Razcvet ameriškega gospodarstva pod Donaldom Trumpom je kot točnost vlakov v času Benita Mussolinija. Kot je italijanski fašist z nekaj prenovljenimi programi ustvaril vtis urejenih železnic, medtem ko so se lokalni vlaki z delavci še naprej motovilili po stranskih tirih, tako nabrekli borzni trg v ZDA daje vtis vitalnosti, čeprav Američani z vse večjim nezaupanjem zro v prihodnost in v Belo hišo.

Ameriški predsednik je v zadnjih tednih na turneji samohvale nenehno ponavljal, da ustvarja »ameriški gospodarski čudež«, »pod mojim vodstvom je ekonomska rast eksplodirala do številk, ki so nepredstavljive. Nikoli še niso bile dosežene.«

Ekonomisti – razen tistih, ki delajo za Belo hišo – se takšnim besedam le nasmihajo, čeprav tudi kritiki Trumpove politike priznavajo, da so ZDA v primerjavi z Evropo okrevale hitreje in se izognile večjim zdrsom. Prav to pa naredi sedanje razpoke še nevarnejše – ker se pojavljajo v času navideznega razcveta.

Ameriško gospodarstvo še vedno raste, predvsem zaradi potrošnje prebivalcev, inflacija se umirja, januarski podatki o zaposlovanju kažejo na oživljen trg dela, zato se zdi, da so se ZDA iz popandemijskih težav izvile z mehkim pristankom, z znižanjem inflacije brez zdrsa v recesijo.

Vendar drugi kazalniki kažejo na naraščajoče tektonske napetosti pod površjem. Trump ni razparal le trgovinskih pravil, temveč razstavlja tudi mehanizme za merjenje gospodarske realnosti.

Ko mu niso bili pogodu podatki o šibkem zaposlovanju, je avgusta v kremeljskem slogu odpustil vodjo urada za statistiko dela Eriko McEntarfer.

Jesenska skoraj poldrugi mesec trajajoča ustavitev dela zvezne vlade je zamrznila večino uradnih objav podatkov, zaradi česar so odločevalci morali »voziti skozi meglo«, kot je bil slikovit predsednik centralne banke Fed Jerome Powell.

Morda država res ne bo potrebovala umetnega dihanja, a tudi optimistični analitiki svarijo, da je še veliko prezgodaj za odpenjanje varnostnih pasov.

Trump se je lani lotil velikanskega eksperimenta, ko je kljub svarilom večine ekonomistov in podjetnikov carine dvignil na najvišje ravni po več desetletjih in najvišje za nekatere ključne industrije po drugi svetovni vojni. Po začetnem šoku »dneva osvoboditve« lanskega 2. aprila je Bela hiša sama znižala del napovedanih carin.

Profimedia

Hkrati so se druge države odzvale izjemno spravljivo in skoraj brez povračilnih ukrepov, kar je umirilo napovedi o eksplozivni inflaciji, zastali proizvodnji in naraščajoči brezposelnosti. Poleg tega je borzni razcvet pomagal prikriti globlje težave v gospodarstvu.

Učinek višjih carin pronica počasi, saj so mnoga podjetja v začetku sama požrla začetni skok stroškov, tudi s predčasnimi nakupi, preden so obveljale višje stopnje, sedaj jih počasi prenašajo na ramena potrošnikov. Zato letos nekateri ekonomski napovedovalci pričakujejo le malo napredka pri nadaljnjem zniževanju inflacije z januarskih 2,5 odstotka proti ciljnima dvema odstotkoma letno.

Črvivi uspeh

Če se borzni parket zdi oddaljen od vsakdanjega življenja, je trg dela prostor, kjer se iluzija začne krušiti. Tudi sicer pozitivno januarsko poročilo (130 tisoč novih zaposlitev) se zdi črvivo.

Revizija ocen je pokazala, da je gospodarstvo v celotnem lanskem letu povprečno dodajalo le po 15 tisoč delovnih mest na mesec, kar je najmanj po drugi svetovni vojni, če odštejemo leta z recesijo. In še ta so bila »plačana za en dr..k,« kot je bil slikovit nekdanji demokratski minister za delo Robert Reich.

