Če spregledamo pomenljiv podatek, da naj bi četverica nesojenih posiljevalcev dekle zlorabila avgusta 2020 – torej že pred skoraj petimi leti, kar potrjuje, da se v Sloveniji sistematično krši pravica do hitrega sojenja –, potem se lahko predvsem mediji zamislimo nad tem, kako težko je v takšnih primerih priti do podatkov. Ne gre za imena obtožencev, ki jih, če še niso polnoletni, zakon dodatno ščiti (kar je prav), pač pa za samo sodbo in sodni senat, ki je o zadevi odločal.

Morda pa ne zanima samo mene, kateri sodnik verjame – ali ga je o tem prepričal sodni izvedenec psihiatrične stroke, je pravzaprav vseeno –, da se fantje, ki jih dajejo hormoni, pač malce poigrajo z dekleti, jih zapirajo v hotelske sobe, snemajo in z njimi počnejo stvari proti njihovi volji, saj je to normalno v teh letih mladostniške potence in do »pravega« posilstva niti ne pride … Resno?!

Predstavljam si, kako bi se na takšno »sodbo v imenu ljudstva« odzvalo to naše ljudstvo, iz katerega sodna veja oblasti črpa svojo legitimnost. V primeru mladih Dolenjcev, ki jih je dajalo »hormonsko neravnovesje«, bi kak bolj rovtarski oče, čigar hči bi bila žrtev spolne zlorabe, takšnemu sodniku na zelo neposreden način demonstriral svoje »hormonsko neravnovesje«. Seveda nikogar ne pozivam, naj sodnika, ki se podpiše pod takšno sramoto od sodbe, na gobec. Konec koncev smo pravna država in verjamemo v moč argumenta, mar ne?

Če se zgodi, da sodstvo takole »zamoči«, se lahko vedno tolažimo, da je šlo za sodno zmoto in da bo sistem v neki točki to prepoznal in saniral napako. Toda običajno je zgodba malce drugačna in bolj kruta, kajti oproščeni domnevni posiljevalci, vsaj če gre za patološke osebke, se bodo prej ali slej znašli v podobni situaciji in dejanje ponovili. Nekdo bo njihova naslednja žrtev. Verjetno bo takrat sodišče manj razumevajoče in ne bo varčevalo s kaznijo, če se bo odločilo za obsodbo.

V primeru mladih Dolenjcev, ki jih je dajalo »hormonsko neravnovesje«, bi kak bolj rovtarski oče, čigar hči bi bila žrtev spolne zlorabe, takšnemu sodniku na zelo neposreden način demonstriral svoje »hormonsko neravnovesje«. Seveda nikogar ne pozivam, naj sodnika, ki se podpiše pod takšno sramoto od sodbe, na gobec.

Toda človek, ki verjame v pravo in ne podpira glasu ulice, da je treba nepoštene sodnike, ki posilstvo vidijo kot »hormonsko neravnovesje«, na gobec, se vseeno vpraša, zakaj mora – govorim seveda hipotetično – ponovno nekdo doživeti na sebi nasilje, da bi se sistem, ki je očitno atrofiral, končno prebudil in odreagiral tako, kot bi moral že prvič.

Mediji, ki spremljajo odmevnejše sodne primere, se obenem pritožujejo, da ne glede na načelo javnosti sodnih obravnav v zadnjem času enostavno ni možno dobiti sodbe, če pa jo medijem po navedbi opravilne številke vseeno uspe dobiti, so vsa imena strank počrnjena. Stvar je absurdna do konca: vzemimo, da je mož znane kuharice obsojen zaradi gospodarskega kriminala, sodišče ga celo pošlje v zapor, medij pa v resnici nima dokaza, da je res tako, saj je njegovo ime na sodbi v imenu ljudstva – počrnjeno.

Kdaj natančno smo padli v to črno luknjo absurdov, se ne spomnim več, vem pa, da me je pred leti informacijska pooblaščenka kazensko preganjala – primer je prevzelo državno tožilstvo –, ker sem kot odgovorni urednik medija dopustil objavo kazenske ovadbe zoper nekdanje vodstvo Banke Slovenije, pa na faksimilu objavljenega dokumenta nismo prekrili vseh osebnih podatkov obdolženih oziroma jih nismo zakrili dovolj temeljito. Teater absurda se je nadaljeval na policijski postaji, kjer je kriminalista zanimalo, kje smo dobili ovadbo, ki je po mojih podatkih še vedno v predalih Specializiranega državnega tožilstva in bo, kot kaže, tam ostala dovolj dolgo, da bo zastarala.

Kako naj ima sploh še kdo zaupanje v pravosodni sistem, če pa je tolikokrat ugotovljeno, da se ljudem – torej natanko tistemu »ljudstvu«, v imenu katerega nam sodijo sodišča – krši pravica do sojenja v razumnem roku? Primeri, kakršen je tisti s »hormonskim neravnovesjem« mladih Dolenjcev, prav tako ne koristijo sodnikom, sploh če se zraven pokaže popolna nezmožnost sodniške samokritike, da o žrtvah niti ne govorimo. V takšnih primerih obstaja celo sum selektivne obravnave, dvojnih standardov oziroma diskriminacije, če smo natančni. Res mislite, da bi četverico spolnih predatorjev drugo sodišče tako benevolentno oprostilo, če bi bili pripadniki romske skupnosti? Ali pa, Bog ne daj, Maročani in povrhu vsega še migranti?

Ne bodimo naivni. Jasno, da ne. Če bi bili posilstva obtoženi takšni družbeno že tako ali tako stigmatizirani posamezniki, jih na koncu ne bi čakala oprostilna sodba s tolažilno besedno zvezo o »hormonskem neravnovesju«. Enakost v tej zgodbi je očitno takšna kot na Orwellovi Živalski farmi, mladeniči iz dobrih, uglednih družin, kot se temu reče, pa so jo temu primerno dobro odnesli.

Če bi bili na njihovem mestu maroški migranti, bi zelo hitro doživeli učinkovitost slovenskega pravnega reda, dekle, ki bi bila žrtev njihovega »hormonskega neravnovesja«, pa ne bi pet let čakalo na svojo pravico. Ali kot je nekoč dejal neki bistroumen mož: pravo je zato, da varuje interese vladajočega razreda. V imenu ljudstva, kakopak.

Sodstvo si torej piše sodbo samo in v mandatu Golobove vlade smo se že naveličali kritik zdravstvenih reform in zakonov na tem področju, medtem ko o nujni reformi sodstva nismo slišali skoraj nič. Pa bi bila nujna. Za začetek bi lahko glavne obravnave predvajali v živo prek spleta (načelo javnosti) in ljudstvo, na katero se sklicuje vsaka sodba, prenehali zlorabljati za lažno legitimnost. V resnici je država tista, v imenu katere se sprejemajo sodbe, medtem ko ljudstvo že dolgo nima več nobenih pravic in je kvečjemu figov list, ki služi varljivemu občutku enakosti pred zakonom.