Ali prebivalci Bližnjega vzhoda res nimajo nobenega vpliva na oblast in na politiko? Če Ciper, ki je del Evropske unije in ki v vseh pogledih ustreza definiciji demokracije, iz naše analize izločimo, saj kulturno, gospodarsko in politično ne sodi na Bližnji vzhod, potem nam ostane le še Izrael. Toda kakšna je danes demokracija v judovski državi pod vladavino v tujini močno osovraženega premierja Benjamina Netanjahuja? Ali je Izrael, odkar je sprožil uničujočo ofenzivo na Hamas v Gazi, še demokratična država?

Za začetek bomo izstopili iz zahodnjaške cone udobja, iz katere prevečkrat preveč poenostavljeno gledamo na druge dele sveta in mednarodno politiko na splošno. Moraliziranje je obvezen del politične korektnosti evropske politične elite, medtem ko v drugih delih sveta ne mislijo vedno tako kot mi. Že vojna v Gazi je pokazala nekatere pomenljive globalne trende, ki podirajo klišeje o mednarodni politiki, posebej tistega, da Izrael uživa podporo zgolj Združenih držav oziroma Zahoda, medtem ko je t. i. globalni jug nad ravnanjem judovske države v Gazi ogorčen. Indija, najštevilnejša država na svetu in eden od stebrov skupine BRICS, podpore Izraelu ne skriva.

Niti Rusija, iz katere se je v Izrael v zadnjih treh desetletjih izselilo več kot dva milijona ljudi judovskega porekla, ne pretirava v obtoževanju Izraela, navsezadnje ima z mednarodno roko pravice težave tudi Putin. Zaradi lastnih interesov in težav z muslimanskimi Ujguri pa je do konflikta na Bližnjem vzhodu precej zadržana tudi Kitajska.

Vsak igra svojo vlogo

Vojna v Gazi, zaradi katere se Izrael kot država sooča z resnimi obtožbami pred mednarodnimi sodišči, je bila zadnje tri tedne v senci raketnega spopada med Izraelom in Iranom, ki se je po pričakovanjih končal s premirjem, saj nobena od sprtih strani ni dovolj močna, da bi odločilno prevladala, Američani pa so se vključili le s simboličnim bombardiranjem na koncu. Izraelsko-iranski konflikt se na ta način seveda ne bo rešil, nadaljevanje je zgolj zamrznjeno za nedoločen čas. Združene države trdijo, da so ajatolam iz Teherana uničile jedrske obrate, v katerih bi lahko izdelali atomsko bombo, Iran na drugi strani trdi, da škoda ni omembe vredna in da so vse, kar je bilo dragocenega, vključno z obogatenim uranom, že prej prenesli na varno.

Profimedia

Vse skupaj je predstava za javnost: Izrael je odigral svojo vlogo regionalnega varnostnika, Američani so se kot njegovi nadzorniki vključili čisto ob koncu, Iran pa je prav tako izpeljal svojo agendo brezhibno, saj režim ostaja na oblasti in bo še naprej maltretiral ženske in zatiral študente. Verjetno bo prekinil sodelovanje z Mednarodno agencijo za atomsko energijo (IAEA), kar pomeni, da bo še naprej brez nadzora plemenitil uran in se ukvarjal s projektom atomske bombe – seveda pod pogojem, da je od infrastrukture po vseh izraelsko-ameriških bombah in raketah sploh še kaj ostalo.

Fascinantno je, kako se je spopad med Izraelom in Iranom končal brez posebnih priprav in pogajanj, pa so vpleteni Judje, Palestinci oziroma Arabci ter Perzijci (Iranci). Izmenjava ognja med Izraelom in Iranom je potekala skoraj viteško, tudi iransko maščevanje ZDA v Perzijskem zalivu je bilo tako rekoč gentlemansko. Mar ni neverjetno, da se Slovani – mislimo na vojno med Rusijo in Ukrajino – niso sposobni dogovoriti o premirju po skoraj tri leta in pol trajajočih spopadih?!

Racionalna Iran in Izrael

Odgovor na vprašanje, zakaj se je konflikt med Izraelom in Iranom tako hitro zaključil, medtem ko v Gazi še vedno traja, se morda skriva v naravi režimov oziroma oblasti. Izrael je po vseh merilih še vedno vsaj približno delujoča demokracija, Iran je teokracija, v kateri ima absolutno oblast vrhovni voditelj. Skratka v obeh državah je struktura jasna, medtem ko je v Gazi leta 2006 oblast prevzelo skrajno islamistično gibanje Hamas, programsko precej blizu Islamski državi.

