pakistan, linčanje Svet24.si

FOTO: Do smrti pretepen in zažgan, ker naj bi ...

20180703-00871491 Svet24.si

Janša si je z milijoni zagotovil njegovo podporo,...

karin1 Svet24.si

Je ženskam v igralskem poklicu težje kot ...

policija, policijska ura, koronavirus, epidemija bobo Reporter.si

Sistem v javnem sektorju je bolj trdoživ in ...

20211011-01087832 Necenzurirano

Bojana Beović je le še zvočnik vlade #kolumna

squid-game Odkrito.si

Obsojen na smrt, ker je gledal Squid Game

matjaz kek slovenija mm Ekipa24.si

Slovenija ali Dinamo? POGODBA PODPISANA! Zdaj ni ...

Kolumnisti

Marsikateri politik je pozabil, da ukvarjanje s politiko ni samo vojna z Janšo

Deli na:
Marsikateri politik je pozabil, da ukvarjanje s politiko ni samo vojna z Janšo

Ljerka Bizilj - Foto: Primož Lavre

»Živimo v državi, v kateri ni zanesljivo, da najdete pravico, kjer se še zmeraj raje išče sovražnike kot prijatelje. Krute besede – a jih vendarle živimo.« S temi mislimi sem leta 1989 v televizijskem dnevniku sklenila feljton ob prvem novembru. In v treh desetletjih se ni veliko spremenilo.

To je bil čas, ko je slovenska skupščina (27. 9. 1989) sprejela ustavna dopolnila, s katerimi je pravzaprav določila, da jugoslovanski organi ne morejo poseči v slovenski ustavni red, da je slovenska ustava nad jugoslovansko in da nihče – razen slovenske skupščine – ne more v Sloveniji razglasiti izrednih razmer. Z dopolnili se je omogočilo politično združevanje, pluralizem, neposredne volitve in dobili smo himno – Zdravljico.

To je bil čas, ko so se začele razkrivati teme, o katerih prej nismo veliko vedel, zato sem se trudila zasnovati feljton tako, da bo spoštljivo in da ga bodo sploh hoteli objaviti. In sem zapisala v tem smislu: spomnimo se ponižanih in razžaljenih, mrtvih in živih; spomnimo se mrtvih in trpečih v Auschwitzu, Dachauu, Ravensbrücku, na Rabu, v Begunjah …

Spomnimo se partizanske generacije, ki je s skrajnim naporom, trpljenjem in samožrtvovanjem bíla okupatorja  umrla ali živela, lahko zmagoslavno ali tiho ali razočarano, saj se je borila za svobodo, za človečnost, dostojanstvo; spomnimo se – zmagala je ali skorajda je povsem zmagala – če ne bi kdo v imenu revolucije in svoje resnice  vzel življenje in smrt v svoje roke.

Mrtvi domobranci – Rog, Škofja Loka, Teharje, tisoči – krivi in nedolžni, tudi krivi nedolžni. Procesi narodne časti, procesi proti kmetom, duhovnikom, intelektualcem, dachauski procesi, žrtve informbiroja … In vsi drugi. Smrt, dolgoletne kazni, odvzem premoženja … Vseh njih, svojcev, prijateljev in skoraj sto tisoč žrtev druge svetovne vojne se spomnimo v naši skupni bolečini  mrtvih in živih, krivih in nedolžnih.

V teh dneh se po tridesetih letih spomnimo še mnogih drugih, za katere takrat sploh nismo vedeli, spomnimo se tudi vseh, ki so umrli za kovidom. Še bolj pa se poklonimo vsem, ki se že mesece borijo za naša življenja, mnogim v zdravstvu, v domovih za ostarele … Dan mrtvih je čas za spomine, je pa tudi čas za hvaležnost in včasih se mi zdi, da bi morali kdaj namesto globokoumnih misli objavljati imena ljudi z veliko začetnico.

Foto: Bobo - Koordinator Levice Luka Mesec, predsednica SAB Alenka Bratušek, predsednica SD Tanja Fajon in predsednik LMŠ Marjan Šarec.


