Odgovore in analizo smo sestavili s pomočjo umetne inteligence, preteklih vzorcev obnašanja volivcev in seveda volilnih rezultatov. Na koncu smo razkrili še morebitni francoski scenarij, po katerem bi premier Robert Golob po Macronovem vzoru sprožil predčasne volitve z odstopom vlade in razpustom parlamenta že na začetku septembra …

Ampak začnimo raje z zadnjimi volitvami v državni zbor, ki so število parlamentarnih strank skrčile na vsega pet. Ob dominantnih svobodnjakih na levici in nepremagljive SDS na desnici so si nekaj poslanskih sedežev priborili še krščanski demokrati (NSI), socialisti (SD) in skrajna levica (Levica).

Namenoma uporabljamo klasifikacijo Evropskega parlamenta, ker je osmerica slovenskih poslancev sicer do popolnosti polarizirana: štirje zastopajo Evropsko ljudsko stranko, štirje pa Socialiste in demokrate ter Liberalce in Zelene. Toda evropske volitve niso nacionalne in lanski rezultati v ničemer ne napovedujejo bilance parlamentarnih volitev prihodnje leto.

Gneča za tretje mesto

Dobrega pol leta pred volitvami so – in to je razvidno tudi iz nekaterih nastopov in izjav njenih vidnih politikov – najbolj samozavestni v SDS, saj računajo na relativno zmago. Ponovno so lahko brez skrbi tudi svobodnjaki, kajti po lanskem padcu podpore se je Gibanje Svoboda vrnilo na trdno drugo mesto in za vodilno SDS zaostajajo le nekaj odstotkov. To premierju Robertu Golobu daje strateško prednost na levici, saj bo očitno tudi prihodnje leto mandatarski kandidat levega pola.

Jure Klobčar

Na tretjem mestu pa je že precejšnja gneča, saj se trenutno tam prerivajo vsaj štiri stranke, jeseni se jim utegne pridružiti še Prebiličev eksperiment. Danes so precej izenačeni Socialni demokrati, Nova Slovenija, Demokrati, preseneti lahko tudi Levica. Da bi se ob naštetih v parlament uvrstila še kakšna stranka, denimo proruska, anticepilska in k teorijam zarote nagnjena Resnica, se zdi malo verjetno. Takšna stranka bi morda uspela kvečjemu v Srbiji.

Kaj pomeni nizka volilna udeležba

Pri napovedi volilnih izidov je lahko zavajajoč rezultat lanskih evropskih volitev, ki so prinesle prepričljivo zmago SDS (30 odstotkov oziroma štiri od osmih poslanskih mandatov). Za volitve v Evropski parlament je značilna občutno nižja volilna udeležba kot za nacionalne volitve – običajno je na ravni referendumske.

Nižja volilna udeležba praviloma koristi desnici, višja pa levici. V evropskih državah – in Slovenija ni izjema – se je zato uveljavila strategija, po kateri poskuša desnica volivcem čim bolj priskutiti politiko in jih odvrniti od uveljavljanja aktivne volilne pravice, saj si s tem avtomatično dviguje podporo.

Leta 2022 je bila volilna udeležba na volitvah v državni zbor izjemno visoka, nadpovprečna, saj je znašala okoli 70 odstotkov. Razlog za takšno mobilizacijo volilnega telesa je bila dve leti trajajoča kovidna epidemija, ki je v ljudeh sprožila odpor, jezo in celo upor, tarče njihovega nezadovoljstva pa so bile razumljivo vladne stranke, ne pa opozicija.

Gibanje Svoboda je z lahkoto pobralo veliko večino te kritične mase, zato je na volitvah aprila 2022 doseglo zgodovinsko zmago, kajti več kot 34 odstotkov glasov je za proporcionalni sistem resnično izjemen dosežek. Janševa SDS je zaostala za dobrih 10 odstotkov, preostale tri stranke (NSI, SD, Levica), ki so se še uvrstile v parlament, pa so skupaj zbrale komaj 18 odstotkov.

Odločale bodo manjše stranke

Glede na razmere v Sloveniji in Evropi je težko pričakovati, da bi se ponovilo leto 2022, kar prinaša nekoliko paradoksalno situacijo: ne glede na to, da večina ne podpira vlade (kar je v demokraciji nekaj povsem normalnega), pa posebne averzije ali celo jeze do sedanje oblasti ni čutiti, kar zmanjšuje nevarnost, da bi bile stranke koalicije na volitvah 2026 tako hudo kaznovane kot tiste iz leta 2022 (SMC je dobesedno izpuhtela, podobno upokojenska stranka). Manj manevrskega prostora pa ima tudi opozicija, saj ne more računati na tako splošno nezadovoljstvo z vlado kot ob kovidni epidemiji, s tem se zmanjšujejo tudi možnosti za njeno prepričljivo zmago.

