Kar ni nikakršno presenečenje, kajti Združene države Amerike imajo iranski režim v želodcu že od islamske revolucije 1979, ko je na oblast prišel skrajno konservativni imam Homeini in postal »Božja podoba«. In če je Donald Trump med prvim mandatom baje v zadnjem trenutku preklical ukaz za letalske napade na Iran, potem ko je ta raketiral več ameriških oporišč v Iraku, so tokrat razmere precej resnejše in drugačne – predvsem pa v škodo Irana.

Za celovito sliko glede dogajanja na Bližnjem vzhodu je ključ za pravilno interpretacijo sedanjosti razumevanje preteklosti. Mirko Javor-nik je že leta 1936 v knjigi Pomlad v Palestini ugotavljal, da »na Bližnjem vzhodu ne poznajo sedanjosti, temveč samo preteklost in bodočnost«. Puščavski prah v tem delu Azije ni le del naravnega ekosistema, temveč je vez s preteklostjo, v kateri staropisemske zamere in sovraštva med plemeni, etničnimi skupinami in narodi nikoli niso zares umrle.

arhiv Reporterja

Vladimir Bartol je preroško napovedal, v kaj se izrodi religija, ko pride v roke napačnih ljudi; v romanu Alamut (v perzijščini »orlovo gnezdo«), ki je prav tako izšel tik pred drugo svetovno vojno (1938), je kraj dogajanja, kako pomenljivo, postavljen v Iran 11. stoletja, kjer Hasan ibn al-Sabah, vrhovni vodja sekte izmailcev, izbere najpogumnejše mlade vojake, fedaije (fedajine), da bi izpolnjevali njegove ukaze, za nagrado pa bodo po smrti odšli naravnost v raj. Lik ni zgolj literarni, pač pa tudi zgodovinski: Evropejci so za al-Sabaha prvič slišali v 14. stoletju po zaslugi Marca Pola.

Konec zgodovine in trk civilizacij

Bartolov opis asasinov, kot so imenovali atentatorje, ki so se žrtvovali za svojega vrhovnega voditelja, imenovanega tudi Starec z gore, je dobil širšo, mednarodno literarno in tudi siceršnjo veljavo konec 20. stoletja. Posebej po 11. septembru 2001, ko je verski terorizem postal globalna grožnja. Toda bližajoči se »trk civilizacij« oziroma različnih kultur in religij so po Bartolu zaznali še nekateri znani misleci.

Prvi je bil Albert Camus takoj po koncu druge svetovne vojne, začetku dekolonializacije severne Afrike, ko je na primeru Alžirije menil, da prihajajoči spopad ne bo med Sovjetsko zvezo in Ameriko, torej med dvema imperijema, ampak bomo priče spopadu civilizacij povsod po svetu, kjer si bodo nekdanji podjarmljeni narodi opomogli in se postopoma uprli civilizacijam, ki so jih nekoč zatirale. Camus je izhajal iz francoske levičarske perspektive, ki je spregledala ključni del poznejše konfrontacije med radikalnim islamom in zahodno kulturo in civilizacijo – religijo. Ta je na Zahodu že stoletja ločena od države, medtem ko je na Bližnjem vzhodu marsikje posvetna oblast še vedno podrejena teokraciji in prav Iran je po letu 1979, ko je z revolucijo na oblast prišla duhovščina, najboljši dokaz za to.

Profimedia

Za aktualno razumevanje vojne z Iranom sta še boljši referenci Zbigniew Brzezinski, Carterjev svetovalec za nacionalno varnost, ki si je leta 1979 razbijal glavo z ameriškimi talci v Teheranu, iransko revolucijo pa je videl kot stranski produkt zahodnega ideološko-ekonomskega spopada s Sovjetsko zvezo, ter Samuel Huntington s svojim epohalnim delom Spopad civilizacij (The Clash of Civilizations and the Remaking of World Order).

Harvardski zgodovinar in politolog Huntington je tezo, da se vojne v prihodnosti ne bodo odvijale med državami, temveč med kulturami, razvil nekaj let po propadu Sovjetske zveze kot polemični članek na izjemno odmevno knjigo svojega bivšega študenta Francisa Fukuyame o koncu zgodovine (The End of History and the Last Man). Huntington je bil po Bartolu pravzaprav prvi, ki je naravnost napisal, da bo islam kot civilizacija postal največja grožnja zahodni dominaciji v globalnem svetu po propadu Sovjetske zveze.

