Na Hrvaškem je 30. obletnica vojaške operacije Nevihta (Oluja) dokazala, da je 5. avgust še vedno nacionalni praznik par exellence. Vladajoča politika – pa tudi večji del opozicije – na osvoboditev t. i. Kninske krajine, ki je bila pet let de facto odcepljena od Hrvaške, gleda izključno pozitivno, brez kritične distance ali pomislekov. Redki so, ki javno izražajo dvome o uradnem stališču, da je bila ena največjih vojaških operacij na tleh nekdanje Jugoslavije izpeljana brez hudih kršitev vojnega prava in konvencij, ki ščitijo civilno prebivalstvo v času vojaških spopadov. A kot bomo ugotovili v nadaljevanju, je resnica malce manj črno-bela; hrvaške sile so med osvobajanjem zasedenih ozemelj zagrešile kar nekaj vojnih zločinov, ki nikoli niso bili sankcionirani.

Bobo/Pixsell

Koliko ljudi je umrlo med Nevihto?

Hrvaška nevladna organizacija Documenta je nekaj dni pred 30. obletnico Nevihte objavila poročilo, ki skuša čim bolj nepristransko popisati žrtve zadnjega obdobja hrvaške domovinske vojne, kot ji pravijo. Po podatkih Documente je samo operacija Nevihta zahtevala več kot dva tisoč mrtvih, od tega jih je bila večina srbske narodnosti in civilistov (po hrvaških podatkih so številke na srbski strani nekoliko nižje), medtem ko naj bi zadnja velika bitka na Hrvaškem terjala približno 200 mrtvih vojakov in policistov. V petih letih vojne na Hrvaškem (1991–1995) je umrlo 15.970 ljudi na hrvaški in vsaj 7.500 na srbski strani. Pri iskanju točnega števila mrtvih v tem konfliktu hitro ugotovimo, kako težko je priti do kredibilnih podatkov, saj vsaka stran napihuje število mrtvih na svoji in jih minimizira na nasprotni strani.

Nevihta, s katero se je dejansko končala vojna na Hrvaškem – nekaj manjših vojaških operacij je bilo sicer še jeseni 1995 –, na Hrvaškem velja za veličastno zmago nad srbskimi uporniki in zagovorniki Velike Srbije. Že nekaj časa je 5. avgust tudi nacionalni praznik, nekakšna hrvaška verzija ameriškega zahvalnega dneva. A kar je za Hrvate dan ponosa, je na drugi strani za Srbe bridka katastrofa in sinonim eksodusa skoraj celotne srbske manjšine iz Hrvaške. Nekateri srbski viri celo trdijo, da je iz Hrvaške avgusta 1995 zbežalo četrt milijona Srbov.

Profimedia

Dejstvo je, da jih je tedaj na Hrvaškem ostalo le nekaj tisoč in da se jih je v naslednjem desetletju vrnila le dobra polovica, zato boste na širšem območju Like, Knina in dalmatinskega zaledja še danes opazili številne zapuščene, skorajda porušene hiše, katerih lastniki so najverjetneje Srbi, ki se (še) niso vrnili. Zaradi tega eksodus krajinskih Srbov v Beogradu še danes obeležujejo kot enega najbolj mračnih dogodkov v novejši srbski zgodovini, kot nacionalno katastrofo bibličnih razsežnosti.

Toda pri tem velja opozoriti na zanimiv trend: vse več Srbov je prepričanih, da je bil padec »Krajine« krivda Slobodana Miloševića in njegove preračunljivosti ter da je srbske brate na Hrvaškem v bistvu prodal za nekoliko milejše ekonomske sankcije proti tedanji Zvezni republiki Jugoslaviji. Na koncu bodo očitno tudi hrvaški Srbi, ki imajo danes status narodne manjšine in so zastopani v saboru, prišli do zaključka, da so izključni krivci za njihovo gorje srbski politiki.

