Kajti medtem ko se bori za druge v tujini, se španski premier Pedro Sanchez doma vse bolj pogreza v korupcijske škandale, zaradi katerih ga lastni socialisti pozivajo k odstopu in zahtevajo predčasne volitve, saj jih skrbi, da jim bo potopil stranko. Toda tega slovenska državna televizija, kjer točijo krokodilje solze zaradi »agresije na Iran«, ne vidi, kaj šele, da bi problematizirala preusmerjanje pozornosti na področje zunanje politike. Kajti natanko to počne korupcije osumljeni Sanchez v Španiji – in ta taktika je še kako domača tudi slovenski vladi, ki je lani tik pred evropskimi volitvami patentirala politiko odvračanja pozornosti s priznanjem Palestine.

Med Golobom in Sanchezom je res dovolj sorodnosti, da sta začutila medsebojno kemijo. Srečo imamo, da Slovenija nima dvesto milijonov prebivalcev in po možnosti še jedrskega orožja. Svobodnjaki bi pred vsakimi volitvami našli kako usrano luknjo, ki bi jo vzeli na muho in ji napovedali vojno, saj bi s tem zamotili domačo javnost in jo prepričali, da so pravice nevladnikov univerzalne.

Španski in slovenski premier seveda nista nikakršna genialca, saj so recepturo za umetno ustvarjene krize, ki se rešujejo tik pred volitvami, iznašli ameriški spin doktorji že pred desetletji. Ko je Billa Clintona tresla afera z Monico Lewinsky, so ameriški obveščevalci hitro našli neko teroristično celico v Sudanu in predsednik je tja brž poslal ducat tomahavkov. Mediji so se ujeli na trnek, javnost je zagrabila za zgodbo in predsednikov oralni seks nenadoma ni bil več na naslovnicah.

Zaradi tega je skrajno licemerno očitati drugim, posebej Američanom, da izkoriščajo težave drugih za svoje interese. Slovenska vlada to z veseljem počne na druge načine, vendar z istim ciljem – ostati na oblasti. Golobu glede na aktualne ankete sploh ne kaže tako slabo in ni izključeno, da bo prvi predsednik vlade po Janezu Drnovšku, ki mu bo uspelo ostati na oblasti. Če le ne bo imel preveč smole z ajatolo iz ozadja in spletkarjenjem socialnih demokratov.

Kajti levi pol enostavno (še) nima boljšega kandidata za Golobovega naslednika kot – Roberta Goloba. Levica se lahko združi z Vesno in še tremi zunajparlamentarnimi eksoti, vendar se bo s protinatovsko histerijo in grožnjami z referendumom sama izločila iz prihodnje vladne koalicije. Morda jim bo uspelo ostati v parlamentu, morda bodo izviseli za pol odstotka. Who cares.

Še najbolj nadležen, čeprav po svoje zabaven, je Vladimir Prebilič, ki postaja kot Damijan Murko slovenske politike in ga boste kmalu lahko najeli za 300 evrov, da pride zapet rusko himno na rojstnodnevno zabavo vaše soproge ali pa zrecitirat kako suro iz Korana na petdesetletnico vašega svaka. Ta zeleni evroposlanec se spozna na vse in enostavno pretirava s svojo pojavnostjo.

Podobno pretirava slovenska nacionalka, kjer so se aktivisti s spletnega portala MMC infiltrirali tudi v informativni program in ga konkretno kontaminirali s svojimi ideološkimi dogmami iz časa hladne vojne in neuvrščenosti. Njihovi veliki bolečini sta Rusija in Bližnji vzhod. Prvo skušajo počasi, vendar vztrajno rehabilitirati in prikazati kot žrtev Zahoda, medtem ko so Palestinci, Izrael, Gaza in po novem tudi Iran tako ali tako že nekaj časa del železnega repertoarja ljubiteljev verskega terorizma.

V naklonjenosti do iranskega režima pa ne prekipeva zgolj slovenska nacionalka, ki se zadnje leto neobičajno intenzivno ukvarja z Bližnjim vzhodom in s tem izgublja gledanost, saj imajo Slovenci hitro vrh glave zunanje politike (in jih v bistvu niti ne zanima). Toda urednike gledanost skrbi manj kot politična primernost, zato bodo še naprej nažigali po zločinskem Izraelu in prikazovali genocid v Gazi. Kot da bi se zgledovali po predsednici Nataši Pirc Musar, ki ji je menda neskončno žal, ker si ni uspela organizirati enotedenskega državniškega turizma po Iranu – ko je bil še čas.

Še večja vzornica v prekipevanju je Teheranska Tanja, znana tudi kot slovenska zunanja ministrica, ki se je minuli teden skorajda javno opravičevala Iranu, ker bo Slovenija zaradi varnostnih razlogov za nedoločen čas umaknila veleposlanika in diplomatsko osebje iz Teherana. Česa takšnega še nismo doživeli in človek se ob tem klanjanju iranskemu režimu hočeš nočeš vpraša, ali ima zadeva Farrokhzadeh (Irangate) še vedno določen vpliv na odnose med Slovenijo in islamsko republiko.

Zakaj je Iran, s katerim smo imeli v letu 2024 pičlih 43 milijonov evrov blagovne menjave – tja smo izvozili za 39 milijonov, uvozili pa komaj za 4 milijone evrov – tako pomemben za našo državo, da ima tam praktično že ves čas veleposlaništvo (Iran pa v Ljubljani)? Kakšni so dejanski razlogi za to neobičajno prakso, kajti gospodarski zagotovo niso? Sodelovanje med Slovenijo in islamsko republiko se je začelo že leta 1979, ko je na oblast prišel Homeini, Ljubljanska banka pa je prek Bejruta začela poslovati z Iranci, dokler ni v Teheranu odprla svojega predstavništva.

Vprašanje, ki naj bo retorično, lahko tudi nekoliko obrnemo: kdo konkretno v slovenski politiki, katera politična stranka, dobiva denar od Irancev ali pa se vsaj financira iz provizije od tiste milijarde, ki so jo oprali v NLB? Kajti vse skupaj zelo zanima tudi Mossad, saj je slovenska državna banka NLB pred 15 leti za potrebe iranskega jedrskega programa »oplemenitila« kakšno milijardo dolarjev.

Katera glava bo prva pogledala iz grma?