Združene države Amerike so desetletja verjele – in prepričevale svet – da branijo svobodo. Vsaka takšna zgodba ima trenutek, ko začne razpadati. Vojna z Iranom je eden od teh trenutkov.

Vplivni ameriški zunanji minister John Quincy Adams (ki je kasneje postal precej manj cenjen predsednik) je pred dobrima dvema stoletjema zavrnil idejo, da bi ZDA hodile po svetu s sabljo v roki, ne zaradi sprememb režimov in ne zaradi osvajanj.

»Kjerkoli je bil ali bo razvit prapor svobode in neodvisnosti, tam bo ameriško srce, njeni blagoslovi in njene molitve,« je v kongresu opisal ideal Amerike. Po njegovem bi morala država voditi z zgledom in diplomacijo – da se svoboda ne bi preobrnila v nasilje.

Toda vsaka oblast potrebuje zgodbo, s katero upravičuje svojo moč. Ameriški voditelji (in intelektualci) radi govorijo o »svetih načelih«, o »sijočem mestu na gori«, o »nepogrešljivi državi«, posvečeni svobodi in demokraciji. V praksi se ZDA vedejo kot vsaka velika sila: sledijo interesom. Noam Chomsky to povzema brez olepševanja: Washington se moralnih načel in pravne države drži predvsem tedaj, ko je to v interesu elit.

V knjigi The Myth of American Idealism (ki jo je podnaslovil Kako ameriška zunanja politika ogroža svet) govori o »mafijski doktrini« – načelu prevlade, s katerim ZDA ohranjajo privilegije.

Oznaka zveni posebej domače v času Donalda Trumpa, ki, kot je dejala Katrina Vanden Heuvel (The Nation), deluje »podobno kot evropski kralji iz preteklosti«.

Prisilno določanje političnega vodstva tujih držav je po njenem »skrajen in nevaren« odmik – nova sprevrženost ameriške zunanje politike. Predsednik, ki je lani skoraj zahteval, naj mu podelijo Nobelovo nagrado za mir, v predvolilni kampanji pa obljubljal konec »neskončnih vojn«, se je z napadom na Iran odločil za tvegano zaostrovanje.

Politični sprožilec

Najprej zato, ker gre za še eno hudo kršitev mednarodnega prava. Ustanovna listina Združenih narodov v 2. členu brez pridržkov prepoveduje uporabo sile v mednarodnih odnosih, razen v samoobrambi po oboroženem napadu. Predstavniki vlade v Washingtonu so trdili, da obstajajo »dokazi« o iranskih pripravah na napad na ameriške sile v regiji.

Zunanji minister Marco Rubio je »neposredno grožnjo« opredelil kot najverjetnejši odziv Teherana, ki bi v primeru izraelskega napada odgovoril z raketnimi izstrelki proti ameriškim oporiščem. Rubio je kasneje skušal popraviti – in zanikati – svoj vtis, da je Washington v vojno potegnil Jeruzalem.

Toda tudi podrobna analiza časnika The New York Times trdi, da je bil vpliv izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja eden glavnih dejavnikov pri odločitvi za vojaško posredovanje.

Njegova vztrajna, večmesečna lobistična kampanja je vrhunec dosegla na odločilnem srečanju 11. februarja, ko je pogovor uspešno preusmeril iz »če« v »kdaj«. Čeprav so s pomočjo Omana še vedno potekala pogajanja med ZDA in Iranom, je Trumpa prepričal, da so slepa ulica. To je potrdilo tudi poročilo pogajalcev, da Teheran ne pristaja na zahtevo, naj povsem opusti bogatenje urana.

Pomemben preobrat je pomenilo odkritje obveščevalnih služb, da se bo iranski vrhovni voditelj Ali Hamenej in njegov najožji krog sestal v enem samem stanovanjskem kompleksu.

Profimedia

Čeprav ni povsem jasno, obveščevalci katere države so prišli do tega podatka, Times navaja, da naj bi Netanjahu poklical Trumpa in mu to predstavil kot »enkratno« priložnost, da z enim samim udarcem odstranijo vodstvo iranskega režima, ter ga tako spodbudil k odobritvi napada za »obglavljenje«.

Trump je upal, da bo odstranitev najvišjega vodstva povzročila razpad vladnih struktur in iranskemu ljudstvu omogočila, da prevzame oblast.

