Putka, kot so mu nekoč rekli prijatelji, ima težave le na Zahodu: preganja ga Mednarodno kazensko sodišče, proti Rusiji in najvplivnejšim Rusom veljajo sankcije, nizke cene nafte zmanjšujejo prilive v ruski proračun in ogrožajo financiranje vojne v Ukrajini, zapleta se tudi pri normalizaciji odnosov s Trumpovo Ameriko. Lahko v Rusiji ob poslabšanju ekonomskega stanja pride do nezadovoljstva od znotraj, se lahko zgodi upor v Putinovem najožjem krogu? In kdo so ljudje, brez katerih ruski avtokrat danes ne bi bil tam, kjer je?

Vladimir Putin je po naravi introvertirana osebnost, v zadnjih letih pa se je še bolj izoliral pred zunanjim svetom. Le redki posamezniki imajo neoviran dostop do njega. Z avtokratovo paranojo, ki jo je še povečala »posebna vojaška operacija« v Ukrajini, se je spremenila tudi ruska družba, v kateri ni več nobene alternative. Vse večja militarizacija in medijsko enoumje sta Rusijo potisnila v smer Severne Koreje, ugotavljajo v zadnji številki revije Foreign Affairs (Putin’s New Hermit Kingdom). Rusija pod Putinom postaja diktatura severnokorejskega tipa, akademske teze pa je podkrepila odločitev ruskih oblasti, da si bodo morali vsi tujci – izjema so državljani Belorusije – ob prihodu v državo na telefon namestiti sledilno aplikacijo, s katero bodo oblasti vedele za vsak njihov korak in nadzorovale njihovo gibanje. Aplikacijo bodo sprva uvedli v Moskvi in Sankt Peterburgu.

Profimedia

Prijatelji iz ruske dače

Putinova oblast temelji na represivnem sistemu, ki ga predstavljajo siloviki ali možje moči, kamor spadajo FSB (zvezna varnostna služba, naslednica KGB), GRU (vojaška obveščevalna služba), SVR (zunanja obveščevalna služba), nacionalna garda in vojska. Poleg fizične sile za obvladovanje ljudstva potrebuje Putin tudi delujočo ekonomijo in denar, kar mu omogočajo oligarhi, ki so tudi lastniki vseh tistih medijev, ki niso državni. Če k silovikom in oligarhom prištejemo še birokratski aparat, tehnokrate, je krog sklenjen.

Kako je Putinu vse to uspelo? Zakaj je Boris Jelcin na silvestrovo 1999 prav njega predstavil kot svojega naslednika? V zadnjem času prihaja na dan fenomen Ozero ali Jezero po slovensko, ki pojasnjuje Putinov vzpon; okoli leta 1996 je na vzhodni obali Komsomolskega jezera blizu Sankt Peterburga nastala kooperativna skupnost dač, tipičnih lesenih ruskih počitniških hiš. Vladimir Putin je tam kupil parcelo že prej, na začetku devetdesetih, in na njej postavil dačo. V okolici so podobne »vikende«, ki so se počasi spreminjali v vile, postavili njegovi prijatelji in kolegi, med njimi je bilo že takrat nekaj zelo vplivnih in bogatih posameznikov, ministrov in šefov uprav velikih ruskih podjetij itd. Zelo verjetno je imel Putinov odhod v Moskvo leta 1996 močno zaslombo ravno pri vplivnežih iz sosednjih dač.

Profimedia

Potem ko je 1. januarja 2000 nepričakovano postal Jelcinov naslednik, je Vladimir Putin počasi in sramežljivo, potem pa vedno odločneje vzpostavljal svoj piramidni sistem oblasti, ki je že na začetku temeljil na povsem mafijskem sistemu, kasneje so mu dodajali ideološko mešanico starega ruskega imperializma in nostalgije po vojaški moči Sovjetske zveze. Putin se vidi kot naslednik Petra Velikega in Stalina (čeprav je bil slednji Gruzinec), najvišji vrednoti v njegovem moralnem sistemu pa sta poslušnost in brezpogojna vdanost.