Izraelski premier Benjamin Netanjahu je v svojih odločitvah še vedno predvidljiv, racionalen, podobno velja tudi za teheranski režim, ki mora ob vseh mednarodnih momentih – islamska republika nima prav dosti vplivnih zaveznikov v svetu – skrbno paziti tudi na notranjepolitične razmere, saj je v minulih letih prihajalo do rednih protestov proti oblasti ostarelega klera. Skupni imenovalec obeh, Irana in Izraela, je torej razum, medtem ko Hamas pooseblja iracionalnost.

Prav ta kaotičnost, v primeru islamističnih gibanj pa tudi verska skrajnost in nepripravljenost na sklepanje kompromisov, je za Bližnji vzhod še posebej značilna, saj so čustva tam vedno zelo razgreta, ljudstvo pa na politiko nima nobenega vpliva, kar posledično sproža silne frustracije.

Ali na Bližnjem vzhodu, ki obsega 16 držav, v katerih skupaj živi več kot 440 milijonov ljudi – za primerjavo, to je skoraj toliko kot v Evropski uniji, ki ima po zadnjih podatkih 449 milijonov prebivalcev –, sploh lahko govorimo o kakih stabilnih demokratičnih okoljih, kjer obstajajo politične stranke, vladne koalicije, delitev oblasti, medijska svoboda … torej vse to, kar Evropejci pojmujemo kot normalno? Na veliko ogorčenje podpornikov Palestine, Irana ali Jemna, ki trenutno predstavljajo sinonim za boj proti gnilemu Zahodu, je takšna država ena sama – Izrael.

Profimedia

V nadaljevanju bomo ugotovili, da sicer niti Izrael ne izpolnjuje čisto vseh meril demokratičnosti (ali jih Slovenija?), vendar pa se jim v nasprotju z vsemi drugimi bližnjevzhodnimi državami vsaj močno približuje oziroma jih je pred vladavino Netanjahuja celo brez izjem dosegal. Danes je Izrael država, o kateri lahko rečemo, da je »demokracija s pridržkom« ali pa, kot se moderno reče, t. i. iliberalna demokracija.

Demokracija na Bližnjem vzhodu?

Ko govorimo o državi, ki je v našem pojmovanju demokratična – in imamo pred očmi Izrael, izpostavljamo atribute, na katere smo tako navajeni, da se nam zdijo samoumevni: svoboda govora in veroizpovedi, svobodne volitve, pravna država, delitev oblasti, neodvisno sodstvo, civilna družba in nevladne organizacije. Po opredelitvah uglednih možganskih trustov, denimo Freedom House, so na eni strani avtoritarni in hibridni režimi, na drugi, »demokratični strani« pa polna demokracija in t. i. nepopolna, iliberalna demokracija.

Na Bližnjem vzhodu, od Bahrajna do Združenih arabskih emiratov, je kakršnakoli oblika demokracije silno redka ptica. Pravzaprav nobena arabska država ne ustreza zgornji definiciji demokratičnosti. Bogate zalivske države so v veliki večini monarhije, v Egiptu je na oblasti vojska, Iran od leta 1979 obvladuje teokratski režim itd. Precej bližje Evropi – tudi geografsko konec koncev – je Turčija, zadnje stoletje sicer sekularna država, ki pa jo sedanji predsednik Erdogan spreminja v hibridni režim, saj si je povsem podredil vse tri veje oblasti, nazadnje tudi sodstvo.

V Turčiji oblast zatira medije in preganja opozicijo, nazadnje so za vsak primer zaprli in obsodili župana Istanbula, saj bi lahko kandidiral na predsedniških volitvah in ogrozil Erdogana. Turčija je bila pred »Erdogan pašo« precej bližje demokraciji kot danes, pogled v prihodnost pa je še bolj pesimističen, kajti avtokratski model vladavine, kakršnega zagovarja in predstavlja turški predsednik, je vse bolj popularen v ekonomsko nerazvitih državah brez demokratične tradicije. Balkan je naravno okolje za tovrstne eksperimente.

Profimedia

Še najmanj avtoritaren režim v regiji, ironično, je po odstranitvi Sadama Huseina v Iraku, kjer imajo volitve, parlament, republikansko ureditev, vendar jih težijo nasilje, korupcija in verski spori med suniti in šiiti. Malce »liberalnejša« monarhija je verjetno tudi Jordanija, vendar vas bodo tudi tam, če boste javno preveč kritični do oblasti ali kralja, zaprli ali pa vsaj sodno preganjali. Za relativno »liberalnega« velja tudi Kuvajt, kjer lahko legalno uživate pivo, kandidirate za poslanca, vendar ne morete ustanoviti politične stranke, saj so prepovedane.

