Vsak osmi državljan Slovenije je podvržen pomanjkanju. Po evropskih podatkih je zdaj sicer večina drugih evropskih držav (razen treh) še na slabšem. Revščina je tam še hujša kot v Sloveniji!? Čeprav so tudi takšna merjenja lahko relativna. Podatki o tem, kako živimo in kaj imamo, pa so dokaj protislovni: v bankah imamo skorajda 25 milijard prihrankov (dobiček bank je letos zelo narasel), v Sloveniji je okoli 800 tisoč stanovanj oz. hiš, na Hrvaškem imamo/jo Slovenci več kot 120 tisoč hiš, apartmajev.
In koliko denarja in še česa imamo/jo Slovenci v raznih davčnih oazah in drugih državah! Po vsem tem bi lahko rekli, da nam ni tako slabo. Ali je bogastvo skoncentrirano na ozek krog ljudi? Ali pa ga dobro prikrivamo? Spominjam se, da je pred desetletji marsikdo skrival pomanjkanje, nerodno mu je bilo, da je revež. Danes ni nerodno nikomur več, pomoč iščejo celo tisti, ki je ne potrebujejo.
Toda cene rastejo, inflacija narašča: v Sloveniji je 2,7-, v Evropi 3,4-odstotna … Marsikdo zatrjuje, da je to le začasno, nekaj mesecev, potem se bo umirila; tudi guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle je nekje dejal, da nas za to, da bi prihranki izgubljali vrednost, ni treba preveč skrbeti; sicer pa v Sloveniji tako nimamo kam vlagati, je namignil. Nepremičnine? Skladi? Premajhen učinek, pravi. Toda inflacija bi vendarle lahko narasla, če bi npr. dvignili plače. In ker smo v predvolilnem obdobju, to ni izključeno. V programu SD je T. Fajon napovedala dvig minimalne plače na osemsto evrov!
Tudi Nemci v programu nove levosredinske koalicije napovedujejo zvišanje minimalne urne postavke na 12 evrov. Na prvo mesto pa so v program zapisali: debirokratizacija države, da bo laže priti do novih investicij! In oddahnila sem si, ko je naš predlagani zakon o debirokratizaciji v državnem zboru dobil vsaj po prvem branju privoljenje.
Nemci so se marsikaj dogovorili, niso pa mogli omejiti hitrosti na avtocestah. Liberalci so proti! Nemci imajo dolgo demokratično in tudi drugačno izkušnjo, nam še manjka kar precej kilometrine. In najbrž sem z leti vedno bolj nestrpna, tako da se razpravam v parlamentu vse pogosteje izogibam. Ker pa sodim med »odrasle«, ne več ravno mlade, sem se potrudila in poslušala nekaj razprav o predlaganem zakonu o dolgotrajni oskrbi!
Doslej so različni oblastniki v zadnjih desetletjih dajali ogromna sredstva za elaborate, domove za ostarele in za druge oblike skrbi za starejše – pa skorajda nič od tega. In »tastari« kaj lahko spet kratko potegnemo – kot razlaga opozicija, razen SAB (večina za to področje desetletja ni nič storila) – bi spet potrebovali elaborate! Dosedanjih – kakšnih dvajset let dogovarjanj in pregovarjanj – očitno ni bilo dovolj, da se karkoli uredi.
Kdo je služil, ko je snoval neučinkovite elaborate (za marsikatero področje), niti ne vemo, predvsem pa, žal, hitro pozabimo. Pri vsem tajkunstvu, kraji in uničevanju družbenega premoženja v zadnjih tridesetih letih je prevladovala leva politična scena, kako pa so pri tem sodelovali in vse skupaj pomagali vzdrževati tudi na desni politični strani, dobro kaže (če kaj drži v zmontiranem posnetku) pogovor med ministrom SDS Andrejem Vizjakom in podjetnikom Bojanom Petanom (DZS) leta 2007, kako so barantali glede Term Čatež.
Ne glede na to zgodbo, ko gre za denar – ni levih in desnih! Takrat znajo biti tudi skupaj. So samo interesi in koristi. V vsem razkolu, ki je vse močnejši, saj so na prizorišču poleg SD zadnja leta novi igralci, koristolovci, »interesenti« (SAB, LMŠ, SMC…). Okrepila oz. naučila se je marsikaterih lumparij tudi desnica, gre zgolj za to, kdo bo obvladoval Slovenijo, njeno premoženje, resurse, kdo bo imel od tega čim več koristi.
Vlogo leve opcije želi prevzeti desna opcija. Da bi ravnala drugače, da bi počela kaj drugega od leve strani, ni mogoče pričakovati – zazdaj kaže le bolj grob način vladanja. Skratka, priče smo poskusu desnega prevrata, kar bo seveda težko uspelo oz. je to skorajda nemogoče; če bi npr. zmagala Levica, bi, sodeč po njihovem programu, lahko imeli celo revolucijo, socialistični prevrat. Za državljane bi bilo seveda najbolje, da bi se morali pogovarjati, da bi ne mogli vladati drug brez drugega, da bi bilo politično prizorišče nekako bolj uravnoteženo. Toda uravnoteženost gre na živce marsikomu na levi in na desni, mi pa si lahko samo želimo manj razklane družbe.
In spet ponavljam: čas je za drugačno politiko, zmerno, neomadeževano, a ne začetniško, ampak izkušeno, modro ... In počasi očitno prihaja do prerivanja, do bitke za dobre kandidate! I. Zorčič skuša priti v zelnik SLS oz. Povežimo Slovenijo (PS) in jim speljati kakšne županske kandidate in še koga, da bi zanj kandidirali. V Sloveniji je 212 občin in županov, SLS jih ima 42, druge stranke v okviru PS še 12. Nekako tretjina jih razmišlja o kandidaturi na državnozborskih volitvah, večino pa bolj zanimajo lokalne volitve, saj niso prepričani, da bi bilo preprosto spremeniti zakonodajo, ki jim preprečuje, da so hkrati poslanci in župani. Biti župan pomeni biti prvi v svoji občini, biti poslanec pa …
A zakaj bi glasovali za Zorčiča? Zakaj potem ne bi npr. za SAB, LMŠ ali SD? Po dosedanjem političnem kredu Zorčič pač sodi k njim, za izražanje svojega političnega prepričanja in uresničevanja ciljev ne potrebuje svoje stranke. Glasove bi pobiral predvsem KUL. Razen če se ne bo spreobrnil! A vprašanje je, ali bi ga za to volivci nagradili.