Razpoke v piramidi

Prigožinov nekajdnevni upor pred dvema letoma je pokazal razpoke v vojski, zato je Putin ključna krivca za upor Skupine Wagner, načelnika generalštaba Valerija Gerasimova in obrambnega ministra Sergeja Šojguja, po inscenirani letalski nesreči Prigožina in še dveh ključnih mož te zasebne vojske, razrešil in razporedil na »nove dolžnosti«, s čemer je poskušal ustvariti vtis, da ne gre za kazensko sankcijo, temveč napredovanje.

Toda prav prigoda z oligarhom Jevgenijem Prigožinom, nekoč imenovanim »Putinov kuhar«, dokazuje psihologijo ruskega diktatorja: je strašno zamerljiv in maščevalen. Kdor mu stopi na pot, bo to bridko obžaloval. Kot profesionalno izšolani kagebejevec čuti prezir do bogataške elite, vendar jih je moral dvakrat v življenju – prvič kot bogate sosede v kooperativi Jezero, drugič pa leta 2000, ko mu je opešani Jelcin predal oblast – sprejeti kot nujno zlo in sredstvo na poti do cilja. Putinu so bili sicer vedno ljubši kolegi iz obveščevalne sfere, zato danes v njegovem ožjem krogu prevladujejo ljudje, ki jih pozna še iz časov KGB.

Profimedia

V Putinovem ožjem krogu zdaj kraljujejo trije stari Putinovi kolegi iz obveščevalnih krogov: Nikolaj Patrušev, Aleksander Bortnikov in Sergej Nariškin, četrti pa je Putinov osebni prijatelj, prav tako someščan iz Leningrada, finančnik Juri Kovalčuk (1951), ki je poskrbel za poroko Putinove hčere Katerine. Kovalčuk, ki ima prav tako dačo v »kooperativni skupnosti Jezero«, je lastnik številnih ruskih medijev in je znan kot zagovornik velike Rusije. Bil naj bi med tremi ključnimi osebami, ki so Putina prepričale, da je napad na Ukrajino dobra ideja.

Putinovi najljubši kagebejevci

Sergeja Nariškina (1954) s Putinom povezuje kariera v KGB, kjer sta skupaj študirala, in dejstvo, da sta oba iz nekdanjega Leningrada. Od leta 2016 je direktor SVR, zunanje obveščevalne službe. Dan pred začetkom vojne v Ukrajini ga je Putin javno ponižal na sestanku v Kremlju, ker je Nariškin nekaj mencal z odgovorom na vprašanje, ali naj Rusija prizna samooklicani »ljudski republiki« Doneck in Lugansk ali ne.

Aleksander Bortnikov (1951) sicer ni rojen v nekdanjem Leningradu, je pa tam študiral in se pridružil KGB, kasneje je delo nadaljeval v FSB. Kot poklicni obveščevalec je prvič opazno napredoval leta 2004, ko se je preselil v Moskvo in bil pristojen za nadzor nad operacijo Litvinenko, ki je sicer uspela, vendar so jo Britanci razkrili, kar je vrglo temen madež na Putina in FSB. Ne glede na to je Bortnikov napredoval in leta 2008 postal direktor FSB. Bil je tudi mednarodno aktiven, saj je kot posebni Putinov odposlanec obiskal več kriznih žarišč v državah, ki veljajo za rusko interesno območje. Kot oboževalec stare sovjetske prakse je Bortnikov pred leti doživel javno pismo več kot 30 ruskih akademikov, ki so ga obtoževali poveličevanja Stalinovih čistk in grozodejstva tajne policije Čeke. Posledic ni bilo, saj v Rusiji danes o stalinizmu ni negativnih vrednostnih sodb, Stalinu pa ponovno postavljajo spomenike.

Profimedia

Poleg Patruševa in Kovalčuka, deloma tudi Šojguja, naj bi bil ravno Bortnikov najbolj zaslužen za Putinovo invazijo na Ukrajino 22. februarja 2024, saj je bil prepričan, da bodo Ukrajinci pozdravili Ruse kot osvoboditelje.