Vpliv Izraela je opazen v sosednjem Libanonu, ki je parlamentarna republika z volitvami in medijsko svobodo, vendar ga je doslej paraliziralo delovanje Hezbolaha kot vzporedne države. Brez Hezbolaha, za katerim je vedno stal teokratski iranski režim, bi bil Libanon bolj demokratičen in uspešen. Hezbolah je sicer v določeni meri sodeloval v politiki, saj ima to šiitsko gibanje tudi politično krilo, katerega predstavniki so izvoljeni v parlament ali celo sodelujejo v vladi. Vojaški del Hezbolaha je tipična teroristična organizacija, kjer veljajo stroga pravila hierarhije, o kakršnikoli svobodi pa lahko pripadniki samo sanjajo. Še strožja pravila je uvedel Hamas, ki je imel prav tako politično frakcijo (ki je leta 2006 celo zmagala na prvih in doslej tudi edinih volitvah v Gazi) in vojaško krilo.

Toda Hamas se je po 7. oktobru 2023, ko so njegovi pripadniki izvedli invazijo na Izrael, povsem podredil vojaški agendi, poleg tega ga je vojna v Gazi doslej že občutno izčrpala, ubiti so bili praktično vsi njegovi vidnejši poveljniki. Hamas je v zadnjem letu in pol prekletstvo za Palestince, saj je odgovoren za popolno uničenje Gaze, medtem ko je na Zahodnem bregu kot drugem delu avtonomnega palestinskega ozemlja na oblasti Fatah, Hamas pa ni relevantna politična sila. Palestinska država, ki jo je priznalo že skoraj 150 držav, med njimi tudi Slovenija, ima formalno polpredsedniški sistem, zadnje volitve pa so bile pred 20 leti.

Demokracija s tradicijo

A vrnimo se k Izraelu, ki je bil pred Netanjahujem v vseh pogledih svetilnik demokracije na Bližnjem vzhodu, danes pa je njegova svetloba opešala, čeprav še ni ugasnila. Za evropsko in tudi slovensko razumevanje demokracije v Izraelu bodo ključne ugotovitve, povezane z načelom laične oblasti oziroma ločitve cerkve od države, kar je praktično v vseh državah te regije (izjema je morda Egipt, kjer je na oblasti vojaška hunta) nepredstavljivo. Nadalje, svobodne in poštene volitve so prav tako del izraelske politične »normalnosti« že vse od leta 1948, ko je nastala Država Izrael in je bila sprejeta Deklaracija o neodvisnosti. Za bodoče državljane Izraela so bile volitve, na katerih lahko sodelujejo vsi polnoletni državljani, samoumevne – in to po zaslugi Britancev, ki so dotlej upravljali Palestino (kot ozemlje).

Profimedia

Izraelski parlament, 120-članski kneset, je bil prvič izvoljen leta 1949, in sicer po proporcionalnem volilnem sistemu, v katerem je vsa država ena volilna enota, volilni prag pa je bil leta 2015 določen s 3,25 odstotka, kar pomeni, da v parlament pridejo tudi zelo majhne, pogosto izjemno radikalne stranke, ki jih v Izraelu ne manjka. Svoje stranke imajo tudi Arabci, ki jih je danes v Izraelu okoli 20 odstotkov, v parlamentu sta trenutno dve, sicer pa Arabci kandidirajo tudi na listah drugih, nearabskih strank, tako levih kot desnih, ne pa tudi versko ortodoksnih judovskih strank (kar se zdi logično).

Med arabskimi državljani Izraela je volilna udeležba praviloma za 10 odstotkov nižja, nekoliko večje je tudi nezadovoljstvo nad vlado. Občutek, da je izraelska arabska skupnost premalo politično zastopana glede na svojo številnost in da območja, kjer živi, dobivajo manj denarja od države kot kakšna druga, pretežno judovska, je stalnica v političnem in medijskem diskurzu Izraela.

Po letu in pol vojne v Gazi, zaradi katere si je Netanjahu prislužil nalog za aretacijo Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), Izrael pa tožbo pred Mednarodnim sodiščem pravičnosti v Haagu zaradi domnevnega genocida nad Palestinci, je javno nezadovoljstvo pripeljalo do padca podpore vladi. Ankete napovedujejo, da bi na prihajajočih volitvah (zadnje so bile decembra 2022) tesno zmago najverjetneje slavil levosredinski blok.

V vsej zgodovini Države Izrael še nobena stranka ni dosegla absolutne večine, kar pomeni, da so Izraelci podobno kot Slovenci obsojeni na koalicijske vlade. Na volitvah leta 2022 je tako sodelovalo kar 40 političnih strank, v kneset pa jih je bilo izvoljenih 10. Najmočnejši je bil desnosredinski, nacionalistični Likud premierja Netanjahuja, sledili so centristi, verska cionistična stranka in desnosredinska Nacionalna enotnost. Dlje ko gremo po seznamu, bolj pisano postaja: Šas je skrajno ortodoksna stranka sefardskih Judov, potem so tu Aškenaziji s svojo stranko, pa sekularna desnosredinska stranka Avigdorja Liebermana, dve arabski stranki (islamistična Ra’am in levičarska Hadaš-Ta’al) in laburisti.

