Indikator realnega stanja slovenskega gospodarstva je raziskava Slovensko-nemške gospodarske zbornice, po kateri zanimanje za Slovenijo med nemškimi vlagatelji upada. In če so zadržani celo tradicionalno pokroviteljski Nemci, potem je razlogov za optimizem še toliko manj. Na področju inovacij in digitalizacije smo med vodilnimi v srednji in vzhodni Evropi, dobro jo odnesemo pri izobrazbi in usposobljenosti delovne sile, toda naše davčne obremenitve so najvišje v regiji.

Kako naj bo država, ki tako visoko obdavči plače, sploh še konkurenčna in poslovno privlačna za neposredne tuje investicije? Če k davčni politiki dodamo še nemogočo birokracijo, ob kateri obupujejo tudi najpotrpežljivejši, potem je jasno, da bo investicij kvečjemu manj. Izgovori, češ da je do padca slovenskega BDP-ja prišlo izključno zaradi carinskih vojn in recesije nemškega gospodarstva, so rahlo za lase privlečeni.

Kajti ne gre le za zmanjševanje investicij, ampak tudi za selitve podjetij v druge države. Multinacionalke selijo svoje regionalne sedeže iz Ljubljane v Zagreb ali Budimpešto. In ko se enkrat sproži val odhajanj podjetij – ne le tujih, ampak tudi domačih, ki so sita davkov in birokratskega sadizma –, se ga ne da več ustaviti čez noč, zato se posledice vedno čutijo na daljši rok.

Ljubljana že zdaj ni nikakršna metropola, pravzaprav je navadna provincialna prestolnica, množična selitev velikih in srednje velikih podjetij iz države pa bi zanjo pomenila resno krizo, ob kateri bi se moral prvi zamisliti župan. Selitve pomenijo manj najemnin, manj pobranih davkov, slabšo poslovno klimo itd.

Doslej je vsaj za gospodarstvo, sploh tisto, v katero se država (beri: politika) ni mogla neposredno vtikati, veljalo, da nekako krmari med čermi slovenske tranzicije in vaških posebnosti. Če že z vodilnimi politiki, ki predstavljajo državo in so formalno odgovorni za njeno blaginjo, v glavnem nismo imeli posebne sreče, naj bi vsaj menedžerji lahko kolikor toliko normalno opravljali svoje delo.

Toda zdaj se je dokončno izkazalo, da je negativnih dejavnikov preveč. Previsokim davčnim obremenitvam, pomanjkanju delovne sile, visokim stroškom dela, nerazumljivo dolgim in zapletenim birokratskim postopkom in togi delovnopravni zakonodaji se je pridružila še popolnoma nepredvidljiva gospodarska politika. Poenostavljeno rečeno – nikomur več ni jasno, kaj so strateški cilji države in katere so njene prioritete. Danes je tako, jutri bo že drugače.

Zato ne smete biti preveč presenečeni, če vas bodo tujci, ki pri nas že nekaj časa delajo, šokirali z ugotovitvijo, da je Slovenija še vedno čudovita in da nudi visoko kakovost življenja, vendar da je njeno poslovno in siceršnje okolje ubijalsko. Da imajo tega dovolj. Pri nas lahko uživaš samo, če imaš dovolj visoko mesečno rento ali pokojnino in če ti ni treba spremljati politike.

Toda kako Slovencem, ki niso le funkcionalno, ampak tudi ekonomsko nepismeni, sploh razložiti, kaj se dogaja? S to dilemo bi se morali že včeraj ukvarjati opozicija, civilna družba in akademski krogi. Pa se ne, ker je lažje politizirati o stvareh, ki temeljijo na čustvih, ne pa na razumu. Zato od politikov ne moremo pričakovati rešitev, sploh v predvolilnem letu ne.

Nekaj upanja prinaša predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki vsake toliko naredi kaj koristnega. Prejšnji teden se je udeležila državne slovesnosti v Kočevskem rogu in se poklonila pobitim Slovencem po koncu druge svetovne vojne. Poleg Boruta Pahorja je NPM edina predsednica doslej, ki ji ni nerodno reči, da so bili povojni poboji zločin in da si vsi mrtvi zaslužijo pokop.

Ne glede na to, ali se ideološko z njo strinjamo ali ne, ne moremo oporekati tem ugotovitvam, in če misli s svojim projektom nacionalne sprave resno, si zasluži podporo. Kajti brez simbolne pomiritve med rdečimi in črnimi ta država še nekaj generacij ne bo zadihala s polnimi pljuči. Ne nazadnje si zaslužijo grob ne le pobiti, ampak bi morali odpuščanje dobiti tudi njihovi krvniki, ki breme krivde nosijo s sabo oziroma so jo prenesli na svoje potomce.

In medgeneracijskega prenosa travme, to dokazuje tudi znanost, se enostavno ne da preprečiti. Kdor temu ne verjame, naj se zamisli, zakaj so vnuki povojnih likvidatorjev postali alkoholiki in narkomani in zakaj so jih v življenju doletele strahotne preizkušnje.

Predsednici velja torej čestitati, da nikogar v tej državi ne označuje za »drugorazrednega«, kot je nekoč ušlo enemu izmed njenih predhodnikov, ki je šel v zgodovino kot politični luzer. Nataši Pirc Musar bomo spravno dejanje celo toliko šteli v plus, da ne bomo posebej problematizirali njenega državniškega potovanja po Afriki. Marsikdo ga namreč bo in bo dvignil obrvi ob podatku, da je šla za šest dni v Kenijo, na Madagaskar in v Etiopijo. Zdi se, da hodi po sledeh Tanje Fajon, ki velja za največjo poznavalko Afrike med zunanjimi ministri EU.

A predsednica je le predsednica in njeni državniški obiski treh izjemno pomembnih afriških držav predstavljajo »nadaljevanje slovenskega političnega in razvojnega povezovanja z afriškimi državami ter utrjevanje sodelovanja z državami, ki imajo pomembno vlogo v regionalnih in globalnih razmerjih«, kot so zapisali v predsedniški palači.

Naj ji vroče tropsko podnebje na Madagaskarju in v Keniji ne povzroča prehudih preglavic. V Etiopiji je klima že precej znosnejša, zato ji odprtje urbanega čebelnjaka v Pavjem parku v Adis Abebi ne bi smelo biti preveč naporno. Če kdo misli, da je afriška turneja nagrada za trdo delo doma, se moti. Po tako napornem državniškem potovanju bi predsednici morali privoščiti krajši dopust in vsaj nekaj dni počitka v njeni Ruski dači.