Očitke na račun slovenske vlade in predsednice države, ki je maja v Evropskem parlamentu v trenutku osebnega razsvetljenja dejala: »Dajmo si naliti čistega vina – v Gazi gledamo genocid. Gledamo ga in smo tiho,« smo poslušali predvsem iz ust (desne) opozicije. Sploh SDS je prepričana, da vlada Roberta Goloba konflikt med Palestinci in Izraelci zlorablja za notranjepolitične namene in da je bilo lansko priznanje Palestine izključno v tem kontekstu. Ostre kritike, ki so pogosto upravičene, letijo tudi na zunanjo ministrico Tanjo Fajon in njeno »neuvrščeno« zunanjo politiko, zaradi katere se včasih zdi, da Slovenija ni del Evropske unije, temveč je nekje med BRICS in Afriško unijo.

Vse to so seveda politične ocene, s katerimi se lahko strinjamo – ali pa tudi ne. Golobovi vladi moramo zaradi vztrajnosti, s katero se loteva Izraela, priznati vsaj to, da je glede tega dosledna in da ustvarja vtis, da to počne iz načelnih razlogov. Posebej premier deluje, kot da se ga je vojna v Gazi osebno dotaknila in da so njegove izjave iskrene. Vendar pa je po drugi strani res, da na širši, zunanjepolitični vidik slovenski boj za pravice Palestincev posebnega vpliva nima; naša država ima mnogo premajhno težo v mednarodni politiki, da bi lahko krojila prihodnost Bližnjega vzhoda, in tega niti dveletno nestalno članstvo v Varnostnem svetu, ki nas je po neuradnih podatkih doslej stalo že 12 milijonov evrov, ne more spremeniti.

Profimedia

Za kaj gre torej pri vztrajanju slovenske oblasti, da se v Gazi dogaja genocid? V nadaljevanju bomo ugotovili, da imamo opravka z mešanico zapoznelega evropskega levičarskega aktivizma iz začetka sedemdesetih, ki so ga ideološko in filozofsko zagovarjali tudi vodilni evropski levičarski intelektualci (Jean-Paul Sartre, Michael Foucault, še bolj pa Gilles Deleuze in Jacques Derrida), in nezavednega soočenja z nacionalno travmo zunajsodnih pobojev, ki so se dogajali takoj po koncu druge svetovne vojne na naših tleh in s katerimi slovenska politika obeh svetovnonazorskih prepričanj še vedno spretno manipulira v boju za oblast.

Med Gazo in Srebrenico

Uvodoma omenjeni nastop Nataše Pirc Musar v Evropskem parlamentu je zaradi razumljivih razlogov zato bolj kot v tujini odmeval doma. V polemiki, ki je izbruhnila zaradi besed o genocidu, je evropski poslanec iz vrst SDS Branko Grims predsednico celo obtožil, da je imela v Bruslju »skrajno levičarski propagandni nastop, zaradi katerega so ji na koncu ploskali samo še skrajni levičarji«. Po mnenju trde desnice, ki jo v SDS simbolizira prav Grims, bi bilo bolje, če bi se ukvarjali »z genocidom v Sloveniji«.

Matjaž Klemenc/UPRS

Takšen pogled, ki je sicer povsem legitimen in na prvi pogled tudi logičen, zaznamuje slovensko ideološko ujetost med dvema radikalnima pogledoma na bližnjevzhodni konflikt. Ko je šlo za Srebrenico pred tridesetimi leti, takšnega razkola nismo zasledili, podobno bi lahko rekli tudi za rusko-ukrajinsko vojno, kjer velika večina politične in intelektualne elite ne glede na latentno ljubezen do panslovansko-ruske zgodbe podpira žrtev in obsoja Putinov neoimperializem.

Genocid v Ruandi, če nadaljujemo, ki se je dogajal leta 1994, se Slovencev zaradi geografske oddaljenosti niti ni dotaknil, podobno lahko ugotovimo tudi za Kambodžo, kjer so Rdeči Kmeri v štirih letih brutalne oblasti (1975–1979) pod vodstvom Pol Pota pobili četrtino prebivalstva, kar velja za enega od redkih »šolskih primerov« genocida, saj je šlo za premišljen, načrtovan poboj določenih skupin prebivalstva, to pa je tudi v skladu s Konvencijo Združenih narodov o preprečevanju in kaznovanju genocida. Bistven je namreč namen.