Brezciljna vojna

V ZDA je napad sprožil ponavljajočo se razpravo, kdo odloča o začetku spopadov. Ustava sicer določa, da o razglasitvi vojne odloča kongres, toda predsedniki iz obeh strank so uveljavljali pooblastila za enostransko ukrepanje – na primer sporno odločitev predsednika Baracka Obame, da z letali posreduje v libijski državljanski vojni. Kongres, v katerem ima večino predsednikova stranka, jim to ponavadi dopušča.

Prejšnji teden, ko so demokratski senatorji želeli omejiti Trumpova pooblastila za nadaljevanje napadov, so republikanski senatorji skoraj soglasno preprečili njihov poskus – kar odraža globok strankarski razkol glede iranske vojne.

Pretekli predsedniki so vsaj poskušali pojasniti, zakaj vodijo državo v vojno, četudi so bili mnogi njihovi razlogi neprepričljivi. Ko so ZDA vdrle v Irak, so si vsaj izmislile sprva skoraj prepričljivo zgodbo o orožju za množično uničevanje.

Tokrat iz dneva v dan – včasih iz ure v uro – spreminjajo izgovore. Trumpov pogajalec za vse in prijatelj iz nepremičninskih dni Steve Witkoff je govoril, da je bilo treba uničiti iranski jedrski program, ker je Teheran »verjetno teden dni oddaljen« od tega, da bi imel material za bombo.

Zunanji minister Rubio je trdil, da Iran »ni bogatil« urana. ZDA želijo Iran prisiliti k spremembi režima – ali pa morda ne; odvisno je od tega, koga so vprašali in kdaj.

Navajali so pomoč zatiranemu ljudstvu, ustavitev prihodnjih terorističnih napadov, ki jih sponzorira Iran, hkrati pa maščevanje za pretekle. Govorili so o odvzemu »možnosti Irana za projiciranje moči zunaj svojih meja«, o preventivnih ukrepih za preprečitev izdelave balističnih raket, ki bi lahko dosegle celinske ZDA, ter o preventivnih ukrepih za ustavitev iranskega jedrskega programa – za katerega je Trump še teden pred tem trdil, da je »povsem uničen«.

Obrambni minister Pete Hegseth je nato zatrdil, da je cilj operacije Epski bes uničiti iransko mornarico, njihove rakete in jedrske ambicije. To so nato ponavljali še skozi drugi del preteklega tedna.

Vse to sproža ključno vprašanje: ali lahko ZDA zmagajo v vojni po lastni izbiri, če ne morejo niti pojasniti, zakaj so se odločile za boj ali kaj natančno bi pomenila zmaga?

Trump je glavni akter zmede – ne le zaradi nenehnega spreminjanja razlogov za vojno, temveč tudi zaradi skoraj komično neresnega pristopa do smrtno resnih vprašanj.

Pred tednom dni, ko je prvič po začetku spopadov stopil pred kamere, je obljubil, da bo ostal osredotočen na poraz Irana, kolikor dolgo bo potrebno.

»Ne bo mi postalo dolgčas,« je obljubil v precej pasivnem tonu. Dobrih trideset sekund kasneje je iznenada oživel, ko je začel občudovati nove zavese zlate barve, nato pa zašel v razpredanje o »zelo, zelo lepi« novi plesni dvorani Bele hiše, ki bo »najlepša plesna dvorana kjerkoli na svetu«.

Zavezniška tišina

Do prihoda Trumpa v Belo hišo ni bilo govora, ki bi od mračnih vprašanj vojne in miru strmoglavil v občudovanje vrhovnega poveljnika pri izbiranju opleska in notranje opreme. V prvih dneh vojne je umrlo šest pripadnikov ameriških oboroženih sil; Trump je priznal, da jih bo »verjetno« še več.

A ga v resnici bolj zanima barva zaves v Beli hiši. Podobno plitek vtis je pustil tudi nastop prve dame. Ko je Melania Trump prejšnji teden v imenu ZDA predsedovala zasedanju Varnostnega sveta Združenih narodov, na katerem so govorili o vplivu konfliktov na otroke, se je izognila omenjanju konkretnih vojn – ali tragediji v Minabu, kjer je po poročanju lokalnih virov izstrelek (domnevno ameriški) porušil dekliško šolo in pobil na desetine učenk.

