Ali se Evropska komisija v primeru Srbije, ki jo že mesece pretresajo državljanski protesti zaradi skorumpirane in avtoritarne oblasti, obnaša dvolično? Lahko Ursuli von der Leyen in njeni komisarki za širitev Marti Kos očitamo, da srbskemu avtokratu Vučiću doslej nista povedali, kar mu gre, saj na prvo mesto postavljata pragmatične interese Bruslja, ne pa vrednote, ki jih imamo Evropejci vedno polna usta?

Račišće je vasica na severovzhodni obali Korčule, kamor dvakrat ali trikrat na dan pripelje avtobus. Tudi na njem piše Arriva, saj je do nedavnega nemški, zdaj pa ameriški kapital s to blagovno znamko prisoten že v najmanj desetih evropskih državah. Ampak Račišćane to niti ne zanima, saj je njihova pozornosti namenjena enemu izmed šoferjev avtobusa. Je namreč iz Nepala, in to se jim zdi silno imenitno. Pravijo, da je Nepalec dober šofer, da ima občutek za prostor, »augenmas«, kot se je nekoč reklo. V bistvu so Račišćani celo malo ponosni, da je njihov mali otok tako »globaliziran«, saj na njem zdaj ob Srbih in Bosancih delajo tudi Tajci, Filipinci in Nepalci.

Vojne se ne končajo po telefonu, pa čeprav se o tem 90 minut pogovarjata ameriški in ruski predsednik. Minuli teden sta že drugič govorila, a je Ukrajina še daleč od premirja, kaj šele trajnejšega miru. Obljube Donalda Trumpa, da bo z enim klicem (Putinu?) končal vojno v Ukrajini, so bile za lase prevlečene. Putin je slovenskemu zetu kvečjemu namignil, da prihaja nov slogan: Russia First, America Second (Najprej Rusija, potem Amerika). Če je Trump v stikih s Putinom kaj dokazal, potem je to, da je trgovec.

Tanja Fajon je prejšnji teden v Manili tudi formalno odprla slovensko veleposlaništvo. In doživela val ogorčenih komentarjev. Ko gre za pljuvanje čez slovensko diplomacijo, je težko določiti, kdo je bolj pasji, levi ali desni agitatorji, aktivisti in dežurni troli, ki jim ne gre v račun, da ministrica za zunanje zadeve pogosto potuje po svetu, se srečuje, posvetuje, obiskuje konference, predava in vsake toliko odpre tudi kakšno diplomatsko-konzularno predstavništvo (DPK). Filipini so bili zadnji, in reakcije »ljudstva« prislovično iracionalne, pravzaprav neumne.

Potem ko so v koprski škofiji prejšnji mesec tudi formalno ustoličili novega škofa – to je postal dosedanji murskosoboški škof Peter Štumpf, prihaja čas za kontemplativni razmislek o dveh največjih »grehih«, ki bremenita nekoč najmanjšo slovensko škofijo.

Napoved predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, da bo Unija v prihodnjem desetletju za obrambo namenila 800 milijard evrov, je rešilna bilka za vsakega evropskega premierja, ki ga čakajo volitve. Kajti s tako visokim finančnim paketom, ki spominja na helikopterski denar v času koronske pandemije, bodo evropske vlade lažje zapravljale na vseh področjih, ki jih vsaj približno zaobjema termin »nacionalna varnost«.

Zahodni sistem se podira kot hiša iz kart, so bili navdušeni ruski mediji po predstavi v Beli hiši, v kateri sta ameriški predsednik in podpredsednik v očitno skrbno pripravljeni zasedi ponižala ukrajinskega predsednika in ga poslala domov. Trump in Vance sta s tem javno potrdila zbližanje s Putinom, ki niti ne skriva, da v Donaldu Trumpu vidi sorodno dušo.

Ali ste ugotovili, da se slovenski politiki zelo redko ljudem opravičijo za stvari, ki so jih naredili narobe, brez občutka ali celo v nasprotju z moralo, da niti ne omenjamo takšnih ali drugačnih kršitev zakonov? Kot da bi bilo opravičilo nekaj ponižujočega, nesprejemljivega in celo odvečnega.