Pred Gazo je še najbolj odmevala humanitarna akcija svetovnega popotnika Toma Križnarja, ki je svet opozarjal na genocid v Darfurju, kjer je bilo med žrtvami islamističnega sudanskega režima tudi ljudstvo Nuba. Križnarju je tedaj na pomoč priskočil predsednik države Janez Drnovšek, ki je poskušal organizirati celo mednarodno mirovno konferenco o Darfurju, vendar nanjo ni prišel nobeden od ključnih predstavnikov vpletenih strani. Vsekakor Drnovšek, če bi bil živ, ne bi molčal ob vojni v Gazi. Vprašanje je le, ali bi se postavil na eno stran – kot se je slovenska oblast – ali pa bi dosledno branil pravice otrok in civilistov, ki so že poldrugo leto talci Hamasa.

Matjaž Klemenc/UPRS

Prav to, da se je tako nekritično postavila na stran, ki jo v Gazi de facto predstavlja skupina, ki je v očeh drugih zahodnih (demokratičnih) držav razglašena za teroristično, vzbuja največ pomislekov glede slovenske politike do Bližnjega vzhoda. Podobno velja za stike Tanje Fajon in njenih diplomatov z Iranom, kar je prav tako vsaj nenavadno, če ne še kaj več.

V primerjavi z Gazo, za katero Nataša Pirc Musar, Robert Golob in bržkone tudi zunanja ministrica menijo, da je žrtev genocida, je Srebrenica, kjer se je julija 1995 dogajal največji poboj civilistov na evropskih tleh po drugi svetovni vojni, precej manj razdelila slovenski politični prostor. Še največ težav s priznavanjem genocida nad Bošnjaki imajo očitno v Ljubljani oziroma v Muzeju novejše in sodobne zgodovine, kjer bi morala biti na ogled razstava ob 30. obletnici genocida v Srebrenici, vendar je bila prestavljana, saj je med organizatorjema (poleg Muzeja novejše in sodobne zgodovine je to še Muslimanski kulturni center) prišlo do razhajanj glede uvodnega pojasnila, kaj je pripeljalo do genocida v Srebrenici, Muslimanski kulturni center pa je namignil, da je druga stran poskušala »relativizirati zgodovino«.

Takšen očitek je pomenljiv predvsem zato, ker je vodstvo tega muzeja nastavila ministrica za kulturo Asta Vrečko, pri kateri nikoli ni bilo dvoma, kakšna je njena ideološka pripadnost in kakšno mnenje ima o obdobju nekdanje skupne države, v kateri so bili muslimani kot tudi druge verske skupnosti diskriminirani. Prav razpad Jugoslavije, ki sovpada s srbskim nacionalizmom, je v Bosni sprožil večletno državljansko vojno, v kateri je prišlo tudi do genocida v Srebrenici.

Profimedia

Srebrenica in Huda jama

Srebrenica, ki je od leta 2004 dalje tudi uradno prepoznana kot genocid (kar večina srbskih politikov z Aleksandrom Vučićem na čelu še vedno vztrajno zanika), ima v simbolnem smislu precej večjo povezavo s Slovenijo, kot je videti na prvi pogled. Poboj več kot 8.300 Bošnjakov (moških in dečkov) ima vse elemente genocida, med žrtvami so bili namreč tudi sorodniki in celo ožji družinski člani slovenskih državljanov. Med njimi si posebno omembo zasluži Mehmedalija Alić, ki je kot mlad rudar prišel v Zasavje v časih, ko so slovenska podjetja iskala poceni delovno silo na »jugu«. O tej neslavni zgodovini Slovenije bi kazalo še kakšno reči, če se že tako zgražamo nad ameriškim suženjstvom in evropskim kolonializmom; konec koncev se je tisto dogajalo v 18. in 19. stoletju, medtem ko je opevani slovenski samoupravni socializem množično izkoriščal Bosance v drugi polovici 20. stoletja.

Mehmedalija Alić, ki je v Srebrenici izgubil dva brata, je o svoji življenjski zgodbi napisal avtobiografsko knjigo Nihče (Niko i ništa), režiserka Hanna Slak pa je po njej posnela celovečerec Rudar. Ključno za razumevanje konteksta slovenske hipokrizije, ki nima le političnih, temveč v mnogočem tudi širše, družbene razsežnosti, je odnos do tistih skupin ali posameznikov, za katere oblast v nekem trenutku ugotovi, da jih ne potrebuje več ali da jo morda celo ogrožajo. Alića so tako leta 1992 izbrisali iz registra stalnih prebivalcev, kar je pomenilo, da je čez noč postal – nihče. Da bo zgodba še bolj tragična v svoji absurdnosti, ga je leta pozneje, ko mu je svoj status le uspelo urediti, trboveljski rudnik, kjer je bil zaposlen, angažiral pri odkopu posmrtnih ostankov v Hudi jami, v starem rudniku Barbara rov, kamor so Titovi partizani leta 1945 za vedno pokopali žive in mrtve žrtve revolucije.