Dan prej so bili na izrednem zasedanju Varnostnega sveta podobno zadržani tudi evropski predstavniki (Velika Britanija, Francija, Danska, Grčija in Latvija).

Nekatera poročila celo kažejo, da so bile ZDA precej nepripravljene na obseg konflikta z Iranom. Najbolj je v oči bodla nepripravljenost pri pomoči Američanom na Bližnjem vzhodu (teh naj bi bilo po nekaterih ocenah vsaj pol milijona), ki so se nenadoma znašli sredi spopada.

Minister Rubio jih je sprva pozval, naj se znajdejo in pridejo domov z razpoložljivimi letalskimi povezavami. Zunanje ministrstvo je dajalo nasprotujoče si nasvete – nekaterim so naročili, naj se zatečejo v zavetje, drugim, naj takoj odidejo – kar je povzročilo zmedo in strah.

Šele ko so se začela kopičiti poročila jeznih in obupanih ljudi, ki so s skoraj zavistjo opazovali evropske reševalne akcije, so na vrat na nos začeli pripravljati posebne polete. »Za to vlado ne moremo domnevati, da (znotraj nje) obstaja obsežna koordinacija,« je delo kabineta ocenil ameriški varnostni analitik Jon Wolfsthal.

Signal Kitajski

Povsem drugačno sliko ponujajo zapisi o domnevno izjemno strateškem premisleku Washingtona. Izraelski novinar in analitik Haviv Rettig Gur trdi, da »to ni vojna zaradi Izraela«, ampak da »Amerika igra veliko večjo igro, ki se ne nanaša le na dogajanje na Bližnjem vzhodu«.

Na regionalni ravni se Izrael, Savdska Arabija, Katar in druge zalivske države soočajo z iranskimi brezpilotnimi letalniki in balističnimi raketami, jedrskimi ambicijami Teherana ter njegovim financiranjem izpostav, kot so libanonski Hezbolah in Hutiji v Jemnu.

Cilj ZDA naj bi bil predvsem izničiti kitajski vpliv na Iran; Peking namreč ni le daleč največji odjemalec iranske nafte, temveč je Iranu prodajal sodobno vojaško opremo, krepil njegove zmožnosti za kibernetske napade, pristaniško mesto Jask pa naj bi želeli spremeniti v stalno pomorsko oporišče v Indijskem oceanu.

Profimedia

Gur je v obsežnem članku za provladni ameriški spletni časnik The Free Press zapisal, da naj bi to dokazovali začetni ameriški napadi, osredotočeni na iranska vojaška plovila, podmornice, pristanišča in položaje protiladijske obrambe vzdolž južne obale.

Tako naj bi uničevali zmožnost države, da postane potencialna druga fronta v primeru spopada za Tajvan. »Odvija se osrednje vprašanje naslednjih 30 let: ali bo ameriški svetovni red preživel ali ga bo Kitajska izpodrinila. Vsaka pomembna ameriška zunanjepolitična odločitev, od obrata proti Aziji do carinskih vojn in postavljanja v Tihem oceanu, je na koncu poteza v tem soočenju,« trdi Gur.

S te perspektive je napad na Iran tudi signal Pekingu: ZDA so še vedno pripravljene uporabiti vojaško silo za zaščito svojega položaja.

Takšna nasprotujoča si poročila niso le del vojne megle, ampak zaščitni znak Trumpovih vlad. Po prvem mandatu so nastajale knjige o tem, kako nepripravljeni so bili na prevzem oblasti.

V drugo jim je šlo nekoliko bolje – a hkrati še slabše. Nekajmesečno rovarjenje milijarderja Elona Muska po državni upravi v imenu lažnega varčevanja je imelo globoke posledice. Na izjemno odgovorne položaje so prišli ljudje, ki ne bi smeli biti niti v preddverju ministrstev.

Denimo Pete Hegseth, vikend voditelj na konservativni mreži Fox News, je kljub obtožbam o spolnem nadlegovanju, finančnih malverzacijah in težavah s popivanjem pri vodenju dveh manjših veteranskih organizacij postal minister za obrambo.

Vojna z Iranom pospešuje ameriško razgrajevanje multilateralne ureditve sveta. ZDA se vedejo kot sila, ki ne potrebuje mednarodnega prava, OZN ali mednarodnih zavezništev za uresničevanje svojih interesov.