V zadnjem času se zdi prvak opozicije Janez Janša bolj samozavesten kot prej. Napoveduje, da je SDS pripravljena na ponovni prevzem vlade. Janša cilja na četrti mandat. Ali je to dejansko mogoče ali pa gre le za krepitev že tako ali tako dominantnega položaja desno od sredine?

Bog vpraša Busha, v kaj verjame. Bush mu odgovori, da verjame v svobodni trg in močno ameriško nacijo. Bog ga pohvali in bivšega republikanskega predsednika povabi, naj sede na njegovo desno. Naslednji pride Obama in Bogu odgovori, da verjame v moč demokracije in enakost pred zakonom. Bog je zadovoljen in demokratu reče, naj sede na njegovo levo. Potem pride Donald Trump. Bog ga vpraša, v kaj pa on verjame. Trump izstreli kot iz tipa: »Verjamem, da sediš na mojem stolu.«

Kaj občutimo ob novi obletnici ruske invazije na Ukrajino? Kot opazovalci smo v teh treh letih, kolikor traja vojna, prešli več faz čustev; od jeze in šoka, preko obsodbe zločinov in zločincev ter sočutja do žrtev, do vse večje otopelosti in sprijaznjenosti, da nimamo nobenega vpliva na dogajanje in da ne moremo prav ničesar spremeniti.

V nedeljo, 23. februarja, bodo verjetno najpomembnejše evropske volitve letos, kajti volili bodo Nemci. Strah obeh največjih tradicionalnih strank na levi in desni, socialdemokratov (SPD) in krščanske demokracije (CDU), pred volilnim uspehom skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD) je velik in še narašča.

Na prvi pogled – in brez podrobnejšega pogleda v zgodovino slovenskega parlamentarizma in ureditve pravnega položaja poslanskih skupin – se zdi, da je Anžetu Logarju vseeno uspelo nekaj velikega: povezal je svobodnjake in SDS v ugotovitvi, da je ideja o novi poslanski skupini, ki bi zastopala stranko Demokrati, ta hip neuresničljiva in nemogoča.

Ideja ameriškega predsednika Donalda Trumpa o preselitvi Palestincev iz Gaze v sosednje arabske države, menda je imel v mislih zlasti Jordanijo in Egipt, je tako nora, da je ob njej obnemel celo izraelski premier Netanjahu, ki je sedel ob Trumpu v Beli hiši.

Zakaj je ljubljanski župan Zoran Janković, ki je po očetovi strani resda Srb, poslal javno pismo podpore vse bolj osovraženemu srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću? Ali se je za politično izjemno tvegano potezo odločil sam in po svoji volji ali pa je za to dobil namig iz Beograda; da bi bilo lepo, če podpre »prijatelja v stiski«?

Neverjetno lojalnost svojemu srbskemu prijatelju je minul teden izkazal ljubljanski župan Zoran Janković, ki se rad razglaša za Srba, čeprav je to le delno, kajti njegove mati, moja spoštovana soseda Ivanka, je klena Notranjka iz Loške doline.

Kaj za Evropo pomeni ustoličenje Donalda Trumpa, njegov drugi predsedniški mandat v Beli hiši? Šele po ruski invaziji na Ukrajino pred tremi leti je Evropska unija spoznala, kako ranljiva je proti avtoritarnemu režimu, ki vlada Rusiji in temelji na podrejanju šibkejših.

Še vedno mislim, da so (bili) pozivi k neplačevanju RTV-prispevka, ki so prihajali zlasti iz ust hardcore desnice, pretirani, čustveni, predvsem pa krivični do tako velikega sistema, kakršen je naša javna hiša na Kolodvorski. Vsi pač niso informativni program, o katerem lahko kadarkoli in kjerkoli izrečem konkretno in argumentirano kritiko. Marsikatero uredništvo na nacionalki odlično opravlja svoje delo, vendar so na koncu dneva vsi v istem košu zaradi informativnega programa.

Populistične stranke v Evropi so navdušene: Donald Trump v Beli hiši je postal njihova zlata delnica. Računajo, da si bodo z njim bistveno dvignile ceno in morda celo zmagale na volitvah. Ali to velja tudi za Slovenijo, kjer Trumpa častijo predvsem v SDS, za njegove čare pa niso imuni niti v Novi Sloveniji?

Obisk šefinje RTVS Natalije Gorščak pri Janezu Janši je razbesnel levičarje – ti so z novim zakonom o medijih nehote pripravili darilo Janši.