Peter Sušnik

Leta 1945 je bil izbris brutalno dobeseden – režim je tiste, ki se jih je hotel znebiti, postrelil in pometal v jame, brezna in celo rudniške jaške. Leta 1992, torej že v demokratični in svobodni Sloveniji, pa je bil izbris »le« administrativne narave; določenemu delu prebivalstva so pobrali in uničili osebne dokumente z izgovorom, da si niso pravočasno uredili statusa. Zaradi tega si na tisoče ljudi ni uveljavljalo pravice do slovenskega državljanstva, prihajalo je tudi do tragičnih osebnih in družinskih zgodb … Vse to je velik madež na slovenski osamosvojitvi, vendar se žrtve lahko tolažijo vsaj s tem, da so po mnogih letih s pomočjo ustavnega sodišča le dočakale pravico.

Tisti, ki so bili izbrisani za vedno leta 1945, pa te sreče niso imeli. V Žrtvoslovnem zemljevidu Slovenije, ki sta ga pripravila dr. Jože Dežman in dr. Monika Kokalj Kočevar, najdemo podatke, ki bi jih pričakovali v vseh šolskih učbenikih: da je na ozemlju današnje Slovenije leta 1941 živelo 1,5 milijona ljudi, da jih je vojna kar 350.000 pregnala z domov, da se jih je v različnih uniformah borilo več kot 150.000, da jih je bilo v taboriščih in zaporih več kot 120.000 … in tudi podatek, da jih je okoli 100.000 tudi umrlo. Med njimi prek 11.000 žensk in vecˇ kot 6.000 mladoletnih. Nacistična Nemčija je odgovorna za smrt več kot 40.000 Slovenk in Slovencev, partizani so jih pobili več kot 25.000 (od tega 15.000 po koncu vojne: približno 12.000 ujetih domobrancev in 4.000 civilistov, tudi žensk in otrok), fašisti prek 6.000, domobranci pa več kot 4.000.

700 grobišč in nezavedna krivda

Za primerjavo: med drugo svetovno vojno so italijanski okupatorji pri nas izgubili manj kot 1.000 vojakov, Nemci pa dobrih 6.500. Na drugi strani pa je državljanska vojna (1941–1945), ki jo je – tako je ugotovila tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti – sprožila Komunistična partija, na Slovenskem terjala kar 30.000 mrtvih. To je približno dva odstotka prebivalstva in je primerljivo z ameriško ali špansko državljansko vojno. Ne glede na različne časovne okvire je temeljno vprašanje pri vseh treh pobijanjih podobno: zakaj naši predniki svojih sporov in političnih razlik niso reševali v parlamentu, ampak z orožjem?

Profimedia

Zakaj imamo danes v Sloveniji več kot 700 grobišč, mnoga niti še niso primerno označena, in na tisoče posmrtnih ostankov žrtev povojnega nasilja, ki ležijo v plastičnih vrečkah in čakajo na civiliziran pokop? Zakaj imamo župane, ki mrtvim ne privoščijo grobov, ker ne ločijo med nagrobnikom in spomenikom (ali pa se samo pretvarjajo, da ne)? Zakaj Sofoklesova Antigona po več kot dveh tisočletjih s svojim sporočilom na Slovenskem zaživi le na odrskih deskah, ne pa tudi v družbi in politiki? Ali smo Slovenci manj kulturni in civilizirani od drugih evropskih narodov, ki so svoje mrtve – vse, ne glede na barvo kože, uniforme ali versko izpoved – pokopali v skladu s pieteto?

