Za številna podjetja Udbe doma in v tujini ni bilo javnih kadrovskih razpisov, takrat so kar določili, kaj in kje bo kdo delal, kot je npr. zapisal N. Kavčič, ki je po vojni vodil v okviru slovenske Udbe tudi ilegalno trgovino: »Miran Bertok postane leta 1954 direktor Tehno-impexa, Stane Cuznar je bil premeščen na oddelek za kriminal, Janez Koselj prevzame portoroško Vrtnarijo, Lojze Murovec škofjeloški Motor, Marčelo Kralj Začimbo, Stane Germek zastopstvo Mercedesa v Kopru, Jože Murn gre za pomočnika direktorja zastopstva DKW v Novo mesto, Albert Gruden - Blisk dobi novo delo. Franc Karo postane direktor tovarne Arigoni v Izoli, Boris Šnuderl direktor Splošne plovbe Piran, Nande Šinkovec najprej v Continentalu, tudi ustanovitelj Autouniona, nato direktor zastopstva DKW. Slavko Matjan nastopi leta 1954 službo v ljubljanskem Intertradu. Slavko Kupper, vodja turističnega urada v Trstu, prestavljen na Koroško, 1954. ga zamenja Nikita Primožič; Naglič postavi temelje Avtocommerceu, Oman v Kranju postavi IB, Tajnik tekstilno podjetje v Ljubljani, Franc Štrubelj pride leta 1954 iz Münchna na prometno zbornico, Franc Bregar gre v pokoj.«
Na podoben način je npr. leta 1983 Janez Zemljarič, predsednik slovenske vlade, kar sredi noči poslal Hermana Rigelnika, dotlej slovenskega ministra za industrijo, v Gorenje Velenje, da naj rešuje tovarno.
Kavčič je bil tudi zelo prebrisan in navsezadnje pogumen, imel je močno zaslombo Borisa Kraigherja (notranji minister), ki je bil poleg Edvarda Kardelja najpomembnejši slovenski politik. Ko so jih npr. na konferenci v Beogradu v petdesetih letih 20. stoletja obvestili, da je konec ilegalne trgovine in tihotapljenja, je že med navodili, kako naj predajo vse devizne račune, odšel na stranišče – in »sem v Ljubljano telefoniral, sem rekel, takoj kupite 17 vagonov cigaret«.
To so bili praviloma ustvarjalni ljudje, ljudje z zamislimi, Kavčič je bil zanje dokaj dojemljiv: »Mi smo imeli v Udbi enega funkcionarja, majorja Branka Ivanuša iz Maribora. Poročen je bil z Leskowškovo hčerko (visoki slovenski politik). Na nekem potovanju, on Kraigher in jaz, nas je prepričal, da kupimo letalo, bonanzo. Vso proceduro, tehnično in plačilno, je opravil on. Mi smo dobili samo račun in plačali. Žal se je ubil z enim tujim letalom na mitingu v Franciji. Tako smo pa s to bonanzo odprli problem slovenskega letalstva, Adrije … Pojavil se je Mirko Zlatnar in začel v Lescah akcijo za letalstvo … Podobno je bilo z Luko Koper. Tja smo prišli z eno delegacijo, Leskošek, Kraigher, Maček … Smo šli na obisk Roga. To je ta velika ladja, ki smo jo kupili takrat. Smo morali iti na Reko, da smo se lahko vkrcali nanjo, enkrat smo pa na odprtem morju pri Kopru ladjo bazirali in smo se s čolni pripeljali tja. Ni se mogla zasidrat, prenizko morje … V luko ni bilo vstopa. Pojavil se je Petrina, zelo dinamičen možakar je bil, in je začel obalo poglabljat, izsuševat, utrjevat … In potem smo nadaljevali z železnico. Pojavila sta se Mižek in Mravlja, direktor železnic. To so bili podvigi, pomagale so tudi delovne brigade. S takim zanosom se je to delalo …«
Priznati moramo, da je bilo treba veliko sposobnosti za vodenje vseh udbovskih podjetij, v tujini so bili na njihovem čelu slamnati lastniki, voditi ilegalno trgovino, ustanavljati nova podjetja! To je bilo v bistvu neverjetno dobro organizirano. Niko Kavčič, ki je vse to upravljal, je zatrdil, da goljufij skorajda ni bilo, se je pa zgodilo. Eden od slamnatih lastnikov podjetja v Italiji je npr. denar zakockal v igralnici, kdo pa je bil tudi slab gospodar, a so to hitro uredili.
Kavčič je bil tudi zelo prebrisan in navsezadnje pogumen, imel je močno zaslombo Borisa Kraigherja (notranji minister), ki je bil poleg Edvarda Kardelja najpomembnejši slovenski politik. Ko so jih npr. na konferenci v Beogradu v petdesetih letih 20. stoletja obvestili, da je konec ilegalne trgovine in tihotapljenja, je že med navodili, kako naj predajo vse devizne račune, odšel na stranišče in »sem v Ljubljano telefoniral, sem rekel, takoj kupite 17 vagonov cigaret«.
Kavčič je bil precej svojeglav, tudi pri predaji poslov: »Kraigher je meni rekel, v soboto pojdita z Ribičičem lepo v Banko Slovenije k Dolinšku, guvernerju, in tam dajte vse račune na mizo in tako je prišel on z enim takim naivnim predlogom. Jaz sem pa rekel, v soboto bom bolan, v ponedeljek sem pa šel h Kraigherju. Ob petih popoldne sva se dobila v Vikrčah v njegovi sobi, sem mu dal na mizo dokumente: tu je ta denar. Jaz ga Dolinšku ne bom dal. V zvezi s tem denarjem imam projekte – mornarica, tovarna hladilnikov v Škofji Loki, kar bo ostalo, pa kupiva zlate palice. Gledal je tiste podatke, švicarske izvlečke, je rekel, saj to je denar, ki ga Kidrič za proračun rabi! Pet minut je letal okoli svoje dolge mize, na koncu se je malo zasmejal, je bila njegova navada, in rekel: mornarico potrjujem, hladilnike potrjujem, namesto zlatih palic bomo pa denar dali v tržaško banko. Potem sem pa jaz raje malo več dal v mornarico, pa malo manj Matiji Mačku v tržaško banko.« Tako je Kavčič predal 300 tisoč dolarjev Mačku (namesto 700 tisoč?), paket zlatnikov v vrednosti 50.000 dolarjev je osebno izročil V. Kulovec.
Udba po letu 1955 tudi ni bila več lastnica slovenskega zamejskega premoženja, uradno je to prešlo v last zamejskih političnih organizacij in slovenske politike, pod socialistično zvezo, bdel pa je nad vsem tem Ivan Maček - Matija. Maček je opravljal različne visoke funkcije v slovenski politiki, bil je Kardeljev sorodnik in zaščitnik in vodil in gradil je zaprto območje na Kočevskem.
Kavčič pa svojo ustvarjalnost po letu 1955 preseli na področje bančništva.