Velika vojaška parada

Ob 30. obletnici Nevihte so v Zagrebu pripravili mimohod, kot so ga poimenovali, kar je le drugo ime za vojaško parado z več kot tri tisoč sodelujočimi vojaki, množico oklepnih in transportnih vozil, plovil in letal, med katerimi so bili največ pozornosti deležni francoski reaktivci Dassault Rafale F3-R, ki jih je južna soseda kupila 12 (rabljenih) za milijardo evrov, sočasno pa so pred Splitom prikazali še celotno hrvaško vojaško ladjevje. Hrvaška je v oboroževalni tekmi s Srbijo nabavila tudi napredne ameriške raketne sisteme Himars, nove nemške tanke Leopard ter turške drone Bayraktar, ki so se zelo izkazali v Ukrajini.

Profimedia

Sodelovanje nekaterih članic Nata (Albanija, Litva, Luksemburg, Poljska, Portugalska, Velika Britanija, Združene države …) na paradi z nekaj deset vojaki je bilo seveda simbolično, bolj kot prisotne države so pozornost vzbudile države, ki niso sodelovale zaradi zgodovinske občutljivosti Nevihte. Navsezadnje gre za obletnico velike vojaške operacije, v kateri je prišlo tudi do vojnih zločinov. Dejstvo, da na paradi ni bilo vojaških enot iz Nemčije, Italije, Francije, Romunije, Grčije … in ne nazadnje tudi Slovenije, to samo potrjuje.

Moralna bilanca neke ofenzive

Nevihta, ki se je uradno končala 7. avgusta, čeprav so nekatere manjše operacije trajale še do 14. avgusta, je končala hrvaško domovinsko vojno, iz katere je predsednik Franjo Tuđman ne glede na številne mednarodne in upravičene kritike izšel kot nacionalni heroj. Hrvaška naj bi med štiriletno vojno utrpela za 37 milijard dolarjev škode, največja žrtev je bil njen turizem, ki si ni opomogel še več let.

Bobo

Po treh desetletjih od operacije, ki je v več pogledih prelomna, lahko naredimo bilanco v moralnem, pravnem, političnem, vojaškem in tudi geostrateškem smislu. Kajti Nevihta, ki je (bila) v očeh Hrvaške legitimna in zakonita, saj je ponovno vzpostavila državno suverenost na celotnem ozemlju, po kriterijih mednarodnega prava ni bila tako nedolžna, kar je ugotavljalo predvsem Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) v Haagu. A ker sodniki Hrvaški niso mogli dokazati namena etničnega čiščenja, se je podrl celoten koncept obtožnice, zato v Haagu na koncu in na veliko žalost glavne tožilke Carle del Ponte ni bil obsojen noben hrvaški vojaški poveljnik, kaj šele politik. Kot bomo ugotovili, je marsikaj »rešila« smrt Franja Tuđmana konec leta 1999, medtem ko srbski voditelj Slobodan Milošević takšne sreče ni imel, saj je leta 2000 končal v Haagu, kjer bi bil zagotovo obsojen, če ne bi umrl v zaporu.

V vojaškem smislu je Nevihta pomembna predvsem zato, ker je prvič po koncu hladne vojne prišlo do vojaškega preizkusa moči dveh ideološko, tehnološko in konceptualno precej različnih sistemov. Medtem ko je bila hrvaška vojska leta 1995 že precej modernizirana po standardih zveze Nato, pri načrtovanju operacije Nevihta pa so sodelovali tudi nekdanji visoki častniki ameriške vojske, je bila na drugi strani še vedno stara jugoslovanska oficirska šola, torej le malce prilagojena kopija sovjetske vojaške doktrine. Ta razlika se je 5. avgusta 1995 pokazala tudi na bojišču, saj so Hrvati uporabljali že zahodno orožje, predvsem za komunikacije, medtem ko je bila številčno šibkejša in logistično podhranjena vojska krajinskih Srbov odvisna od arzenala Jugoslovanske ljudske armade. Zaradi mednarodnih sankcij in prekinjenih transportnih kanalov je bil dobršen del težkega orožja neuporaben, saj niso imeli goriva, da bi zagnali tanke.