Ne bo šlo več za vprašanje ideologije, pač pa za trk različnih kultur oziroma civilizacij – Huntington jih poleg naše, zahodne, našteje še osem (latinskoameriška, islamska, kitajska, indijska, pravoslavna, japonska, afriška in budistična). Če izpustimo Japonsko, Afriko in budistične države (ni povsem jasno, na koga je mislil Huntington), potem mu dogodki v zadnjih letih precej pritrjujejo; Ukrajina je najboljši primer trka med zahodno in pravoslavno, izraelsko-iranski spopad pa med zahodno in islamsko civilizacijo.

Profimedia

Do trka civilizacij bo prišlo, če bo Zahod svoje ideale demokratičnega univerzalizma in liberalne demokracije na vsak način hotel aplicirati v drugih okoljih, pri čemer bo nujno prihajalo tudi do vojaških intervencij za »uveljavljanje« demokracije. S tem je Huntington v bistvu povedal, da je zahodno prepričanje, da je naša kultura univerzalna, zgrešeno in nemoralno. Nimamo pravice učiti druge, kako naj živijo, če poenostavimo. Tradicije in vrednote so si preprosto preveč različne.

Huntingtonov pogled, ki ga danes zagovarjajo številni na levici, bi sicer rešil marsikateri konflikt, ne bi pa odpravil temeljne dileme: kdo nam zagotavlja, da bo nevmešavanje v zadeve drugih recipročno oziroma da bi tudi drugi spoštovali to, kar si želimo mi. Ukrajina, kjer je pred tremi leti prišlo do ruske agresije, je dober primer te bojazni: zahodni, bolj katoliški del je vleklo na Zahod, medtem ko je vzhodni, pravoslavni del silil k Rusiji. Rezultat je vojna in najverjetnejša razdelitev države oziroma de facto aneksija petine ozemlja k Rusiji. Zanimivo, da je Huntington svojo tezo o trku civilizacij ilustriral prav s primerom Ukrajine.

Profimedia

Med Bartolom in Homeinijem

A če se vrnemo k Alamutu: to, kar je literarno obdelal Bartol, ni nič drugega kot arhetip sodobnega islamskega terorizma. Celo tehnikalije se ujemajo – asasine (atentatorje) najprej omamijo s hašišem, da jim manipulativno naslikajo raj, ki jih čaka po smrti, če bodo izpolnili ukaze. Podobno velja za teroristične organizacije od libanonskega Hezbolaha do palestinskega Hamasa: droge so pomemben del indoktrinacije, predvsem pa ključne pri izpeljavi terorističnih napadov, v katerih so storilci samomorilski atentatorji.

Vse je dovoljeno, kajti nič ni resnično, je edina resnica izmailcev. Z drugimi besedami, kdor sledi Božji volji, ne more narediti nič narobe. In če je oblast neposredno od Boga (Alaha), kot to od leta 1979 velja v Iranu, potem je vrhovni vodja ali ajatola tisti, ki interpretira resnico in določa pravico. Ajatola pomeni »znak Boga« ali »odsev Boga«, kar bi v našem zahodnem pojmovanju lahko prevedli tudi kot Božja podoba. Toda v Iranu je ajatola še precej več, saj razlaga islamsko pravo, izdaja verske nauke in predstavlja vrhovnega voditelja tudi v odnosu do posvetne vlade. Z drugimi besedami, iranski predsednik in njegovi ministri so v odnosu do ajatole v popolnoma podrejenem položaju.

Bartolov bradati starec z gore se je v islamski revoluciji utelesil v ajatoli Homeiniju, ki je pri 79 letih prevzel vso oblast v Iranu. Po obdobju monarhije, ki jo je predstavljal liberalni šah Reza Pahlavi, je država padla nekaj stoletij nazaj v preteklost. Stroga pravila oblačenja, prepoved uživanja alkohola, cenzura, drakonske kazni in šeriatsko pravo kot tudi odprava vseh »zahodnih« človekovih in državljanskih pravic.