Profimedia

V Netanjahujevi koaliciji, ki predstavlja 37. izraelsko vlado (številka sama po sebi dokazuje, kako hitro se v tej državi menjavajo vlade), je šest strank: Likud, Šas, Aškenaziji, verska cionistična stranka Bezalela Smotriča, skrajno desna Ocma Juhudit (vodi jo Itamar Ben-Gvir) ter skrajno desna verska stranka Noam. Šibka večina (64 od 120 sedežev v knesetu) je po začetku vojne v Gazi vsaj nekaj časa imela »mir«, vendar so notranja nesoglasja že prej zamenjale ostre kritike civilne družbe, opozicije in ne nazadnje tudi medijev zaradi predvidene pravosodne reforme.

Protesti so v Izraelu pogosti in pomenijo običajno prakso aktivnega državljanstva. Proti Netanjahuju so protestirali že pred 7. oktobrom 2023 zaradi korupcije in poskusa utišanja sodstva, kot so imenovali poskus vlade, da »reformira« pravosodni sistem. Zaradi vojne v Gazi pa potekajo tudi protivojni protesti. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da ne gre za vladne, s strani države organizirane demonstracije, kakršne so značilne za domala vse avtokracije na Bližnjem vzhodu; v Izraelu ljudje protestirajo proti vladi in za izražanje svojega nasprotovanja niso sodno preganjani ali celo zaprti. Si kdo predstavlja proteste Palestincev proti Hamasu v Gazi?

Krizni časi so največji izziv

Hiter pogled v politično zgodovino pokaže, da je bil Izrael v prvih treh desetletjih »obsojen« na leve oziroma levosredinske vlade, dominantna stranka na tem polu pa so bili laburisti, zaslužni za utrditev judovske države kot dejansko edine demokracije na Bližnjem vzhodu. Morda ni naključje, da so se prav v času pomiritve z Arabci (sporazum z Egiptom v Camp Davidu) okrepile desnosredinske stranke, posebej Likud.

Profimedia

Vendar je polarizacija pripeljala do številnih blokad, zato je v osemdesetih in devetdesetih prišlo do sodelovanja med obema taboroma in tudi največjih dosežkov na področju odnosov s Palestinci. Podpisan je bil zgodovinski sporazum s PLO oziroma Jaserjem Arafatom, ki pa ga je pozneje pokopal ekstremizem na obeh straneh: izraelskega premierja Jicaka Rabina, sopodpisnika mirovnega sporazuma, je ustrelil desničarski skrajnež, težave z radikalci je imel tudi Arafat. Odnosi med levim in desnim taborom so se v Izraelu še zaostrovali, pri čemer je ena izmed levosredinskih koalicij (2021–2022) vključevala tudi arabsko stranko Ra’am.

Izraelske politične stranke imenujemo cionistične (dominantne, leve in desne, kot so laburisti in Likud), arabske (predstavljajo državljane arabskega izvora, poudarjajo enakost pred zakonom in podpirajo t. i. rešitev dveh držav), ortodoksne (verske stranke, zelo radikalne) in sekularne (centristične stranke).

Ne glede na vse bolj histerično politično korektnost v Evropski uniji kot tudi v Sloveniji, ki Izrael slika kot nekakšno »nacistično utrdbo« na Bližnjem vzhodu, ki pobija Palestince, so dejstva precej manj senzacionalistična, predvsem pa vedno preverljiva. Izrael je kljub Netanjahujevim »iliberalnim popadkom« še vedno delujoča demokracija, ki jo letos jeseni, najpozneje 27. oktobra, čakajo parlamentarne volitve. Doslej očitkov o poneverbah ali goljufijah iz Izraela nismo slišali, prav tako kot še nismo slišali, da bi imeli svobodne in demokratične volitve v kakšni arabski državi na Bližnjem vzhodu.

V tem pogledu je Izrael res nekaj posebnega, izraelski Arabci, ki jih je nekaj več kot 1,5 milijona, pa upajo, da bosta na volitvah v kneset njihovi parlamentarni stranki še uspešnejši in da se jima morda pridruži še tretja. Ugotovitev, da je judovska država že skoraj 80 let edina demokracija v enem najbolj nemirnih delov sveta, za zdaj še vedno drži. Ko bodo v Iranu, Egiptu ali Gazi – da bogatih zalivskih monarhij ne omenjamo – imeli svobodne in poštene volitve, medijsko svobodo, neodvisno in laično sodstvo, raznoliko civilno družbo in zagotovljene pravice vseh, tudi spolnih manjšin, Izrael ne bo več osameli svetilnik sredi arabske noči.