Izgovor je bila domneva, da so sovražnikovi obveščevalci dobili vpliv na delovanje Nacionalnega urada za boj proti korupciji (NABU) in Posebnega urada protikorupcijskega tožilca (SAPO). Domneva, ki je po prepričanju protestnikov in večine medijev za lase privlečena.

Država, kjer se to dogaja, je seveda Ukrajina, predsednik pa Volodomir Zelenski. Njegova poteza bo imela konkretne posledice, kajti evropski voditelji, ki so ga zadnja leta brezpogojno podpirali, so v zadregi. Država, ki hrepeni po vstopu v Evropsko unijo, ne more biti kot Rusija ali Belorusija, njen predsednik se ne more obnašati kot azijski avtokrat. Posebej britanski mediji niso prizanašali, nekateri so Zelenskega pozvali k odstopu.

Podobne zahteve bodo vse pogostejše, kajti obračun z institucijami, ki naj bi preganjale korupcijo, je kaplja čez rob. Sum, da je del sredstev, ki jih demokratični Zahod namenja Ukrajini, plen korupcije, namreč nikoli ni bil ovržen, zadnja poteza predsednika Zelenskega pa je vnesla dodatne dvome o njegovi resnični predanosti vrednotam, zaradi katerih uživa podporo Zahoda.

Pogumni mladi ljudje, ki se nočejo boriti na dveh frontah – proti ruskim okupatorjem in domačim kleptomanom –, imajo prav. Če Zelenski ne bo takoj spremenil svoje odločitve in omogočil neodvisnega in transparentnega dela organov, ki preganjajo korupcijo v eni najbolj skorumpiranih evropskih držav, bo to pomenilo, da je del problema. In Ukrajina, ki trpi v vojni izčrpavanja z Rusijo, ne more imeti na čelu človeka, ki ne prinaša rešitev, ampak je bodisi del struktur, ki izkoriščajo vojno za osebno bogatenje, bodisi deluje v njihovo korist.

Potrpljenje evropskih in zahodnih voditeljev je na tankem ledu. Ukrajina je resda strateško pomembna točka, ki za zdaj še ustavlja Putinov prodor proti zahodu, vendar pa to ne pomeni, da je v imenu obrambe Evrope dovoljeno krasti, poneverjati in kršiti temeljne pravice in vrednote, na katerih projekt Evropske unije stoji ali pade. V bistvu bo moral predsednik Zelenski zelo hitro in jasno potegniti črto med zakonitim delovanjem državnih organov, ki potrebujejo njegovo podporo, in klientelistično-koruptivno oligarhijo, kakršno lahko gledamo v Rusiji zadnjih 35 let in ki finančno skrbi za svojega vrhovnega avtokrata.

Putinizacija Ukrajine je zadnje, kar si želimo v spopadu z avtokracijo, ki jo simbolizira ravno Vladimir Putin, ta hladnokrvni morilec in psihopat. Ko se je avgusta 2000 v Barentsovem morju zaradi nesreče na vojaških vajah potopila jedrska podmornica Kursk, sprva ni niti prekinil dopusta. Zahodne države so takoj ponudile pomoč pri reševanju 118 članov posadke, ujetih 108 metrov pod morsko gladino, pa jo je Rusija ponosno zavrnila in raje pustila, da je nesrečnikom zmanjkalo zraka. Matere in žene ponesrečenih mornarjev so protestirale zaradi ignorance oblasti, ki je bila podobna tisti iz svinčenih sovjetskih časov pred perestrojko.

Režim je v duhu hladne vojne sprva trdil, da je Kursk potonil zaradi trčenja z Natovo podmornico. V spominu pa ostaja prizor, ko je ena izmed žensk, ki so od pristojnih želele dobiti informacije o tem, kaj se dogaja z njihovimi moškimi, oblast obtožila laganja in sprenevedanja. K njej sta pristopila sodelavca FSB, naslednice nekdanjega KGB, in ji v roko vbrizgala tako močno pomirjevalo, da je sovražnica ljudstva takoj omedlela.

Tako se je to delalo v Rusiji v času Stalina, tako se je delalo pred 25 leti in tako se dela še danes. Nasprotno od Ukrajine, kjer ljudje lahko protestirajo proti poskusu zlorabe moči svojega predsednika, v Putinovi Rusiji protestov ne sme biti. Ne proti vojni ne proti oblasti. Slovenski putinoljubci in rusofili, ki podpirajo kremeljski model upravljanja države – med njimi sta kar dva nekdanja predsednika države, eden je celo Putinov odlikovanec, in župan glavnega mesta –, so v zadregi, ko jih vprašate, kako je možno, da v mirni Rusiji demonstracije proti oblasti niso dovoljene, medtem ko jih v Ukrajini lahko gledamo sredi vojne.

Zbliževanje s Severno Korejo je najbolj ilustrativen indikator nove ruske normalnosti. Zato lahko pričakujemo, da bo iz države pred naslednjo mobilizacijo pobegnilo na desettisoče mladih moških in celo žensk, ki jih prav tako že (kazensko) pošiljajo na fronto. Putin je Rusijo spremenil v zapor, in če bi del beguncev sprejeli v Sloveniji, bi bila to ena najboljših potez Golobove vlade, poteza pa bi tudi utišala množico slovenskih Danajcev, ki prinašajo darove iz Moskve, saj nas poskušajo prepričati, da smo na napačni strani.

To je tako, kot da bi leta 1941 Slovencem govorili, da je nemški rajh dobra država, Hitler pa časten voditelj, ki si prizadeva za mir. Baje v neki vasi ob reki Savi, po kateri je tekla nova meja med nacistično Nemčijo in fašistično Italijo, dejansko niso bili navdušeni, ker so se znašli na italijanski strani. Zbrali so podpise in jih poslali v Berlin s prošnjo, da njihovo vas priključijo Nemčiji.

Leta 2025 čakamo pismo, ki ga bodo Putinovi kolaboranti – sami sebi pravijo sicer mirovniki – iz Slovenije poslali v Moskvo in v njem ruskega avtokrata prosili, če bi izkazal milost njihovi domovini, ko bodo ruske sile po zmagi v Ukrajini nadaljevale prodor proti zahodu. Kaj pa, če bi malce preoblikovali tisto njihovo slovesnost pod Vršičem zadnjo julijsko nedeljo? Spominska komemoracija pri Ukrajinski kapelici se dobro sliši. Pa tudi resnično, saj plaz ni pokopal samo Rusov, ampak tudi mnoge Ukrajince.