni časnika še manjša. Čeprav že leta načrtno uničuje ukrajinsko infrastrukturo, še posebej energetsko, ji Kijev že nekaj časa vrača udarce, tudi brez zahodne vojaške tehnologije. Z relativno poceni doma proizvedenimi raketami in brezpilotnimi letali sistematično napadajo ruske rafinerije in stopnjujejo tamkajšnje težave z oskrbo in tudi izvozom energentov, glavnim virom dohodkov.

Rusko gospodarstvo je veliko večje od ukrajinskega, a majhno v primerjavi z gospodarstvom ukrajinskih zaveznikov, več njih pa je obljubilo, da bodo svojo obrambno porabo povečali za zneske, ki presegajo letni proračun Ukrajine.

Nekdanji francoski premier Bruno Le Maire je februarja 2022 sicer samozavestno izjavil, da bo gospodarska vojna Evropske unije »povzročila zlom ruskega gospodarstva«. Toda sankcijski režim se je izkazal za precej bolj poroznega, kot so se nadejali njegovi zagovorniki, Kitajska je pokrpala največje primanjkljaje, na vojno prilagojeno rusko gospodarstvo pa je precej bolj odporno od pričakovanj.

A se v njem kažejo vse večje razpoke, naraščajo fiskalni pritiski, trg dela je preobremenjen, sankcije blokirajo dostop do kritičnih tehnologij, obrambna industrija deluje na robu svojih zmogljivosti in odžira kapacitete nevojaški proizvodnji. Kremelj vse težje hkrati plačuje vojno v Ukrajini, z visokimi socialnimi in infrastrukturnimi izdatki ustvarja iluzijo normalnosti za domače volivce ter hkrati ohranja makroekonomsko stabilnost.

Profimedia

Po besedah Alexandre Prokopenko, sodelavke Carnegiejevega centra za Rusijo in Evrazijo v Berlinu in do začetka 2022 zaposlene v ruski centralni banki, morajo ameriški in evropski oblikovalci politik poostriti nadzor nad ključnimi komponentami – kot so optika, polprevodniki in napredna strojna orodja – ter še naprej sankcionirati ruski izvoz nafte in finančni sistem in na ta način še bolj pritisniti na rusko gospodarstvo. Po treh letih neuspešnih ofenziv je postal bolj verjeten nenaden zlom ruske vojne ekonomije kot ukrajinskih obrambnih linij.

Stari triki

Zdi se, da je resnični Charlie Brown z začetka zgodbe Zelenski, ki se zaman trudi zadeti ameriško žogo, Lucy Trump pa mu jo vztrajno izmika. Ukrajinski predsednik je februarja osupel padel v zasedo, ki mu jo je v Beli hiši pripravil podpredsednik J. D. Vance, nato mukotrpno krpal odnose s Trumpom na njunih srečanjih v Vatikanu in v Združenih narodih ter pristajal na izsiljene obljube o »prodaji« naravnega bogastva države.

Vsak korak naprej pa so spodnašali Putinovi klici v ZDA. Tudi pred dobrim tednom, ko je Ukrajinec dneve gradil temelje za nov prihod v ameriško predsedniško palačo. Tokrat je celo oblekel suknjič, a namesto tomahawkov dobil vpitje, da izgubljajo vojno in da »ga bo Putin uničil, če se tako odloči,« kot je poročal časnik Financial Times.

Ruski predsednik naj bi zahteval predajo celotnega Donbasa (ta obsega regiji Luhansk in Donetsk), s čimer bi se Ukrajina morala odpovedati pasu utrjenih mest, od Slovjanska na severu regije do Kostjantinivke na jugu. Ko bi bila v ruskih rokah, bi jih Moskva lahko uporabila kot izhodišče za napad na Dnipropetrovsko oblast, odprla bi se jim pot do mest Harkiv in Dnipro, s tem pa v osrednjo Ukrajino.

Za mnoge Ukrajince bi bila predaja trdnjavskega pasu brez boja enakovredna kapitulaciji in izdaji vseh žrtev vojne. »To je déja vu, Trump je znova nasedel Putinovemu staremu triku,« je Oleksandr Merežko, predsednik odbora za zunanje zadeve ukrajinskega parlamenta, po obisku Bele hiše komentiral razplet.

Ruski pogoj za mir je poleg ozemeljskih zahtev zagotovilo, da Ukrajina ne bo vstopila v Nato, je zatrdil Trump. Vendar osrednje zahteve Moskve segajo precej dlje – razgradnjo ukrajinske vojske, prisilno politično in gospodarsko povezovanje z Rusijo, zanikanje njene pravice do pridružitve kakršnimkoli zavezništvom v prihodnosti in uvedbo ruščine kot uradnega državnega jezika. Ter seveda odstranitev Zelenskega in njegove vlade, ki jo po trditvah Kremlja sestavljajo »nacisti«. Izjava Lavrova, da bi »premirje brez odpravljanja temeljnih vzrokov konflikta večino Ukrajine pustilo pod nacistično oblastjo«, jasno kaže, s čim se soočajo Ukrajinci.

A vendar so bili v Kijevu sredi prejšnjega tedna previdno optimistični. Previdno, ker je dovolj le en telefonski klic iz Moskve in Trumpova nejevolja – ter z njo sankcije – se bo razkadila.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.