Tretji ključni igralec v Putinovem ožjem krogu pa je Nikolaj Patrušev, ki je med letoma 2008 in 2024 vodil ruski varnostni svet. Maja lani ga je nasledil Sergej Šojgu, Patrušev pa je postal predsednikov svetovalec, kar so si nekateri razlagali kot »kazen« za napačno oceno razmer v Ukrajini, kajti po več kot treh letih Ukrajinci še vedno ne vidijo Rusov kot osvoboditeljev. Patrušev je prav tako letnik 1951, rojen v Sankt Peterburgu, kjer se je zaposlil na KGB in tam spoznal Vladimirja Putina.

Ko je leta 1999 Jelcin Putina nastavil za premierja, je FSB iz Putinovih rok prevzel Patrušev. Aleksander Litvinenko, prebegli agent FSB, ga je iz Londona obtoževal, da je odgovoren za bombne napade v Rusiji, ki so bili povod za drugo čečensko vojno, in za načrtovano likvidacijo oligarha Borisa Berezovskega, Putinovega kritika, ki je pobegnil v Veliko Britanijo. Litvinenka sta leta 2006 agenta FSB zastrupila z radioaktivnim elementom polonij-210, Berezovski pa je umrl v čudnih okoliščinah sedem let kasneje.

Profimedia

Stari kadri v novem svetu

Med vsemi Putinovimi tesnimi sodelavci je ravno Patrušev najbolj goreč zagovornik uveljavljanja ruskih nacionalnih interesov in zavezništva z državami, kot so Kitajska, Iran, Severna Koreja, Kuba in Venezuela. Kot avtor posodobljene ruske strategije nacionalne varnosti, ki Rusiji dovoljuje uporabo sile za zaščito suverenosti in interesov povsod, kjer jih prepozna kot takšne, velja Patrušev za sovražno razpoloženega do Zahoda, kar je rezultat hladnovojne mentalitete in kagebejevske indoktrinacije. Patrušev je ideolog doktrine, po kateri naj Rusija izkoristi kapitalizem, da bi spodkopala Zahod, in sicer tako, da podkupuje zahodne politike in financira skrajno leve in desne stranke, ki delujejo subverzivno za demokracijo.

Ko se je Patrušev konec leta 2021 v Moskvi sestal s tedanjim šefom Cie Williamom Burnsom, ki mu je odkrito priznal, da Američani vedo za rusko invazijo na Ukrajino in da se bo Zahod, če Putin ne bo odnehal, odzval z zelo resnimi ukrepi proti Rusiji, je bil Patrušev nenavadno samozavesten in prepričan, da bo invazija uspela. Niti z besedico ni zanikal obstoja načrtov.

Da je Patrušev jastreb v Putinovem ožjem krogu, ni skrivnost. A ni edini, ki tako govori. Najbolj radikalni ruski politiki namreč o evropskih državah od začetka vojne v Ukrajini uporabljajo podoben besednjak kot groteskni liki iz filma Podzemlje (Underground) Emirja Kusturice; v njihovih glavah se druga svetovna vojna še ni končala, pravzaprav se nadaljuje, povsod so fašisti in nacisti, zato je prišel čas za odločilno bitko, v kateri jih bo treba uničiti.

Profimedia

Patruševa tako zasenči nekdanji premier in predsednik Dimitri Medvedev, ki je nekaj časa veljal za Putinovega naslednika, vendar se je izkazalo, da tej vlogi ni kos, saj preveč rad govori, grozi in pretirava. Kot podpredsednik ruskega varnostnega sveta Medvedev sicer ni nepomemben, vendar ga niti v Rusiji ne jemljejo resno, saj njegovi zapisi na družbenih omrežjih delujejo, kot da jih je pisal s steklenico vodke v roki. Prejšnji teden se je spravil na Nemčijo, češ da njena vpletenost v vojno v Ukrajini ni več hibridna, ampak da aktivno sodeluje v njej, zato je zdaj Nemčija ponovno sovražnica Rusije.

»Nemčijo vodi nacistična ideologija, kancler Merz pa je zvesti naslednik svojih sorodnikov, ki so se borili v Wehrmachtu. Če se izkaže, da nemški specialisti sodelujejo pri izstreljevanju raket dolgega dosega na Rusijo, se lahko izvedejo kakršnikoli povračilni ukrepi. Ta odločitev je v rokah vrhovnega poveljnika,« je zapisal Medvedev, pritrdil pa mu je predsednik odbora za obrambo ruske dume Andrej Karpatolov, še en lik, ki hlepi po pozornosti in odobravanju Vladimirja Putina. Karpatolov je povedal, da bo Rusija napadla Berlin, če bo Nemčija Ukrajini začela dobavljati rakete Taurus.