Facebook

Opravka imamo s precej izenačeno tekmo, v kateri sta na vsakem polu po ena dominantna stranka (SDS na desni, Gibanje Svoboda na levi), zato bo za prihodnjo vladno koalicijo ključno to, kako se bodo pozicionirale manjše stranke, kot so Nova Slovenija, Socialni demokrati, Levica in dve najverjetnejši »novi stranki« v državnem zboru, in sicer Logarjevi Demokrati in stranka Vladimirja Prebiliča, ki naj bi bila ustanovljena 18. oktobra. Letos, domnevamo.

Na volitvah 2026 bosta Logarjeva in Prebiličeva stranka ključni pri sestavi prihodnje vlade, pri čemer je nekoliko večje breme pravzaprav na Prebiliču, ki stranke formalno še nima, zato obstaja velika verjetnost, da bo konkurenca v njegovo ekipo in kasnejšo kandidatno listo skušala »infiltrirati« čim več svojih ljudi, ker bo s tem lahko bolj vplivala na politiko te stranke.

Lahko Vrtovec škoduje NSI?

Na javnomnenjske ankete se ne moremo preveč zanašati, iz njih lahko izluščimo kvečjemu določene trende. Še najbolj kredibilne so raziskave javnega mnenja za obe največji stranki, saj jima napovedujejo stabilno podporo oziroma celo relativno zmago, vsekakor pa ohranjata dominantni položaj vsaka na svojem političnem polu.

Veteran Janez Janša, ki bo šel na volitve star 67 let, je letos opravil generalko z referendumom o t. i. umetniških pokojninah, kamor je prišlo okoli 400 tisoč volivcev, kar je za SDS zgornja meja največjega dosega in bi v primeru nizke volilne udeležbe pomenilo krepko čez 30-odstotno volilno podporo.

Vseeno pa Janšev problem ostaja isti že dve desetletji: SDS sama preprosto ne more sestaviti drugačne kot manjšinske vlade, pa še pri tem potrebuje koalicijo z vsaj eno vsaj približno programsko sorodno stranko z desne sredine. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da bi Janša za kakršnekoli sanje o mandatarstvu spomladi 2026 poleg najmanj 30-odstotne podpore na volitvah potreboval še Novo Slovenijo in Demokrate, če bodo seveda prišli v parlament.

Vendar pa ni nujno, da bi to zadostovalo za 46 glasov. Trenutne razmere v NSI mu gredo sicer na roke, kajti predsednik Matej Tonin se umika s predsedniškega mesta in se namerava posvetiti poslanski karieri v Evropskem parlamentu, njegov naslednik Jernej Vrtovec pa javnomnenjsko (še) ni tako prepoznaven, predvsem pa se ga drži sloves, da je »bolj desen« od Tonina in simpatizira z Janšo. To pa lahko stranki na volitvah celo škoduje.

Težave NSI so priložnost za Demokrate

Poletje ni brezskrbno niti za Anžeta Logarja, ki se je dolgo poslavljal od Janše, dokler ni končno naredil nove stranke, v katero pa mu ni uspelo privabiti najuglednejših imen iz svoje civilnodružbene Platforme sodelovanja. Kaj to pomeni, je prepuščeno domišljiji bralcev, vsekakor pa potrjuje, kako težko je danes politično angažirati kolikor toliko normalne, ugledne posameznike, ki v omarah ne skrivajo okostnjakov preteklosti.

Demokrati še vedno niso na »varni strani« in njihova izvolitev v državni zbor – volilni prag je običajno okoli štiri odstotke – bo do zadnjega predmet ugibanj. Verjetnost, da jim bo to uspelo, je precej odvisna (tudi) od predvolilnih potez SDS in NSI.

Če bo Janša še hodil na koncerte tujih glasbenikov, ki širijo ideje, za katere obstaja soglasje, da ne predstavljajo evropskih vrednot, potem bo težko povečeval podporo med zmerno desno sredino, kaj šele med sredino. Posebej t. i. liberalno desnico, ki predstavlja meščansko, urbano populacijo, razni Thompsoni in poslanski izpadi SDS-ovskih »jagrov« gotovo ne navdušujejo.