Profimedia

Homeini je pravo naravo teokratskega režima razkril tri mesece pred smrtjo, ko je izdal fatvo nad britansko-indijskim pisateljem Salmanom Rushdiejem zaradi romana Satanski stihi: »Obveščam pogumne muslimane sveta, da je avtor Satanskih stihov, knjige, ki je napisana, objavljena in uperjena proti islamu, njegovemu preroku in Koranu, skupaj z vsemi uredniki in založniki, ki so poznali njeno vsebino, obsojen na smrt. Pozivam vse muslimane, kjerkoli se nahajajo, naj ga ubijejo brez odlašanja, tako da si nihče več ne bo dovolil žaliti prepričanja muslimanov. Kdor ob tem izgubi življenje, bo veljal za mučenca po božji volji.«

Rushdie se je kasneje opravičil, vendar ni bilo dovolj. Fatva ni bila preklicana, saj so Iranci trdili, da jo lahko prekliče samo tisti, ki jo je izrekel – Homeini torej. Ki pa je tri mesece pozneje umrl, zato je nikoli ni preklical in fatva velja še danes … Homeinija je leta 1989 nasledil še en starec z gore, danes 86-letni ajatola Ali Hamenej, ki je fatvo leta 2005 celo obnovil.

Zakaj Iran sploh plemeniti uran?

Izraelski »preventivni napad« na Iran je utemeljen na prepričanju, da je nujen, ker se islamska republika nevarno bliža točki, ko bo dovolj obogatila uran, da bo sposobna izdelati svojo prvo atomsko bombo. Po podatkih Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA) naj bi imeli Iranci v končni fazi dovolj oplemenitenega urana za devet atomskih bomb, že prej pa bi lahko izdelali t. i. umazano bombo. Umazana bomba ni nič drugega kot orožje, kjer je klasičnemu eksplozivu velike rušilne moči dodan radioaktivni material. Namen napada z umazano bombo je psihološki, ustvariti čim več panike med prebivalstvom, kajti materialna škoda se ne more primerjati s posledicami atomske eksplozije. Pri umazani bombi je kontaminiranega največ nekaj kvadratnih kilometrov ozemlja.

Profimedia

Špekulacije glede iranskega jedrskega programa običajno spregledajo možnost, da bi režim izdelal umazano bombo in jo predal eni izmed svojih zavezniških terorističnih skupin, ki so v vojni z Izraelom. Omenjajo se zlasti jemenski Houtiji. Precej dvomov je sicer tudi glede tega, kaj bi iranski režim naredil s svojo prvo atomsko bombo, kajti nihče si ne predstavlja, da bi jo dejansko uporabil, recimo proti Izraelu – ne glede na vso retoriko, ki prihaja iz ust najvišjih predstavnikov režima.

Poznavalci razmer, predvsem pa mentalitete teokratske oblasti, se zato bolj nagibajo k oceni, da bi Iran atomsko bombo predal nekomu drugemu – in tu se kot izvajalci ponovno pojavljajo bodisi jemenski Houtiji bodisi katera izmed palestinskih terorističnih skupin – in mu naročil, naj jo uporabi proti Izraelu. Kajti če bi Iran odkrito uporabil jedrsko orožje, bi to pomenilo njegovo mednarodno izobčenje, izključitev iz OZN in popolno politično, ekonomsko in kulturno izolacijo. Država, ki uporabi jedrsko orožje, sploh če ne gre za eno izmed petih stalnih članic Varnostnega sveta, si je v bistvu skopala grob.

Ne glede na resnične namene iranskega jedrskega programa ostaja nespremenjeno dejstvo, da se Teheran že dvajset let inteligentno izogiba mednarodnemu nadzoru IAEA, saj ta nima dostopa do vojaške infrastrukture. Inšpektorji te agencije so lahko videli le civilni del jedrskega programa, ne pa tudi vojaškega. Sumljivo je tudi vztrajno bogatenje urana, ki ga Iran koplje v domačih rudnikih sam, zato natančnih podatkov o tem, koliko ga dejansko ima in koliko ga bogati, v bistvu nima nihče.

