Dalajlama sicer že od leta 1959 živi v izgnanstvu v indijski Darmašali, kamor je za njim odšlo tudi okoli 130.000 Tibetancev, njegov nenasilni boj za pravice Tibetancev pa je v desetletjih navdušil milijone ljudi po svetu, ki budizem razumejo predvsem kot filozofijo.

Toda prizadevanja Nobelovega nagrajenca za mir (1989) se zdijo podobno brezupna, kot je bil nekoč upor Tibetancev proti do zob oboroženi »ljudski osvobodilni armadi«, ki je leta 1950 vdrla v Tibet, da bi »osvobodila« zatirane brate in odpravila teokratsko-fevdalno diktaturo. Dalajlama že dolgo ne govori več o neodvisnosti svoje domovine, pač pa le o njeni avtonomiji v okviru Kitajske. A zanjo je vprašanje Tibeta že zdavnaj rešeno, kakršnakoli razprava o tem pa vmešavanje v notranje zadeve in kršitev načela ene Kitajske.

Zahod je preveč pragmatičen, da bi se zaradi Tibeta dodatno sprl s Pekingom, zato se evropski in ameriški politiki ob visokem jubileju dalajlame ne bodo bodli s Kitajci, silno občutljivimi za Tibet, ki ga od leta 1950 štejejo za eno od svojih provinc. Zahodni politiki duhovnega in verskega voditelja Tibetancev praviloma sprejemajo le zasebno, neuradno, da ne bi po nepotrebnem vznemirjali Kitajske, ki glede Tibeta uporablja sumljivo podoben narativ kot Rusija glede Ukrajine.

Če je Putin napadel Ukrajino, da bi izvedel njeno »denacifikacijo« in »demilitarizacijo«, saj naj bi ta država preveč padla pod zahodni vpliv, potem je kitajski avtokrat Mao Cetung pred 75 leti svojemu generalu Žangu Džingvu ukazal, naj Tibet odreši fevdalizma in prinese svobodo zatiranemu tibetanskemu ljudstvu. Za vsak primer Kitajci niso takoj odstranili najvišjega tibetanskega verskega voditelja, ki je imel ob invaziji komaj 15 let, ampak so ga sprva poskušali dobiti na svojo stran.

Profimedia

Maoizem proti budizmu

Kitajci so se dobrikali mlademu dalajlami, Mao ga je povabil na obisk v Peking, da bi ga navdušil za socializem. Toda kako bi lahko nekdo, ki ima na vesti milijone človeških življenj in ki trdi, da je religija opij za ljudstvo, spreobrnil budista v ateista drugače kot s prevaro oziroma silo? Mladi dalajlama se ni pustil zapeljati največjemu množičnemu morilcu 20. stoletja, kar je imelo usodne posledice za prihodnost Tibeta.

Vedno več kitajske vojske na »strehi sveta«, nasilna kolektivizacija zemlje, nasilni odvzemi otrok in pošiljanje na prevzgojo na Kitajsko, preganjanje duhovnikov in nun, uničevanje in ropanje samostanov, zapiranje in mučenje ljudi so sprožili odpor Tibetancev, nekateri so prijeli celo za orožje. Če se je še na začetku leta 1951, ko so maoisti vkorakali v Lhaso, zdelo, da bo pokoritev Tibeta, ki je bil več kot tisočletje večinoma samostojen, čeprav formalno podrejen bodisi Mongolom bodisi Kitajcem, nekaj preprostega, saj je budizem miroljubna religija, so se razmere v naslednjih letih drastično poslabšale.

Pomemben razlog za vse večje nasprotovanje kitajski okupaciji je bila nesposobnost Pekinga, da zagotovi normalno kmetovanje, kar je privedlo celo do lakote, zaradi katere ni umrlo le na milijone Kitajcev, ampak tudi na tisoče Tibetancev. Vse to je pomenilo kršitev dogovora iz leta 1951, uradno imenovanega »Sporazum med centralno ljudsko vlado in lokalno vlado v Tibetu o ukrepih za mirno osvoboditev Tibeta«, s katerim je Peking zagotavljal Tibetu avtonomijo, potem ko je ta po vojaškem porazu priznal kitajsko nadvlado.

