Revija Reporter
Slovenija

Ljerka Bizilj o spremembah na TV Slovenija: Prenova ali demontaža javne radiotelevizije!? (KOMENTAR)

Ljerka Bizilj
10 6.859

10. dec. 2021 7:21 Osveženo: 7:54 / 10. 12. 2021

Deli na:

Ljerka Bizilj

Primož Lavre

Je programsko-produkcijski načrt (PPN) RTVS za leto 2022 želja narediti iz nacionalne ustanove sodobno medijsko hišo ali pa jo porušiti, ker je pač ni mogoče spremeniti in so še proti prepotrebnim spremembam vselej veliki notranji, zunanji in politični odpori? Veliko novinarjev se z načrtom ne strinja. Lahko bi rekli, nikoli niso hoteli sprememb, vedno so kritizirali, se vdajali malodušju, ko pa smo hoteli kaj spremeniti, so bili proti! Res je.

V PPN so nekatere stvari dobre, nekatere pa težko razumljive in spodbujajo k oblikovanju teorije zarot. Zastavlja se veliko vprašanj: je npr. umik volilnih oddaj na TV SLO 2 politična odločitev? Oddaje čim bolj odmakniti od gledalcev? Vsaka oddaja, razen športa, ima na TV SLO 2 praviloma nižjo gledanost ... Je premik resnih oddaj na drugi program in zabave na prvega pot h komercializaciji RTVS?



Informativni blok na drugem programu bi sicer lahko bil zanimiva novost, če bi imel vse vsebine – od politike, gospodarstva, kulture, športa in tudi zabavne kulture; je pa to zahteven projekt, potrebuje svež pristop, živost, kredibilne voditelje, ustvarjalce … V tekmi s športom bo terminsko negotov; enako bodo odpadale oddaje, primerne za javni servis: Globus, Utrip, Zrcalo tedna, gospodarska oddaja, na prvem pa bo med 17.30 in 19.00 zabavni program! Zakaj ni zabavni program v tem terminu na drugem?

Direktor TVS V. Areh govori o količini – več kulture, več zabave – ne govori pa o kvaliteti, o sodobnih pristopih; res pa je, da bo z istimi ljudmi težko spreminjati program Vodstvo RTV želi povečati gledanost. RTV prav zaradi tega, da s programom zajame vse ciljne skupine (ranljive skupine, manjšine, kulturo …), dobiva prispevek, ker so tovrstne oddaje praviloma slabše gledane. Gledanost je pomembna, a ni vse, primerjave od leta 2003 so nesmiselne, saj se je medijska scena v tem času toliko razširila, da so primerjave zgolj manipulacija.

Še ene komercialne televizije Slovenija ne potrebuje, potrebuje nacionalni medij. In paziti bo treba, da se ta meja preveč ne zabriše, da se prispevek za RTV ne bo začel deliti na več medijev.

Problem pa je, ko gre za informativni program. Tu pa nacionalna RTV ne bi smela izgubiti primata! Ko so bile nesreče, problemi, so gledalci dolgo bolj verjeli njej kot komercialnim medijem! In na tem bi morali graditi! Na verodostojnosti, hitrosti, analitičnosti, zanimivem oblikovanju zgodb in kredibilnih voditeljih! Če so sposobni uveljavljati spremembe, bi jih morali na tem področju. V preteklosti nam to ni uspelo. Na mestu bi bilo vprašanje: kaj delamo narobe, da nas prehiteva 24ur? Vsebina, forma, voditelji, odzivnost, promocija?

Kaj je prihodnost, če ne že sedanjost javnega servisa? Prihodnost javnega servisa je informativni program, živ program in program za ciljne skupine; večino drugih vsebin, formatov za objavo pripravljajo različne zunanje produkcije, sploh dokumentarni in igrani program, ki je v okviru RTV bistveno dražji, kot če ga producirajo zunaj RTV. Še šport je vsaj srednjeročno vprašljiv, saj športne lige dobivajo svoje kanale, programe, ki jih potem ponujajo različnim televizijam.

Slovenija (vsaka država) potrebuje medij, na katerega se državljani lahko zanesejo – da ne objavlja izkrivljene resnice, da je zadržan pri obsodbah in hvalah, da mu ni vseeno za državljane, za državo, da se zna dvigniti nad dnevno politiko; da pomaga ohranjati jezik, kulturo, spoštovanje vrednot, verodostojnost in tudi uravnoteženost. To seveda vključuje tudi argumentirano kritiko vsakokratne oblasti, ne vključuje pa političnega aktivizma za eno ali drugo politično opcijo. Še ene komercialne televizije Slovenija ne potrebuje, potrebuje nacionalni medij. In paziti bo treba, da se ta meja preveč ne zabriše, da se prispevek za RTV ne bo začel deliti na več medijev.

In še o v. d. odgovorne urednice J. Rebernik. Direktor TV V. Areh je rekel, da ni imel izbire, nihče drug se ni prijavil. Kako nevljudno do Rebernikove, ki naj zdaj – ko pač ni nikogar drugega, premika gore? Poleg tega je eden od programskih svetnikov S. Kmetič pred vodstvom RTV javno razglasil njeno imenovanje, kar tudi ni najboljša popotnica urednici, ki se ji že tako pripisuje desni politični predznak.

Z Rebernikovo imava kar precej skupne zgodovine: nekoč sem jo predlagala za odgovorno urednico in je dobila podporo kolektiva; predlagala sem tudi njeno razrešitev, saj je večina informativnega programa presodila, da z njo ne more delati, češ da je prevečkrat odsotna in neodzivna. Sem pa pred tem zanjo zastavila tudi svojo funkcijo direktorice televizije, ko je generalni direktor zahteval njeno zamenjavo, ker je »dovolila« objavo intervjuja s Thompsonom. Takrat I. Kadunc na PS z mojo zamenjavo ni uspel in tudi z njeno ne.

Rebernikova je inteligentna ženska, politično je bila – kljub očitkom – dokaj korektna, sprejema pa skorajda neizvedljivo nalogo, ki ji jo prinašata plan za leto 2022 in zahteven kolektiv. Izpeljati plan (in kakšen plan) v teh razmerah? Nihče ji ne bo mogel očitati, če ji to ne bo uspelo. Poleg tega se ni zdela prav operativna (nov plan zahteva veliko dela in operativnosti), toda spretna. V prejšnjem mandatu je zato angažirala B. Travna, gotovo zelo sposobnega televizijca, ki pa je hodil nekako po robu novinarstva in politike oz. lokalne angažiranosti in imel vedno manj časa za televizijo.

Tudi politično uravnoteženost bo težko izvedla ob dokaj prevladujoči levi usmeritvi večine novinarjev, čeprav se je politični aktivizem v zadnjem času nekoliko umiril – razen Studia City. Nepošteno je, da vodstvo RTV ta aktivizem prepušča odgovorni urednici.

Ob vseh kritikah je treba priznati, da jim na RTV ni lahko, tudi zakonodaja, ovire javnega sektorja jim niso naklonjene. V teh okvirih je delo pogosto kot udarjanje z glavo v zid.