V resnici niso. Resda je večina ljudi dovolj razumnih, da zna sama ugotoviti, kaj je tisto, kar nam krepi nacionalno varnost in s tem prispeva k temu, da živimo v eni najvarnejših držav na svetu. Morda se nam zdi to samoumevno, pa ni. Problem je v tem, da človek nikoli ne more biti povsem prepričan, da bo naslednji dan enak kot prejšnji ali da bo čez tri mesece ali pol leta Slovenija še vedno enako mirna, skorajda dolgočasno kičasta v svoji spokojnosti. Če so edina skrb ljudstva vremenske neprilike in gneča na cestah, potem je to najboljši indikator normalnosti.

Celo slovenska (notranja) politika je relativno benevolentna in neškodljiva, če jo primerjamo z družbami, ki niti niso tako zelo daleč. Madžarska na prvi pogled deluje kot uspešna država, ker jo poganjajo kitajske investicije, toda pod krinko domnevne gospodarske rasti se skrivajo pomanjkljivo delovanje pravne države, pritiski na medije, avtoritarne manire vladajoče stranke in populističnega premierja Orbana, korupcija (Madžarska je po merilih Transparency International najbolj skorumpirana članica Evropske unije) in klientelizem, diskriminacija cele vrste družbenih skupin, izseljevanje mladih itd.

Srbija je po zaslugi predsednika Vučića, še enega balkanskega avtokratskega šerifa, že več kot pol leta spet država neskončnih protestov, ki pa dejansko ne spremenijo nič. Ta država je zanimiva za slovenske turiste, ampak samo dokler so v Beogradu ali enem od pol ducata urejenih in mondenih krajev, medtem ko je ves južni in vzhodni del ena sama revščina in zaostalost, tako rekoč globalni jug. Vseeno pa režimska propaganda deluje in vsaj polovica volivcev je prepričana, da imajo blagoslov, ker jih vodi takšen genij, kakršen je Aleksandar Vučić.

Zagotovo najbolj problematična nekdanja evropska država pa je Rusija, ki jo je Vladimir Putin pred enajstimi leti odpeljal iz Evrope in priključil na kitajski vlak. Z napadom na Ukrajino je ruski avtokrat odprl novo poglavje v mednarodnem pravu in geopolitiki. Uveljavil je t. i. privilegij močnejšega, kar pomeni, da smo vse manjše države odslej potencialno ogrožene, kajti če je prevladala logika vojaške sile, potem smo pred nasilnežem varni samo tako, da smo združeni skupaj močnejši. V tretjem tisočletju smo se torej vrnili v srednji vek in v Putinovi percepciji sveta bi se morale meje v Evropi oblikovati po podobnih merilih – močnejši si lahko vzame, kar misli, da mu pripada, medtem ko mora šibkejši to sprejeti brez ugovorov.

Slovenska zgodovina je kratke pameti in spomin na sovjetsko mentaliteto, ki so jo dobro poznali naši stari komunisti s Kardeljem na čelu, je zbledel, ruska informacijska vojna pa na drugi strani dela svoje.

Ta primitivni argument že skoraj tri leta in pol uveljavljajo v Kremlju, kjer na leto namenijo več milijard evrov za razširjanje svoje ideologije, ki je zmes imperialnih sanj, nacionalizma, pravoslavne mitologije in sovjetske nostalgije. Kaj si ruski vladajoči razred misli o Evropi, Evropski uniji in ključnih članicah, lahko dnevno vidimo na družbenih omrežjih. V Evropi smo skoraj vsi nacisti, Nemci še posebej, sicer pa smo v očeh ruske propagande degenerirani, šibki, pomehkuženi in obsojeni na propad. Evropski generali nosijo krila in skačejo na paradah ponosa, vmes pa sodelujejo na konferencah Nata in podpirajo neonacistični, mamilarski režim v Kijevu.

Kako je potem možno, da se mogočna Rusija tako boji nekega takšnega vojaškega združenja, v katerem je polovica častnikov pedrov in transvestitov, kremeljska propagandna mašinerija sicer ne razloži, ampak v Rusiji je marsikaj nelogično. Ne glede na to je očitno Nato še vedno dobro delujoč vojaški stroj, ki se širi proti vzhodu in ogroža ruske interese. Doslej je veljalo, da je glavno zlo v Natu Amerika, ampak po zbližanju med Putinom in Trumpom je ostala Evropa tista, o kateri ne bomo slišali lepe besede.

Ta Evropa je v političnem in vojaškem smislu povsem podrejena Združenim državam, saj nima lastne vojske in je bila leta 2022 potisnjena v vojno v Ukrajini izključno zaradi ameriških interesov. Kremeljska propagandna mašinerija ponavlja ene in iste »resnice«, upajoč, da bodo nekoč postale del diskurza v demokratičnih okoljih držav članic, če bodo to nenehno ponavljali podkupljeni mediji, politiki in armada trolov iz ruskih tovarn laži.

Zato ste lahko prepričani, da bo morebitna referendumska kampanja o izstopu iz Nata v Sloveniji vzbudila (tudi) rusko pozornost, saj bi pomenila enkratno priložnost, da bi Moskva v šahovski igri z Zahodom, ki z nekaj kratke prekinitve traja že stoletje – ne pozabite, začelo se je že z oktobrsko revolucijo leta 1917! –, nasprotniku vzela vsaj kmeta na šahovnici. Slovenska zgodovina je kratke pameti in spomin na sovjetsko mentaliteto, ki so jo dobro poznali naši stari komunisti s Kardeljem na čelu, je zbledel, ruska informacijska vojna pa na drugi strani dela svoje.

Vojna v Ukrajini je prišla v fazo nove eskalacije, z njo se povsem spreminjajo pravila vojskovanja, kar od manjših držav v vzhodni in morda celo srednji Evropi, ki so v očeh kremeljskih jastrebov del t. i. ruskega sveta, zahteva kvečjemu še večji razmislek o varnosti, ne pa sanjarjenje o svetu brez vojn in vojaških zavezništev.

Na žalost živimo v času, ki je vse bolj nevaren in nepredvidljiv, naša idila se lahko že jutri spremeni v nekaj povsem nepredstavljivega. Pred leti je neki ruski funkcionar, ki je bil gost Blejskega strateškega foruma, stal na bregu Blejskega jezera in vzneseno strmel v otoček in cerkvico na njem.

Tu nekje se konča Rusija in začne Zahod, je pripomnil in nihče se ob tem ni zamislil.