Januarska rast zaposlenosti je bila večinoma osredotočena na zdravstveno varstvo in gradbeništvo. Brezposelnost je bila stabilna, ker delodajalci niso veliko zaposlovali, a prav tako ne veliko odpuščali.

To pa je krhko ravnotežje, ki se lahko hitro zlomi. Poleg tega se ni uresničila napoved o renesansi ameriške proizvodnje, prej obratno, saj je proizvodni sektor lani še naprej odpuščal.

Dodatno breme je ostra politika priseljevanja, s surovimi izgoni nedokumentiranih priseljencev in strogimi omejitvami pri izdajanju delovnih vizumov.

Analiza banke Goldman Sachs kaže, da je to povzročilo 80-odstotni padec neto priseljevanja v ZDA (z običajnega milijona novih priseljencev letno v prejšnjem desetletju), tako drastičen zasuk pa močno pretresa trg dela.

Dolgoletne izkušnje kažejo, da množični izgoni zmanjšujejo gospodarsko rast in davčne prihodke, hkrati pa škodujejo tudi domači delovni sili, saj so ob zapiranju podjetij ogrožena tudi njihova delovna mesta. Tako naj bi se po pričakovanjih število razpoložljivih delavcev letos zmanjšalo kar za dva milijona.

Še ena zavora pri rasti zaposlovanja je čakanje podjetij na napovedovani razcvet produktivnosti, ki naj bi ga prinesla umetna inteligenca. Ta za zdaj še ne povzroča množičnih odpuščanj, a spreminja pričakovanja podjetij in zavira zaposlovanje, zaradi česar ne iščejo novih zaposlenih, posebej izven proizvodnje.

Trg dela za pisarniške delavce že kaže znake nove dobe: Američani z univerzitetno izobrazbo predstavljajo kar rekordno četrtino brezposelnih, navaja časnik The Atlantic.

Tisti s srednješolsko izobrazbo najdejo službo hitreje kot univerzitetni diplomanti, prav tako trend brez primere. V poklicih, ki so dovzetni za avtomatizacijo z uporabo umetne inteligence – finančni analitiki, odvetniki, srednji menedžment, kadrovska služba, odnosi z javnostmi ... antropolog David Graeber je mnoge označil za »bulšihte« – se je število brezposelnih močno povečalo.

Tehnologija umetne inteligence se spreminja eksponentno, njenega vpliva na delovno silo pa še nihče ne zna jasno napovedati. Kar je jasno, so posledice, če bi na hitro odpravila velik del belih ovratnikov. ZDA bi se soočale s problemom strukturne brezposelnosti za visoko izobražene, za katero (še) nimajo rešitev.

Morebitna manjša poraba srednjega in višjega sloja bi se zažrla v širše gospodarstvo, v trgovino, gostinstvo, storitveno dejavnost ... kar bi še slabšalo razmere na trgu dela. Vse to pa bi le še povečevalo neenakost.

Ta je že sedaj ogromna, skokovita rast borznega trga je temeljila predvsem na »veličastnih sedmih«, tehnološki sedmerici (Alphabet, Amazon, Apple, Meta, Microsoft, Nvidia in Tesla), ki skupaj predstavlja skoraj tretjino vrednosti 500 najbogatejših ameriških družb.

Njihova rast za skoraj 30 odstotkov je povečala papirnato premoženje Američanov in spodbudila skoraj tretjino porasta potrošniške porabe v letih od pandemije. Toda to porabo so v večji meri poganjali ljudje v višjih dohodkovnih razredih, kar mnogi ekonomisti opisujejo kot gospodarstvo v obliki črke K. V njem gospodinjstva z višjimi dohodki napredujejo, medtem ko gospodinjstva z nižjimi dohodki še bolj zaostajajo.