Jelcinovih sedem veličastnih

Vendar pa Putin brez denarja ne bi bil, kjer je. In za to se mora zahvaliti svojim oligarhom. Danes, ko so ti na svojo veliko žalost – in še večje nezadovoljstvo svojih žena in ljubic – vsi po vrsti pod zahodnimi sankcijami, pozabljamo, da najbogatejših Rusov ni ustvaril Putin, pač pa njegov predhodnik Jelcin v »divjih devetdesetih«. Pogoje za nastanek prvih bogatašev je v bistvu zagotovil že Mihail Gorbačov s svojo perestrojko konec osemdesetih, ko je Sovjetska zveza olajšala pogoje za ustanavljanje zasebnih podjetij.

Profimedia

Boris Berezovski, ne tako nepomemben partijski aparatčik, je zato postal prvi ruski bogataš, ki bi ga lahko imenovali za oligarha. Tudi med ostalimi jih je bila večina tako ali drugače povezana z nekdanjim sistemom, saj so bili mladi komsomolci, torej ruska verzija naše ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenije), podmladek partije in njeno upanje. Mnogi med njimi so bili sirote, prihajali so iz razbitih družin in revnih okolij. Komsomolci, upanje ruske partije, so se leta 1991, ko je Sovjetska zveza razpadla, Rusija pa padla v divji, vulgarni kapitalizem, znašli na življenjski prelomnici. In priložnost dela tatu.

Razmere po razpadu Sovjetske zveze so spominjale na ameriški Divji zahod v 19. stoletju, ko so človeka brez zaščite na cesti ustrelili za drobiž, truplo pa izropali ulični mrhovinarji. V takšnih razmerah, ki so za veliko večino ljudi katastrofalne, se najdejo posamezniki, ki vidijo priložnost za posel. Jelcinov klan, Rusi so mu rekli kar Družina, kjer je pomembno vlogo igrala zlasti njegova hči Tatjana Djačenko, je med privatizacijo ogromnih državnih podjetij pomagal do lastništva najvplivnejšim novopečenim kapitalistom, iz katerih so potem nastali oligarhi.

Bistvo ruskega modela privatizacije je bil izjemno poceni odkup delnic nekdanjih državnih podjetij, včasih tudi nekaj desetkrat nižji od dejanske vrednosti podjetja. Na začetku je bila sedmerica Jelcinovih oligarhov, bankirjev, med Rusi imenovanih »semibankirščina«: Aleksander Smolenski, Vladimir Vinogradov, Roman Abramovič, Mihail Hodorkovski, Vladimir Potanin, Boris Berezovski in Vladimir Guzinski. Poleg njih so se na prizorišču pojavili še Mihail Fridman, Oleg Deripaska, Vagit Alekperov, Arkadij Rotenberg, Mihael Mirilašvili in drugi.

Vajene relativno liberalnega političnega in ekonomskega okolja je oligarhe Jelcinova nenadna odločitev, da se s 1. januarjem 2000 umika s predsedniškega položaja, dobesedno šokirala. Kmalu so spoznali, da bo novi gospodar v Kremlju postavil neprimerno ostrejša pravila igre in da se skupaj s Putinom na oblast vračajo stare kagebejevske strukture.

Kritikov se iz zapora ne sliši

Medijski tajkun Vladimir Guzinski je bil prvi na udaru. Kritike Putina so ga drago stale, saj so ga že nekaj mesecev po Putinovem prihodu v Kremelj aretirali, obsodbi na dolgoletno kazen pa se je izognil tako, da je (poceni) prodal svoje medije, čemur so potem rekli »lastništvo za svobodo«. Guzinski je bil dovolj pameten, da je ocenil, v kaj se spreminja Rusija pod Putinom, zato je že nekaj dni po prodaji svojega medijskega imperija zapustil Rusijo. Na letališče ga je peljal prijatelj Boris Nemcov, opozicijski voditelj, ki so ga umorili leta 2015.