Kajti ko je oktobra 1950 v državo, ki je bila od leta 1912 de facto neodvisna, vdrlo 40.000 Maovih dobro oboroženih in izurjenih vojakov, prekaljenih v dolgoletni državljanski vojni, jim je nasproti stalo le 8.500 tibetanskih mož, nekateri niso imeli niti strelnega orožja, pač pa loke, sablje in kopja. V današnjih merilih so bili vojska druge polovice 19. stoletja, ki se ni mogla kosati z »ljudsko osvobodilno armado«.

Šele v naslednjih letih se je tibetanski »partizanski« odpor – najbolj znana je skupina, ki jo je vodil Čuši Gandruk – nekoliko okrepil, saj je dobil pomoč Američanov (CIA), ki so približno 2.000 Tibetancev vojaško izurili, oborožili in opremili z radijskimi postajami. Ko so se leta 1959 razmere v Lhasi tako poslabšale, da se je zdelo, da bodo Kitajci ugrabili ali celo ubili dalajlamo, so prav ti »partizani« ščitili svojega voditelja na nevarni poti v Indijo.

Profimedia

Po pobegu iz letne rezidence Norbulingka (bolj znana je Potala ali zimska rezidenca, ki se dviguje nad Lhaso), ki je nekaj dni ostal neopažen, je dalajlama po treh tednih napornega potovanja čez visoke himalajske prelaze prišel v Indijo, kjer so mu ponudili zatočišče. Mesto Darmašala je sčasoma postalo prestolnica tibetanske vlade v izgnanstvu.

Zaradi upora v Lhasi in pobega dalajlame so se Kitajci brutalno znesli nad Tibetanci; samo v prestolnici so pobili med 10.000 in 15.000 ljudi, s topništvom so obstreljevali mesto in celo Potalo, žrtve pa so bile tudi v drugih krajih.

Kulturni genocid nad Tibetanci

Po podatkih, ki med poznavalci veljajo za najbolj realistične, je kitajska okupacija Tibeta zahtevala med 500.000 in 600.000 življenj. Pojavljajo se tudi precej višje ocene, tudi milijon žrtev. Komunisti v Pekingu seveda trdijo povsem drugače, da žrtev skoraj ni bilo, da v Tibetu ni bilo nasilja nad ljudmi in da je šlo za spremembo teokratskega režima in odpravo fevdalizma, torej za osvoboditev ljudstva iz okovov zatiralcev.

Žalostno je, da je precejšen del evropskih marksistov zaradi ideološke slepote sprejel kitajsko interpretacijo nasilne podreditve Tibetancev, zato tudi evropska levica dolgo ni bila sposobna obsoditi zločinov režima v Pekingu.

Kitajska seveda zanika tudi nameščanje jedrskih raket v Tibet in sistematično naseljevanje Kitajcev v to pokrajino, da bi s tem zmanjšali število Tibetancev in postopoma spremenili demografsko podobo pokrajine. Obstajajo ocene, da so Tibetanci danes v Tibetu že manjšina. Popis prebivalstva lahko pričakujemo takrat, ko bodo v Pekingu povsem prepričani, da so s svojim demografskim inženiringom uspeli.

Ne glede na to, da ima politika Ljudske republike Kitajske do Tibeta vse znake (kulturnega) genocida, zaradi kitajske pravice veta v Varnostnem svetu OZN nikoli nismo slišali zares nedvoumne mednarodne obsodbe početja Pekinga. Nobelova nagrada za mir, ki jo je dalajlama prejel leta 1989, in nekaj previdnih resolucij OZN, ki direktno ne obsojajo Kitajske, je očitno največ, kar zmore demokratični del sveta v odnosu do azijske velesile.