Tista, ki na leto zaslužijo manj kot 75 tisoč dolarjev, manj porabijo za nenujne nakupe, tista z letnim zaslužkom nad 150 tisoč dolarjev pa ne samo več, ampak s svojo večjo porabo zakrivajo širšo ranljivost manj premožnih potrošnikov brez prihrankov.

Po oceni družbe Moody’s Analytics je zgornjih deset odstotkov gospodinjstev opravilo skoraj polovico vseh ameriških nakupov. »Vračamo se k tipičnemu vzorcu izjemno visoke dohodkovne neenakosti, ta je zdaj najvišja v zadnjih 60 letih,« je v nedavnem poročilu zapisala Beth Ann Bovino, glavna ekonomistka ameriške banke U. S. Bank.

V zraku visi še ena grožnja, tako (pre)napihnjene naložbe v razvoj umetne inteligence, da mnogi analitiki odkrito govorijo o novem finančnem balonu.

Učinek višjih carin pronica počasi, saj so mnoga podjetja v začetku sama požrla začetni skok stroškov, tudi s predčasnimi nakupi, preden so obveljale višje stopnje, sedaj jih počasi prenašajo na ramena potrošnikov.

Še posebej ker so koristi razcveta industrije umetne inteligence za zdaj omejene predvsem na kapitalsko intenzivno proizvodnjo čipov in storitve v oblaku.

Tehnološki giganti so se v zadnjih mesecih močno zadolžili pri zelo rahlo nadzorovanih posojilodajalcih (na primer skladih zasebnega kapitala), pri tem včasih uporabili izjemno ustvarjalne ter zato še bolj tvegane in dražje načine zadolževanja, hkrati pa se med sabo povezali s krožnimi finančnimi posli.

Po ocenah svetovalnega podjetja McKinsey naj bi se do leta 2030 v podatkovne centre zlilo za skoraj sedem tisoč milijard dolarjev kapitala.

Nazadnje je bilo toliko bogastva vezanega v tako nejasnih prekrivajočih se dogovorih tik pred finančno krizo leta 2008. Če se revolucija umetne inteligence ne bo uresničila v obsegu ali časovnici, ki jo pričakuje gospodarstvo, bi lahko bile posledice resnično zelo grde.

Dostopnost kot nov izraz jeze

Vse to se odraža tudi pri samozavesti potrošnikov, januarsko poročilo je pokazalo, da je ta zdrsnila na najnižjo raven v dobrih enajstih letih. Glavna vira skrbi sta negotov trg dela in visoke cene, zato so vse bolj previdni, kako porabljajo svoj denar.

Razsuva se podpora predsedniku, pozitivno mnenje o njem ima le še nekaj čez 40 odstotkov Američanov. Posebej kritični so do njegovega vodenja gospodarstva (34-odstotna podpora) in prizadevanj za znižanje stroškov (le 30-odstotna podpora).

Nazadnje je Trump dobival tako nizke ocene takoj po napadu njegovih podpornikov na ameriški kongres pred petimi leti. Posebej slabo mu gre med mladimi volivci, ki se množično odvračajo od njega.

Ne koristi mu divjanje maskiranih zveznih agentov ICE po ameriških mestih, zunanjepolitično rovarjenje, rušenje vzhodnega krila Bele hiše, institucionalno razkrajanje ob aferi Epstein, deljenje odkrito rasističnih posnetkov na družbenih omrežjih ...

Toda sodeč po anketah mu najbolj zamerijo prelomljene obljube, da bo znižal cene in uredil gospodarstvo. Mnogi izmed tistih mladih, ki so ga podprli na volitvah 2024, so sedaj razočarani in pravijo, da se počutijo naplahtane.
Ameriški politiki so takšno zaskrbljenost prelili v izraz »dostopnost«, v njem so združili koncepte življenjskih stroškov, cen in inflacije.

Na ta način so se izognili neposredni uporabi gospodarskih kazalcev, a vseeno zajeli rastoče nezadovoljstvo zaradi razkoraka med stroški in dohodki. To je bila osrednja točka demokratskih kandidatov, ki so zablesteli na lanskih volitvah (denimo Zohran Mamdani za župana New Yorka, Abigail Spanberger in Mikie Sherrill za guvernerki Virginije in New Jerseyja), zato je Trump dolgo trdil, da gre za izmišljen izraz in »demokratsko prevaro«.

