Je Janša sodobni Valjhun, ki skuša čim bolj zabrisati komunistično sled in nas vse premakniti na drugo sled!? (KOMENTAR)

Da pa bodo koalicijske stranke skušale zaposliti čim več svojih kadrov na pomembna mesta, je seveda pričakovano, to počnejo vse vlade, in če bo po volitvah kakšna drugačna vlada, nas tudi takrat čaka kadrovski pogrom – in samo ugibamo lahko, kdo od kvalitetnih kadrov se bo še sploh odločil za kakšno funkcijo, ker ve, da je lahko samo začasna. Marsikdo pa se tudi pragmatično obrača po vetru, denar je sveta vladar! Ali pa zaradi novih spoznanj. In da se kdo čudi, da se je Tone Krkovič obrnil proti J. Janši? Zdaj ima najbrž dobro plačo, ki je pri J. Janši verjetno ni imel, in vprašanje je, če bi jo brez R. Goloba še lahko ohranil. In nisem prepričana, da je bil vedno v zadnjih tridesetih letih ob J. Janši.

Že zelo kmalu, v bistvu v prvih letih od osamosvojitve, sta se od Janše odmaknila Tine in Spomenka Hribar. Zdaj sta izdala novo knjigo, v kateri se lotevata slovenskega razkola in pravita, da je Janša sodobni Valjhun iz Prešernovega Krsta. In naj bi razdrl tudi Demos? Resnica o naši preteklosti? Razkol se je začel z nasilnim Valjhunovim pokristjanjevanjem alpskih Slovanov v 9. stoletju, nadaljeval v protestantizmu v 16. stoletju in potem med drugo svetovno vojno in po njej – žrtev tega smo še danes. Ko sem pred kakšnimi štirimi desetletji za izpit pri dr. Borisu Paternuju na filozofski fakulteti razlagala o Valjhunu in potem Črtomirju, češ da je podlegel, v bistvu izdal vero svojih prednikov, je profesor potreboval kar precej časa, da je rekel, da razume, kaj mislim. Interpretacija Krsta pri Savici je namreč bila in je še drugačna, češ da sta storila pravo stvar.

Krščanstvo in katoliška cerkev sta Slovence močno zaznamovala, a tudi povojni komunizem je zapustil močno sled. In ti dve sledi izrablja sodobna slovenska politika, ko skuša zmagati – in nas še bolj razdvaja. Vedno je bila v ospredju vera/antivera, v ozadju pa interes po vladanju, obvladovanju, denarju in po hotenju posameznikov, da so na vrhu.

Hribarja sta prepričana, da sta oba totalitarizma, levi in desni, ki hranita eden drugega in drug brez drugega tudi ne moreta in sta že kmalu po Rogu ali celo že med samo spravno slovesnostjo leta 1990 spet začela dvigovati glave. Slovenska družba je zdaj blizu četrtega razkola, ki se bo zgodil kot posledica državne avtokracije pod okriljem cerkvene teokracije. In strah pred tem potiska levo stran v skrajnosti, kar prav tako težko prenašamo.

In Janša – sodobni Valjhun? Morda res skuša čim bolj zabrisati komunistično sled in nas vse premakniti na drugo sled!? Skuša prevrednotiti, ukiniti prevladujoče vrednote, med njimi npr. odnos do odpora protu okupatorju!? Garda slovenske vojske je ob dnevu spomina na mrtve položila venec k spomeniku padlim domobrancem na ljubljanskih Žalah, menda ga pa ni k spomenikom padlih partizanov. J. Janša si s tem najbrž ni pridobil nobenega volivca, zagotovo je pa kakšnega neopredeljenega izgubil. Ne vem sicer, kako je Nemcem uspelo po vojni preživeti drugo vojno, nam je še ni.

Toda mi in tudi Janša smo navsezadnje otroci obeh sledi. In obstanemo lahko le ob sobivanju obeh. To je naša usoda, to je naša sedanjost in prihodnost in naš izhod. To bi morali dojeti obe strani slovenske politike – ali pa neka nova, tretja politika? Ko bi jo le zmogli!!!

In kdo je »razmontiral« Demos? Janša? Ne vem, ali je bil samo on. Interpretacije o tem so različne. Niko Kavčič, ki je bil v času osamosvajanja in še kakšno leto pred tem kar aktiven v ozadju, je bil prepričan, da so po letu 1990 prevladali interesi slovenske politične emigracije, ko je šlo za privatizacijo in koncept vrnitve po vojni odvzetega premoženja: takrat sem jaz videl, kako gre vse v popolnoma napačno smer. Besedo so dobili emigranti – Marko Kremžar pa Jože Bernik – Lojze Peterle je bil njihova transmisija. In takrat je vzporedno, ko so že Korže, Simoniti in Mencinger  napravili svoj privatizacijski predlog, ki je bil že skoraj sprejet med letoma 1990 in 1991, sledila tiha akcija Peterleta v navezi z emigranti v Argentini, da se stvari peljejo po drugem tiru; oblast so imeli oni in Peterle je potem po vojni julija 1991 hotel skozi špranjo spraviti njihov predlog v parlament. Tega ni dosegel; tako je to potem stalo, šele v naslednjih letih, ko je parlament vodil Herman Rigelnik, jim je to uspelo sprejeti.

Mislim, da je Spomenka Hribar nekoč dejala – ko smo mi idealisti postavljali državo, so drugi bogateli … Kaj je res? Kako je v resnici bilo? Vsak ima svojo razlago … Je pa zagotovo, da Peterle kot predsednik vlade takrat »ni dišal« niti Bavčarju niti Janši in razlogov je bilo več. In zagotovo je bil razpad Demosa posledica različnih konceptualnih in ideoloških pogledov na svet, na urejanje države, bil je tudi plod osebnih interesov močnih posameznikov. In vse to se še vedno nadaljuje. Mi pa bomo spet mesece gledali, kako »moči tla krvava reka, Slovenec že morí Slovenca, brata – kakó strašnà slepota je človeka!« (F. Prešeren: Krst pri Savici)

In te slepote se večinoma ne moremo in ne moremo znebiti, smo ujetniki preteklosti in sedanjosti. Najbrž bomo spet volili napačne!