Kljub njegovim obsežnim ideološkim čistkam v vojaškem vrhu je ta očitno ohranil operativne zmožnosti. Vojaška kampanja je v prvih dneh kazala na skrbno načrtovanje, ogromno ognjeno moč in visoko stopnjo učinkovitosti.

Skupaj z Izraelom so zavzeli iransko nebo in začeli sistematično uničevati vojaške zmogljivosti, predvsem oporišča Islamske revolucionarne garde (IRGC) – jasen znak, da je cilj tako zmanjšati vojaške zmožnosti Irana kot oslabiti domačo moč režima. Izraelski obveščevalni viri naj bi zaznali, da se med iranskimi vojaki, policisti in člani IRGC že pojavljajo primeri dezertiranja.

Mučeništvo krvnika

Smrt Hameneja je bila trenutek zmagoslavja za Trumpa in Netanjahuja. Klerikalni despot, ki ga je gnala toga dogma in neusmiljen nagon po preživetju, je bil na oblasti od padca Sovjetske zveze. Njegovo zapuščino so oblikovala leta geopolitične izolacije in ostrih sankcij, posredne vojne, ki jih je usmerjal v tujini, vstaje, ki jih je krvavo zatiral doma, ter vodenje države s trdo roko.

Za mnoge Irance je Hamenejev odhod dobrodošel – simboličen konec predolgega poglavja islamske revolucije in prvi korak k novi politični prihodnosti.

Vendar to še zdaleč ni smrtna kazen za Islamsko republiko. Bolehni osemdesetletnik je pogosto govoril o svoji pripravljenosti na mučeniško smrt. Ideja, da bo njegova smrt sprožila propad krhkega, ideološko izčrpanega režima, se umika spoznanju, da mu je ikonografija mučeništva vlila novo energijo.

Vzklike navdušenja v Teheranu je hitro zamenjala množica žalujočih na ulicah, kjer so še pred kratkim odmevali pozivi k padcu diktatorja in kjer so pobili na tisoče protestnikov.

Iz mošej znova odmevajo pozivi k žrtvovanju, podobno kot med iransko-iraško vojno v osemdesetih. Privlačnost šiitske tradicije mučeništva bi lahko bila dejavnik, ki bo določil, kako dolgo – in kako obupano – se bo Islamska republika še naprej borila ter koliko žrtev bodo iranske sile prenesle.

Upanje, da bo kombinacija vojaških udarov in notranjih protestov privedla do razpada Islamske republike, senčijo tudi strukturni razlogi. Islamska revolucionarna garda nadzira večino gospodarskih virov, ima lastne obveščevalne strukture in lojalnost v armadi. Celo brez vrhovnega voditelja bo IRGC ostal povezovalna sila.

Iranska civilna družba morda sovraži teokracijo, po letih pridig o Velikem Satanu pa ne želi nujno amerikanizacije. Prav tako ne obstaja primer, da bi samo letalski napadi prinesli spremembo režima – zlasti v družbi s šibko in neorganizirano opozicijo ter brez širših pobegov iz oboroženih sil.

Prejšnji teden so na dan prišla prizadevanja ameriških obveščevalcev, da oborožijo iranske Kurde in spodbudijo njihov upor. Toda nesrečni narod brez države ni pozabil, kako so Američani izrabili, nato pa priročno pozabili najprej iraške pešmerge, nato še bolj sirske Kurde.

Regionalna spirala

Vsi se bojijo dolgotrajne destabilizacije celotne regije. Podoba mučeništva odmeva tudi onkraj iranskih meja. Milijoni šiitov po vsem svetu so priznavali Hamenejevo duhovno avtoriteto.

Vre med iranskimi zavezniki v tujini: Hutiji v Jemnu lahko znova hromijo ladijski promet v Rdečem morju, Hezbolah je sprožil omejene raketne napade na Izrael. Iraške milice so napadle blizu Erbila, kurdske enklave na severu Iraka, kjer so nameščene ameriške sile. Strah, da bi zmagovita regionalna sunitska koalicija – ki jo podpirajo ZDA, Turčija in Izrael – lahko ponovno ogrozila šiitske skupnosti, spodbuja priprave na širši sektaški spopad.

