Ljerka Bizilj: Udbovske vojne - dokumenti Nika Kavčiča razkrivajo, kako so se spopadale republiške SDV (KOLUMNA)

Tihotapstvo, ki je potekalo po Srednji Evropi, naj bi bilo po letu 1952 v Jugoslaviji prepovedano, a se to ni zgodilo, ilegalna trgovina, ne le cigaret, se je v bistvu še povečala. Hrvaško-srbska skupina Udbe, ki se je po uradni prepovedi ilegale povezala, je trgovino s cigaretami razlagala kot povsem legalni tranzit, medtem ko je zvezna, jugoslovanska Udba skušala trgovino čim bolj zakriti, saj je sama ustanovila likvidacijsko komisijo, hkrati pa je v imenu likvidacije uničevala konkurenco.

Slovenska Udba je tako začela sistematično zbirati dokaze o delovanju obeh skupin, da bi lahko to navidezno prepoved ilegalne trgovine v vsakem trenutku prikazala, če bi bilo treba. Zvezno trgovino je vodil Vidko Hlaj, ki je to dejavnost v Sloveniji opravljal pred Nikom Kavčičem. Slovenska Udba je torej zbirala dokaze o delu zvezne Udbe; dokaze so zbrali tako, da so zvezni Udbi za prevoz cigaret podtaknili svojo ladjo Sirob (brano nazaj Boris, ime po Borisu Kraigherju – po pričevanju N. Kavčiča) in tudi naredili nekaj fotografskih posnetkov.

Ugotovili so, da so hrvaška, srbska in zvezna služba bile hud konkurenčni boj in so druga drugi zbijale ceno cigaret na tujem trgu. Prihajalo je celo do medsebojnega, dobesedno piratskega plenjenja blaga, je povedal N. Kavčič: »V Beogradu so nam odredili termine, do kdaj likvidirati ilegalno trgovino, postavili so tudi zahtevo po spraznitvi vseh računov v tujini. Toda beograjska zvezna struktura ni imela nobenega namena likvidirati svoje ilegalne trgovine. Informacije o tem smo dobili z italijanskega trga in tudi iz jugoslovanskih, hrvaških pristanišč; da njihove ladje pljujejo naprej, da njihova trgovina še deluje. In tako smo pravzaprav živeli v eni tihi podvodni bitki, konkurenčni bitki. Zvezna Udba je obvladala to glavno otočje po Hrvaški; tam je imela svoje postojanke, centre. Oni so želeli ukiniti le konkurenco.«

Tudi dokumenti Nika Kavčiča in njegovo pričevanje dokazujejo, da je vse od leta 1945 potekala bitka med jugoslovanskimi republikami in republiškimi službami državne varnosti, da so medsebojno tekmovali: »To so bile medsebojne spletke ves čas. Ljubosumja je bilo še in še. Oni so lahko delali, ti nisi smel delati, ti si bil nezakonit, on je bil zakonit, čeprav sva bila oba nezakonita.«  Vendar pa naj bi bila v petdesetih letih 20. stoletja podjetja, ki jih je Udba prevzela ali ustanovila v tujini in doma, predana »organom družbenega upravljanja« – kot je zapisal njihov ustanovitelj Niko Kavčič. Toda večinoma švicarski računi teh podjetij so ostali. V Zürichu so imeli štiri devizne račune. Kupovali in prodajali so za vso Jugoslavijo.

Udba je prevzela in ustanovila številna podjetja, kar je povedal in zapisal tudi Niko Kavčič, ki je ta podjetja v bistvu postavil: »Pozimi leta 1951 smo ustanovili Continental v soglasju z Vipotnikom; podjetje je sodelovalo z na novo ustanovljenim podjetjem Globus v Münchnu s trgovsko pogodbo. Uporabljali smo ga za nabavo opreme za službo državne varnosti. Iz tega podjetja sta izšla dva direktorja novih podjetij, Naglič za Autocommerce in Nande Šinkovec za Moto Union v Novem mestu (DKW); Jugomercedes, potem Autocommerce – najprej smo odprli zastopstvo leta 1951 v Kopru, jeseni leta 1952 pa ga prestavili v Ljubljano. Poleg kadra smo poskrbeli za osnovno investicijo v lokal, poskrbeli za delavnico in garaže prav na mestu, kjer je imela Udba svoj avtopark. Podjetje je prevzel Stane Grmek, 'naš dotedanji organ', ki je imel dobre zveze. Podjetje je bilo leta 1953 vključeno v družbeno evidenco. Začimbo, Vrtnarijo, poznejšo Drogo Porotorož, jim je pomagal ustanavljati na smrt obsojeni bivši hotelir Paar z Jesenic oz. Bleda. Po pogojnem odpustu ga je Udba uporabila za operativne naloge v Avstriji in Nemčiji, priskrbel je stroje, recepte za kavo; sprva je Paar v podjetju sodeloval, potem so mu dali odpravnino in podjetje je septembra 1953 prevzel 'naš organ' Marčelo Kralj. Februarja 1954 pa je podjetje že prešlo pod družbeno evidenco.«

V Nemčiji so npr. ustanovili trgovsko podjetje Globus in turistično pisarno Dalmacijo, že leta 1951 so na koncesijo v Zürichu odprli agencijo Reisebüro Adria, Jose Besek je bil tudi uradni lastnik. Udba je imela v podjetju svojega delegata Matjana, ki mu je uspelo v letih 1953/54 pridobiti kar precej turistov za obisk Jugoslavije. Zelo pomembno podjetje za ilegalno trgovino je bila Agrotehnika, republiško monopolno podjetje, ki se je ukvarjalo z izvozom kmetijskih pridelkov in uvozom poljedelskih strojev. Kavčič je pomagal ustanoviti tudi mariborsko Livarno, LTH v Škofji Loki, portoroško Splošno plovbo – ustanovili so jo tudi zato, da so imeli ladje za tihotapljenje (Sirob, Gorenjska, Rog) …

In kje so danes vsa ta podjetja? Večinoma v tujih rokah! Marsikatero pa se je potopilo, tudi zaradi domačih tranzicijskih, »mafijskih« iger, ko so »izbranim« s tem ilegalno pridobljenim denarjem omogočili pridobiti nekdanjo družbeno lastnino, da bi obdržali gospodarsko moč in obvladovali politiko, a so se naročniki in izbrani pogosto izkazali, žal, za manj sposobne kot nekdanji sodelavci državne varnosti.