Dejan Steinbuch
Hipokrizija slovenske levice: rešujejo svet, doma pa hodijo po kosteh
Že poldrugo leto se Slovenija intenzivno ukvarja z reševanjem svetovnih problemov, posebej z vojno na Bližnjem vzhodu. Aktivnost naše države smo sprva pripisovali nestalnemu članstvu v Varnostnem svetu, kjer je slovenska diplomacija deželam globalnega juga med lobiranjem v zameno za podporo obljubljala, da bo njihov glas in da lahko računajo nanjo. Toda neobičajna angažiranost, s katero slovenska vlada pristopa k iskanju rešitve za vojno v Gazi, ima še eno ozadje, ki ni nujno humanitarno. Nekateri celo opozarjajo, da je slovensko obtoževanje Izraela za genocid nad Palestinci v jeziku nezavednega pravzaprav soočanje z občutkom krivde zaradi lastne travme, imenovane povojni poboji. Slovenska levica in celo nekateri liberalci so namreč glede tega še vedno v fazi zanikanja, zato se zdi njihov angažma v primeru Gaze ali celo Srebrenice dvoličen in spominja na svetopisemsko misel: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?«
Angažma slovenske levice v primeru Gaze ali celo Srebrenice je dvoličen, saj se noče soočiti z občutkom krivde zaradi lastne travme, imenovane povojni poboji.
Zakaj so levičarji še vedno v zanikanju, da je komunistična oblast po drugi svetovni vojni zagrešila neizbrisljiv zločin.
Kako ljubljanski župan Zoran Janković, ki z moralno podporo bivšega predsednika Milana Kučana nasprotuje pokopu po vojni pobitih.
Antikomunistični del desnice, zbran večinoma okoli Janše vprašanje pokopa žrtev povojnih pobojev politizira do skrajnosti.
Zakaj bi Janša, Janković in Kučan politično pogoreli, če ne bi zlorabljali mrtvih za svoje intrige.