Tudi v z bombami razsutem Iranu se lahko začne tekmovanje frakcij znotraj revolucionarne garde, verskega establišmenta in vojske – kar bi lahko prineslo dolgotrajno in nevarno kaotično brezoblastje.

Profimedia

Skozi Hormuško ožino potuje petina svetovne proizvodnje nafte; njeno daljše zaprtje ali dolgotrajna nestabilnost v regiji bi pomenila rast cen nafte. Največja žrtev bi bila Evropa: vojna z Iranom jo je znova ujela nepripravljeno in potisnjeno ob stran.

Še bolj je poudarila razkorak med članicami, denimo Španijo, ki je zavrnila uporabo ameriških oporišč za napade na Iran, in Nemčijo, ko je njen kancler Friedrich Merz pohvalil dejanje ZDA in Izraela.

Visoka zunanjepolitična predstavnica EU Kaja Kallas je po videosrečanju 27 zunanjih ministrov pozvala k »deeskalaciji« in »verodostojnemu prehodu«, toda diplomatska retorika skriva globoko razklanost: EU ni sposobna govoriti z enim glasom, ko ZDA delujejo mimo mednarodnega prava. Še bolj vidno je razpokan politični konsenz, ki je bil desetletja gonilna sila Atlantskega zavezništva.

Plenilski hegemon

Vojna z Iranom pospešuje ameriško razgrajevanje multilateralne ureditve sveta. ZDA se vedejo kot sila, ki ne potrebuje mednarodnega prava, OZN ali mednarodnih zavezništev za uresničevanje svojih interesov.

Stephen Walt, profesor mednarodnih odnosov na Harvardu, Trumpovo zunanjo politiko označuje z izrazom »plenilski hegemon«.

Njen osrednji cilj je »izkoriščati privilegiran položaj Washingtona za pridobivanje kratkoročnih priznanj, dajatev in izkazov pokornosti tako od zaveznikov kot od nasprotnikov, v svetu, kjer je lahko le en zmagovalec,« je v eseju za časnik Foreign Affairs zapisal Walt. Pravila določa moč, ne pravo. Napad na Iran je emblematičen primer delovanja takšne plenilske hegemonije.

Zato je osrednje strateško vprašanje za Evropo, ali še lahko zaupa Trumpovi Ameriki. Na institucionalni ravni obrambno zavezništvo Nato še vedno deluje, njegov 5. člen o medsebojni pomoči pa formalno ostaja zavezujoč.

Na operativni ravni pa ZDA delujejo brez posvetovanja, mimo mednarodnega prava, z agendo, ki ni zavezniška, temveč nacionalistična – v ozkem, plenilskem smislu.

Ne gre samo za vprašanje, kakšen bo odziv Trumpove vlade ob morebitni varnostni krizi v Evropi, denimo ob ruskem posegu v baltskih državah. Lani je grobo usekala tudi ameriška nova nacionalna varnostna strategija, v kateri Washington Evropski uniji grozi s popolno subverzijo in neposrednim vmešavanjem v demokratično politiko evropskih zaveznic, pri čemer sedanji Washington odkrito podpira skrajno desničarske nacionalistične stranke, ki so se v zadnjih 15 letih vzpele v evropski politiki.

Grožnja z ameriško »zasedbo« Grenlandije je razmislek o transatlantskih odnosih potisnila še korak dlje – do vprašanja, ali je neposredni poseg politikov Trumpovega kova v evropsko državo zgolj miselni eksperiment ali resno strateško tveganje.

Glede na logiko plenilske hegemonije in dosedanje vzorce vedenja tega tveganja ne moremo preprosto odpraviti. Že dosedanji ekonomski in carinski pritiski so pokazali, da je edina meja Washingtona trenutni preblisk voditelja.

Vojna z Iranom je tako tragičen, a jasen katalizator za evropsko strateško avtonomijo. EU mora razviti lastne obrambne zmogljivosti, neodvisne od ameriških, okrepiti gospodarsko in tehnološko neodvisnost ter poskrbeti za energetsko raznoliko oskrbo.

Predvsem pa mora krepiti institucije mednarodnega sodelovanja – OZN, Mednarodno kazensko sodišče, mednarodne arbitražne forume. To je tudi jasen interes Slovenije: podpirati evropsko suverenost in zagovarjati jasno stališče krepitve mednarodnega prava, saj to zagotavlja preživetje majhne države na stičišču interesov.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter