Pravzaprav jim ni jasno, kaj se dogaja. V spominu imajo, da gre za največjo pravno naslednico SFRJ in formalno še vedno neuvrščeno državo, vendar jih obenem šokira podatek, da Vučićev režim doslej ni obsodil izraelskega početja v Gazi, kaj šele, da bi kakšnega ministra Netanjahujeve vlade razglasil za nezaželeno osebo in mu zagrozil z nekakšnimi sankcijami – kot je to storila Teheranska Tanja v Sloveniji, ki ji je na eni zadnjih predpočitniških sej vlade uspelo doseči izjemno pomemben vladni sklep, zaradi katerega nas bodo slavili po vsem muslimanskem svetu, tako rekoč od Maroka do Indonezije.

Kar se Srbov tiče, bodite brez skrbi: zelo dobro vedo, kaj pomeni država in čemu služi diplomacija, predvsem pa nikoli ne pljuvajo v skledo, iz katere so nekoč jedli in morda kdaj še bodo. Slovenska obsedenost z Gazo, o čemer pišem v obširnejšem prispevku v tokratnem Reporterju, pa nima zveze z državo ali diplomacijo, temveč je namenjena ustvarjanju lažnega občutka pomembnosti in zdravljenju latentnega občutka krivde, kajti kdor drugemu očita genocid, sam pa ni sposoben dostojno pokopati na tisoče mrtvih iz časa državljanske vojne, ni nič drugega kot navaden hipokrit. Hinavec. Dvoličnež. Lažni moralist.

Seveda obstaja določena verjetnost, da bo mednarodno sodišče pravičnosti v Haagu čez nekaj let – sodni mlini tudi tam meljejo počasi – odločilo, da je Izrael odgovoren za genocid nad Palestinci v Gazi. Takrat nihče ne bo mogel zanikati, da to ni res, da gre za zlorabo prava ali celo za zaroto tujih sil. No, če smo natančni, obstoj genocida ima bolj ali manj mednarodno veljavo, medtem ko doma ne šteje prav dosti. Kajti če bi, potem v Srbiji ne bi že dvajset let ignorirali odločitve glede Srebrenice.

V resnici še danes ne priznavajo genocida nad Bošnjaki. Kaj za srbsko javno mnenje pomeni ugotovitev mednarodnega sodišča glede Srebrenice, najbolj ilustrira podatek, da so doslej slabo končali vsi demokratični politiki, ki niso imeli težave pogledati v oči preživelim sorodnikom pobitih v Srebrenici, se opravičiti in priznati, da je bil vojni zločin, storjen pred tridesetimi leti, dejansko (tudi) genocid.

Boris Tadić, nekdanji predsednik Srbije, je eden redkih demokratov med politiki, ki s tem nikoli niso imeli težav. Njegov prijatelj, zaveznik in prav tako demokrat Zoran Đinđić je zaradi preveč svobodomiselnih pogledov in naivnosti, da je po Miloševiću možno čez noč normalizirati Srbijo, leta 2003 umrl v atentatu, ki so ga pripravile srbske kriminalne združbe v povezavi s tajno policijo. Mafija skratka.

Na Tadića me, ko gre za slovensko družbo in politiko, včasih spominja Borut Pahor. Nekoč tipičen salonski levičar in izjemno slab premier, ki je imel resda smolo, da je vlado prevzel tik pred svetovno gospodarsko krizo, se je na predsedniški funkciji, ki mu je padla tako rekoč z neba po zaslugi tretjekategornega predhodnika Danila Türka, spremenil v človeka, o katerem lahko rečemo, da je svoje vloge opravil tako, kot se za predsednika vseh državljanov spodobi. Po svoje je škoda, da Pahor zaradi formalnih ustavnih omejitev – vsaj če sledimo zelo rigidnemu razumevanju 103. člena ustave – ne more ponovno kandidirati za predsednika republike. Nataša Pirc Musar bi bila vesela, če bi se pomerila s takšnim težkokategornikom in ne bi imela težav s porazom.

Težava je drugje: četudi Pahor v resnici lahko kandidira za predsednika, saj ustava izrecno prepoveduje več kot dva ZAPOREDNA mandata (»Predsednik republike je izvoljen za dobo petih let, vendar največ dvakrat zaporedoma.«), bi njegova odločitev o vrnitvi v politiko do temeljev pretresla državo, sploh pa medije, nevajene nepričakovanih ali celo šokantnih odločitev. Zaradi tega bi bilo morda celo koristno za slovensko politično kulturo, če bi Borut Pahor konec prihodnega leta napovedal, da bo leta 2027 ponovno kandidiral za predsednika.

Če se zdaj od Pahorja vrnemo k Tadiću oziroma tisti Srbiji, ki jo je ugrabil avtokrat Vučić, čigar ljubljanski prijatelj Zoran Janković ima vse večje težave s sumljivim – no, eni bi rekli celo mafijskim – kapitalom iz Republike Srbske, potem je zaključek zelo jasen: za Slovenijo je pomembno, da je Srbija čim bolj normalna država, saj samo tako nadzoruje svoje brate onkraj Drine in skrbi, da jih preveč ne odnese kavbojska demokracija po vzoru Divjega zahoda.

Kajti Milorad Dodik, točneje njegovo kapitalsko zaledje, je v zadnjih letih postal omembe vreden investitor v naši državi. Vprašanje pa je, ali si želimo postati balkanska pralnica denarja. Po izkušnji z Iranci nihče noče imeti za vratom Američanov in njihovih agencij, ki so že nekaj časa pozorne na denarni tok iz Republike Srbske v Slovenijo.

Morda bo kdo porekel – pa kaj. Kar naj perejo denar v Sloveniji, bomo vsaj imeli kaj od tega. Res? Kaj pa? Koliko dobi od več sto milijonov dolarjev, kolikor naj bi jih iz Republike Srbske v zadnjih letih spravili na varno v Slovenijo (ki je, ne pozabite, del evroobmočja), slovenski proračun? Koliko davka plačajo podjetja, ki so v rokah srbskih tajkunov? So ceste v Ljubljani zaradi tega v kaj boljšem stanju? Lepo vas prosim.

V bistvu se prav pri asfaltu pozna, da se denar v naši državi le »oplemeniti«, ne pa tudi dejansko investira. Zato se ne čudite, zakaj imajo Ljubljančani najbolj razdrapane ceste v državi, po katerih divja županski šofer, alergičen na dolge kolone, ki so posledica popolnega razpada prometnega režima v prestolnici. Slogan za naslednje lokalne volitve je že nepisan: »Zoran ne dela več!«