Svetost življenja in posvečenost mrtvih sta temeljni načeli ne le krščanske, pač pa sleherne monoteistične religije. Ne ubijaj in ne oskruni telesa umrlega. Čeprav se zdi, da smo to sposobni sprejeti in ponotranjiti, je v resnici glavni razlog to, da je vprašanje ureditve grobov in pokopa vseh žrtev vojne in revolucije, ki že osemdeset let trohnijo v slovenski zemlji, čisto navadna in pritlehna politikantska igra »levih« in »desnih«. Prvi težko sprejmejo dejstvo, da so njihovi moralni in pravni predhodniki odgovorni za vojne zločine in zločine proti človeštvu (zato jih občutek krivde nezavedno bremeni tudi v primeru Gaze), drugi pa se naslajajo v vlogi domnevne žrtve in igrajo vlogo nesrečnikov, ki jih bremeni večna krivica.

Če bi slovenska Cerkev, ki v tej zgodbi nikakor ni (bila) nedolžna, premogla vsaj kanček krščanskega usmiljenja in občutka ponižnosti, bi že pred 35 leti poiskala kompromis z oblastjo in sprava ne bi bila le največkrat zlorabljena beseda v tej državi, ampak dejanje odpuščanja in moralne odveze. Ene in druge strani. In državljanska vojna bi se potem res končala, ne pa, da jo še vedno podoživljamo in v primeru Gaze celo »izvažamo« v mednarodni prostor.

Peter Sušnik

»Smrt Izraelu in Ameriki«

Zaradi tega so bili politični odzivi na nastop predsednice v Evropskem parlamentu pričakovano polarizirani in skorajda že stoletni razkol med obema ideološkima blokoma se je ponovno pokazal v vseh svojih razsežnostih. Tudi izjava nekdanjega predsednika Boruta Pahorja, češ da tega, kar se dogaja v Gazi, ne bi ocenil za genocid, ni pripomogla k umiritvi strasti, saj so mu kritiki očitali, da zagovarja Izrael, in celo, da – podpira genocid.

Zakaj je ravno v Sloveniji prišlo do tako močnih notranjepolitičnih pretresov zaradi razmer na Bližnjem vzhodu – ne pa recimo v kateri izmed nam bližnjih in sosednjih držav –, je še eno ključno vprašanje. Eden izmed razlogov je zagotovo ta, da so v sosednjih državah na oblasti konservativci, ki ne gojijo posebnih simpatij do mirovniškega aktivizma ali »neuvrščene« diplomacije, za katero se običajno skriva prikrita podpora Palestincem. Nobena skrivnost tudi ni, da je skrajna evropska levica v ideološkem smislu praktično že od študentskih gibanj leta 1968 naprej podpirala Palestince, Jaserja Arafata in teroristične akcije proti Izraelu in njegovim podpornikom, zlasti Združenim državam Amerike. Šlo je tudi za antikolonialno politiko, boj proti imperializmu in kapitalizmu, navduševanje nad kubansko revolucijo, Chejem Guevaro …

Grafit »Smrt Izraelu in ZDA«, ki se je pred kratkim pojavil v Ljubljani, najlepše ilustrira mentalno stanje, s katerim se je Slovenija v preteklosti soočala le posredno, kajti SFRJ je glede Bližnjega vzhoda gojila institucionalno proarabsko politiko, vendar je na varnostno-obveščevalnem področju vseskozi tesno sodelovala tudi z Izraelom. Na drugi strani železne zavese pa so propalestinski aktivisti v Franciji, Italiji, Zahodni Nemčiji in še kje uprizarjali odmevne akcije, s katerimi so želeli opozoriti na položaj Palestincev. V skrajni fazi so levičarski teroristi, denimo Rdeče brigade oziroma Baader-Meinhof, sodelovali pri ugrabitvah letal in drugih terorističnih dejanjih, s katerimi so se borili proti Izraelu in kapitalističnemu Zahodu.

Evropski parlament

Evropska skrajna levica je torej aktivno podpirala Palestince, medtem ko so njihovi neonacistični tovariši na nasprotnem skrajnem polu sovraštvo usmerjali v Jude, skrunili judovske simbole, pokopališča in širili antisemitizem. Nevarnost, četudi na prvi pogled nepredstavljiva, da bi se levi in desni skrajneži v neki točki srečali, je vedno obstajala in prav Bližnji vzhod z vsem svojim zgodovinskim bremenom predstavlja tudi največje tveganje za to.

Če smo ugotovili, da ima aktualni propalestinski aktivizem v Sloveniji nekaj tradicije iz časov Titove neuvrščenosti, je bolj razumljivo, zakaj se je ponovno okrepil ravno v zadnjih treh letih. Levica, ki se svetovnonazorsko še vedno ni otresla komunizma, po zaslugi Tanje Fajon goji simpatije do aktivizma v zunanji politiki, kar se potem kaže kot »neuvrščenost« v odnosu do trenutno enega najbolj akutnih kriznih žarišč na svetu.

