Nedvomno sta vojna in mir del zgodovine človeštva in podobno, kot sta za nasilje potrebna vsaj dva, je tudi mir možen le takrat, ko ga sprejmejo vsi, ki lahko odločajo o vojni in miru. V zadnjem stoletju smo v Evropi izkusili najhujšo vojno, ki se je končala šele po šestih letih pobijanja in uničevanja, temu pa je sledilo pol stoletja miru oziroma t. i. hladne vojne med Zahodom in Sovjetsko zvezo. Ne glede na vse politične ali ideološke razlike pa je hladna vojna Evropi zagotovila daljše obdobje miru, podobno kot je dogovor evropskih velesil po zmagi nad Napoleonom (dunajski kongres) stari celini prinesel stoletje brez ene same vojne.

V obeh primerih so bili močni voditelji tisti, ki so sprejeli odločitve, s katerimi so za daljše obdobje zacementirali mir kot naravno stanje. Da bi torej sploh lahko govorili o »ukinitvi« vojne kot stalne in neločljive destruktivne spremljevalke človeštva, potrebujemo suverene voditelje, ki so se sposobni pogovarjati o miru in ga predvsem tudi zagotavljati.

A s krizo smisla, ki se je pojavila konec osemdesetih v tezi ameriškega konservativnega komentatorja Williama F. Buckleyja, češ da se je kapitalizem eshatološko izčrpal, smo sčasoma prišli še do krize vodenja. In kje drugje se ta bolj kaže kot v Evropi? Če Evropska unija ne bi imela takšnih težav z vodenjem, ne bi končala na mizi, za katero danes sedijo Američani in Rusi, odločajo pa o usodi Ukrajine.

Pot do miru, pa naj gre za rusko-ukrajinsko vojno ali bližnjevzhodni konflikt, ki vse bolj vključuje tudi iranski teokratski režim kot ključnega sponzorja islamskega terorizma v regiji, je hočeš nočeš tudi pot do kompromisa.

Ne glede na politične ali ideološke predsodke je treba priznati, da sta Trump in Putin voditelja, medtem ko Evropa že desetletje nima nikogar, ki bi imel dovolj karizme in političnega ugleda, da bi ga velike sile v mednarodnih odnosih priznavale kot enakovrednega. Macron?! Lepo vas prosim. Enakovrednost, enakost v moči je že tisočletja en in edini pogoj za kakršenkoli pošten dogovor. Kajti če potencialna nasprotnika nista vsaj približno enakovredna v (vojaški) moči, bosta težko vzdrževala mir. Hladna vojna je temeljila prav na tem strateškem ravnovesju med osrednjima nasprotnikoma v vojaškem, ekonomskem in ideološkem smislu, med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo, med kapitalizmom in socializmom, demokracijo in enostrankarskim sistemom ipd.

S propadom socialističnega bloka se je v Evropi takšna bipolarna ureditev podrla in nenadoma se je zdelo, da smo vsi »na isti strani«. Občutek je bil varljiv, ker v tej novi realnosti niso bili vsi dovolj upoštevani oziroma so imeli nekateri občutek, da so v slabšem, podrejenem položaju. Toda dokler občutka ni izkoristil politični voditelj – v ruskem primeru je bil to Vladimir Putin –, je ta ostajal na ravni ranjenega nacionalnega ponosa. Na to dimenzijo ruske želje po moči praviloma pozabljamo. Kot nam uide tudi dejstvo, da je bila ta država vedno imperij in da je po oktobrski revoluciji carski absolutizem zgolj zamenjal drug absolutizem pod blagovno znamko komunistične partije.

Na neki način so Rusi podobni Prusom oziroma Nemcem, ki so jih zavezniki po porazu v prvi svetovni vojni kastrirali, zato si je lahko Hitler kot praoče evropskega populizma iz nemške zagrenjenosti in občutka krivice lažje tlakoval pot na oblast. In kot da nas zgodovina ni nič naučila, je Zahod po letu 1991, ko je mirno razpadla jedrska sila Sovjetska zveza, Rusijo obravnaval kot drugorazredno državo z večno alkoholiziranim predsednikom, kaotično politično in gospodarsko situacijo, kar naj bi dovoljevalo vsakršna poniževanja. Prikazovanje Rusov kot tipičnih »bad guys« v vsakem drugem hollywoodskem filmu je bila le svečka na torti.

Rusije ne moremo kar izbrisati z zemljevida ali je odmisliti. Tudi Putina, osumljenega vojnih zločinov v Ukrajini, se ne bo dalo kar aretirati in privesti pred mednarodno kazensko sodišče. Mednarodno pravo je imelo hude težave že s precej manj vplivnimi in pomembnimi zlikovci – od Bosne in Hercegovine do Sudana, če omenimo le dve krizni žarišči v zadnjih treh desetletjih. Kako si kdo lahko naivno predstavlja, da bodo sodili voditelju neke velike, pomembne države? Morda Beti Hohler in Tanja Fajon, ampak za kontekst odnosov med narodi je edini aksiom, ki na žalost Ukrajine, Slovenije ali Tajvana še vedno velja, da velike ribe jedo manjše in so da na naši živalski farmi ene svinje pač bolj enakopravne od drugih.

Pot do miru, pa naj gre za rusko-ukrajinsko vojno ali bližnjevzhodni konflikt, ki vse bolj vključuje tudi iranski teokratski režim kot ključnega sponzorja islamskega terorizma v regiji, je hočeš nočeš tudi pot do kompromisa. Ta pa je možen le v primeru, da ga sprejmejo vsi, ki sedijo za mizo in se pogajajo o miru. Kajti tudi mir je na koncu zgolj kompromis o tem, kako dolgo bo trajalo obdobje brez vojne.

Morda smo na ta del pozabili, saj smo desetletja živeli v miru in ga sprejeli kot nekaj samoumevnega. Slovenci še posebej. V slabih 35 letih je spomin na razpad Jugoslavije in kratko osamosvojitveno vojno zbledel. Predstavljajte si, kako je bilo leta 1980, 35 let po koncu druge svetovne vojne pri nas: umrl je nosilec ideologije titoizma, ekonomski položaj delovnega ljudstva se je slabšal, mladinci so imeli »poln kufer« partizanskih proslav in NOB-jevske mitologije … in ker se zgodovina ponavlja (tudi) kot farsa, so danes partizanske proslave pogostejše od osamosvojitvenih.

Vladajoča politika se ne sramuje mešati ideologije, zgodovine s predvolilno kampanjo, kar je vedno bil recept za težave – na lokalni, nacionalni in globalni ravni. Zato lahko pričakujemo samo še več nemira in se tolažimo, da bo sicer enkrat bolje, ampak da bo vmes še precej slabše …