Hvaležnost nas same plemeniti, marsikdo jo preskoči, živimo pač svoje življenje in briga nas vse okoli nas, včasih moramo doživeti kaj hudega, da znamo ceniti dobro. Na vse to nas je spomnil v teh dneh Janez Cetin – s pohodom za srce! Skupaj s svojimi živalmi hodi po Sloveniji, da bi širil upanje in hvaležnost – in se poklonil ekipi s predano zdravnico na čelu  dr. Meto Zorc, z novim srcem mu je rešila življenje.



Smrt je del življenja, prav bi bilo, da se v teh dneh, ko se poklonimo mrtvim, spomnimo in poklonimo npr. tudi tistim, ki nas vsak dan spodbujajo, da spoštujmo življenje, da zaupajmo znanosti, npr. infektologom dr. Tatjani Zupanc Lejko, dr. Mateji Logar, dr. Matjažu Jerebu in vsem okoli njih; če jim samo dodam dr. Stanko Kralj in sestro Ireno Dolničar, povsem vdani svojima poklicema. Koliko ljudi okoli nas je, ki širijo negativno energijo, ki so polni sovraštva, a še več je onih, ki dajo vse od sebe, da bi nam bilo bolje.

Samo v zadnjem mesecu sem srečala nekaj ljudi, ki s svojo zavzetostjo, pozitivnostjo naredijo, vtisnejo močan pečat: dr. Samo Zver, predstojnik hematološke klinike, ki neprestano išče rešitve, kako bi preživeli; Marija Torner, Vanja Kobent, lahko bi rekli birokratki z zdravstvenega zavarovanja, a gospe z veliko začetnico.

Spominjam se, dolgo je že tega, mladeniča, košarkarja Jaka Jakopiča! Rak! Kar precej televizijskih oddaj sem z njim zasnovala. Koliko optimizma nam je fant zasejal po sicer dokaj nergaških in z negativnostjo napolnjenih televizijskih hodnikih in studiih! Pa kaj, imam raka, je rekel. Borim se. Razlagal je, kako je hodil na terapijo, kako je po čakalnicah srečeval mrke, žalostne ljudi s sklonjenimi glavami! In odločil se je, da jih bo prebudil! Uredite se, dvignite glavo, nasmehnite se, ne vdajte se! Začel je širiti optimizem med bolne ljudi. Mislim, da to počne še danes. Zmagal je!

Ob vseh, ki nas vsak dan spodbujajo, ki nam vlivajo upanje, pozitivnost in se nanje vse preredko spomnimo s hvaležnostjo, se pravzaprav vsak dan ukvarjamo z onimi, ki vse prepogosto pozabljajo, kaj je njihovo poslanstvo, kaj je njihovo delo – s politiki. V zadnjih dneh se je zdelo, da se je na to, kaj mora delati, vsaj za trenutek le nekdo spomnil: Igor Zorčič, predsednik državnega zbora. Iz dvorane se ni pobalinsko umaknil, češ briga me, saj sem tukaj samo zato, da se borim proti Janezu Janši. Večina opozicije je namreč obstruirala glasovanje o zakonu o dolgotrajni oskrbi in nižji dohodnini. Zorčič je sejo vodil in se končno zavedal svoje odgovornosti. Glasoval je proti, zakaj ne, a opravil je svoje delo kot počnejo praviloma v normalnih parlamentarnih demokracijah.

Marsikateri politik je namreč pozabil, da ukvarjanje s politiko ni samo vojna z J. Janšo, ampak je skrb za nas, za državljane. In sprašujem se, kje imamo mi, večina nas, podpornike in zaščitnike; mi, ki spoštujemo in zagovarjamo ukrepe proti kovidu, ki smo cepljeni in nas vpijoči tlačijo in žalijo? Kje so naše pravice – to bi vprašala tudi dr. Fafangla – zakaj bomo tudi mi kaznovani? Bi res morali tudi mi na ulice? Z granitnimi kockami in še s čim? Mi, nas milijon in skoraj dvesto tisoč cepljenih, nimamo svoje države, ki bi nas ščitila? Mi smo lahko hvaležni le posameznikom, ki jih srečujemo in nas navdajajo z upanjem, da svet le ni tako črn; svojih državnikov, na katere bi se lahko zanesli, pa očitno nimamo.

Loading...