Prvega decembra 1989 sem skupaj s televizijsko ekipo čakala na Trgu republike, če bi kdo od kosovskih Srbov vendarle prikorakal v Ljubljano. Tam – razen nekaj redkih domačih podpornikov mitingašev z A. Marojevićem v ospredju, nikogar ni bilo. »Miting resnice« je bil napovedan za 25. marec 1989, a preložen. Povod zanj je bilo zborovanje v Cankarjevem domu februarja 1989, ko sta slovenska oblast in porajajoča se opozicija – skupaj – podprli stavkajoče albanske rudarje v Starem trgu, ki so hoteli preprečiti ukinitev kosovske avtonomije s strani Srbije.
Če se samo spomnim, kako smo takrat, že nekaj mesecev, trepetali pred morebitnim prihodom kosovskih Srbov v Ljubljano, srbski vodja Slobodan Milošević jih je namreč uporabljal za dosego svojih velikosrbskih načrtov. Z mitingi resnice, s protibirokratsko revolucijo je rušil republiška vodstva. Slovenskim politikom naj bi mitingaši dokazali, da jih ljudstvo ne podpira! A tudi ta miting so samo napovedali in ga dokaj hitro tudi odpovedali; jasno je bilo, da jih v Sloveniji ne čaka dobrodošlica. Slovensko vodstvo z M. Kučanom na čelu je shod prepovedalo, vodja železničarskih sindikalistov S. Kmetič pa je tudi dal vedeti, da mitingašev z Dobove ne nameravajo pripeljati v Ljubljano.
Slovenska oblast je kljub temu vpoklicala celotno slovensko policijo, notranji minister, državni sekretar T. Ertl je skozi okna republiške skupščine opazoval Trg republike, služba državne varnosti pa je iz vseh koncev snemala prizorišče odpovedanega mitinga. Policisti so bili v polni opremi postavljeni za pregled, mejo s Hrvaško so blokirali v zaščitni policijski opremi, s čeladami in ščiti, vodnimi topovi, gumijevkami in solzivcem. Na ta način je slovenska politika želela pokazati svojo moč.
I. Bavčar, ki je po prvih demokratičnih volitvah spomladi leta 1990 postal notranji minister, je nekoč zapisal, ko je podrobno opisal akcijo Sever, da bi slovenski policisti lahko našli boljši dogodek za poveličevanje svojega dela, saj je bila njihova vloga pri osamosvojitvi izjemno velika.
Zapisal je, da je res anahronizem, da policijski veterani proslavljajo neko akcijo zoper miting »jogurt revolucionarjev«, ki se ni niti zgodila, ker so shod odpovedali. Nekdanji predsednik D. Türk pa je leta 2009 z najvišjim državnim odlikovanjem celo odlikoval pokojnega T. Ertla prav zaradi te akcije. Bavčar, ki je bil leta 1990/91 pravzaprav na vrhu odpora, je prepričan, da je odlikovanje dobil človek, ki je do konca branil Slovenijo v Jugoslaviji, trdi, da je bil Ertl med pripravami na osamosvojitev in med samo vojno diskretno odrezan od ključnih informacij in dejavnosti, ker so ga sodelavci imeli za nezanesljivega. In to je primer izrabe zgodovine za potrebe sedanjosti …
V desetdnevni vojni za samostojnost, pravi Bavčar, smo zmagali z velikim prispevkom slovenske policije: »primerjati akcijo Sever z akcijami posebnih enot in specialne enote milice in milice kot celote v času osamosvajanja in vojne za Slovenijo, enostavno ni mogoče … Takrat je res šlo zares, nekateri pripadniki milice so to, žal, plačali s svojim življenjem.«
Delitev, prisvajanje zaslug je pri nas vodilo in vodi v izključevanje, v ostro ločnico za in proti, to pa v še večje razdvajanje; ob tem pa je seveda res, da imamo pravico do resnice. Bavčar sicer priznava, da so v zgodovini redki čisti rezi in zametki novega po navadi vedno vzklijejo znotraj starega.
Te zametke moramo spoštovati, pogosto se niti ne zavedamo, da tudi taka navidezno nedolžna dejanja niso bila enostavna, a odločitev za poimenovanje veteranske organizacije po akciji Sever naj bi bila povsem politična, lahko bi našli več pozitivnih dogodkov iz časa socializma: takratni miličniki so opravili veliko »pravega« dela – npr. pri litostrojski stavki decembra 1987 ali pa ob zborovanju Odbora za varstvo človekovih pravic maja 1989, na katerem je lahko T. Pavček prebral Majniško deklaracijo.
Interpretacij zgodovine za potrebe sedanjosti imamo v Sloveniji kar veliko, še posebno na politični sceni; vsak jo interpretira po svoje, kakor misli, da mu bo bolj koristila. Kar pa zadeva miting resnice, ki ga ni bilo – je, kar je. Policistom v osamosvojitveni vojni nihče ne more vzeti zaslug. Bojim pa se, da jih sistem javnega sektorja uničuje, kot (je uničeval) vse nas, ki smo v njem delali in še delamo; kadrovske spremembe, ki jih narekuje uvedba mandatnega sistema v policiji, morda še najmanj.
Sistem javnega sektorja skupaj s plačnim in organizacijskim sistemom pa je denimo kot komunizem, ki je pogosto ohranjal povprečništvo in karakterno uničeval pokončne ljudi. Naš sistem v javnem sektorju je mogoče celo bolj trdoživ in uničujoč od komunizma; jemlje dostojanstvo, kaznuje najpogosteje kvalitetne kadre, vodi v apatijo in ne zaslužijo si ga ne policisti ne zdravniki … in ne novinarji javne RTV.
In mimogrede še planu RTV za leto 2022 ob rob: vprašanje, ki si ga morajo programski svetniki zastaviti: bo RTV, še posebno TV – po sprejetju predlaganega plana za leto 2022 – še upravičena do prispevka za RTV? Veliko osrednjih vsebin in oddaj, ki jih narekuje, zahteva v Evropi definiran javni servis, se odriva na rob (na terminsko negotov drugi program), v ospredje pa prihajajo zabava, razvedrilo, kar je predvsem domena komercialnih televizij. Takšno spremembo namesto sodobnih pristopov – je očitno našlo vodstvo RTV.