Profimedia

Geostrateško je šlo torej za prvi (posredni) spopad med Natom in postsovjetsko Rusijo, ki leta 1995 seveda (še) ni imela nobenih možnosti, da bi se na kakršenkoli način vključila v vojno na Balkanu in se postavila na stran svoje zgodovinske zaveznice Srbije oziroma njenih paradržavnih entitet na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Trinajst let kasneje, avgusta 2008, je Putin svojo armado že poslal na pohod v Gruzijo …

Kninska vstaja in Republika Srbska krajina

Ozemlje, ki so ga zasedli srbski uporniki po letu 1990 s pomočjo Jugoslovanske ljudske armade, paravojaških skupin iz Srbije (Arkan, Šešelj ipd.) in tujih plačancev – njihov zaščitni znak je bil avstralski emigrant srbskega rodu, imenovan kapetan Dragan –, ni bilo tako majhno, na njem pa je pred letom 1991 živelo približno pol milijona ljudi. Pozneje se je etnična sestava precej spremenila, saj so Srbi pregnali ali pobili večino Hrvatov, tako da je dan pred operacijo Nevihta v samooklicani Republiki Srbski krajini živelo okoli 180 tisoč večinoma Srbov. V geografskem smislu je bil to nekaj deset kilometrov širok pas ozemlja, ki se v obliki loka razteza od vzhodne Slavonije, Baranje in Srema prek Zahodne Slavonije, Korduna in Banije do Like in severne Dalmacije oziroma zadrskega zaledja. V času habsburškega imperija je bil to obrambni pas pred Turki, kamor so naseljevali pretežno Srbe (t. i. uskoki).

Bobo

Srbska paradržava je začela nastajati avgusta 1990, njen ideološki oče in ustanovitelj Srbske demokratske stranke (SDS) na Hrvaškem je bil psihiater Jovan Rašković. Medklic – tudi zloglasni Radovan Karađić, voditelj bosanskih Srbov, ki ga je haaško sodišče obsodilo na 40-letno zaporno kazen, je po poklicu psihiater. Očitno so med razpadom Jugoslavije srbski duši najbolj škodovali prav psihiatri.

Vstaja na Hrvaškem se je začela na videz nedolžno. Avgusta 1990 so etnični Srbi na območju Knina podrli nekaj dreves na glavne prometnice v znak protesta proti novi hrvaški oblasti, ki so ji očitali nacionalizem in celo obujanje ustaštva. Začudeni tujci, ki so se vračali z jadranske obale, niso imeli pojma, kaj se dogaja. 17. avgusta so v Kninu oklicali Srbsko avtonomno območje (SAO) Krajina, njen voditelj je postal zobozdravnik in kninski župan Milan Babić, znan po svojem trdem nacionalizmu. Čez nekaj let, po sporu s Slobodanom Miloševićem, ki je zagovarjal več pragmatizma, je izgubil oblast. Miloševiću se je Babić maščeval tako, da je pred haaškim sodiščem pričal proti njemu in potrdil njegovo ključno vlogo v etničnem čiščenju. Babić je bil leta 2004 obsojen zaradi vojnih zločinov. Čez dve leti je v zaporu naredil samomor, pred tem se je opravičil Hrvatom za vse, kar jim je slabega naredil.

Za Babićem je prišel Goran Hadžić, hišnik iz Vukovarja, ki ga je Milošević prav tako umaknil iz igre, saj zaradi preveč skrajnih stališč ni bil pripravljen na pogajanja. Hadžića so zaradi vojnih zločinov leta 2011 aretirali, vendar je umrl še pred koncem sodnega postopka v Haagu.

Ključna figura srbskih upornikov v času Nevihte je bil Milan Martić, bivši policijski šef v Kninu, prav tako težak nacionalist, ki je bil tudi osebno udeležen v več pokolih nesrbskega prebivalstva, kar mu je po koncu jugoslovanskih vojn prineslo enosmerno karto za sodišče v Haagu, ki ga je obsodilo tudi zaradi raketiranja Zagreba maja 1995 s t. i. kasetnimi izstrelki. Martič zdaj prestaja 35-letno zaporno kazen nekje v Estoniji.