Največ pozornosti je zagotovo vzbudil Mihail Hodorkovski, ki je bil dovolj nepreviden, da se je javno sprl s Putinom, njegovi mediji pa so še naprej kritizirali oblast, kar se je končalo z oligarhovo aretacijo in desetletjem zapora, iz katerega ga je konec leta 2013 rešila nemška diplomacija, menda osebno Hans-Dietrich Genscher.

Romanu Abramoviču, uradno in domnevno najbogatejšemu Rusu, je uspelo previhariti tranzicijo in preživeti Putinove čistke, morda tudi zato, ker je bil nasprotno od večine drugih oligarhov ves čas tudi mednarodno najbolj izpostavljen, zlasti v Veliki Britaniji (nekaj let je bil lastnik nogometnega kluba Chelsea). Po letu 2022 so mu zaradi sankcij zamrznili premoženje, med drugim tudi 650 milijonov evrov vredno superjahto. Danes živi v Turčiji in se ne kaže v javnosti.

Profimedia

Kagebejevski otroci, novi bogataši

V letih po Putinovem prevzemu oblasti so se v ospredje prebili novi oligarhi, ki so bili tako ali drugače v preteklosti povezani s Putinom, bodisi kot kolegi iz časov KGB-ja bodisi iz obdobja njegovega službovanja pri županu Sobčaku v Sankt Peterburgu. Med njimi izstopata Arkadij Rotenburg, Putinov prijatelj iz otroštva, in Genadij Timčenko.

V posebno kategorijo lahko uvrstimo otroke najtesnejših Putinovih sodelavcev, ki se sami že zaradi boljšega vtisa formalno niso »omastili«, so pa njihovi sinovi prišli med največje ruske bogataše in zanje prav tako veljajo sankcije zahodnih držav. Denimo Andrej Patrušev, sin Nikolaja Patruševa. Pa Denis Bortnikov, sin Aleksandra Bortnikova. Ali pa Sergej Sergejevič Ivanov, sin bivšega obrambnega ministra Rusije. To so otroci nekdanjih pripadnikov KGB, s katerimi Putina veže dolgoletno prijateljstvo in zaupanje, ki so danes novopečeni oligarhi.

V to elito spada tudi družina dolgoletnega Putinovega zunanjega ministra Sergeja Lavrova, saj je njegova hči Ekaterina poročena z Aleksandrom Vinokurovim, lastnikom zasebnega investicijskega sklada Marathon Group. Šef ruske diplomacije seveda to dobro skriva. Še bolj pa pazi na svoj renome človek, ki je dolga leta ostajal v senci: Ruben Vardanjan, imenovan tudi Putinova denarnica. Bil je šef ruskega sveta za nacionalno varnost in Putinov svetovalec, obenem pa izvršni direktor in solastnik neke investicijske banke. Med nekdaj ožje Putinove sodelavce je spadal tudi razvpiti Jevgenij Prigožin, ki je za kazen, ker se je uprl Putinovim generalom, umrl v letalski nesreči.

Profimedia

To potrjuje dosedanjo prakso ruskega predsednika: kdor ga kritizira, konča v zaporu ali pobegne v tujino. Kdor pa se mu drzne upreti, si zasluži smrt. Logika se sklada z doktrino nekdanje KGB, točneje njene predhodnice NKVD iz Stalinovih časov s sloganom »Smert’ shpionam« (smrt vohunom). Stalin je menda osebno skoval besedo SMERSH, ki si jo lahko razlagamo tudi kot smrt za vse kategorije sovražnikov ljudstva in države, torej tudi (domače) izdajalce. Putin vsakega, ki se mu izneveri, vidi kot izdajalca in v najhujših primerih zanj odredi tudi likvidacijo. Tako so Putinovi agenti v Evropi v zadnjih dveh desetletjih pokončali mnoge »izdajalce«, najbolj razvpit je Aleksander Litvinenko, nič manj odmeven pa ni bil primer Sergeja Skripala in njegove hčerke.