YouTube

Naj na kratko pojasnimo različne stopnje obogatitve urana in njihov namen. Petodstotni zadostuje za delovanje jedrskega reaktorja, kakršen je iranski v Bušerju. Za medicinske raziskave se uporablja 20-odstotno oplemeniteni uran, in sicer za pridobivanje izotopov, potrebnih pri zdravljenju raka. 60-odstotno obogateni uran že sodi v kategorijo visoko oplemenitenega urana in nima več nobene zveze s civilno uporabo. Tako visoka stopnja »čistosti« bistveno skrajšuje čas, potreben za še večjo obogatitev, kar je seveda ključen podatek za sprejemanje odločitev o morebitni vojaški intervenciji. Kajti ko centrifuge enkrat oplemenitijo uran nad 90-odstotno, je odprta pot do atomske bombe!

Prstni odtisi Severne Koreje

Utemeljena vprašanja in predvsem strahovi, da gre pri Iranu za podoben scenarij kot pri Severni Koreji, so vrsto let zaposlovala izraelski obveščevalni aparat. In ker je Iran očitno že pred časom dosegel 60-odstotno obogatitev urana, je (bilo) le vprašanje časa, kdaj bi se približal tistim kritičnim 90 odstotkom. Po poročilih IAEA je ta razpon med nekaj tedni in nekaj meseci. Že to precej pojasni odločitev Izraela, da ne bo čakal in da bo preventivno napadel iranske jedrske zmogljivosti.

Judovska država je leta 1980 bombardirala tudi iraški jedrski reaktor Osirak, saj so sumili, da Sadam Husein tam razvija jedrsko orožje. Kasneje se je izkazalo, da Iračani dlje kot do prvih poskusov niso prišli in so se raje lotili razvoja kemičnega orožja, s katerim je diktator pobijal Kurde na severu države.

Profimedia

Precej resnejša operacija je bila leta 2007, ko so na podlagi Mossadovih poročil Izraelci izvedli obsežen letalski napad na jedrski reaktor Al-Kibar v Siriji, saj naj bi tam delovali iranski jedrski znanstveniki, projekt pa naj bi bil v bistvu prikrita operacija iranskega režima v zavezniški Siriji, ki je tudi izraelska soseda. Izrael je objekt napadel, tik preden bi ga zagnali, reaktor pa je bil istega tipa kot severnokorejski v Jongbjonu. Tako Asad kot Iran sta zanikala, da bi bil objekt povezan z jedrskim programom, vendar so inšpektorji IAEA pozneje med preiskavo tam odkrili sledove radioaktivnih snovi.

Vzorec, ki ga najdemo pri prejšnjih operacijah kot tudi v seriji (večinoma uspešnih) atentatov na iranske jedrske znanstvenike v Teheranu, razkriva vso logiko izraelskega obrambnega aparata: prehiteti nasprotnika oziroma preprečiti kakršnokoli realno nevarnost, da bi prišel do orožja za množično uničevanje, ki bi ogrozilo obstoj judovske države. Glede cilja iranskega režima namreč nikoli ni bilo dvoma: izbris Izraela z zemljevida držav in vzpostavitev palestinske države »od reke do morja«. V Teheranu, kjer so vrsto let prirejali tekmovanje antisemitskih karikatur, tega sploh ne skrivajo in celo časnik Tehran Times, ki izhaja v angleščini in je še vedno prosto dostopen na spletu, dosledno uporablja izraz »okupirana palestinska ozemlja«. Izrael ne obstaja.

Uničenje jedrskega programa ali režima?

Obsežnost izraelskih napadov na cilje v Iranu sporoča še nekaj – ne gre zgolj za uničenje jedrskih zmogljivosti in preprečitev kakršnekoli realne možnosti, da bi islamska republika še kdaj razmišljala o atomski bombi, pač pa tudi za poskus spremembe oblasti. Bombardiranje vojaških ciljev, posebej tistih, ki so povezani z zračno obrambo, raketnimi sistemi ali letalskimi silami, je razumljivo, saj je moral Izrael poskrbeti za neovirano bojevanje na ozemlju Irana. Že v nekaj dneh so vzpostavili nadzor nad zahodnim delom iranskega zračnega prostora in zdesetkali iransko ognjeno moč.

Profimedia

Kljub temu so nad Izrael še vedno letele iranske balistične rakete srednjega dosega, kar nekaj jih je prebilo obrambne sisteme in zadelo večinoma civilne objekte. Iranske rakete so deloma domača proizvodnja, deloma pa temeljijo na ruski (scud), severnokorejski (hwasong) in kitajski tehnologiji. Brez težav lahko dosežejo celotno ozemlje Izraela, nekatere med njimi bi teoretično, z manjšo težo eksploziva, lahko poletele tudi 3.000 kilometrov daleč, kar pokrije velik del Evrope.