Welcome to »Republika Srbska krajina«

Srbi so se od avgusta 1990 uprli praktično na vsem hrvaškem ozemlju, kjer so bili v večini, ustanavljali so nova »samostojna avtonomna območja«. Vse pogostejši so bili spopadi s hrvaško policijo, v katere se je na srbsko stran postavila tudi jugoslovanska armada. Krajinski Srbi so 12. maja 1991 na referendumu izglasovali priključitev kninski »centrali« in povezovanje s Srbijo, decembra istega leta pa so v Kninu sprejeli ustavo in ustanovili Republiko Srbsko krajino (RSK). Njeno ozemlje je na vrhuncu obsegalo skoraj tretjino Hrvaške oziroma nekaj manj od površine Slovenije.

Profimedia

Hrvaški je v naslednjih letih uspelo osvoboditi nekaj tega ozemlja, vendar so Srbi pred začetkom operacije Nevihta še vedno obvladovali približno 10.400 kvadratnih kilometrov ali 18,4 odstotka Hrvaške. Pred rusko invazijo na Ukrajino je bila operacija Nevihta v operativnem smislu največja kopenska ofenziva na evropskih tleh po letu 1945, saj je potekala na več kot 600 kilometrov dolgi frontni črti, kjer se je soočilo okoli 165 tisoč vojakov. Za hrvaški uspeh so nedvomno zelo zaslužni Američani, saj so Hrvatom omogočili natančne satelitske posnetke, dali so jim tudi obveščevalne podatke in logistično podporo, kajti pri načrtovanju Nevihte so sodelovali – formalno sicer upokojeni – generali ameriške vojske.

Hrvaška osvoboditev Krajine in uničenje srbskih sil v tem delu Zahodnega Balkana sta imela tudi širše posledice, saj so Bošnjaki v sosednji Bosni in Hercegovini zaradi srbskega vojaškega zloma istočasno prebili blokado Bihaća, kar je pripeljalo do bistvene spremembe vojaškega položaja v Bosni in Hercegovini. Novo zavezništvo med Hrvati in muslimani je dovolj oslabilo vojaško moč bosanskih Srbov, da so novembra istega leta – tudi pod pritiskom Miloševića, ki so ga mednarodne sankcije vse bolj stiskale – naposled privolili v mirovni sporazum v Daytonu, ki velja še danes in ki vsaj za silo drži skupaj multietnično Bosno in Hercegovino.

Nevihta je bila klasična »blitzkrieg« operacija, kar pomeni, da so v njej sodelovali praktično vsi rodovi vojske, ključni element pa je bilo presenečenje – 4. avgusta zgodaj zjutraj je 17 hrvaških migov bombardiralo glavne poveljniške in komunikacijske centre krajinskih Srbov, kar je v nekaj urah povzročilo popoln razpad poveljevanja. Hrvaški padalci so sočasno sabotirali več strateških položajev, kar je dokončno onesposobilo nasprotnika.

Bobo

Številčno precej šibkejša in slabše opremljena srbska vojska – pod orožjem je bilo le okoli 30 tisoč mož, večina niti ni imela za seboj profesionalnega vojaškega usposabljanja – ni imela nobenih možnosti proti nasprotniku, ki so ga za napad skoraj dve leti urili zahodni vojaški inštruktorji, tj. zveza Nato in Američani, ki so Hrvatom prodali tudi sofisticirano komunikacijsko opremo in opremo za prisluškovanje. Ključna slabost režima v Kninu, ki ga je napad ujel povsem nepripravljenega, pa je bilo dejstvo, da niso imeli niti enega samega delujočega vojaškega letala ali helikopterja. Hrvaška je zato takoj vzpostavila popoln nadzor v zraku.

