V letu, ki je za nami, je bilo tudi marsikaj dobrega, nekatere stvari pa naj kar tam ostanejo. Vladi gotovo ni bilo lahko, marsikdaj je eksperimentirala skupaj s strokovnjaki, a je v boju s kovidom, če se vsemu drugemu izognemo, naredila največjo napako, ker ni angažirala kakšne dobre agencije za odnose z javnostjo, ki bi ji pomagala pri motivaciji ljudi za spoštovanje ukrepov in cepljenje. Potem bi dr. Logarjeva gotovo ne razlagala tako nespretno, da pečen kostanj jemo med hojo, vino pa pijemo ob stojnici. Tudi mediji so mnogo prepozno spoznali, da kovid in vlada nista eno in isto, če sploh sta. Mediji, predvsem nacionalna televizija, so zamudili, da bi vsak dan, vsak teden objavljali strokovne razprave o virusu, ukrepih, o dilemah za in proti
Objavljali so dogodke, različne izjave, niso pa jih dovoljkrat soočili. Strokovnjaki so razmišljali vsak po svoje; vlada je sprejemala različne ukrepe, tudi takšne, ki so se zdeli nesmiselni. Če bi strokovnjake pol tolikokrat spravili skupaj v studio kot politike, bi nam bilo gotovo lažje. Dvomi o cepivih seveda so, a jih v bistvu nihče ni poskušal prepričljivo razbliniti, poslušali smo predvsem – posledice cepljenja so zanemarljive v primerjavi s posledicami kovida!
A se je iniciativa nekaj zdravnikov, ki so proti cepljenju otrok, lahko sprla s tistimi, ki mislijo drugače? Neka skupina, ki nasprotuje cepljenju nosečnic, pričakuje, da se s cepljenjem počaka, dokler ni varnost cepiv nedvoumno znanstveno utemeljena, potrjena z neodvisnimi študijami in več let preverjena.
In ni nas malo, ki mislimo, da bi bilo treba uvesti obvezno cepljenje za domala vse nad 40 ali 45 let! Potem otrok in nosečnic ne glede na vse najbrž ne bi bilo treba cepiti. A še ko so v bolnišnicah umirali, je kdo razlagal, da ni kovida, da gre za zaroto. Še bolj žalostno je bilo poslušati starejšo damo, ki je v vrsti za cepljenje razlagala, da bi morda njen mož še živel, če bi se cepil in to dovolil vsej družini.
Morda tudi za to, ker nas nihče ni dobesedno bombardiral z dovolj argumenti in dovolj pogosto, smo ostali tako »zarukani«, da se je marsikdo upiral celo najbolj preprostim previdnostnim ukrepom.
Morda tudi za to, ker nas nihče ni dobesedno bombardiral z dovolj argumenti in dovolj pogosto, smo ostali tako »zarukani«, da se je marsikdo upiral celo najbolj preprostim previdnostnim ukrepom. Če vse drugo izpustimo, smo ukrepe in cepljenje pogosto razumeli kot notranjega in zunanjega sovražnika, ki se mu je treba izogniti na vse načine, tudi z goljufanjem. Ne vem, kako se je posrečilo cepiti skorajda vse Avstralce – da ne bodo zaradi cepljenja izumrli!?
V Sloveniji je bil vse problem – maske v prostorih in povsod, kjer je gneča; kaj šele v šolah. Kakšen kraval je bil! Da ne govorimo o samotestiranju otrok! Večini Avstrijcem, Nemcem se je to zdelo nekaj samoumevnega, pri nas se jih našlo kar precej, seveda staršev, ki so zaradi tega dobili skorajda živčni zlom: da si bodo njihovi otroci palčke porivali v nos? To pa ne. Novembra je prišel pred osnovno šolo v Solkanu zaradi samotestiranja svojega otroka celo jezni oče in prižgal motorno žago.
Protest anticepilcev pred državnim zborom.
Učitelji so se kakšno leto s sindikalistom Štrukljem skorajda vsemu upirali – samotestiranje v šolah ne, pouk na daljavo ne, še maske ne. Zdaj pa vse, kar teče. Slovenci potrebujemo kar precej časa, da kaj dojamemo. In vlada je velikokrat pred tujci sprejela nekatere ukrepe; po letu in pol je ugotovila, da je bolje, če skoraj vsa Evropa najprej sprejme kakšne ukrepe, potem jih pa mi moramo sprejeti.
Prav zanimivo bo spremljati, kaj bo z obveznim cepljenjem. Nekatere države, tudi Avstrija, ga uvajajo. In marsikateri Slovenec se je šel prej cepit zato, da lahko smuča v Italiji ali Avstriji, kot pa zato, da bi zaščitil sebe in okolico.
Najprej pa se je Marko Potrč z ženo menda kar preselil v Skandinavijo, ker tam ni nič ukrepov … Kako dolgo je trajalo? Potem pa smo prebrali, da je bil vseeno deležen nekaj priboljškov zaradi pandemije od svoje države. Tipičen primer, kdo smo in koga volimo, se je pokazal v Semiču: tamkajšnja županja Semiča Polona Kambič je na svojih družbenih profilih pogosto delila objave različnih iniciativ, ki trdijo, da so testi PCR neveljavni, ukrepi protiustavni, koronavirus zarota, potem pa je na semiško osnovno šolo naslovila pismo, v katerem poziva k opuščanju ukrepov. Vsaka beseda je zaman!
Podobno je razmišljal Blaž Kavčič, nekdanji predsednik državnega sveta, ki je med drugim zapisal, da smo v uničevalni hibridni vojni, v kateri smo Slovenci napadeni, tako kot je napadenih 99 odstotkov ljudi na zemlji in skupaj z nami napadena in uničena narava in kultura … Globalisti so že nekaj desetletji pripravljali in nato sprožili pandemijo kovida-19, da bi vzpostaviti diktaturo globalnega kapitala, je zapisal; s cepivom proti kovidu pa naj bi nas prek 5G in 6G daljinsko vodila, nas vklapljala in izklapljala, nas nadzirala in usmerjala.
A o vsem tem se je treba javno pogovarjati; in obstajajo strokovnjaki, ki so večino prepričali, da je treba spoštovati ukrepe in se cepiti, torej naj prepričajo še nekaj dvomljivcev. Ljudje smemo in moramo dvomiti, a o tem se je treba pogovarjati, iskati argumente za in proti. Potem bi družbena omrežja imela veliko manjšo moč.
Sicer pa se je vsako leto lepo posloviti od starega leta ob pesmi Sveta noč in ob novoletni skakalni turneji, novo leto pa začeti s koncertom Dunajskih filharmonikov. Da je bil koncert prvič leta 1939 na pobudo Hitlerjeve stranke kot dobrodelna prireditev – kot zbiranje kurilnih sredstev za osiromašene, nihče ne razmišlja več. Pa srečno 2022!