Stališče glede Rusije in njene agresije na Ukrajino je manj neobičajno za evropsko državo: Putinovo vojno uradna slovenska politika še vedno relativno enotno obsoja, čeprav sta se dva nekdanja predsednika precej izpostavila v vlogi nekakšnih mirovnikov, kar pa je običajno tudi slab izgovor za prikrito podporo ruskim stališčem. Problem, ki levici preprečuje paktiranje z Rusijo, je ideološki: Putin je avtokrat, nacionalist in velik podpornik pravoslavja. Slovenska tranzicijska levica tega ne more požreti; zanjo je bila Ruska kapelica pod Vršičem z vso religiozno konotacijo največ, kar je lahko sprejela.

Primož Lavre

Kurdi, Ruanda, Darfur, Srebrenica …

Na vojno v Gazi, ki se je začela po zaslugi palestinske teroristične skupine Hamas, imajo ljudje različne poglede, ampak verjetno ga ni, ki bi podpiral pobijanje civilistov in otrok. Ali izraelska vojska dejansko počne vojne zločine, bodo preiskali tisti, ki so za to pristojni. Enako velja za zločine proti človečnosti. Glede obtožb, da gre v primeru Gaze (tudi) za genocid, pa že odloča Mednarodno sodišče pravičnosti (ICJ) v Haagu, kjer je na zatožni klopi Država Izrael. Po napovedih se bo Slovenija na začetku prihodnjega leta pridružila skupini držav, ki so Izrael obtožile genocida.

O kazenski odgovornosti izraelskega premierja Netanjahuja in (bivšega) obrambnega ministra Galanta presoja še eno sodišče v Haagu, in sicer Mednarodno kazensko sodišče. Ne glede na vsa čustva, poplavo različnih informacij in podatkov, med katerimi so zagotovo tudi neresnični, saj je vsaka vojna tudi informacijska, v tem trenutku Izrael še ni obsojen za nič, in če verjamemo v (mednarodno) pravo, potem velja t. i. domneva nedolžnosti.

Zgodovina 20. stoletja namreč dokazuje, da pot do prepoznave genocida v nobenem primeru ni enostavna. Po razpadu bipolarne, blokovske razdelitve sveta konec osemdesetih se je na različnih koncih sveta zgodilo več hudih vojnih zločinov, ki jih je mednarodni pravni red razglasil za genocid. V majhni afriški državi Ruanda so leta 1994 večinski Hutujci v kratkem času izvedli tako množičen, celovit in sistemski množični pomor manjšinskega ljudstva Tutsijev kot tudi sonarodnjakov, ki so veljali za zmerne ali so izražali simpatije do Tutsijev – po prevladujočih ocenah jih je umrlo vsaj 800.000, morda celo milijon –, da so ga Združeni narodi formalno razglasili za genocid. Pri genocidu, ki je od leta 1948 pravno definiran s Konvencijo Združenih narodov o preprečevanju in kaznovanju genocida, je ključno to, da skupina, ki ga izvede, to stori premišljeno (naklepno), se pravi, da ima namen uničiti – v celoti ali delno – nacionalno, etnično, rasno ali versko skupino.

Matjaž Klemenc/UPRS

Po letu 1985 je na svetu ne glede na to konvencijo prišlo do več genocidov, za katere so bile doslej vedno odgovorne nedemokratične države oziroma diktature. Sadam Husein, denimo, je med letoma 1986 in 1989 s kemičnim orožjem, deportacijami in množičnimi poboji odgovoren za smrt vsaj 100.000 Kurdov, kar je splošno sprejeto kot genocid v primeru operacije Al-Anfal. Najbolj »čist primer« doslej je bil po merilih mednarodnega kazenskega prava prav omenjeni genocid v Ruandi, ki so ga Združeni narodi tudi relativno hitro prepoznali kot takšnega, ustanovljeno je bilo specialno mednarodno kazensko sodišče za Ruando (ICTR), podobno kot pozneje za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY), pri čemer pa je Bosna in Hercegovina precej dlje, skoraj deset let, čakala na potrditev, da je bil množični poboj civilistov v Srebrenici dejansko tudi genocid.