Temna stran Nevihte

Na Knin je prvi dan ofenzive padlo skoraj 500 raket in topniških granat, številka je v 48 urah narasla na skoraj 1000. Nad srbske obrambne položaje so odmetavali letake s pozivi za predajo, kar je bil hud psihološki udarec za vojake, ki jih je nenadna hrvaška ofenziva že tako ali tako popolnoma šokirala. Knin je padel v enem samem dnevu in 5. avgusta je vanj vkorakala 7. gardijska brigada hrvaške vojske. Samooklicana država hrvaških Srbov je razpadla, večina prebivalstva je v strahu pred hrvaškim maščevanjem pobegnila z vsemi razpoložljivimi prevoznimi sredstvi, tudi s traktorji in konjskimi vpregami. Eksodus je spominjal na podobne kalvarije, ki so se na tleh nekdanje Jugoslavije dogajale od jeseni 1991 dalje, le da avgusta 1995 niso bežali Bošnjaki ali Hrvati, pač pa Srbi. Iz Knina so že prvi dan spopadov pobegnili tudi voditelji srbske paradržave, med njimi Milan Martić, ki je pred tem izdal ukaz o evakuaciji. Martić se je do leta 2002, ko se je predal ICTY, skrival v Srbiji.

Bobo

Da je bila Nevihta operacija, ki je stavila na element presenečenja, kažejo tudi uradni podatki o žrtvah. Na hrvaški strani jih bilo približno 300, od tega dve tretjini vojakov in policistov. Podatki o žrtvah na srbski strani se precej razlikujejo – od 526 pa vse do 1200, pri čemer so Združeni narodi zabeležili vsaj 150 izvensodnih pobojev. Nevihta ima tudi tisti drugi, manj bleščeči del, o katerem se v hrvaški politiki in javnosti nerado govori – namreč o vojnih zločinih.

Mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo (ICTY) s sedežem v Haagu je po zaključku operacije Nevihta obravnavalo vrsto vojnih zločinov, ki so jih zagrešile hrvaške sile. Šlo je predvsem za likvidacije civilistov, posebej starejših Srbov, ki niso pobegnili, ter uničevanje in krajo srbskega premoženja. Hrvaški Helsinški monitor, ugledna nevladna organizacija, ki si je zaradi svojega dela v času Tuđmanovega režima prislužila status izdajalcev, je na podlagi dokumentiranih dokazov ocenil, da so med Nevihto pobili najmanj 600 srbskih civilistov.

ICTY je zaradi tega obtožil tri hrvaške generale – Anteja Gotovino, Ivana Čarmaka in Mladena Markača –, da so med vojaško operacijo med 4. in 7. avgustom odgovorni za etnično čiščenje, Srbija pa je pred Mednarodnim sodiščem pravičnosti (ICJ) tožila Hrvaško zaradi genocida, vendar je izgubila. Haaško sodišče je po več letih sodnega procesa zaključilo, da hrvaški generali niso odgovorni za izvensodne poboje civilistov in etnično čiščenje. V mednarodnih krogih se je v tistem času sicer večkrat omenjala tudi možnost, da bi obtožnico vložili tudi proti hrvaškemu predsedniku Tuđmanu, ki je bil med osumljenimi, vendar je prej umrl. Podobno »srečo« je imel tudi njegov obrambni minister Goljko Šušak, ki je umrl leta 1998.

Bobo

Kdo so bili ključni igralci

Lokalne srbske voditelje na Hrvaškem smo že omenili, vsekakor pa ne moremo mimo ključnega igralca in kninskim Srbom v večini zadev tudi »nadrejenega« srbskega predsednika Slobodana Miloševića, ki je leta 1989 na Kosovu iz steklenice spustil srbski nacionalizem. Miloševića je po porazu na volitvah leta 2000 nova oblast izročila haaškemu sodišču, kjer je po več letih sodnega procesa še pred izrekom sodbe umrl v svoji celici zaradi zastoja srca.

Na hrvaški strani je bil poveljnik generalštaba avgusta 1995 general Zvonimir Červenko, obrambni minister je bil Hercegovec Gojko Šušak, nekdanji vplivni član hrvaške diaspore v Kanadi, kjer je bil pred vrnitvijo na Hrvaško uspešen poslovnež z verigo picerij.