Tibetanska zgodba, v kateri do zob oboroženi svet primitivnega nasilja obračuna s kulturo nenasilja, je kot naročena za razpravo, ki poteka v Evropi in pri nas po ruski invaziji na Ukrajino. Opravka nimamo namreč le z dilemo »maslo ali topovi«, čeprav je ta za nas ta hip ključna: ali je za mir in blaginjo na naši celini pomembneje vlagati denar v t. i. socialno državo in razvoj ali pa bi morali poskrbeti tudi za fizično varnost?

Dalajlama, ki vseskozi govori o ljubezni, sočutju in miru, bo seveda zagovarjal prvo, toda ravno njegova lastna zgodba in usoda njegovega ljudstva, ki je žrtev kulturnega genocida komunistične Kitajske, dokazuje nekaj drugega. Primitivca ne ustavijo sklicevanje na mednarodno pravo, človekove pravice ali tibetanski molilni mlinčki, ampak samo gola sila. Z drugimi besedami, če bi se leta 1950 kitajskim agresorjem po robu postavilo 20.000 do zob oboroženih tibetanskih vojakov, bi si Mao polomil svoje znamenite gnile zobe na »pobegli provinci«.

Profimedia

Sedem let v Tibetu

Tibet je bil zaradi svojega geografskega položaja stoletja dovolj nedostopen in odmaknjen, da so ga večje sosede pustile pri miru. V srednjem veku je bil sicer formalno večkrat v podrejenem položaju v odnosu do Mongolov in Kitajcev, vendar se kitajske cesarske dinastije niso dosti vtikale v notranje zadeve Tibeta, kaj šele v njegovo kulturno in versko življenje. Po letu 1912, ko je dinastija Kving izgubila oblast in je Kitajska padla v kaos, pa je Tibet dejansko za štiri desetletja postal država z vsemi atributi – valuto, ozemljem, vojsko, nadziral je tudi svoje meje.

Geografska nedostopnost tibetanskega platoja, ki se dviguje visoko pod himalajskim gorovjem, je bila glavna ovira za večjo prisotnost tujcev v tej teokratski državi, na čelu katere so zadnjih 400 let dalajlame. Tenzin Gjatso, 14. dalajlama, ki je 6. julija dopolnil 90 let, je prvi v zgodovini, ki se je odrekel posvetni oblasti in obdržal le položaj verskega in duhovnega voditelja.

Zgodba o tujcih v Tibetu je po zaslugi avstrijskega alpinista Heinricha Harrerja in njegove knjige Sedem let v Tibetu doživela svetovno slavo, po njej so posneli tudi hollywoodski film z Bradom Pittom v glavni vlogi. Na začetku prejšnjega stoletja je moral vsakdo, ki je želel vstopiti v Tibet, pridobiti odobritev kabineta ministrov v Lhasi, kar je običajno trajalo mesece.

Razen diplomatov, misijonarjev in trgovskih predstavnikov v Tibet praviloma niso spustili nikogar. Še najraje so imeli tujce iz tedanje Britanske Indije, kot se je takrat imenovala Indija (ki je bila britanska kolonija). Ena izmed poti, pravzaprav glavna, ki so vodile v Tibet, je bila namreč iz Indije (Sikkim) in je prečkala prelaz Nathu La, transportna sredstva pa so bile mule, jaki (tibetansko govedo) in nosači. V Tibet je vodila pot tudi iz Nepala, prav tako preko visokih prelazov v Himalaji, vendar je bila manj obljudena, običajno so jo uporabljali romarji.