Kar spominja na težave njegovega predhodnika Joeja Bidna, ki se je kljub pozitivnim gospodarskim kazalcem soočal z jezo zaradi naraščajočih cen.

Trumpova Bela hiša se je odzvala z nenehnim opominjanjem na rast borznih trgov in s serijo predsednikovih intervjujev, v katerih ta za težave krivi predhodnika in hkrati ponavlja, da »smo priča najboljšemu gospodarstvu v zgodovini«.

Toda kot pravi Mark Mitchell iz konservativne organizacije za javne raziskave Rasmussen, mladi, ki se soočajo s težavnim iskanjem zaposlitev in stanovanj, ne morejo jesti borznih indeksov.

Vlada sedaj pripravlja ukrepe, s katerimi želi v volilnem letu znižati cene, a se po besedah Rogeja Karme iz časnika The Atlantic zdi, da »bo vsak od njih samo še poslabšal težavo z dostopnostjo, če bo uveljavljen«.

Tako je Trump že novembra dejal, da naj bi gospodinjstva prejela »carinsko dividendo« iz proračuna, vsako po dva tisoč dolarjev. Čeprav je malo verjetno, da bi kongres podprl takšno darilo, predsednik ponavlja obljubo. Ekonomisti pa opominjajo na Bidnovo pomoč po pandemiji, ko so gospodinjstva prejela do 1400 dolarjev, kar naj bi dalo pomemben pospešek naraščanju inflacije.

Trump bi se moral tega najbolje zavedati, saj je med kampanjo 2024 nenehno krivil Bidna, kako je z »nepremišljenim zapravljanjem« sprožil inflacijske težave.

Na levo sega tudi pri stanovanjski krizi, saj je prevzel zamisel levih populistov, naj kongres prepove korporacijam kupovanje enodružinskih domov. Čeprav študije kažejo, da takšni nakupi običajno znižajo najemnine (bolj kot zvišajo ceno domov).

Rahlo paničen odziv bankirjev je sprožil predlog, da bi omejil najvišje obresti, ki jih banke lahko zaračunajo uporabnikom za dolg na kreditnih karticah. Te so sedaj v povprečju okoli 20 odstotkov letno in lahko sežejo tudi do 40 odstotkov.

Desni ekonomski populist si je od levih sposodil zamisel, da bi višino obresti omejil na deset odstotkov, kar naj bi potrošnikom prihranilo na desetine milijard dolarjev, denar pa bi se iz žepov bankirjev prelil k potrošnikom z nizkimi dohodki, saj se ti najpogosteje zadolžijo s kreditnimi karticami.

Toda finančni analitiki menijo, da bi to povečalo tveganje za banke, zato bi te dostop do kreditnih kartic omejile ravno za potrošnike z največjimi finančnimi težavami. Ti bi se morali preusmeriti na sivi trg posojil, kjer so obresti tudi do 400 ali 500 odstotkov na leto.

Senca dolga

Zadolženost ne pesti Američane le na osebni ravni, po poročilu kongresnega urada za proračun bo morala Bela hiša letos za plačilo obresti na ameriški dolg nameniti že tisoč milijard dolarjev, ta številka pa bo samo še rasla.

Samo letošnji proračun naj bi zadolženost države povečal za dodatnih 1.853 milijard dolarjev, prihodnje leto naj bi bila ta luknja še večja, tako da celoten dolg države drvi že proti 40 tisoč milijardam dolarjev.

Breme dolga narašča že desetletja, ne glede na barvo administracije, poganjajo ga kombinacije davčnih olajšav, vojaških izdatkov, staranja prebivalstva in politične nezmožnosti, da bi se resno lotili krčenja primanjkljajev.