Glavni odločevalec je bil seveda hrvaški predsednik Franjo Tuđman, vrhovni poveljnik Hrvaške vojske in najmlajši Titov general. Tuđman je bil zelo vpleten v načrtovanje vojaških operacij med hrvaško domovinsko vojno (1991–1995). Ker je decembra 1999 zaradi trebušnega raka umrl, se je s tem izognil kakršnikoli odgovornosti za vojne zločine. ICTY ga uradno nikoli ni ničesar obtožil, vendar je imel hrvaški predsednik v Haagu status osumljenca, kar bi lahko v končni fazi pripeljalo tudi do vložitve obtožnice in izdaje naloga za aretacijo. Kajti v sodnih spisih haaškega tribunala je bil Tuđman ključna figura zločinske združbe, osumljene etničnega čiščenja Srbov v t. i. Republiki Srbski krajini.

Bobo

Poleg tega je Tuđman po zmagi svoje Hrvaške demokratične zveze (HDZ) na prvih svobodnih in demokratičnih volitvah na Hrvaškem večkrat namigoval, da bi morali na Hrvaškem »urediti položaj Srbov«, vendar ne v smislu manjšinskih pravic oziroma avtonomije na ozemljih, kjer so do leta 1995 predstavljali večinsko prebivalstvo. Posnetki pogovorov hrvaškega državnega vodstva, ki so potekali konec julija 1995 na Brionih, kažejo drugačne ambicije: Tuđman v njih izrecno govori o »zmanjšanju srbskega prebivalstva v Krajini« in o tem, da jim ne bi smeli dati nobene druge možnosti kot te, da odidejo: »Če bo treba, naj za njihov odhod poskrbi vojska.«

ICTY je v sojenju trem hrvaškim generalom brionske pogovore skušal uporabiti kot dokaz, da je na hrvaški strani obstajal namen (!), da nasilno odstranijo etnične Srbe iz Hrvaške, kar bi seveda pomenilo etnično čiščenje in hud vojni zločin. A ker je pritožbeni senat haaškega sodišča Gotovino in Markača oprostil, je s tem padel tudi ta dokaz. Haaški tribunal je proti trem generalom šele leta 2001 vložil prve obtožnice zaradi operacije Nevihta, torej skoraj dve leti po Tuđmanovi smrti.

Bobo

Trije nedolžni generali

Nevihta je bila za Hrvaško zmagovita vojaška operacija, o kateri v Zagrebu trdijo, da je potekala brez hujših ekscesov, kaj šele vojnih zločinov. V Srbiji, razumljivo, so povsem nasprotnega mnenja in Hrvaški še danes očitajo etnično čiščenje ali celo genocid. Mednarodno pravosodje je poskušalo kolikor toliko nepristransko oceniti tudi Nevihto in zaradi suma vojnih zločinov, kršitev vojnega prava in zločinov proti človečnosti izdalo nalog za aretacijo treh hrvaških generalov.

Prvi in najbolj notoričen je bil zagotovo Ante Gotovina. Ta general je leta 1995 poveljeval južnemu krilu operacije Nevihta, enota pod njegovim neposrednim poveljstvom je med prvimi prišla v Knin, in ko je na kninski trdnjavi Franjo Tuđman 6. avgusta izobesil hrvaško zastavo, je bil Gotovina ves čas tik ob njem. General je zaradi obtožnice ICTY leta 2001 pobegnil, skrival se v Franciji, kjer je v osemdesetih služil v tujski legiji in imel precej vplivnih prijateljev, in Španiji, kjer so ga leta 2005 aretirali v restavraciji hotela Bitacora na Tenerifu.O blondinki, s katero je Gotovina večerjal, so pozneje izginile vse medijske objave. Generalova aretacija je imela tudi precejšne politične posledice, saj je olajšala hrvaška pogajanja za članstvo v Evropski uniji in prepričala Bruselj, da se Gotovina ne skriva na Hrvaškem pod zaščito hrvaške oblasti.

Gotovina je bil sprva obsojen na 24 let zapora, vendar ga je po pritožbi višje sodišče oprostilo (s tremi glasovi proti dvema) zaradi pomanjkanja dokazov. Leta 2012 je bil Gotovina svoboden človek in se je po vrnitvi na Hrvaško posvetil poslovni karieri: danes je eden najbolj cenjenih izvoznikov gojene tune.

Bobo

Drugi hrvaški general, ki so mu sodili v Haagu, je bil Mladen Markač, ki je poveljeval policijskim specialcem med Nevihto, pod njegovim vodstvom so bile tudi paravojaške enote, ki so sodelovale pri napadu na Knin. Markaču je haaško sodišče – podobno kot Gotovini – očitalo zločine proti človečnosti, kršitev pravil vojne, njegove enote naj bi pobile več starejših srbskih civilistov (masaker v vasi Grubori) in uničevale srbsko premoženje. Nasprotno od Gotovine sta se Markač in Čermak prostovoljno predala ICTY leta 2004, Markač je bil leta 2011 obsojen na 18 let zapora, vendar je bil podobno kot Gotovina po pritožbi naslednje leto oproščen zaradi pomanjkanja dokazov.

General Ivan Čarmak, ki je bil v tej zgodbi še najmanj sporen, je poveljeval kninskemu vojaškemu okrožju in bil po koncu Nevihte pristojen za vzpostavitev hrvaške (civilne) uprave. Tudi njega je ICTY leta 2001 obtožil podobnih zločinov kot Gotovino in Markača, tožilstvo mu je očitalo, da ni preprečil in kaznoval hrvaških zločinov med operacijo Nevihta. Čarmaka je ICTY edinega soglasno oprostil že na prvi stopnji leta 2011, in sicer z ugotovitvijo, da je bila njegova vloga med operacijo administrativne, ne pa vojaške narave. Od trojice obtoženih generalov se zdi Čarmakova vloga še najbolj »čista«, zanj je bil v Haagu pripravljen pričati celo tedanji hrvaški predsednik Stjepan Mesić. Po vrnitvi iz Haaga se je lotil trgovanja z naftnimi derivati.

Zločini brez kazni?

Hrvaška sodišča so po razpoložljivih podatkih zaradi vojnih zločinov v operaciji Nevihta doslej pravnomočno obsodile enega samega hrvaškega državljana (Božo Bačelić). V zadnjih tridesetih letih je bilo vloženih več kot 6.300 kazenskih ovadb zaradi različnih kaznivih dejanj zoper Srbe na Hrvaškem, 2.380 ljudi je bilo tudi obsojenih, a zaradi manjših deliktov. Organizacije za varstvo človekovih pravic, kakšne so Helsinški monitor, Human Rights Watch in Amnesty International, zaradi tega še danes očitajo Hrvaški, da zanika resnost zločinov, ki so se zgodili med Nevihto, in da se njeno pravosodje nikoli ni lotilo kaznovanja storilcev.

Profimedia

Vse to seveda v hrvaški javnosti razumljivo utrjuje prepričanje, da se hrvaškim Srbom avgusta 1995 ni zgodilo nič groznega in da je operacija Nevihta čista in neomadeževana. Slovesnosti ob njeni 30. obletnici so ponovno obudile čaščenje prvega predsednika in šefa HDZ Franja Tuđmana, čigar fotografijo boste – pogosto je v družbi generala Gotovine – ugledali v vsaki zavednejši dalmatinski konobi ali bifeju.

Relativizacija zgodovine pripelje do spornih interpretacij in zlorab, zato je lahko danes tako popularen hrvaški rocker Marko Perković Thompson, ki se je kot prostovoljec vključil v operacijo Nevihta in bil med tistimi rezervisti, ki so 5. avgusta 1995 vkorakali v Knin. Razvpiti Thompson, čigar koncerti vzbujajo resne pomisleke zaradi nacionalistične ali celo neonacistične konotacije, ima podobno kot Nevihta dve plati. Nekatere njegove lirične pesmi znajo v poslušalcih pustiti globok vtis in navdušenje, a kaj, ko se najdejo tudi takšne, katerih besedila nikakor niso nedolžna, še manj pa miroljubna in manjšinam prijazna. Nevihta bo še desetletja polarizirala odnose med Hrvati in srbsko manjšino na Hrvaškem, ki se je morala sprijazniti s tem, da zgodovino pišejo zmagovalci.