Še nevarnejša in v tistem času zanemarjena je bila pot iz kitajske smeri. Prelazi so se dvigovali med 3.000 in 5.000 metri nadmorske višine, vreme je bilo nestabilno in pogosto ekstremno, snežni viharji, mraz in veter, logistike tako rekoč nobene, zato tujci brez pomoči lokalnih vodnikov in nosačev niso imeli veliko možnosti, da bi (živi) prišli v Tibet.

Heinrich Harrer, ki je s kolegom Petrom Aufschnaiterjem leta 1944 pobegnil iz britanskega internacijskega taborišča v Indiji, je potreboval skoraj dve leti, da se je prebil do Lhase, kjer mu je naposled uspelo priti v stik z mladim dalajlamo in odločilno vplivati na njegov osebnostni in intelektualni razvoj v naslednjih letih.

Kitajska je v svoji propagandi – in tu se vidi banalnost komunistične propagande – poskušala kompromitirati dalajlamo tudi s tem, da so trdili, da je bil njegov učitelj (Harrer) nacist, esesovec ipd. Neverjetno, ampak Putinov propagandni stroj danes trdi nekaj podobnega za nemške politike – češ da so potomci nacistov. Informacijska vojna, na katero smo po letu 1989, ko je padel Berlinski zid, pozabili, se je kalila ravno med hladno vojno.

Harrer je bil eden redkih tujcev, ki je lahko ostal v Tibetu in ni bil Anglež. Drugi prišleki, ki so pred kitajsko invazijo živeli v Tibetu, so bili namreč v glavnem Angleži, in sicer diplomati (Hugh Richardson), raziskovalci, trgovski predstavniki in krščanski misijonarji. Redka izjema je bil Američan Lowell Thomas, ki je leta 1949 v Tibetu posnel dokumentarec Out of this world.

Američani so glede Tibeta odigrali zelo obrobno vlogo, v bistvu so dalajlami posredno pomagali le pri pobegu na varno, medtem ko se s Kitajsko niso želeli dodatno spreti zaradi njene nasilne priključitve Tibeta, ki ga niso zaščitili niti Združeni narodi. Deloma zato, ker ta izolirana država ni bila diplomatsko aktivna in ji ni uspelo pravočasno opozoriti sveta na to, kaj se dogaja v Tibetu, deloma pa tudi zaradi korejske vojne, ki je izbruhnila v tistem času.

Profimedia

Šele mnogo let kasneje je prišlo na dan, da so Američani leta 1951, ko je dalajlama soglašal s sporazumom s Kitajsko, po katerem je Tibet prišel pod njeno oblast, mlademu voditelju Tibetancev ponudili pomoč in podporo, a le pod pogojem, da zapusti državo (kar je leta 1959 dejansko naredil) in javno pove, da so ga Kitajci prisilili k podpisu sporazuma, v katerem je bilo med drugim tudi precej ideološke vsebine, sploh tisti del, ki je govoril, da bodo iz Tibeta »izgnali vplive imperialistov«.

Komunizem ali teokracija

Kitajski pohod v Tibet je tipična epizoda iz časov hladne vojne, ko si je komunistični blok poskušal prisvojiti čim več ozemlja, sploh strateško pomembnega, in naravnih bogastev. Tibet je zaradi svoje nadmorske višine idealen tudi za izstreljevanje balističnih (medcelinskih) raket, kar je Kitajska kmalu dokazala.

Ob invaziji, ki so jo logistično izvedli s pehoto, mulami in konji, so bile prometne povezave v Tibetu neprimerne za vozila, zato so Kitajci v prihodnjih letih zgradili ceste in tudi nekaj letališč, ki jih prej ni bilo. Ko je svetovni popotnik Tomo Križnar s kolesom prepotoval ta del Azije – v Tibet je prišel tako rekoč ilegalno, saj v osemdesetih letih tujcem tja ni bilo dovoljeno prosto potovati – je požiral oblake prahu, ki so nastajali na gradbiščih cest.

V Tibetu so zgradili prva vojaška oporišča, ko je postal prometno povezan s Kitajsko. Potem ko je azijska sila postala tudi peta jedrska država in dobila stalni sedež v Varnostnem svetu, pa so v Tibet namestili medcelinske jedrske izstrelke. Tibet je torej za Kitajsko vseskozi (tudi) strateškega vojaškega pomena.

A če se vrnemo k dolgoletni zaprtosti Tibeta in vprašanju, zakaj so se Tibetanci tako bali tujcev in tujega vpliva, sta odgovora v bistvu dva – in prvi se neposredno nanaša na sosednjo Kitajsko, ki je v zgodovini večkrat razglasila svojo nadoblast nad Tibetom, čeprav se to potem v praksi ni poznalo. Po drugi strani pa je bil Tibet tudi teokratska država s fevdalnim sistemom, kjer elite niso imele nobene želje po spremembi oblike vladavine.

Leta 1940 so v Tibetu formalno razglasili novega dalajlamo, vendar so ga – ker je bil star komaj pet let – naslednje desetletje pripravljali za prevzem tega položaja, celoten postopek pa so leta 1950, ko se je začela kitajska invazija, pospešili, tako da je novi dalajlama do leta 1959 že prevzel vse svoje pravice in obveznosti.

Slovenska dvoličnost

Ugotovili smo že, da je zahodna politika do Kitajske, ko gre za Tibet, nenačelna, hinavska in oportunistična. Kitajska je gospodarsko enostavno preveč pomembna, da bi si zaradi dalajlame kdo zapiral vrata v Pekingu. Zahodni politiki so previdni, ko se rokujejo z duhovnim voditeljem Tibetancev, katerega zaščitni znak je tradicionalno oblačilo budističnega duhovnika.

Zato pa so mu toliko bolj naklonjene znane osebnosti, posebej tiste, ki se navdušujejo nad budizmom kot življenjsko filozofijo. V Sloveniji je bil doslej edini politik, ki je v tem smislu izstopal, pokojni predsednik Janez Drnovšek. Ob njegovi smrti je britanski dnevnik The Telegraph objavil nekrolog s fotografijo pokojnega predsednika (vlade) z dalajlamo, posneto leta 2002 med prvim obiskom tibetanskega verskega voditelja (Slovenijo je pozneje obiskal še dvakrat, 2010 in 2012).

Bobo

Na sliki, posneti pred brunarico na Brdu pri Kranju, sta nasmejana tedanji premier Drnovšek, ki ima okoli vratu dolg bel šal, imenovan khata, in dalajlama v svoji nepogrešljivi budistični halji. Bel šal v tibetanski kulturi simbolizira čistost, sočutje in dobro voljo, velja pa tudi za gesto spoštovanja in dobrodošlice ali slovesa. Drnovšek je s tem svojemu gostu, četudi ga ni sprejel uradno v vlogi predsednika vlade, da s tem ne bi užalil Kitajske, izrazil dobre namene in odkritosrčnost.

Podoben bel šal so Tibetanci leta 1951 okoli vratu obesili kitajskemu generalu Žangu Džingvu, ko je v Lhasi srečal dalajlamo in mu izročil darilo Mao Cetunga. General je leta 1954 spremljal dalajlamo med obiskom Pekinga, kjer se je srečal z Maom, vendar pa, kot smo že ugotovili, med tako različnima svetovoma – budizem temelji na miru in harmoniji, komunizem pa na nasilju – nikoli ni bilo »kemije«.

Danes si težko predstavljamo, da bi predsednica države Nataša Pirc Musar, ki ob prišepetavanju svojega svetovalca Zlatka Šabiča v Slovenijo vabi kitajskega predsednika Šija, zmogla takšno gesto kot Janez Drnovšek pred več kot dvajsetimi leti. Pravzaprav se je kitajski vpliv v slovenski (levi) politiki v tem času še okrepil in junija naj bi bile v Ljubljani vsaj tri različne kitajske delegacije, o katerih mediji niti niso bili obveščeni. Gre za tiho diplomacijo ali za diskretno kupovanje vpliva?