Toda strah pred eskalacijo vojne med Izraelom in Iranom je vsaj v tem delu odveč, kajti osrednja tarča iranskega maščevanja je judovska država. Neposredna ameriška vključitev v vojaške napade bi opravičila tudi iranske raketne napade na številne ameriške baze v Perzijskem zalivu, kar bi ogrozilo varnost praktično vseh bogatih zalivskih držav od Kuvajta do Združenih arabskih emiratov. V tem primeru bi Iran izstreljeval tudi rakete kratkega dosega (do 750 kilometrov), s katerimi bi napadal cilje v svoji neposredni zahodni soseščini. Pojavile so se tudi informacije, da bi utegnilo Izraelu do konca meseca (junija) zmanjkati prestreznih raket, po drugi strani pa je že opaziti, da slabi tudi intenzivnost iranskih raketnih napadov.

Dejanskih podatkov o količini iranskih balističnih raket ni možno dobiti, vendar pa je ta država daleč najbolj založena z raketami na Bližnjem vzhodu. Ocenjujejo, da jih ima verjetno najmanj 3.000. Za Izrael so relevantne tiste s srednjim dosegom (od 1.300 do 2.000 kilometrov), medtem ko morajo Američane zaradi oporišč v Iraku, Kuvajtu, Savdski Arabiji, Bahrajnu, Združenih arabskih emiratih itd. skrbeti tudi rakete kratkega dosega (do 750 kilometrov). Po ocenah obveščevalnih služb ima Iran med 1.500 in 2.000 raket kratkega dosega in med 700 in 1.300 raket srednjega dosega. Določen del je bil doslej že izstreljen ali uničen med izraelskimi napadi.

Številke precej nihajo in kažejo tudi na skrbno prikrivanje vojaških zmogljivosti islamske republike. Poglavje zase je iranska propaganda, ki govori celo o 13.000 balističnih raketah in proizvodni zmogljivosti 200 raket na mesec. Nedavni uvoz kemičnih sestavin iz Kitajske omogoča povečano proizvodnjo, vprašanje je le, ali niso izraelski zračni napadi uničili vsaj nekaterih proizvodnih obratov.

Iran je sicer del raketne proizvodnje prenesel v podzemna »raketna mesta«, kakršno je Koramabad, medtem ko naj bi kritično infrastrukturo za izdelavo atomske bombe skrival v globokih bunkerjih v Natancu in Fordu. Za njihovo uničenje izraelske zračne sile nimajo dovolj močnih bomb niti za to primernih bombnikov – ima pa jih ameriška vojska. Če bi Izraelci želeli sami uničiti podzemni kompleks Fordo, bi morali uporabiti raketo z jedrsko konico, česar pa si nihče ne predstavlja.

Wikimedia

Tako je govoril ajatola

Iranci in njihovi prijatelji po svetu, tudi v Sloveniji, seveda zanikajo, da bi izdelovali atomsko bombo, pri tem se sklicujejo na to, da naj bi ajatola Ali Hamenej nekoč izrekel fatvo na jedrsko orožje. Toda dokazov o tem ni prav dosti. Prvič se fatva omenja leta 2003, ko je ajatola povedal, da je jedrsko orožje »nemuslimansko«, s čimer je želel zanikati, da v Iranu obstaja tajni jedrski program. Čez dve leti so iranski diplomati v pogajanjih z IAEA citirali ajatolo, češ da je po šeriatskem pravu uporaba jedrskega orožja haram, torej prepovedana.

Težave, na katere naletimo, so kar tri: prva je ta, da naj bi ajatola govoril o »uporabi«, ki da je greh, ne pa tudi o sami posesti, kar je seveda precejšnja razlika. Druga dilema se tiče formalnosti oziroma dokumentiranosti domnevne izjave: da je Hamenej to res kdaj izjavil, ni dokaza v materialnem smislu. Bolj se zdi, da je iranska diplomacija s sklicevanjem na fatvo svojega vrhovnega voditelja iskala manevrski prostor med pogajanji in jo je uporabila kot del diplomatske taktike do mednarodne skupnosti.

Tretji argument je najmočnejši: fatva je verski akt, ki nima pravne veljave v civilni sferi, razen če je parlament ne »legalizira« oziroma zapiše kot pravni akt. Tega Iranci doslej (še) niso storili, zato so zagotovila, da je bil iranski jedrski program izključno miroljubne narave, precej za lase privlečena. Vseeno so prišla prav ameriškim obveščevalnim službam, ki so svojemu predsedniku Donaldu Trumpu še na začetku pomladi zagotavljale, da Iran ne razvija jedrskega orožja. Tistim, ki se še spomnijo fiaska teh služb v drugi iraški vojni (2003), bo takoj jasno, zakaj takšne trditve.

Pred več kot dvajsetimi leti so Američani z obilo britanske pomoči prepričali (beri: nalagali) Varnostni svet, da Sadam Husein sodeluje z Al Kaido in da skriva orožje za množično uničevanje (WMD); šlo naj bi za kemično in biološko orožje. Na laži utemeljena teorija je legitimizirala napad zahodne koalicije na Irak leta 2003. Po zmagi nad Sadamovo vojsko so operativci Cie preiskali vse mogoče lokacije v Iraku, dokler ni postalo jasno, da režim padlega diktatorja ni imel ničesar, kar bi spominjalo na WMD. Posebej frustrirani zaradi konstrukta so bili v Cii, ki je pred napadom na Irak previdno molčala glede dejanskega stanja, saj si njen šef George Tenet ni upal nasprotovati predsedniku Georgeu W. Bushu.

Profimedia

Zaradi grenkega spomina je bila Cia doslej zelo previdna glede Irana, kjer pa – in na to so seveda računali Izraelci z Netanjahujem na čelu – Američani že od leta 1979 v nasprotju z Mossadom nimajo omembe vredne obveščevalne mreže. Islamska republika je od leta 1979, kot smo že uvodoma nakazali, ena izmed večjih ameriških travm; 444 dni trajajoča drama s 66 ameriškimi talci v Teheranu je tedanjemu predsedniku Jimmyju Carterju pošteno zbila popularnost, Američani so mu zamerili premehak, preveč popustljiv pristop.

Poskus osvoboditve talcev je propadel in Carterjev svetovalec za nacionalno varnost Zbigniew Brzezinski je zagovarjal liberalnejši pristop v še vedno realistični zunanji politiki, kar je pomenilo dokončno normalizacijo odnosov s Kitajsko, sporazum o omejevanju jedrskega orožja s Sovjetsko zvezo in – kar sodi v kontekst aktualnega spopada med Izraelom in Iranom – mirovni sporazum med Izraelom in Egiptom v Camp Davidu leto pred izbruhom revolucije v Iranu.

Če imamo pred seboj širšo sliko, potem je jasno, da v tej geostrateški sestavljanki enostavno ni več prostora za Iran, v katerem je že 45 let na oblasti fanatična duhovščina, vojska in jedrski znanstveniki pa globoko pod zemljo razvijajo jedrsko orožje. Tu se vračamo na fenomen Bartolovega bradatega starca z gore, ki manipulira z mladimi fanti, podobno kot iranski ajatola že od leta 1989 drži roko nad praktično vsemi terorističnimi skupinami na Bližnjem vzhodu.

Ko so novinarji pred dnevi spraševali nesrečne prebivalce v Gazi, kaj menijo o novi vojni, so bili deljenih čustev, eden izmed njih pa je povedal grenko resnico za Palestince: »Iran nam nikoli ni dal ničesar, ni zgradil niti ene šole, bolnice ali nam poslal en sam tovornjak pomoči v Gazo, v Iranu niso sprejeli niti enega našega ranjenca. Vse, kar so počeli, je to, da so Hamasu pošiljali rakete in ga podpirali, kar nas je privedlo do roba prepada.«

Izrael je obglavil Hezbolah in zdesetkal Hamas, iranski utrdbi ob Sredozemskem morju. Zdaj je očitno prišel čas, da pade tudi »orlovo gnezdo«, trdnjava Alamut in njen bradati starec, ki ima absolutno oblast nad nekdanjo Perzijo. Z ameriško pomočjo bo letel še toliko hitreje in lažje.