V Bosni in Hercegovini je med državljansko vojno (1992–1995) umrlo okoli 100.000 ljudi, vendar pa je imel šele pokol več kot 8.300 moških in dečkov v Srebrenici, ki je bila pod formalno zaščito Združenih narodov (in nizozemskih vojakov), nesporne elemente genocida, za katerega sta bila v Haagu obsojena Radovan Karađić, politični voditelj bosanskih Srbov, in general Ratko Mladić, njihov vojaški poveljnik. Kot »mastermindu« srbskih vstaj na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini kot tudi vojne na Kosovu (1999) pa so na haaškem sodišču sodili tudi Slobodanu Miloševiću, ki pa je še pred koncem procesa umrl.

Leta 2003 je islamistični sudanski predsednik Omar al-Bashir s pomočjo različnih islamističnih milic izvedel genocid nad temnopoltimi, nearabskimi etničnimi skupinami v Darfurju, v katerem je umrlo vsaj 300.000 ljudi, več milijonov pa je bilo razseljenih. Mednarodno kazensko sodišče je leta 2009 izdalo zaporni nalog za Baširja zaradi genocida in zločinov proti človečnosti.

Med hudimi vojnimi zločini, ki imajo vse elemente genocida, je tudi »čistilna operacija« proti muslimanski manjšini Rohinga, za katero je odgovorna mjanmarska vojaška hunta (ki jo podpira Kitajska). V letih 2016–2017 so pobili več deset tisoč Rohingov, skoraj milijon jih je pobegnilo iz države. Gambija je leta 2017 pred Mednarodnim sodiščem pravičnosti obtožila Mjanmar genocida, vendar primer še ni zaključen, kar kaže, kako dolgotrajni in zapleteni so takšni postopki. Tudi sistematično nasilje nad versko manjšino Jazidov v severnem Iraku, ki je postala tarča Islamske države (2014–2017), ima vse elemente genocida, kar so Združeni narodi prepoznali kot genocid, za katerega je odgovorna Islamska država, saj je bil njen namen iztrebiti to versko in etnično skupnost.

Primož Lavre

Ni vsak vojni zločin tudi genocid

Če primerjamo nekaj najodmevnejših vojnih zločinov, ki so se dogajali v zadnjih treh, štirih desetletjih, pridemo do spoznanja, da niso bili vsi razglašeni za genocid, ker niso izpolnjevali pogojev, ki jih določa Konvencija Združenih narodov o preprečevanju in kaznovanju genocida. Ključni element, ki lahko zapečati usodo Izraela in njegovega premierja Benjamina Netanjahuja, je ravno namen uničenja celotne etnične skupnosti, naroda ali vsaj njegovega dela. Ali Izrael s tem, ko se bori proti Hamasu, ki ga je večina zahodnih držav, vključno z Evropsko unijo, razglasila za teroristično organizacijo, dejansko izvaja genocid, bo bistveni del pravniške polemike pred sodiščem v Haagu.

Primerjave s hudimi, celo precej hujšimi zločini, ki so se zgodili v zadnjih nekaj desetletjih, namigujejo, da dejansko ni vsak vojni zločin tudi genocid, če ga ne podpira jasno izražen namen po uničenju določene skupine oziroma skupnosti (narod, manjšina, verska skupina itd.). Kajti za množične poboje v Kongu, ki so se dogajali v letih 1998–2003 med t. i. drugo kongovsko vojno, v njih pa je umrlo okoli 5 milijonov (!) ljudi, nihče ne uporablja izraza genocid, isto velja tudi za pol milijona mrtvih med državljansko vojno v Siriji (ki še vedno traja).

Poenostavljeno povedano: vsak genocid je obenem tudi vojni zločin in zločin proti človečnosti, ni pa vsak vojni zločin (ali zločin proti človečnosti) tudi genocid. Zato bo v primeru Gaze proces pred obema mednarodnima sodiščema v Haagu dolgotrajen in ni rečeno, da se bo končal v prid državam, ki Izrael obtožujejo genocida. Če sledimo dosedanji praksi, predvsem pa dejstvu, da od leta 1948 še nobena demokratična država ni bila obsojena zaradi genocida, potem se tehtnica v primeru Gaze morda premika celo na tisto stran, s katero je slovenska oblast v zadnjem letu in pol tako poslabšala odnose, da lahko sledita le še uvedba gospodarskih sankcij (v letu 2024 je blagovna menjava med državama znašala 214 milijonov evrov) in pretrganje diplomatskih stikov.