Udba je po drugi svetovni vojni poslovala legalno in ilegalno, sprva je iz Nemčije prek Češke in Madžarske ilegalno uvažala različno blago, od avtomobilov do pisalnih strojev, v zamenjavo za cigarete in mast. Vsega je primanjkovalo, njive še niso dale pridelka, hlevi so bili prazni; v boju za Trst so tja poslali zadnje bohinjske krave, da je vojska imela hrano. Po vojni so dobesedno izpraznili Pokljuko, enako Jelovico, na italijanske trge so vozili les, hlode, da bi zagotovili osnovne stvari. Ni bilo dovolj! Iskali so različne poti, kako sprva priti do osnovnih potrebščin. Resolucija informbiroja je Jugoslaviji zaprla poti na Vzhod (na Zahod pa odločitev za socializem), poleg tega je voditelj italijanskih komunistov V. Vidali skušal slovensko premoženje v Italiji prenesti v italijanske roke; da bi ga zaščitili, so slovenske oblasti del te lastnine prenesle na Udbo, za številna podjetja pa postavile slamnate lastnike, ki so jih tako ali drugače vezali na službo državne varnosti.
Tako je Udba prevzela slovenska podjetja in organizacije v Italiji in Avstriji, postopoma pa ustanavljala tudi svoja podjetja v tujini in doma. Primanjkovalo je vsega, državne institucije so se v Jugoslaviji in pri sosedih postavljale vsaj deset let in v tem času se je tihotapilo vsevprek.
Slovenska Udba je hitro odkrila, da Italijani opravljajo tihotapske posle prek Jugoslavije (do leta 1950 jih je vodil Tržačan Fekeza). Kavčič, ki je ekonomsko dejavnost v okviru Udbe prevzel od Vidka Hlaja, je povedal: »Italijani so izkoriščali naše ozemlje, naše institucije, z našimi špediterji so se povezovali in njihov vzorec smo hitro prevzeli. Italijane smo izločili iz igre! V Švici je bilo veliko podjetje, ki je imelo skladišča z velikimi zalogami cigaret po vsem Mediteranu. Takrat so bile cigarete kot droga, Italijani pa obsedeni z njimi. Iz Amerike so jih uvažali, tihotapili v Italijo čez Slovenijo in Hrvaško! V Švici smo se orientirali na firmo Weitnauer and company, blago smo plačevali prek raznih švicarskih bank … Najbolj popularne cigarete so bile chesterfield.« Cigarete so tako kupovali v Švici in jih »oddajali« Italijanom na morju in tudi na kopnem v Italijo in Avstrijo. »Ladje so prihajale po dvakrat na teden in v najboljšem mesecu smo prodali okoli deset vagonov, petdeset milijonov cigaret na vseh trgih.« Vso to ekonomsko dejavnost v okviru Udbe je s politične strani upravljal visoki slovenski politik Boris Kraigher, s Kavčičem sta bilo tesno povezana.
Potem ko sem v treh dokumentarnih oddajah Vzporedna ekonomija leta 2006 javno razkrila to dejavnost, mi je Niko Kavčič rekel: »Me je takoj poklical!« »Kdo?« sem vprašala? »Kdo neki, Zemljarič …«
Leta 1952 se je trgovina zelo razširila, celo do Marseilla, v Nemčiji so se leta 1951 povezali s podzemljem. Cigarete, najlon nogavice, kavo so v Avstrijo in Nemčijo pošiljali pod tovori lesa na železniških vagonih. Leta 1951/52 so se z Makedonci dogovorili in začeli trgovati z opijem, ki so ga prodajali v Italijo. Preko trgovine z drogami so dobili zvezo z najglobljim podzemljem, mednarodnimi gangsterji po Italiji in drugod, ki so se skrivali za raznimi javnimi in ilegalnimi imeni in položaji. Za ilegalne posle so uporabljali ladjo Sirob. Zvezna Udba je tihotapsko dejavnost opravljala prek Dugega otoka, in to mnogo bolj obsežno kot slovenska!
Trgovali so tudi z devizami. V Sloveniji je tudi sicer potekala trgovina z devizami, ki so jih svojci dobili od sorodnikov iz tujine. Narodni banki jih zaradi nizkega tečaja niso hoteli prodati, prodajali so jih na črnem trgu. V Beli krajini in na Kočevskem je npr. slovenska Udba odkrila, da jih organizirano odkupuje hrvaška Udba. Iz tujine je prihajalo tudi kar precej deviz za Slovensko cerkev, zadržali so jih in Cerkvi nakazali dinarje.
Leta 1949 so uvozili tri vagone cigaret, leta 1952 80 vagonov, zaslužek je bil 65-odstoten, zaslužili so skoraj dva milijona in 700 tisoč dolarjev. Tako piše v likvidacijskem poročilu, ki ga je N. Kavčič moral napisati leta 1954 za jugoslovansko oblast o dejavnosti ilegalne trgovine, Beograd oz. Aleksander Ranković (visoki jugoslovanski politik) je namreč leta 1952 zahteval ukinitev te dejavnosti. Poročilo ni popolno, kar je priznal tudi N. Kavčič, saj je bilo pisano za Beograd in vanj niso vsega vključili. Slovenska Udba je hitro ugotovila, da je dejavnost sicer uradno prepovedana, a je Srbi in Hrvati niso prekinili, celo povezali so se in skupaj nadaljevali ilegalne posle, enako tudi Slovenci.
N. Kavčič je s tihotapskim denarjem ustanovil številna slovenska podjetja in ustvaril veliko premoženje, ki ga nekateri črpajo še danes. Tudi po letu 1990 so s tem denarjem ustanavljali in podpirali politične stranke, časnike, revije … Ta način funkcioniranja se je dobesedno zažrl v slovensko bit. Marsikdo ali pa vsak je dobil ravno toliko, da ni mogel ali ne more razkrinkati te vzporedne ekonomije, ki pa je v zadnjih tridesetih letih dobila nove dimenzije in oblike. Denar se pretaka prek raznih agencij in drugih institucij, tudi prek medijev. In kdo je urejal te zadeve po Niku Kavčiču? Dolgo časa Matija Maček. Igor Bavčar najbrž ne bi mogel biti več v igri. Bi lahko bil Gregor Golobič? Čeprav so bili operativni upravljavci s temi sredstvi vedno javno nevidni, kot je bil nekoč tudi Niko Kavčič.
Potem ko sem v treh dokumentarnih oddajah Vzporedna ekonomija leta 2006 javno razkrila to dejavnost, mi je Niko Kavčič rekel: »Me je takoj poklical! »Kdo?« sem vprašala. »Kdo neki, Zemljarič …«