Profimedia

Lanski poskus klestenja porabe v obliki neformalnega urada za učinkovitost vlade (DOGE) je ne samo razdejal javno upravo, ampak je bil povsem neučinkovit, ponekod so se stroški še povečali, republikanci pa ne kažejo želje, da bi v bližnji prihodnosti ponovili eksperiment.

Še posebej ne v volilnem letu, ko je treba deliti obljube. Ameriška desnica je varčna samo, ko je v opoziciji, v vladi ji niti v najbolj konservativnih časih še ni uspelo uravnotežiti proračuna.

Še toliko manj ga bo v sedanji populistični MAGA reinkarnaciji. Trump trendov ni ustvaril, jih je pa brez zavor pospešil: z dodatnim zadolževanjem v času konjunkture, z davčnimi darili najbogatejšim in z rušenjem institucionalnih varovalk, ki so prej vsaj delno omejevale fiskalni in finančni voluntarizem.

Davčne olajšave, ki jih je zakoličil lanski »veliki, čudoviti zakon«, bodo povprečnemu ameriškemu davkoplačevalcu aprila prinesle ček za 3.800 dolarjev, za četrtino več kot prejšnji dve leti.

To je le najbolj viden učinek prizadevanj Bele hiše, da z darili zakrije siceršnje reze v subvencije za zdravstveno zavarovanje in socialno pomoč. Toda slednji bodo pestili tiste na dnu, nagrajeni pa bodo znova predvsem najbolj premožni. Ne samo z vračilom davkov, na roko jim gre tudi odločitev vlade, da odpusti več kot 20 tisoč uslužbencev na davčni upravi IRS, ki jih je zaposlil Biden.

Kar pomeni, da se bodo davčni goljufi (najpremožnejših pet odstotkov dolguje okoli polovico neplačanih davkov) precej lažje izmuznili, saj na upravi menda vlada pravi kaos, zaradi katerega bodo po napovedih zbrani prihodki nižji za okoli deset milijard dolarjev.

Podobno so posegi v davčno zakonodajo podjetjem olajšali iskanje načinov, kako zmanjšati svoje davčno breme. Ocene govorijo, da bodo spremembe v naslednjih desetletjih pomenile za več deset milijard manjše prihodke v državno blagajno, največ pa bodo pridobile korporacije, ki že sedaj raztegujejo zakonodajo v sivo polje dovoljenega.

Takšno prelivanje denarja v dodatno povpraševanje bi lahko ob carinskih ovirah in zategnjenem trgu delovne sile na strani ponudbe povzročilo nove inflacijske glavobole.

Še posebej če bo predlagani kandidat za predsednika centralne banke Kevin Warsh dosegel, da bi Fed hitreje zniževal obrestne mere. Še dodatno spodbudo lahko prinese morebitna odločitev vrhovnega sodišča, da Trumpove carine niso ustavne, kar bi lahko pomenilo, da bi država podjetjem morala vrniti večino pobranega denarja, več kot sto milijard dolarjev.

Vse to prihaja v času, ko so se klasični kažipoti, kako so se podjetja, potrošniki, vlagatelji in delavci v preteklosti odzivali na ekonomske udarce, izkazali za precej manj zanesljive.

Najprej je svetovni gospodarski sistem pretresla pandemija, sedaj Trumpovi posegi v sistem trgovinskega sodelovanja, ki je temeljil na pravilih, preoblikujejo v agresijo in merkantilizem velikih sil. Razrahljani so tudi običajno zanesljivi kazalniki, ki opozarjajo na začetek recesije.

Pot skozi nepredvidljivo ekonomsko pokrajino otežuje senca dolga, zaradi katere ima vlada vse manj manevrskega prostora za odzivanje, ko se bodo razmere poslabšale.

Ogrožena je vloga ZDA kot gospodarskega vodje in spodkopano zaupanje vlagateljev v državne obveznice in dolar. Kot pravi Barry Eichengreen, profesor ekonomije in politologije na Univerzi v Kaliforniji v Berkeleyju, »smo v obdobju strukturnih sprememb, zato ni presenetljivo, da preprosta pravila vedno bolj odpovedujejo.«

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter