V parlamentu jim je razložil, da je nezamenljiv in se primerjal s S. Jobsom: a ni bil Jobs na čelu zasebne firme? Golob je poln samega sebe! Škoda! »Zagrozil« je, da se bo vpletal v politiko, zato so na levi nervozni! Se bojijo, da bi premešal njihovo kadrovsko povprečje in v ozadje potisnil kakšnega »političnega velikana«? Povprečneži se pogosto bojijo sposobnih. Zato pa imamo takšno politiko! Edini, ki sebe trenutno potiska nazaj, je najbrž M. Podobnik, predsednik Slovenske ljudske stranke (SLS). Na vsak način bi rad povezal leve in desne; sredinsko vlogo je odigral tudi v Drnovškovi vladi.
Leta 1996 je SLS na volitvah pod njegovim vodstvom dosegla skoraj 20 odstotkov glasov, z dr. J. Drnovškom je šel v koalicijo in bil borec proti kraji družbenega premoženja. Potem je eno leto vodil Telekom in klonil pred kritikami. Zakaj je M. Podobnik v ozadju? Pred volitvami bomo vse izvedeli! Tekmeci in mediji bodo gotovo vse razkrili in še kaj dodali. Ne spomnim pa se, da bi sicer kogarkoli oškodoval, kaj poneveril, imel je nekaj neuspešnih poslov v Srbiji …?!
SLS je bila vedno zmerna konservativna stranka z Omanom in Podobnikom – po njem je začela razpadati in zdaj se z njim spet pobira. Če je kaj pobrala od tiste SLS med obema vojnama (razen po letu 1940/41, ko je iskala rešitev za Slovence pri Hitlerju in izgubila kompas), potem bi imela kar lepo priložnost narediti kaj dobrega za Slovenijo. Takrat je združevala 65 odstotkov Slovencev, dve desetletji je bila vodilna politična stranka in je slovenstvu v tistem času postavljala temelje; njen prvak je bil dr. Anton Korošec, takrat izjemno popularen. Leta 1917 je v dunajskem parlamentu prebral Majniško deklaracijo, s katero so Slovenci zahtevali združitev južnih Slovanov v avtonomno enoto v habsburški monarhiji. Zanjo je zbral dvesto tisoč podpisov.
Korošec je bil politik, duhovnik, politični pragmatik, ki je znal tudi spretno spletkariti in se zvito gibati po političnem prizorišču na Dunaju in v Beogradu. V Beogradu je še danes njegova spominska soba.
O času med vojnama se nismo kaj veliko učili. Slovenci po vsakem novem obdobju marsikaj za nazaj radi izbrišemo. A čas med obema vojnama je bil pomemben za Slovence: leta 1919 smo dobili univerzo, v šolah so uveljavili slovenski jezik, vrata so odpirale galerije in gledališča. Okoli leta 1930 je na Slovenskem izhajalo 240 časopisov in revij! Dobili smo slovenski radio! Zgradili so Narodno in univerzitetno knjižnico, ustanovili Akademijo znanosti in umetnosti, odločili so se zgraditi Moderno galerijo; v Ljubljani se je kreplo družabno življenje, zrasli so mnogi manjši slovenski obrati, tudi pri večjih industrijskih podjetjih so bili Slovenci kapitalsko udeleženi.
Oktobra 1918 so nas prvič kot narod formirali v državo, 1. decembra 1918 pa v državo Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Kraljevina SHS je bila med najbolj revnimi in zaostalimi državami v Evropi, 86 odstotkov je bilo kmečkega prebivalstva; država je bila dokaj zadolžena, dve tretjini državnega proračuna je šlo za vojsko in kraljevi dvor. Aleksander je bil eden najbogatejših vladarjev na svetu.
Bil pa je to tudi čas izjemnega političnega razdvajanja v Jugoslaviji in na Slovenskem, ki je potem kulminiralo med drugo vojno in traja še zdaj. Takrat so bili liberalci za jugoslovanstvo, t. i. klerikalci pa so večinoma podpirali slovenstvo. Dogajanje je sproti zelo dobro komentiral Josef Korbel (češkoslovaški diplomat v Jugoslaviji, stalni komentator dogajanja v Kraljevini SHS, oče M. Albright, ameriške državne sekretarke od 1997 do 2001) in zapisal: »To je država, ki so jo vsi narodi sprejeli. Koliko upanja in optimizma je na začetku! Vsi se zavežejo, da so in bodo enakovredni, a Srbi se čutijo večvredne … Tako kot Srbe in Hrvate pa tudi Slovence od vsega začetka slabi notranja politična razdvojenost, prepirajo se katoličani, liberalci, socialisti ...«
Kraljevina je kljub vsemu imela svobodo združevanja in besede, kar pa se je sprevrglo v verbalno izživljanje in fizično nasilje, ki je doseglo vrhunec junija 1928, ko je Srb P. Račić ustrelil v skupščini dva hrvaška poslanca, tri pa hudo ranil. Umrl je tudi S. Radić.
Po desetih letih države je Korbel pisal: »Kakšno desetletje v tej novi državi! Polno besednih bojev, prepirov, streljanj v parlamentu, menjavanja vlad. Nezadovoljstvo z mejami, predvsem pri Hrvatih, še posebno ko kralj Aleksander prepusti Italijanom tudi Reko, in predvsem srbska težnja po centralizmu …. Besedna vojna v Kraljevini SHS dosega vrhunec!
Hrvati vpijejo, da so najvišje državne osebnosti podleži, roparji in morilci, v Srbiji odgovarjajo, da bi bilo treba hrvaškega voditelja Radića ubiti. Poslanci hodijo v parlament oboroženi! Vsemogoče se dogaja: viharna politična prerekanja, bojevanja, spletkarjenja, pogostost padanja vlad, skorumpiranost državne uprave, močni strankarski, osebni boji. Skupščina je postala cirkus, vlada komedija, država pa norišnica. Parlamentarizem je pripeljan do absurda!« In danes, 90 let potem, smo blizu …
Koristno bi bilo, da bi v parlament prišel tudi kdo zmeren. Bi to lahko bila SLS oz. Povežimo Slovenijo? Predvolilni projekt M. Podobnika in SLS se že pojavlja na lestvicah priljubljenosti političnih strank, ki imajo možnost priti v parlament. Podpornike iščejo na obeh političnih ravneh. Potrebujemo sredino, ki miri, ne razdvaja, seveda pa je zelo pomembno, da v ključnih trenutkih ne izgubi kompasa.