Facebook

Ta del volilnega telesa bi se teoretično lahko preselil k Logarju. Podobna selitev zmernih volivcev grozi Novi Sloveniji, če bi jeseni novi predsednik obrnil barko preveč v desno in javno podprl povolilno koalicijo z Janšo. Takšna poteza stranki ne bi prav nič koristila, od nje bi imel koristi edinole Logar, ki do volitev ne sme početi drugega kot hvaliti ljudi, se smehljati pred kamerami in govoriti, da je treba gledati v prihodnost. Če se kje ne skriva kakšna zaseda, ki bi jo mediji lansirali pred volitvami, lahko Demokrati zasedejo celo tretje mesto in prehitijo Vladimirja Prebiliča.

Koga se boji Vladimir Prebilič

Prebiličev problem je nekoliko kompleksnejši od Logarjevega, čigar »osamosvojitev« je Janša hočeš nočeš vsaj tiho blagoslovil. Ali to pomeni, da je med njima tudi skrivni dogovor, ne ve nihče na tem svetu – razen seveda Logarja in Janše. Pri Prebiliču pa takšnega blagoslova s strani levega ideološkega Behemota, ki sam sebe ironično imenuje »palček iz Murgel«, za zdaj ni bilo zaznati.

V nasprotju z Janezom Janšo, ki ima desni blok skrbno pod kontrolo, je na levici v demokraciji tradicionalno manj reda in discipline. Zaradi tega je Prebilič upravičeno vznemirjen in negotov, odmik ustanovitve nove stranke v drugo polovico oktobra je lahko tudi priročen izgovor, da ob morebitnih neugodnih razmerah projekt nove stranke ustavi in se potuhne nazaj v Evropski parlament ter tam počaka na naslednjo priložnost.

Zakaj Golob potrebuje sredino

Končno smo prišli do Roberta Goloba, ki ne glede na zlovešče napovedi ostaja najverjetnejši kandidat za prihodnjega mandatarja. Matematika mu v tem trenutku sicer le pogojno pritrjuje, saj je v enačbi še vedno najmanj ena neznanka (Prebilič). Vendar lahko računa na najmanj drugo mesto na volitvah in vsaj 20odstotno podporo.

Če bi v parlament poleg Socialnih demokratov prišla tudi Levica, bi to močno povečalo možnosti za njegovo premiersko reelekcijo. Na levem polu je rezerve še nekaj, precej več pa je je proti sredini, kar je očitno ugotovil tudi premier Golob, saj je v javnih nastopih začel opazno nagovarjati tudi sredinske volivce.

Facebook

Ta segment volilnega telesa je najbolj zanimiv in ni zanemarljiv. Predstavlja skoraj 30 odstotkov volivcev, ki ne hodijo na volitve, če pa že, potem volijo stranke, ki niso SDS, še manj pa so tipično levičarske. Komur uspe na svojo stran dobiti vsaj pretežni del sredine, je zmagovalec volitev. Janezu Janši je z umirjeno in racionalno kampanjo to uspelo le enkrat, in sicer leta 2004, ko je po razpadu LDS na politični sredini ostal prazen prostor. Robert Golob pa je večino sredinskih volivcev pobral leta 2022 po zaslugi splošnega nezadovoljstva zaradi kovida in vladnih omejevalnih ukrepov.

Po Golobu Golob?

Če bi danes sestavljali lestvico najverjetnejših bodočih mandatarjev, bi bil na prvem mestu bržkone Robert Golob. Seveda pod pogojem, da ga do volitev ne čaka kakšna uničujoča politična afera, da zoper njega ni vložena obtožnica v zadevi Bobnar & Lindav in da ne izbruhne vojna med Rusijo in Natom.

Kar se slednjega tiče, je Golobu treba priznati, da je taktično dobro odigral svojo vlogo med parlamentarnimi referendumskimi igricami, za katere je v pretežni meri zaslužna Levica, asistirali pa so ji tudi Socialni demokrati in v nekem trenutku celo vsa opozicija na čelu s SDS.

Premier ima sicer v roki še enega jokerja, poteza pa bi bila na ravni njegovega francoskega prijatelja Emmanuela Macrona: nenaden razpust parlamenta in predčasne volitve. Če bi bile razmere ugodne, koalicija pa soglasna, bi lahko do tega prišlo že na začetku septembra, kar bi račune prekrižalo zlasti Vladimirju Prebiliču, volitve pa bi v tem primeru imeli že konec novembra. Bile bi formalno predčasne, v resnici pa bi mandat poslancev skrajšale le za tri mesece.