Kako je trpljenje Palestincev ponotranjil tako zahodni levičarski establišment kot tudi antisemitska skrajna desnica.

Večmesečno ameriško zavlačevanje z vojaško pomočjo Ukrajini je spodbudilo Rusijo k ofenzivi na severovzhodu, kjer je glavni cilj milijonsko mesto Harkov, »vrata na Krim«.

Slovaško vodi levi populist Robert Fico, ki si je zaradi svojih ostrih besed na račun »Soroseve« civilne družbe in nevladnikov ter poskusa podreditve javne RTVS na glavo že nakopal srd Bruslja, kjer Slovaško vidijo kot novo Madžarsko.

Dejan Steinbuch, publicist, o razmetavanju z javnim denarjem ob novici, da bo prenova stadiona v Šiški namesto 14 milijonov stala kar 94 milijonov evrov

Besede srbskega predsednika o »odvratnih Slovencih«, izrečene pred mikrofoni v Združenih narodih v New Yorku, so na Balkanu precej odmevale, vendar je pošteno, da jih vidimo v kontekstu in predvsem upoštevamo dejstvo, da Aleksandar Vučić doslej ni imel niti enega razloga za slabo mnenje o Sloveniji in Slovencih.

Ko je minuli ponedeljek odgovarjal na poslanska vprašanja, je Robert Golob napovedal, da se bo njegova vlada lotila tako korenitih reform, da bo zanje potrebovala dva mandata. In dodal, da se v letu ali dveh, še manj pa v mesecu ali dveh ne da resetirati celotne države. Premier je s temi bese-dami povedal, da bo za dokončanje popolnega resetiranja Slovenija potreboval osem let, kar pomeni, da bomo, če se mu bo želja uresničila, Svobodnjake na oblasti gledali še skoraj šest let.

Živimo v Evropski uniji, ki sicer ni idealna, vendar je z naskokom boljša od vsega, kar ponuja ta planet v smislu politično-ekonomskega povezovanja. V bistvu je evropski projekt, katerega enakopravni del smo Slovenci, največji dosežek evropskega človeka, odgovor na grozote totalitarizmov 20. stoletja in sovraštva med narodi.

Zakaj bo Tanja Fajon po objavi našega članka nemudoma naročila revizijo nepremičninske zgodbe iz Bejruta in upala, da iz tega ne bo nastala nova afera, mini Litijska 51, ki bi jo dobesedno odpihnila iz Mladike.

Srbski predsednik Aleksandar Vučić precej pogosto prihaja v Slovenijo. O njegovih tajnih obiskih nas je opozorilo več virov.

10. april bi šel lahko v slovensko zgodovino kot dan, ko je na eni izmed 819 osnovnih šol prišlo do strelskega pohoda. Na srečo ni šel, ker se ni zgodilo nič. 10. aprila bi nas lahko prizadel tudi katastrofalni potres. Pa ga na srečo ni bilo. Lahko nas doleti že prihodnji teden. Ali pa čez 100 let.

Kdo vse napol tajno prihaja v Slovenijo, je vprašanje, zaradi katerega bi morali zardevati naši varnostni organi, pa tudi zunanje ministrstvo. Nedavni obisk nekdanjega ruskega premierja Viktorja Zubkova, dolgoletnega tesnega Putinovega sodelavca, ki je danes predsednik uprave Gazproma, je morda le vrh ledene gore.

Dejan Steinbuch, publicist, o stranki Levica, ki skrbi samo za svoje, leve medije

Pred evropskimi volitvami se odpira vprašanje, kako intenzivno bodo tokrat poskušali nanje vplivati v Kremlju, kjer imajo na tem področju velike izkušnje, poleg tega jim ne manjka denarja. V Sloveniji so ga očitno razdeljevali kar v gotovini.

Ideja o skorajšnjem priznanju palestinske države je med koalicijskimi strankami toliko dozorela, da je le še vprašanje časa, kdaj bo vlada sprejela sklep o priznanju. Kaj bi to pomenilo za Slovenijo, kakšne posledice bi priznanje imelo za Palestince in trenutno vojno proti Hamasu v Gazi ter seveda za slovensko-izraelske odnose? V enem stavku: priznanje ne bi rešilo ničesar, na glavo bi nam nakopalo le neskončno zamero Izraela.

Vladimir Putin se zadnjih dvajset let rad predstavlja kot ruski patriot, zavetnik krščanstva in tradicionalnih vrednot. V tem obdobju, sploh pa v zadnjih letih je redno izražal zaničevanje dekadentne evropske družbe in kulture. Vendar pa je Vladimir Putin, ki ga je pokojni Aleksej Navalni razkrinkal kot enega najbogatejših ljudi na planetu, hipokrit, dvoličnež.

O tem, kakšen človek je hrvaški predsednik Zoran Milanović, so mnenja precej različna. Vsekakor pa se vsi strinjajo, da takšnega šefa države naša južna soseda še ni imela. Milanović, letnik 1966, po rodu Hercegovec, je rad glasen in nekonvencionalen, včasih tudi nepričakovano odkrit in iskren, a vse prepogosto zelo grob in prostaški.

Dvomov o izidu letošnjih predsedniških volitev v Rusiji ni bilo nikoli. Zmagovalec je bil znan, še preden je več kot 100 milijonov volivcev v največji državi na svetu odšlo oddat svoj glas. Ves čas je viselo v zraku edino relevantno vprašanje teh volitev: S koliko odstotki bo tokrat zmagal Vladimir Putin?

V ljubljanskih političnih kuloarjih je prejšnji teden že drugič v zadnjem mesecu završalo. Kljub umiritvi razmer znotraj koalicije in vsaj začasnemu prenehanju napetosti med svobodnjaki in socialnimi demokrati, ki jih je sprožila afera Litijska 51, se zdaj čuti negotovost glede prihodnosti predsednika vlade Roberta Goloba.

Cinizem Putinovih oboževalcev in podpornikov, ki jih v Sloveniji ni tako malo, je neverjeten. Smrt Alekseja Navalnega se jim ni zdela v ničemer sporna, ni jih vznemirilo niti ravnanje ruskega režima, ki Ljudmili Navalni več dni ni dovolil, da bi videla sinovo truplo. Če je kdo dvomil o resnični naravi kagebejevskega režima, ki ga pooseblja Vladimir Putin, je lahko zdaj prepričan, da imamo opravka s sadističnim sociopatom, obsedenim z nasprotnikom, celo potem ko je ta že umrl. Ali pa so ga umorili. Mar ni zdaj vseeno?

Zakaj Macronova izjava o pošiljanju vojakov v Ukrajino ni nedolžen »faux pas«. Francoski predsednik je šokiral z izjavo, da je za vsako ceno potrebno preprečiti Rusiji zmago v Ukrajini.