Levi del dvorane ji je aplavdiral, nekateri poslanci so navdušeni nad njenim pogumom celo vstali. Na sredini so bili zadržani in niso kazali čustev, ploskali so le nekateri, medtem ko so bili na desnici nezadovoljni nad njenimi besedami in na skrajno desnem robu Evropskega parlamenta so jo celo prekinjali z vzkliki in odhajali iz dvorane.

S predsednico se lahko strinjamo ali pa ne. Nataša Pirc Musar je povedala, da se nad Palestinci, ki so žrtve tako Hamasa kot izraelske vojske, dogaja genocid. Je prva predsednica kakšne članice Evropske unije, ki je uradno obtožila izraelsko vlado, da je njena politika do Palestincev genocidna. O tem, ali ima predsednica prav in ali se nad Palestinci res dogaja genocid, bo odločalo in lahko odloča samo sodišče. Leta 1945 sta ad hoc sodišči v Nürnbergu in Tokiu odločali o vojnih zločinih, zločinih proti človečnosti kot tudi o genocidu nacističnega in japonskega režima, kasneje pa je človeštvo toliko napredovalo, da je bilo ustanovljeno Mednarodno kazensko sodišče (ICC) v Haagu, ki se zdaj ukvarja tudi z izraelsko vojaško operacijo v Gazi.

Izrael, Rusija, Združene države, Severna Koreja in še nekaj držav tega sodišča ne priznava. Ampak to ne spremeni dejstva, da so sodniki v Haagu – med njimi je bila ključna tudi Slovenka Beti Hohler – odločili, da za izraelskim predsednikom vlade Benjaminom Netanjahujem izdajo nalog za privedbo. Podobna usoda je zaradi vojne v Ukrajini doletela ruskega predsednika Putina. 

Izrael, ki Mednarodnega kazenskega sodišča ne priznava, Netanjahuja seveda ne namerava izročiti, zelo verjetno je celo, da bo osovraženi premier na koncu obsojen zaradi korupcije doma, saj proti njemu poteka več kazenskih postopkov. Ker je Izrael še vedno edina demokratična in pravna država na Bližnjem vzhodu, se bo Netanjahu težko izmazal svoji odgovornosti. Njegova obsesija s Hamasom za seboj pušča krvavo sled, saj umirajo predvsem civilisti. Koliko jih je doslej že umrlo, ne ve nihče, saj je nemogoče priti do resničnih podatkov o številu žrtev, ker so vse institucije v Gazi pod nadzorom Hamasa. 

Netanjahuja vsaj potihoma podpirajo vse izraelske parlamentarne stranke, tudi opozicija, saj upravlja umazano delo za vse njih. Palestincev ne marajo niti Arabci, Netanjahu pa jih očitno patološko sovraži, zato je za uničenje Hamasa, ki ga na Zahodu opredeljujemo kot teroristično organizacijo, pripravljen žrtvovati svojo kariero in palestinske civiliste.

Brez posebnega preroškega daru lahko namreč napovemo, da bo vojna v Gazi na koncu pokopala tudi Netanjahuja. Tega se zaveda tudi sam. V biblični prispodobi je postal lik, ki se žrtvuje za višje cilje, tj. preživetje svojega ljudstva. Na Bližnjem vzhodu je tudi leta 2025 še vedno aktualna svetopisemska mentaliteta. Talionsko načelo: zob za zob, kri za kri. Tega Evropejci ne razumemo, ker smo prepričani, da je človeška civilizacija napredovala in takšno sovraštvo ni več mogoče.

Žal se bridko motimo. Krvno maščevanje, ki je na kolektivni ravni nekaj podobnega genocidu, je še kako živo. Sploh tam, kjer si ljudstva že desetletja ali stoletja odrekajo pravico do obstoja. Arabske države odkrito zagovarjajo uničenje Izraela in izbris Judov z obličja zemlje. Predsednica žal tega pred evropskimi poslanci ni omenila. 

In podobno, kot lahko za Ukrajino rečemo, da je njen upor Putinovi barbarski agresiji obramba Evrope, je tudi v primeru Izraela jasno, da njegova vloga na Bližnjem vzhodu presega njegovo geografsko majhnost. Da desetmilijonska judovska država vzdržuje geostrateško ravnovesje sil, so najbolj zaslužne Združene države Amerike, ki zaradi tega do Izraela pogosto niso tako načelne kot do kakšne druge države. 

V Evropi do preostrih kritik Izraela še vedno vlada zadržanost in previdnost. Posebej Nemčija ima zgodovinsko travmo zaradi holokavsta, zato iz ust njenih predstavnikov ne bomo slišali besede genocid. Še najostrejši doslej so bili Španci; njihov premier Sanchez je podobno kot Nataša Pirc Musar Izrael obtožil genocidne politike, španska javna televizija pa je pred desetimi dnevi med nastopom predstavnice Izraela na evrovizijskem finalu zatemnila program s pojasnilom, da ne bodo kazali predstavnice genocidne države. Teoretiki zarote so brž povezali električni mrk v Španiji z njeno »protiizraelsko« politiko. Bolno.

O posledicah predsedničinega nastopa v Bruslju ne bomo ugibali. S politiziranjem naj se ukvarjajo politiki, posebej pasji so po pričakovanjih trdi desničarji, kakršen je evroposlanec Branko Grims (SDS), ki je Pirc Musarjevo obtožil, da si je privoščila »politikantski izpad levičarske propagande«. Minimalno dostojanstvo slovenske politike je ohranil njegov poslanski kolega Matjaž Nemec (SD). Še dobro, ker bi se sicer zdelo, da smo padli tako globoko v enoumje, da celo predsednici države odrekamo ustavno pravico do svobode vesti.

Morda se predsednica glede genocida moti, morda ima prav. O pravni kvalifikaciji bo odločalo sodišče, medtem pa se bomo morali Evropejci resneje posvetiti vprašanju islamizacije in nevarnosti prenašanja bližnjevzhodnega konflikta v Evropo, na kar opozarja poročilo, ki so ga francoski varnostni organi minuli teden predstavili predsedniku Macronu.

Govori pa o vse večji infiltraciji islamistov, zlasti Muslimanske bratovščine, v institucije francoske republike. Obvladovala naj bi že okoli 140 islamskih verskih objektov in 280 združenj s področij izobraževanj, športa, dobrodelnosti itd. Se je ob tem kdo spomnil romana Podreditev Michela Houellebecqa, ki pripoveduje o spregi med socialisti in Muslimansko bratovščino, ki bi na oblast pripeljala islamističnega predsednika?