Glede Tibeta (in predvsem Tajvana) v slovenski politiki sicer kažejo določena odstopanja predvsem na desnem polu, mislimo na SDS oziroma Janeza Janšo, vendar pa po drugi strani drži, da si noben slovenski državni funkcionar na visokem položaju doslej ni drznil uradno sprejeti dalajlame – in tu tudi Janša ni (bil) nič drugačen. Najbolj odkrita podpornika politike ene Kitajske pa sta tako ali tako dva bivša predsednika, medtem ko pri Borutu Pahorju ni povsem jasno, kaj predava Kitajcem, ko ga najamejo kot govorca za svoje mednarodne forume. O človekovih pravicah verjetno ne.

Nadzor nad človeško dušo

V času, ko dalajlama praznuje 90. rojstni dan, bitka za njegovo nasledstvo dosega novo vrelišče, saj Kitajska, ki je v Tibet vdrla leta 1950 pod pretvezo, da gre za »pobeglo« kitajsko provinco – politično-ideološki narativ, ki je zelo podoben Putinovemu v Ukrajini –, dalajlame ne priznava in si že desetletja prizadeva, da bi imela zadnjo besedo pri izbiri njegovega naslednika.

Profimedia

Komunistična oblast v Pekingu je namreč prepričana, da je izbira prihodnjega vrhovnega verskega voditelja Tibetancev njena pravica. Podobno kot je bil Mao Cetung leta 1950, le leto po zmagi v državljanski vojni, prepričan, da mora poslati vojsko v Tibet, da bi »kitajsko provinco«, ki je od leta 1912 de facto uživala samostojnost in neodvisnost, pripeljal »nazaj domov«.

Če bi dalajlamo ubili leta 1959, bi kitajska komunistična partija hitro našla kvizlinga med duhovščino, ki bi bil pripravljen najti takšno reinkarnacijo naslednjega dalajlame, da bi bil po volji Kitajske. A ker se načrt ni uresničil, Tenzin Gjaco pa že več kot 65 let živi v izgnanstvu v Indiji, v tem času pa je postal tudi globalna moralna avtoriteta, se naslednja priložnost ponuja z njegovo naravno smrtjo. Dalajlama ne bo živel večno, čeprav je nekoč dejal, da se mu zdi, da bi lahko dočakal 110 let. Potrpljenje ni tuje niti kitajski komunistični partiji, utemeljeni na maoistični ideologiji dolgega pohoda.

Dalajlama s Tiktoka

Kdo bo torej zmagal v tej bitki za reinkarnacijo? Tibetanski budisti verjamejo, da se razsvetljeni menihi ponovno rodijo, in zato bo pri določitvi naslednjega dalajlame pomembno samo to, kar bodo videli najpomembnejši budistični duhovniki v svoji meditaciji. Deček ali deklica, ki ga bodo našli, mora biti rojen natanko ob smrtni uri dalajlame in verjetno ne bo kitajski državljan, ampak rojen v izgnanstvu v Indiji. To je edino, kar je doslej namignil dalajlama. Preden bodo tibetanski lame potrdili, da je to zares pravi dalajlama, ga bodo temeljito izprašali in preverili, ali je dejansko reinkarnacija svojega predhodnika.

Leta 1937, ko so v odročni tibetanski vasi našli dečka, ki je postal 14. dalajlama, je bil svet še globoko v analogni dobi, televizija v otroški dobi, internet pa nepredstavljiv. Radio je bil edini globalni medij. Danes, ko živimo po povsem drugačni družbi, v visokotehnološkem okolju, ko nas vse bolj obkroža umetna inteligenca, ne bi bilo več tako šokantno, če bi komunisti iz Pekinga naslednjega dalajlamo našli kar s pomočjo kitajskega Tiktoka …