Putinova sadistična mentaliteta, podobna Stalinovi, ne trpi kritik, še manj ugovorov ali celo odkritega nasprotovanja. Več zahodnih medijev je na podlagi analiz prišlo do šokantne ugotovitve, da je v zadnjih desetih letih sumljive smrti umrlo okoli 50 ruskih poslovnežev in oligarhov, pa tudi urednikov, sodnikov, diplomatov in državnih uradnikov, ki so bili pred tem blizu Kremlju. Tudi ženske so bile med njimi in skoraj vse so umrle, ker so padle skozi okno iz višjih nadstropij. Padec z višine je pogost causa mortis, ko gre za smrt Putinovih dejanskih ali namišljenih nasprotnikov.

Poleg tega so umirali zaradi padca z barke, padca po stopnicah, samomora s petimi streli v prsi, padca na železniški tir in utopitve med plavanjem v Volgi. Sliši se kot črni humor Radia Erevan, pa gre žal za realnost današnje Rusije. Ena od žrtev režima je umrla celo tako, da se je med spanjem zažgala s cigaretnim ogorkom. Nesrečniki so večinoma umirali doma, v Rusiji, nekaj pa tudi v tujini (Indija, Španija, Srbija). Tudi Aleksej Navalni je umrl »naravne smrti« po ruskih standardih, in sicer med sprehodom v zaporu.

Putinova pravila igre

Če je Jelcin od svojih oligarhov zahteval, da ga podprejo na volitvah in da ne financirajo opozicije, zlasti komunistov, se je po letu 2000, ko je oblast prevzel Putin, veliko spremenilo. Oligarhi so postali le eden od treh stebrov, na katerih je zgradil svojo (absolutno) oblast, in Putin je imel več pomislekov glede oligarhov, ki jih je podedoval od Jelcina. Do njih je vzpostavil mafijski sistem plačevanja »varščine«.

Profimedia

Oligarhi so morali – da so bili v zameno deležni njegove naklonjenosti in podpore – priseči Putinu, da se ne bodo mešali v politiko in da bodo pustili medije pri miru. Izkušnja s Hodorkovskim je Putina izučila in tudi sumljive smrti oligarhov »odpadnikov« so dale drugim misliti, zato so do Putina vsi po vrsti vzpostavili odnos, ki temelji na strahospoštovanju. Iz krogov oligarhov zato verjetno – izjema bi bil lahko kvečjemu njegov finančnik Juri Kovalčuk – ni človeka, ki bi imel s Putinom tako oseben in neposreden odnos, da bi vplival nanj.

Hipotetična možnost, da bi se Rusi uprli režimu, torej ne temelji toliko na neposrednih posledicah vojne z Ukrajino, čeprav se desettisočev mrtvih vojakov ne da skriti, kot na nevarnosti poslabšanja ekonomskega oziroma socialnega položaja Rusov, ki so se prav pod Putinom navadili na razmeroma dober življenjski standard. Prvič v zgodovini se je dejansko oblikoval srednji razred, kar je bilo pred tridesetimi leti slišati kot znanstvena fantastika. V devetdesetih se je Jelcin soočal z anarhijo, korupcijo na vsakem koraku, sistemskim razpadom postsovjetske ekonomije, pa tudi z močno komunistično opozicijo, izjemno kritičnimi mediji in izgubo mednarodne veljave. Rusije enostavno ni bilo več na zemljevidu, iz nje so se norčevali v vsakem holivudskem filmu.

Putin je Rusom resda vrnil ponos, ampak isto so trdili tudi nacisti. Pot od ponižanja do ponovnega vzpona hitro zavije v smer, ki za druge narode pomeni uničenje in smrt. Otto von Habsburg mi je leta 2000 v intervjuju dejal, da je zanj Putin novi Hitler in da bi se ga morali bati. Po 25 letih nisem več prepričan, da v njegovih besedah ni bilo tudi nekaj preroškega.

Na čisto človeški ravni sistem, ki ga je Putin vzpostavil v Rusiji, brutalno razkrije film Leviatan ruskega režiserja Andreja Zvjaginceva. Posnet je bil istega leta, ko je Rusija okupirala Krim. In tudi film govori o brutalnosti oblastnika, ki se želi v spregi s pravoslavno cerkvijo polastiti kosa zemlje. A ker na njem živi ribič z družino, ga mora najprej pregnati od tam. Nasilje, nasilje in spet nasilje. Siloviki, kagebejevci in na vrhu te orjaške piramide Leviatan Vladimir Putin.